Moderni odnosi

Berem, poslušam, opazujem. Odnose, ljubezen v sedanjem času. Se spominjam svojih mladih let. Simpatijo si videl, ko je pač tako naneslo, pa srečanja, še kako pisemce.

Danes pa telefoni, družabna omrežja, ni da ni. V bistvu moraš biti “dragi” oz, “dragemu” na razpolago 24/7. Ali ni to malo (precej) naporno !?. Se spomnim, ko sva bila z dekletom prvič na celodnevnem izletu. Je bilo bistveno drugače kot prej nekajminutna (ali nekajurna) srečanja. In ta “intenziteta” cele dni. Ni čudno, da so “moderne”veze razmeroma kratkotrajne :-(. Še s svetnikom je težko biti 24/7, večina nas pa nekako ni “svetnikov” (absolutno popolnih)

Res je, da smo zdaj bolj dosegljivi, ampak ne vem, koliko to vpliva. Pri nama z možem ne prav pretirano, to lahko povem iz prve roke. Ne pričakujem, da mi bo mož vedno dosegljiv. Nisem pred 12 leti,  ko sva začela zvezo in še danes je tako, da če gre ven s prijatelji ali na telovadbo, ko je v službi, se posveča kateremu izmed hobijev, takrat ga ne kličem. Isto on mene ne. To je poanta časa zase. Nisva priklenjena drug na drugega. Je pa zelo priročno v primeru, da se kaj zgodi, pride do situacije, ko ga nujno rabim ali on mene. To imava dogovor, da se pokličeva. Se je v vseh letih zgodilo trikrat. Enkrat je imel mož prometno nesrečo, enkrat sem pozabila ključ od hiše, ko sem šla na sprehod, mož je medtem odšel na pijačo in me zaklenil ven in enkrat sem si poškodovala nogo.

Nama tak način odgovarja, vedno si imava kaj povedati, ko sva skupaj sva sproščena, zaupava si, spolnost je super in ne naveličava se skupnih trenutkov. Nisva popolna in se znava tudi spret, včasih si greva na živce, imava slab dan… takrat si dava dihat, ne rineva še bolj en v drugega. Velikokrat je tako, da se za kakšno traparijo, ki me nervira jaz “spiham” v svoji družbi, on pa v svoji in med nama ne pride do slabe volje.

Kako imajo pa drugi, tega pa ne vem… zveni pa tvoj opis res naporno…

Saj se ne gre za intenziteto tule.. ampak ravno obratno-ni nekega globljega stika… po družabnih omrežjih in telefonih in virtualnih dopisovanjih se it vezo je pač kratkotrajnega učinka.. ne more virtuala nadomestit bližino v živo.. ni primerjave.. če pomislim na sebe recimo-jaz že tako ne maram neki dolgo govorit po telefonu (na hitro opravim pogovor) ne maram se dopisovat (to druženje s kompom pač ne more nadomestit druženja z osebo v živo, tak občutek tako blizu a tako prekleto daleč-enostavno to ni zame),  medtem ko v živo pa zelo rada debatiram o marsičem, se rada pohecam itd..

Tu sem dobil neke odgovore/razmišljanje “odrastlih”. Je bilo pa bolj namenjeno tistim: “Danes mi je poslal/a le 3 SMS-e.  Tudi na Facebooku še ni likal/a moje objave 5 minut nazaj. Ali to pomeni, da me ne ljubi dovolj?”.

S kakimi se pa to družiš :)?

Večina kolegov ima sicer fb profil, tudi jaz. Ampak večinoma bolj poredko kaj objavljamo, tako, da kaj veliko likov itak nimamo. Pa niti nisem opazila, da bi bi partnerji, partnerke vesno likali?

Niti nisem zasledila, da bi si kar naprej smsali?

Aja, jaz mod mojega sploh ne dobim likov na fb, ker nima fb profila :).

Se pa pred leti spomnim kolega, sedaj je 65, takrat pa kakih 10 let manj. On pa je bil točno to, kar opisuješ. Žena ga je klicarila večkrat na dan in to vedno. Pa tudi on njo. Sicer ni znala fb uporabljat, ampak je pa na telefonu ves čas težila. On pa sedaj kar naprej na fb neke neumnosti objavlja pa kako je zaljubljen pa podobno. Ampak taki tepci so redki.

Takole je pa pri nama.

Stiki na internetu so pestri in pogosti z DRUGIMI ljudmi, za naju je pa privilegij stik v živo. Praktično si ne piševa na aplikacije, izjema je mogoče , če kaj poslikam v trgovini in mu pošljem za mnenje, ali kaj podobnega. Da bi bila 24/7 na razpolago tudi ni res, res je samo, da ko pa res rabiš, pa veš da bo prišel. Ampak to ni pogosto.

Jest sem z mojo ženo že 33 let. Spoznal sem jo ko sem ime 17 let. Ni denarja na svetu, da bi karkoli spreminjal.