mladost in dolga/resna zveza – mnenja
Ne, ne… ni tako hudo, 🙂 Vsekakor ne doživlja čustvenih povezav s starši; hotela sem le poudariti, da so se doma vedno imeli radi in ni bilo vse povezano le s poslom.
Hmmm.. medva živiva 30km narazen; kjer se želiva ustaliti pa je ravno na polovici od obeh družin; ne en, ne drugi ne želiva biti preblizu katerimkoli saj rabiva čas zase; ne pa podrejenost starešm 🙂
zelo dobra mi je bila tudi knjiga 5 jezikov ljubezni; te ‘Ne boj se ljubiti’ pa še nisem imela v rokah; bom preverila.
5 jezikov ljubezni je tudi meni bila zanimiva pred leti, potem pa sem spoznal, da vsi govorimo enak jezik in da je predvsem pomembno naučiti se ga ponovno. Samo en jezik je. Vsi si želimo dotika in nežnosti.
Preberi sedaj še to, ki ti jo je svetoval On. To je nekaj povsem “drugega”. Dobro bi bilo, če bi jo oba prebrala.
Ljubi me, to vem. Problem je v tem, da ne razume oz. opazi, da potrebujem drugačno izkazovanje te ljubezni. Mislim, da je to srž problema.[/quote]
Ta občutek si dobila po prebrani knjigi 5 jezikov ljubezni. Je res? Kako je pa prejšnja leta razumel in opazil, kaj potrebuješ? So se tvoje potrebe spremenile v tem času?
Ljubi me, to vem. Problem je v tem, da ne razume oz. opazi, da potrebujem drugačno izkazovanje te ljubezni. Mislim, da je to srž problema.[/quote]
Ta občutek si dobila po prebrani knjigi 5 jezikov ljubezni. Je res? Kako je pa prejšnja leta razumel in opazil, kaj potrebuješ? So se tvoje potrebe spremenile v tem času?[/quote]
V moje življenje so nekaj mesecev po začetku zveze prišle stvari, ki sicer zame niso NUJNE, mi pa po občutku do družine in vesti pač predstavljajo del življenja. Ne bi rekla, da so te ‘stvari’ vplivale na najino razmerje, saj jih fant sprejema kot svoje; mi pri njih, ko ima čas celo pomaga in me pri njih več kot podpira. Hja, knjigo sem dobila v dar pred nekje 3-mi leti, ko sem tudi začela ‘odraščati’ se osamosvajati od družine, študirati … Zakaj so se takrat začele spremembe mi je popolnoma jasno; s fantom sva hodila v isto SŠ in 1. leto praktično bila več skupaj kot pri pouku (en kup opominov, ukorov, prešpricanih športnih dni …), potem pa je on zaključil 4. letnik in šel v Ljubljano študirat. Ker sem do konca imela še 1 leto, se je odločil, da se bo na faks 1 leto vozil, potem pa bova živela skupaj. Res se je vozil in vsako jutro sva bila 1 uro skupaj; tako nama ni nič manjkalo – bilo pa je slabše oz. pomanjkljiveje (govorim seveda čustveno) kot pred tem. Ko sem zaključila SŠ, sem prišla v Ljubljano, kjer je bilo eno leto vse OK. Dnevi, ko sva bila skupaj v stanovanju, brez študijskih obveznosti, ko sva kuhala, hodila na grad, … so bili najlepši. Po 1. letniku pa sem jaz ugotovila, da se mi finančno ne splača živeti v Lj, ker študiram ob delu in je študija bolj malo. Tako zdaj ne živiva več skupaj; vidiva se manj; obveznosti je več – on magisterij; jaz pred diplomo … in skozi to leto (in vse odkar sva skupaj čedalje manj namesto več) se je začelo to čustveno ohlajanje.
Ne razumte me narobe; fant se rad in zelo dobro poljublja; ampak zadnje čase (recimo od januarja), ko pridem do njega pričakujem, da me bo objel in poljubil. Jaz ga objamem, on pa me potreplja po ramenu. To ne samo da me razkuri do plafona ampak tudi užalosti. Saj potem se opravičuje pa zgovarja, da se je hecal; ampak tak ‘hec’ sprejmeš enkrat .. ne pa pol leta, vedno in povsod 🙁
Ja očitno te res nekako sprejema kot samumnevno. Tole da te ko ga objameš da te on potreplja po ramenu, kot da si mu nek kuža ali kolega. Je grdo ja, mogoče je čas da se ne oklepaš več tega človeka pa začneš gledati še za kakimi drugimi potmi. Hočem povedati da si ne ženi tega preveč k srcu, pač to je samo en moški, eno razmerje, ki ga boš imela sigurno jih bo še kar nekaj prišlo v tvoje življenje. Saj te razumem, da ti je težko nisem vsega prebrala, če je tip tvoja prva love ti bo zdj malce težje, samo vseeno ne biti prestroga do sebe, take it easy.
Mogoče je to čustveno ohlajanje pri vama znak da je čas za druge stvari, da se bosta počasi razšla. Ni nujno da grdo lahko čisto prijateljsko in tako dala prosto pot drugim ljudem in življenjskim avanturam, ki bodo prišla v vajina življenja.
Vse kar napišem, izpade pregrobo, kot je v resnici .. a drugače ne znam opisati. Vidi se, da ne poznaš zgodbe, da morda niti nisi prebrala vsega. Trudim se in vidim, da se trudi tudi fant. Pred kratkim je med nama konkretno počilo na to temo in resnično opažam njegov trud, hkrati pa vem, da se to ne more spremenit iv enem dnevu, kot se ni poslabšalo v enem. Nekako ne morem sprejeti, da je kar konec; potem bi to lahko človek rekel ob vsaki napakici, vsaki stvari, ki ga zmoti in šel naprej. Jaz pa mislim, da se ljudje najdemo zato, da se dopolnjujemo, razvijamo, spoštujemo, podpiramo in smo tam en za druzga ko se rabimo. In midva se zdaj rabiva; ne pa da potegneva črto čez nekaj, kar sva močno in s trudom ustvarjala 5 let.
Moje mnenje… fant se je ohladil do tebe in ne ve, kako ti to razložiti; verjetno ti je že skušal, ampak ti tega (zaenkrat) ne moreš sprejeti. Več kot očitno je, da ti njega rabiš; on pa tebe malo manj.
Pa ne zdaj v luft skočit, ker mogoče sploh ni tako, ampak po prebranem sodeč sem si ustvarila tako mnenje, žal.
Saj pravim, da bi po napisanem tudi sama prišla do takšnih skelpov; ampak ni tako. Vem, da bi v primeru, da katerikoli od naju nebi želel nadaljevati zveze, rabil pavzo ali karkoli … zvezo zaključil. Med seboj premoreva toliko spoštovanja, da se nebi nategovala, ker pač ‘paše z nekom bit’. Gre za veliko več, pa če se to da razbrati iz konteksta ali pač ne. Spoštujem pa vsako mnenje, ki ga je ali ga še bo kdorkoli od vas podal.
Saj ti ni potrebno sprejeti, da je kar konec. To nihče ne zmore po tako dolgem času. Niti ni nujno, da je sploh česarkoli konec. Konec je lahko kvečjemu zatiskanja oči pred resnico. Če si pošten do sebe, te na začetku boli, potem pa osvobodi. Če te ljubi in če ti ljubiš njega, kot praviš, bo tako ali tako čas pokazal. Zato pa predlagam, da se rahlo umakneš. Le tako lahko ugotoviš, koliko mu še pomeniš. S tem, ko “rineš” v njega, mu ne daješ priložnosti oziroma predvsem sebi (vama) ne daš priložnost, da se pokaže resnica. Kar mi je razumljivo, saj razumem, da se tega spoznanja lahko zelo bojiš.
Če te res ljubi, pa tvoj umik ne more ničesar ogrozit. Prišel bo za tabo, saj je logično. Saj si lahko ob njem, ampak ne pritiskaj ga ob zid tako zelo. Rahlo popusti.
Takoj, ko se malo umaknem ‘priteče’ za menoj – in takrat ne znam iz svoje kože in spet pritisnem nanj, za še več. Vem, da je to največji problem.
Ne razumem pa kar naenkrat (ne tebe Marko) komentarjev, da bi končala. Če bi bil to smisel vsega tega kar pišem, če bi bil to izhod in, če midva nebi želela biti skupaj .. ja pa saj bi končala; saj nisem zavarjena na njega.
En nasvet – če sedaj nisi zadovoljna z vezo, potem boš pozneje še manj. Oziroma slej ko prej se boš ob kakšni težavi spraševala, če ima smisel vztrajati.
Zakaj? Ker sem s svojim možem pričela kot petnajstletnica hoditi, bilo je zanimivo, včasih adrenalinsko, ampak… sčasoma postalo dolgočasno. Ampak – razumela sva se, dopolnjevala, bil je resen, znal me je umiriti, ker sem bila polna adrenalina in energije. Ampak… po vseh letih kar sva skupaj je vedno bolj jasno, da mi nekaj manjka, da nekaj nisem naredila v življenju. Čudoviti otroci, mož ni agresiven, ne pijanec,… ampak nekako ga krivim, da sem v mladosti ostala za marsikaj prikrajšana. Ne vem, mogoče se tebi to ne bo zgodilo, ampak…. Premisli, da te starost ne prehiti. Ko so otroci, je še težje.
Ko “priteče” za teboj, mu povej, koliko ti to pomeni, kako se ob tem počutiš in nič več. Ni mu treba metat očitkov, kadar tega ne stori. Ko ga pogrešaš, mu to povej, namesto da mu očitaš, kako malo časa ti nameni itn.
Ali ni bila tvoja želja, da si z njim? Sliši se tako, kot da si morala pot prisilo biti z njim, glede na to, da ga kriviš. Za kaj si pa bila prikrajšana in česa od tega danes ne moreš doživeti?
Na žalost nimam tolk časa da bi vse tvoje poste prebrala. Samo tudi jaz sem dobila občutek da se je tip ohladil do tebe. Pač mlad je sigurno, hormoni mu norijo verjetno mu je dolgočasno postalo. Ti se ga oklepaš in to čuti, da za tabo priteče nazaj je verjetno zato ker ima slabo vest. V bistvu ne čuti več to kar je včasih do tebe, ampak nekako skuša obuditi ta feeling nazaj.
Kot je že Marko rekel, itak bo čas pokazal svoje. Mi je pa všeč post od pupeupe, zelo resnično in poznano mi je to kar je napisala.
Čakaj čakaj, kaj jaz to berem??? Zaradi svojih težav nima časa prisluhniti tebi? Še enkrat si preberi pa lepo počasi. Ko se nenehno opravičuješ, da dejansko pregrobo napišeš, kaže na tvoj notranji konflikt, ko se boriš z izražanjem občutkov, ob katerih čutiš morebiti celo sram (češ, fant se tako trudi, gara kot črna živina, meni pa to ni dovolj, nehvaležna sem!) in tem, da bi rada obdržala vajino vezo in je z ničemer ne dodatno obremenila oz. poškodovala. Lahko si prostodušno priznaš in si na glas rečeš, kaj te moti, npr. Počutim se na stranskem tiru, Manjka mi njegova bližina. Občutke si iskreno priznaj, nisi noben kriminalec, ker se počutiš tako, niti nehvaležna nemarnica.
Je pomembno, da vzdržujeta bližino, intimo med vama tudi zdaj v sedanjosti, ne vse stavit na potem, ker Tomowor may never come. Kot ti je že Marko dal primer, občutke izražaj v 1. osebi ednine, ne v 2. osebi. Govori in izhajaj iz sebe. To mi manjka, tega si želim.
Nečesa pa ne razumem. Pišeš, da ne živita skup, okej. Pišeš o njegovem odhodu – kam, za koliko časa?
Omenjaš, da nimata denarja (predvsem da on bremza zapravljanje) za počitnice, potem pa pišeš, da bosta šla v Anglijo in Francijo. Zakaj tako daleč? Namesto teh dveh izletov 2x letno, bi šla raje 2x mesečno v nek kraj v Sloveniji, kjer bi se skušala spet najt (brez tem o študiju, poslu in službi!!). Morata si vzet čas tudi za vaju, Če on tega ne zna, ti pa si že 1 korak dlje v zadevanju, ga sama povabi v dialog, predlagaj umik od “ponorelega sveta” pa magari 50km stran na neznani, še neosvojeni hribček, posedita se na dekico, grizljajta ananas/jagode (itd.) in se pogovarjajta sproščene teme. Pa čeprav le uro ali dve. To vama bo napolnilo baterije.
Me prav nič ne čudi, da ti v sebi noriš, ker čutiš, da se izgubljata v “pomembnejših” rečeh (kot je dobra služba, nekoč skupni dom)… najpomembnejša sta samo vidva in nič drugega! snova je povezanost med vama, bližina, zaupanje, potem šele pride sve drugo.
Ali kot že napisano: ko bosta zgradilo bajto, si bosta morda že predaleč vsak k sebi, da bi znala v nji uživati.
Ti je pa nekaj pišočih predlagalo nekaj, kar bom jaz še v malo drugačni obliki ponovila: ne fokusiraj se toliko na vajin odnos, ampak gradi predvsem sebe. Tvoje življenje je ločeno od njegovega, dihaš s svojimi pljuči, čeprav morda dihata isti zrak. Morda si že toliko notri v tem odnosu, da ne vidiš drugega življenja, ki se dogaja okoli tebe. Skratka, imej tudi svoj lajf, ki ne bo povezan z njim.
Ja, kar se tiče tele Anglije in Francije, sta moja dolgoletna želja ti dve državi in lani ter predlani nisva šla na nobeno ‘pot’ (kar sva si zadala pred leti; vsako leto eno mesto, ki naju fascinira – pa potem zaradi moje operacije in smrti v njegovi družini nisva izpeljala) in sva rekla, da ko pride iz tujine zares odrineva tja.. Za 5 dni in obe državi združiva v eno pot. Drugače pa kar se tiče manjših izletov, sprehodov na hrib, vse razumem in lansko jesen sva recimo začela s skupnimi sprehodi v gozdu in nabiranje gob, ki naju predvsem sprosti in poveže …tako da se veselim konca izpitov in 2 tednov, ki nama preostanejo pred njegovo potjo. Čez poletje gre na drug kontinent, natančneje Kitajsko – službeno in študijsko. Ne bo ga pa do oktobra oz. začetka novembra. Vendar bom vmes jaz šla k njemu za 2 tedna (če bo le vse po sreči)
Ne dobit občutek, da brez njega ne obstajam. Diham s svojimi pljuči in svoje življenje; ki pa se potem povezuje z njim… Ravno zato, ker se toliko ljudi oddalji še preden jim na svet dodobra priveka prvi otrok, bi jaz rada uredila odnos in ga ohranjevala takšnega kot je bil.
Ja, kar se tiče tele Anglije in Francije, sta moja dolgoletna želja ti dve državi in lani ter predlani nisva šla na nobeno ‘pot’ (kar sva si zadala pred leti; vsako leto eno mesto, ki naju fascinira – pa potem zaradi moje operacije in smrti v njegovi družini nisva izpeljala) in sva rekla, da ko pride iz tujine zares odrineva tja.. Za 5 dni in obe državi združiva v eno pot. Drugače pa kar se tiče manjših izletov, sprehodov na hrib, vse razumem in lansko jesen sva recimo začela s skupnimi sprehodi v gozdu in nabiranje gob, ki naju predvsem sprosti in poveže …tako da se veselim konca izpitov in 2 tednov, ki nama preostanejo pred njegovo potjo. Čez poletje gre na drug kontinent, natančneje Kitajsko – službeno in študijsko. Ne bo ga pa do oktobra oz. začetka novembra. Vendar bom vmes jaz šla k njemu za 2 tedna (če bo le vse po sreči)
.[/quote]
Kaj ti pa onemogoča, da bi šla z njim? Vsaj za polovico časa? Očitno nekje spal bo, ali se ne moreš “pripopati” zraven? Zvečer (ali kadar pač bo čas), bosta lahko kako uro skupaj. V spreostalem času pa boš spoznavala “Bodoče vladarje sveta”, kar ti bo lahko samo koristilo pri katerikoli službi ali karieri, ki jo boš izbrala. Kitajska je prihodnost in presneto malo ljudi na zahodu jo pozna in razume (vrednote, način razmišljanja, ipd). Če ne greš zraven, bo to zamujena priložnost, ne le za vaju, ampak predvsem zate.
meni v današnjih časih nikakor ni všeč, da mladi pri 15 ali 16 letih začnejo živeti kot stari zakonci pri enih ali drugih starših. Ti si na tega fanta navezana tako kot na starše in brate in sestre, s tem da lahko z njim celo seksaš. Zaprla si si pot za normalno odraščanje, za spoznavanje sebe in svojih potencialov. V prvem postu opisuješ svoje idealno razumevanje z njegovo žlahto bolj kot z njim samim. Ker si nisi dala možnosti za normalno odraščanje, te ta veza sedaj duši, ker ničesar drugega ne poznaš te je pa na smrt strah, da bi bila pri 21 letih (pri 21 haloooo) eno leto brez fanta in misliš, da od vseh ljudi nobenega več ne bo.
Tisto kar v resnici pogrešaš je resnična ljubezen kot ti je že Marko pisal. Tega pa pri tem fantu ne boš našla, ker ga s srcem ne ljubiš. Ti ljubezen zamenjuješ z varnostjo, z njegovimi starši in vajino skupno firmo. Vloži še nekaj v svoje srce, ker sicer ti tudi tale firma ne bo čisto nič pomagala.
Se podpišem pod ‘navezanost’ super post, bolje ne moreš povedati. Se spomnim ene moje frendice ki je v srednji šoli pri 15 spoznala sošolca in sta bila skupaj potem fant in punca mislim da 5 let. Skupaj povsod, v šoli, potem doma, na zabavah itd..In takrat ko smo mi hodili žurati in se zabavati je ona čepela doma kot ena stara mama pa star foter sta bila.
No potem, prvi letnik faxa je ona končala vezo, in njej se je dobesedno zrolalo od vse te neizživetosti. Je začela res noro žurati in se zabavati, mislim I don’t blame her, zelo ji je to manjkalo. Ker je pri 16, 17 živela kot ljudje pri 60.
Forum je zaprt za komentiranje.