mladost in dolga/resna zveza – mnenja
Ja si pa pač ne izberejo, zgodb je toliko kolikor je duš v tem vesolju, vsak si izbere tiste večje situacije ali pomembne stvari ki bodo najbolj pripomogle k duhovni rasti. Oz. v kateri bo največja šansa da bo ta duša napredovala.
Saj ni nobenih pravil, vsak ima svojo pot, ki je unikatna. Kje pa piše da se moramo v vsakem življenju zaljubiti, poročiti, imeti froce…
Po mojem mnenju nista povezani. Tisti metuljčki itak v vsakem primeru prej ali slej izginejo. 🙂 To, da nimata časa en za drugega, je pa popolnoma drugi problem…
Res je. Sama najbolje veš če imam prav ali ne. Jaz sem samo povedal tisto, kar veliko ljudi počne. 🙂
Spreta zaradi stresa? Če je to glavni razlog za spor, potem res nevem… Kako bo šele ko bosta v službi, s celim kupom dela in investitorjev nad glavo (sej praviš da nameravata privat)?
Če bi bila prepričana da si z njim želiš vse to, glihkar ne bi debatirali. Več ne bom komentriral… Razmisli sama.
Ali je res potrebno prepotovat celi svet da vidiš nekaj lepega? Nevem ampak meni enodnevni izlet v gore (alpinizem) z dobro družbo, veliko bolj pomeni kot obisk kateregakoli kraja na svetu, ki sem ga do sedaj obiskal.
Ne, vem, da nisi. Odgovarjal sem na sporočilo, ki je bilo spisano pred mano, ne direktno na tvojo objavo.
Žal pa izkušnje, ko bi mislil ob svoji na drugo, nimam.
Jaz pa nekako razumem, kaj želi avtorica povedat.
Mislim, da ni toliko, da bi kaj želela od drugega, ampak bolj, da to želi od fanta, ki ga ima, samo da misli/verjame, da pri njemu tega ne more dobit. Gre za neka prepričanja, kako bi moglo bit, pa ni. In ker tega ni, ni zadovoljstva.
Po eni strani se zaveda, da ima s sedanjim fantom nekaj lepega, trdnega, neko sprejetost in zaželenost, navajene je na njega, na to umirjenost… , ko pa ga ni, tega več ne more občutit. Pa si želi. Želi občutit.
Spet po drugi strani se mogoče sprašuje, ali bi vse to lahko čutila, imela, s kom drugim. Ne bi rada tvegala da bi izgubila, kar ima, ne bi rada niti to izgubila, saj ne bi izgubila/se odrekla, samo osamljenosti/ne čutenju občutkov za tisti čas, ko jih pač ne čuti, ampak bi se tudi odrekla tisti prihodnosti, ko pa vse te občutke čuti, ji je lepo, je zaljubljena, ljubljena, ljubi.
Lahko samo zaključim s tem, da so stvari, ki jih izuči življenje. Ne knjige, ne forum, ampak lastne izkušnje. Cenjenje tega kar imamo, je že ena od teh stvari. Mene je izučilo življenje. Ampak jaz sem že stara… 🙂
@It: Sama skoraj nebi mogla bolje opisati
@Marko: O.K. kapiram.. in kot je že it ugotovila; ne gre za to, da bi želela koga drugega. Gre za to, da pogrešam tisto kar imam, vendar imam v manjši dozi kot sem včasih imela in kot bi želela imeti. Vem, da je prva stopnja reševanje problemov pri sebi, pogovarjanje, iskanje alternativ in zapolnjevanje skupnega prostega časa… Vendar vse to se že leto dni trudim, zato sem povprašal ali je to na tej stopnji, pri tej starosti razumljivo oz. ali sem ‘največja prasica’.
(nikoli ga nisem prevarala ali ga želela prevarati, le pogrešam ga; naju)
Avtorica, to je povsem normalno v teh letih. Povej mi, kaj bi želela pri fantu spremeniti, če bi imela to “čudežno” moč? Kaj bi si želela, da on počne drugače? si spoznal prinjemu lastnosti, ki jih težko sprejmeš, te karkoli moti pri njemu. Če sploh kaj?
Njegovih karakternih lastnosti nebi spreminjala; saj sem se vanj zaljubila zaradi njegove sproščenosti, duhovitosti, vestnosti, trmoglavosti in zmožnosti samodiscipline …. in preden sva šla v zvezo, sva bila že leto dni zelo dobra prijatelja, praktično najboljša – tako sem vedela tudi za njegove napake in jih že v začetku sprejela kot del njega. Nikoli ga nisem želela spreminjati in ga tudi zdaj ne želim. Spremeniti želim to, kamor je zavil najin odnos – zaradi načrtovanja prihodnosti, pomembnih trenutnih odločitev, načrtovanja družine in svojega bivališča … vse to vzame toliko časa (predvsem služba in študij), da sva MIDVA (torej najino razmerje, odnos med nama) sedaj postranskega pomena. Saj vem, da drugače v izpitnem obdobju ne more biti; ampak glede na to, da do oktobra ne bova skupaj sem še bolj žalostna, ko sva skupaj namesto, da bi uživala zaradi obojestranskega stresa, straha in pomanjkanja časa večere preživljava s prepiranjem (ne kreganjem, ne kričanjem ampak prerekanjem v stilu: nič nimaš časa; to delam za naju; naju ne bo če boš zanemaru sedanjost; ja pa saj je ne …) in potem sem žalostna. Ne želim končati zveze; prav tako ne on. Ne iščem alternativ ali zapolnitev v nekom drugem; je pa res, da ko nisva skupaj veliko razmišljam o drugih moških (ne poželjivo) ampak si zgolj rišem neko sliko, kako bi verjetno nekdo imel več časa zame in vem, da bi ga imel.. ampak jaz ne želim drugih; jaz želim njega nazaj.
Ne bi rekla umika; saj ko se konkretno pomeniva, preteče nekaj solz in moledovanja naj ne bo kot konj in pogleda še malo na sedanjost in naj ne bo tako prekleto fokusiran na obdobje naslednjih nekaj let … je bolje. Se trudi, mi pogosteje piše SMS-e; včasih se celo prijavi na FB in odpiše na kakšno objavo, ki mu jo namenim. Ni toliko problem, da nebi želel biti z mano – vem, da želi biti in da nima druge ali karkoli. On vse kar dela, dela v dobri veri, za naju, za prihodnost. Tako zelo si želi omogočiti mi lagodno živlenje, ki sva ga oba ‘vajena’. Ampak jaz mu pravim, da bom tudi z 500€ manj na mesec srečna in lepo živela, dokler imam njega.
Bojim se namreč tudi, da bi v obdobju naslednjih 10-20 let resno zbolel, saj se koncentrira samo na učenje in delo; z glavo praktično ne počiva in je pod konstantnim stresom. Vse to pa ni dobro ne zanj, ne za naju.
Zgleda, kot da želi sam sebi nekaj dokazati, kot da ni zadovoljen s sabo in verjame, da tudi ti nisi. Zato vsi ti konflikti. Verjame, da če ti bo nudil finačno oporo, da bo to dovolj. Verjetno pa sem premalo osredotoča na bistvo, to je na tvoje občutke, ne razume te. Niti te v tem trenutku ne zmore, saj verjame, da tvoje “tečnarjenje” pomeni, da z njim nisi zadovoljna, zato se trudi še bolj, ampak v napačno smer. Ne vidi vedno tvojih potreb, želja, torej tega, da ti je pomemben skupen čas z njim. Morda pa tudi zi njemu ne dovoljuješ, da počne to, kar ga v tem trenutku veseli. Skupaj sta 5 let in v fazi, ko se oba na nek način še iščeta, se spreminjata. Spreminjajo se vajini pogledi na svet, na vrednote, ki jih cenita. Praviš, da sprejemaš vse napake pri njemu… zakaj mu ne dovoliš, da se izšola v miru, ali karkoli pač že počne takega, da ni časa zate?
Tako, sem se registrirala, ker imam dovolj tega pisanja različnih vzdevkov po različnih forumih in neorganiziranosti 🙂 Torej, jaz sem avtorica teme 🙂
Hmmm Marko. Nikoli ga nisem onemogočala pri študiju, poslvoanju … pri vsem ga podpiram, še celo vzpodbujam ga – vztrajam pri tem, da gre po izkušnje v tujino in dela stvari ,ki jih želi početi (jaz pač ne). Obožuje treninge, od nekdaj. In nikoli mu še nisem rekla, naj namesto v petek zvečer na trening gre z menoj v kino. Če to naredi sem mu hvaležna, mi je to znak njegove res velike ljubezni in spoštovanja mojih čustev in želja … ampak nikoli, res nikoli ga nisem in ga ne želim omejevati. Kot pravi, daje mi pozornost; vendar ne v tej meri kot bi želela. In ko sva končno skupaj (namreč ne živiva skupaj in se vidiva res bolj malo) po navadi poslušam o faksu – ki je čisto mimo mojega področja, se o njem ne spoznam in res nimam blage veze, ko me sprašuje po nasvetih/mnenjih. Po drugi strani pa zaradi svojih obveznosti on nima časa prisluhniti meni.
Potem pa opiši, kakšno pozornost bi si želela. Ne razumem, kaj je tisto, kar ti manjka. Česa ti daje manj, kot nekoč?
Ok, pri takem primanjkljaju so tvoji občutki razumljivi. Bojiš se, da mu ne pomeniš več toliko, kot nekoč. In v tem strahu, ga priganjaš, naj se ti bolj posveti. Ampak ljubezni od človeka ne moreš izsilit. Človek počne tisto, kar si sam želi oziroma tisto, kar se mu zdi v nekem trenutku pomembno, pravilno. V takem primeru bi se sam na rahlo odmaknil, če s pogovorom ne bi dobil željenega. Moraš bit pripravljena tudi sprejet dejstvo, da te morda ne ljubi (več). Dovoli mu, da ti to sam pokaže, brez da ga za to prosiš. Če se ti bo zdelo, da to, kar bo pokazal, zate ni dovolj, bo treba ocenit, ali je sta morda en drugega prerasla. Morda si ti prerasla njega in si želiš več, morda je kaj drugega. Vsekakor pa se zdi, da sta na neki prelomnici.
Jaz bi se tu predvsem vprašal po odnosih oz. razmerah v družini. Praviš, da sta oba iz podjetniških družin. Je morda bilo podjetje edini “cement”, ki je njegovo družino držal skupaj? Je bilo vse ostalo temu podrejeno? Je bil on opažen le, če je tudi sam kaj naredil/prispeval za druižinsko firmo? Sta se njegova starša znala med seboj pogovarjat še o čem drugem, si vzeti čas res samo zase…?
Zaljubila sta se mlada, vmes nekoliko odrasla, in sedaj več nista tista človeka ki sta bila takrat. Zaradi “varnosti” zveze se ne trudita dovolj zanjo (vsaj on) in potem ti nelagodni občutki.
Bolj ko ti siliš vanj bolj se on “odmika”, brani in bolj tebe “skrbi”, in spet siliš vanj.
Odmik je svetoval Marko in se strinjam z njim, če z pogovorom in izbranimi besedami pri njem ne dosežeš tistega kar misliš, da bi lahko. Priznam, da pogovor ni enostaven ko si tako čustveno “prizadet”.
Kaj pa vem. Ravnokar sem prišla iz krajšega kosila, kjer sva sicer bila 40 minut hladna in sem mu dala vedeti, da lahko to pričakuje od mene – ker sem čustveno izčrpana. No, pa se je po 40 minutah omehčal, malo prisluhnil in je 20 minut potem minilo prisrčno in nekako z upanjem čakam jutrišnje popoldne. Ne vem, če lahko s tako kratkimi pogovori dosežem veliko, zdi se mi, da naju bo poletna razdalja zbližala. Vse stavim na to in se vsak dan zbujam v upanju, da bo zveza spet sijala in, da bova čas preživljala prijetno in nestresno.
Ker, ko mu omenim stres, pravi, da on pa res ni živčen in pod stresom in, da : sem jaz kritik, da mi nič nikoli ni prav in, da nebi nič naredila, da se karkoli spremeni.
Čudno pri vsem tem je, da tako doživljam jaz… Priznavam, da sem kritična do stvari v odnosu, kako ne, če pa me motijo oz. naju slabšajo in slabšajo to, kar sva. Ampak, da nič ne naredim? A se more ‘delo’ za odnos res šteti v preživetih urah za knjigami in v pisarni? Kaj pa čustva, dotiki, objemi, poljubi, smeh …? Ko mu rečem, da rabim poljub in objem pa me le poboža po kolenu. Boli, res boli, ko vidim, da ne vidi moje bolečine. On misli, da dramatiziram in da je vse v najlepšem redu.
Kar se tiče njegove družine; večje povezave, spoštovanja in ljubezni jaz še nisem videla. Ima še brata in njegova starša se njima posvečata veliko bolj, kot so se kdaj meni – pa ne govorim, da so me zanemarjali. Spoštujem svoja starša, kar sta dosegla in kak osta me oblikovala; ampak mi nismo tako zelo ljubeči med seboj, kot so pri njemu. Morda ravno zaradi njihovega ‘krasnega’ odnosa in našega malo ‘hladnejšega’ iščem pri njemu tisto ‘več’ ljubezni. (ne razumite me narobe, z mojimi se razumem krasno; ampak ni idealno – ja kje pa je) On recimo do mojih ne čuti neke posebne povezave, mislim tudi, da zato, ker se z njimi po njegovem mnenju nima kaj pogovarjati – on izobražen in malenkost sramežljiv, onadva neizobražena in ekstra odprta. Njegovi pa so mene vzeli za svojo od prvega dneva in kot rečeno se tam počutim res ljubljena (in bi se rada tako dobro kot se počutim ob igri nogometa z njegovim bratom in sestričnami počutila z njim- on za nogomet ni in se raje v tistem času uči)
Zakaj predlagam umik? Moja teorija temelji na tem, da ne želim bit v zvezi z nekom, ki se tega enako ne želi z menoj. In ni mi dovolj, da mi to, da želi ostat z menoj, samo govori z besedami. Ko zmanjka dejanj, besede izgubijo pomen. Je pa včasih težko bit objektiven, ali je resnično zmanjkalo dejanj ali pa smo sami tako negotovi vase, da ne zaupamo več svojim občutkom. Zato si tudi prišla sem, ker ne zaupaš več v svoje občutke. Torej umik zato, ker sedaj očitno on ne dojema, kaj mu želiš povedat oziroma ne zna ukrepat tako, da bi bila oba spet zadovoljna. Če mu boš dala občutek, da vajina zveza ni samoumevna in da je treba vanjo neprestano vlagat in da če te želi, ti bo to tudi “moral” to pokazat tako, da ti prisluhne in ustreže tud tvojim željam in tvojim potrebam. S tem, ko se boš odmaknila, bo sam pri sebi lažje ugotovil, ali mu kaj manjka, ali pa mu tako celo bolj paše. Sooči se z resnico, ne bežat pred njo. Dovoli mu, naj ti ljubezen izkaže na svoje način. Če se ti zdi, da si mu vse povedala, je to po moje najhitrejša pot do resnice. Verjetno sta se samo na rahlo izgubila in ne najdeta več povezave. Verjetno se tudi on boji, da bi te izgubil, pa se tega morda niti ne zaveda. Zato se tako zelo trudi z učenjem. Morda, ne vem.
S tem delom se moram strinjati v celoti; problem je le to, da jaz njemu pač kažem koliko mi pomeni in verjetno ni dobil občutka, da sva oddaljena.. jaz pa, ker se on posveča stvarem, ki so po njegovem mnenju za naju pomembnejše, čutim.
Umakniti se ne moram, ne gre. Sem poskušala, pa vidim, da ni to – TO. Ker me ima rad, to vem. To vidim in čutim iz njegovih dejanj. Samo povezave med vsem tem ni; to pa mu (vsaj zdi se mi) postaja jasno, bo moral vse bolj urejati sam, ker jaz ne znam več. To kar pogrešam se da najlažje opisat s to pesmijo: http://www.youtube.com/watch?v=UrIiLvg58SY
to, kar čutim do njega pa: http://www.youtube.com/watch?v=cE6wxDqdOV0.
Mogoče pa on vsa tista čustva povezanosti doživlja s svojimi (ženskimi) sorodniki, mama, sestra in tebe rabi le za … ne vem kaj 😉 Ne rabi te bližine katero ti opisuješ, niti se mu ne zdi pomembna, zraven ima še kup obveznosti, ki ga polno zaposlujejo in tako letijo dnevi, ti pa “samevaš”…..
Košiček ima eno zanimivo knjigo na to temo: Ne boj se ljubiti, je naslov.
Ne bi moglo škodit sploh, če mislita živeti bilzu staršev. Oni lahko v svoji dobronamernosti naredijo nevede vama več škode kot koristi 😉
Ampak tebi ni dovolj, da te ima rad. Sploh ne dvomim v to, ali te ima rad ali ne. Seveda te ima. Ti si želiš bit ljubljena, tega občutka pa ti on ne daje, predvidevam. Med imeti rad in ljubiti je pa lahko velika razlika.
Forum je zaprt za komentiranje.