mislim, da nisem lepa

Mah, saj tudi če to razčistiš, dvomim, da boš problem rešila. Recimo, da se izkaže, da si skozi leta razvila neko histerično zahtevo po lepoti zato, ker si dolgo časa živela v senci svoje lepe prijateljice in se z njo primerjala, sanjarila, kako bi bilo, če bi bila na njenem mestu, si želela, da bi tudi tebe fantje obletavali tako kot njo, želela občutiti, kako je, če si v centru pozornosti zgolj zaradi svojega izgleda, želela občutiti občudovanje ljudi, predvsem moških ter preizkusiti, kako je, če jih imaš lahko v pesti in jih ovijaš okrog prsta.

Recimo, da je šlo za to in si si vsega tega tako zelo želela, da si z leti to svojo željo razvila v zahtevo, ki pa te zdaj pri vsakdanjem življenju še kako moti. Recimo, da ugotovimo, da te ravno ta bolezenska zahteva hromi in potrebno bi bilo samo s to zahtevo prekiniti. V redu je, če si rečeš, da bi sicer bilo fajn, če bi bila lepa, da pa tudi ni nobena katastrofa, če nisi, saj imaš veliko drugih pozitivnih strani. Ni pa v redu, če si (že celo življenje dopoveduješ), da MORAŠ biti lepa, da HOČEŠ biti lepa in si grozno žalostna in nesrečna, ker to nisi. Pri tebi je torej potrebno to zahtevo spremeniti v zdravo željo. Kako boš to naredila, pa ni več odvisno od vzroka (zakaj je do te tvoje zahteve sploh prišlo), pač pa od tega, da se začneš zavedati, da nihče od nas ni popoln. Vsakemu nekaj manjka in vsak bi si želel še kaj več, kot ima ali je. Ti si želiš lepote, nekdo drug si želi biti bogat, pa mu ne uspeva, tretji si želi imeti toliko in toliko otrok, pa ne more, četrti bi hudo rad imel za otroke dva fanta, pa ima dve punci, peti bi rad imel svoje stanovanje, pa ga nima itd. itd. Dokler je vse skupaj v mejah normale in v mejah navadnih želja, je vse v redu. Ko pa to začne biti zahteva, pa ni več v redu.

Ponavadi svoje želje, ki jih ne moremo uresničniti, kompenziramo z nečim drugim, kar lahko uresničimo. Nekdo, ki ni bogat, pa bi želel biti, si pač reče, da je najpomembnejša družinska sreča in se preda temu cilju, kjer najde izpolnitev v tem. Drugi, ki nima družine, pa bi jo zelo rad imel, se zadovolji s kariero in vanjo vloži ogromno ter praktično živi za svoje delo in se tam najde. Ti bi, glede na to, da imaš moža in otroke ter izobrazbo, ki te izpolnjuje, lahko našla neko kompenzacijo tam. Pa je ne. Tukaj je morda izvor vsega, pa se tega niti ne zavedaš. Zakaj te zakon, otroci, mož, kariera ne izpolnjujejo do te mere, da bi tvoja potreba po lepoti zvodenela? Ali morda vajin zakon ni tak, kot bi moral biti? Ali delaš v poklicu, ki te zanima in ga imaš rada in se v njem najdeš? Morda razmislek v to smer?

V vsakem primeru ti želim srečno.

Frca, hvala ti:)

mi je všeč tvoj način razmišljanja.

vsekakor je napočil čas, da začnem delat na sebi, brskat, kopat. Ni vrag, da se nekaj ne spremeni. Pa na boljše.

tudi tebi srečno:)

manjka ti samozavesti.
Samozavest je afrodiziak, je seksi, se sposbnost, da zanemariš drobne detajle, ki te hromijo.
Jaz se recimo dostikrat spomnim bivšega fanta (že dolgo golgo tega), ki mi je rekel, tako iz srca neponarejeno, kako sem lepa. Jaz pa sem imela tisti dan na obrazu grd gnojen mozolj, ki boli in se paca in na njem kilo pudra, in sem si zdela grda grda grda…
In te njegove besede so bile takrat in še sedaj, ko se spomnim na njih, čarobne.
Vse je v glavi. Če se sebi ne zdiš lepa, pa se polepšaj. Make up dela čudeže. Frfotave oblekice in visoke pete tudi. Potem pa se poglej v ogledalo z najlepše strani. Ni grdih ljudi. So samo bolj ali manj urejeni.

Jaz si pa zadnje čase prav govorim, hvalabogu ,da nisem lepa 🙂 Poznam nekaj res lepih žensk, ki imajo življenje čisto zmedeno. Včasih sem mislila kako super živijo, kako so samozavestne, kako jim je v življenju vse na izi, odkar sem jih nekaj pobliže spoznala, skoraj ne verjamem, da je to ista oseba. Samozavesti imajo vse po vrsti manj kot ti, čeprav jo navzven kažejo, ampak kar se malo bolj pogovarjamo, vidim, koliko strahov in stisk imajo, ker so vse stavile samo na zunanjost. Jasno tam okrog 20 30 let so bile frajerke, ampak za njimi pridejo nove in nove lepotičke in one v krogu kjer se gibljejo, ful izgubljajo rating in tega ne morejo prenest. Včasih sem se tudi sekirala, ker nisem lepa in niti slučajno ne bi verjela, da bom kdaj še zadovoljna, ker nisem in se mi ni treba pobijati s tem kar lepota tudi lahko prinese. Ne vem zakaj mi je bilo to tako pomembno včasih, ampak v življenju to res nima veliko veze. Prej si mislim da je bil bolj izgovor da ostajaš pasiven, ker me je bilo strah zavrnitve od kogarkoli, pa mi je bil to priročen izgovor, da sem lahko doma cvilila in naredila nič.

Nikolilna2 jaz te čisto razumem in imam sama popolnoma isti problem, z nekaj različnimi detjli.

Dnevno se s svojim videzom sicer ne obremenjujem, se pa zavedam, da sem v družbi vedno najbolj grozna oz. vsaj na spodnji meji. Z videzom se sicer precej ukvarjam (friziranje, hujšanje ipd.), pa vem, da ne morem ne vem koliko napredovati. Sem kakršna sem in ne morem biti princeska, če me pač narava ni obdarila. Zaradi tega imam tudi občutek, da nisem ženstvena in se zaradi svojega videza nikoli ne bi mogla izpostavljati. Javno nastopanje je zame nočna mora. Tudi misel na poroko me zaradi tega razloga hudo odvrača. Vedno imam občutek, da partner tudi dvomi v željo po poroki ravno iz tega razloga. Čeprav sva skupaj že 10 let in imava 2 otroka. Aja, to da sem lepa mi še nikoli ni rekel. Obratno je pa enkrat namignil. Torej… A je tu še kaj za dodat. Moj videz bo šel z menoj.

takole – absolutno se strinjam, da mi manjka na tem področju samozavesti. In nekako vidim na drugih, kaj samozavest dela!! Zanimivo mi je tudi to, da so meni resnično resnično lepe – samozavestne ženske- mislim, da čutim njeno moč, ko kakšno vidim, pa recimo nima nekih proporcev pa kar žari in ja, taka je lepa!! Ampak zase pa kljub vsemu mislim, da nikoli ne bi mogla tako izžarevati.. pa smo spet v začaranem krogu.

Mathilda (zdaj sem malo boljše volje, pa vidim tudi kakšno pozitivno plat…) – z mojimi “lepimi” in superlepimi prijateljicami se točno isto dogaja. Tista omenjena je imela velliko težav s partnerji, ker je vedno naletela na take, ki so jo hoteli imet zato, da so SEBE kazali v družbi, tisti “tanormalni” pa se ji niti približati niso upali…

grda račka – ne vem, kako zgledaš, ampak sigurno nisi grda. Ker tisti podn – to sem pač jaz ::))) (to je zdaj malo črnega humorja).

Imam prijateljico, ki tudi ni po proporcih ampak jo imam zelo rada in ko jo gledam, mi je zel olepa.. tako da to je zdaj nekaj za v tolažbo vsem nam, bolj ali manj sivim…

Koga imamo za norca? Če si lep, si lep tudi v trenerki z mastnimi lasmi. Če si grd, lahko navlečeš nase boga in pol in se namalaš do nerazpoznavnosti – ostaneš grd. Tko je, jebat ga.

Čudno, da si potem sploh dobila moža, če si tako zelo grda. Ali so otroci tudi po tebi grdi? Mislim, da si čisto “normalno lepa”, samo imaš preveč časa in nobenih pravih problemov, s katerimi se bi morala ukvarjati, tako, da se lahko trapiš okoli tega. Ne bi rada živela v tvoji bližini, moraš biti zelo morast človek. Raje prenehaj s tem, da ne bodo res nastopili problemi večji od tega, ki ga sploh ni. Pa tudi, če bi bilo vse skupaj res, je brez veze, saj imaš vse, kar marsikatera lepa ženska nima in bodi že zato srečna in zadovoljna.

Joj jaz sem se tudi enkrat pohecala in sestri rekla, kak imata lahko onadva z možem tako lepo deco – ampak je res bil hec in sem sigurna, da mi tega ni zamerila. Oba z možem sta simpatična, otroci pa ful lepi.

Drugače pa tako – včasih se kakšna sodelavka, ki se nikoli ne liči, odloči in se za kašno fešto naliči. In potem kar vsi mislimo dol past od tega, kak je lepa. Pa ni nič kaj bolj kot ostale, ampak je tako velika sprememba, da se nam tako zdi.

Moj predlog je, da greš enkrat na ta brezplačna ličenja, ki jih imajo v drogerijah. Garantiram ti, da boš sama sebi všeč, čeprav si običajno nisi. Mene so tak lepo našminkali, da sem bila sama sebi lepa, pa si sicer tudi nisem.

bedastoče
no očitno še nisi vidle slik slavnih v njihovih slabših izdajah
recimo Kate Moss
Je lepa?
Tukajle sigurno ne:
http://24ur.com/ekskluziv/tuja-scena/uvela-starikava-kate-moss.html