metuljčki
Mož me je dvakrat speljal na tanek led, mi lagal, se sestajal z določeno žensko, si pisal, klicaril…..Kako daleč sta šla me ne briga. Nazadnje sem ga zalotila pred dobrim letom, vmes sta imela pavzo – ali pa sta bila bolj pazljiva. Vse skupaj je trajalo več kot tri leta. Sedaj ga ponovno obiskuje – v službi, sicer. Kaj bo, če bo kaj….me ne zanima. Zakaj?
Ker sem na enem portalu našla sorodno dušo, ki me razume, sva si podobna, iste želje, cilje… Vendar na mojo željo sva samo pri mailih. Bojim se, kam naju lahko pripelje srečanje, klici, glede na nerazumevanje doma. Možu sem namignila, da me en moški osvaja, pa se je samo krohotal, da potem pa me le naj ima, jaz pa naj uživam. Vem, da je to še samo en znak, da me ne ceni, spoštuje, pa vendar imam moralnega mačka. Nekaj me žene, da se srečam s tistim prijateljem, vendar kaj pa če….? Na dveh stolih sedeti ne mislim, če ugotovim, da se v živo s tem človekom ne ujamem super, vendar – po besedah in vsem se bojim, da sva si podobna, usojena….In ne, ni nek idealni lepotec, vem, da ima tudi ta prijatelj napake, ampak – vliva mi življenje, veselje, energijo kar doma ne dobim.
Prosim, ne me obsojati, se dovolj že sama. Želim samo nasvet – kaj naj, z obrazložitvijo, argumenti. Zakaj sem tako neodločna – ker grem proti abrahamu, prijatelj je že krepko preko, in to mi je prvič v vseh letih, da me je pritegnil drug moški. Po 30 letih z možem, ki je bil prvi ter edini moški v mojem življenju.
Zakaj si neodločna? Saj si si že sama odgovorila. Ker se preveč bojiš. Ker se bojiš, da ti bo ta moški toliko všeč, da ti bo zmešal glavo, pa se ne boš upala odločiti zanj. Mož očitno ne verjame, da si česa takega zmožna. Ampak kot je rekel Robi, kaj lahko izgubiš? To ne pomeni, da tvegaš, ampak se dejansko vprašaš ali imaš kaj za izgubit, ker mi vajinega odnosa ne poznamo, tudi ne vemo, kako se z možem počutiš. Vsak doživlja drugače. Enim je to, kar imaš ti, dovolj, drugi nikoli ne dovolijo, da njihov odnos pade tako nizko.
Obsojaš moža, da ti je lagal se sestajal z določeno žensko, ji pisal, klicaril….
On je “grd” ti si počela isto si pa “lepa”? Al boš rekla, da te je on prijavil na portal oz si mu ti iskreno povedala kaj in s kom se dopisuješ?
Ne želiš obsojanja, torej si nas že prej opozorila, da naj pišemo samo take stvari, ki tebi pašejo. Ne želiš objektivnega mnenja, ker…. si že odločena, a ne? Rabiš zgolj malo spodbude, da narediš korak in da boš potem imela opravičilo, češ “vsi so mi to svetovali”?
Pa še to, ta tanovi je tako dober preprosto zato, ker ga še ne poznaš in si si podatke o njem, ki jih ne veš, preprosto namislila v svoji glavi, seveda so to samo lepe stvari o njem, da lahko sanjariš, da dobiš svojo dozo “droge”.
Res je tudi da je vprašanje koliko časa boš z njim, če se boš odločila prekinit in porušit vse kar imaš s sedanjim in kako se bo v živo obnesel ko bosta skupaj 24ur/7dni na teden.
Če bi toliko energije posvetila partnerju (in on tebi) kot tanovim bi se tudi lepše imela – oba .
Morda ga tudi ona ni cenila in resno jemala že pred vsem tem. Zelo je vprašanje kaj je v takih primerih vzrok in kaj posledica.[/quote]
Včasih je dovolj, če sam sebe spoštuješ. Bi rekel, da je bolj to v tem primeru.
Kot prvo ne razumem, zakaj sta z možem skupaj, če veš, da je on že dolgo fizično in mentalno pri drugi? Zakaj mu razlagaš, koga si spoznala?
Sicer pa…lepo tolele dopisovanje, gor in dol. Ampak realnost je drugačna. Ne bodi presenečena, če boš naletela na čisto drugačnega moškega kot si ga vizualizirala v svoji glavi. V bistvu je na daljavo enostavno dobiti sorodno dušo. Pišeš tisto, kar ti je všečno, kar pri drugih vzpodbuja prijetnosti. In vidva sta se našla še v ključnem momentu…tvoji šibkosti, ranljivosti, kjer ne rabiš veliko, da nekdo tretji zapoje tvoji ranjeni duši. Nočem strašiti. Tako kot je zdaj z možem, najbrž ne gre več. Tvegaj, naredi tisto, kar misliš, da je prav. Samo bodi previdna.
Morda ga tudi ona ni cenila in resno jemala že pred vsem tem. Zelo je vprašanje kaj je v takih primerih vzrok in kaj posledica.[/quote]
Včasih je dovolj, če sam sebe spoštuješ. Bi rekel, da je bolj to v tem primeru.[/quote]
Če sam sebe NE spoštuješ.
Morda ga tudi ona ni cenila in resno jemala že pred vsem tem. Zelo je vprašanje kaj je v takih primerih vzrok in kaj posledica.[/quote]
Včasih je dovolj, če sam sebe spoštuješ. Bi rekel, da je bolj to v tem primeru.[/quote]
Tudi (ne)spoštovanje samega sebe se lahko izraža na včasih zelo neobičajne načine. Morda je za koga celo biti prevaran pravi blagoslov – na nek način. 🙂
Ne glede na to, koliko energije bi vložila, je 30 let kar dolga doba in so občutki naveličanosti ali neke rutine, veliko močnejši od kakršnegakoli truda za ohranitev odnosa.
Zato mislim, da si oba želita spremembe, novih izkušenj in v svoje življenje vnesti podobne občutke, kot so bili na začetku veze.
Mogoče jo zadržuje le še to, da sedaj tudi sama razume njegovo varanje in laži, ko se je sama znašla v podobni situaciji in ga zato več toliko ne obsoja.
Ostanita z možem skupaj, absolutno zaslužita drug drugega.
Tebi dol visi, kaj on počne, on se krohota, ko misliš na drugega.
Če bi bila normalna, bi šla narazen že leta nazaj, tako sta pa preveč komot…meni ni jasno, kako
lahko preživiš življenje z nekom, ki ga niti ne ceniš, niti nimaš rad, niti nimaš zanj vsaj osnovnega
spoštovanja, ki ga imaš sicer do popolnih tujcev…ampak jaz sem itak čudna.
Dilema, ki jo čutiš ni moralna, zgolj materialna….z možem imata nekaj ustvarjeno in bi bilo treba
razkopat…..z ta novim pa ne veš, v kaj se spuščaš….lahko ima (odrasle) otroke, ki te bodo grdo gledali,
ker jim boš odžrla dediščino….nič ne omenjaš lastnih otrok, ki tudi ne bodo navdušeni….
Summa summarum…..skačita veselo čez plot, potem se pa skupaj krohotajta….
….če je umrlo!
Umre tudi roža, če je ne zalivaš redno, če si “pozabil”, da ona rabi vodo, da živi in vsake toliko nov večji lonček, če je prejšnjega prerasla. Če se pa po določenem času spomniš nanjo in vidiš kako je vsa ovela in se jo je pol že posušilo lahko pa takrat spet poskrbiš zanjo. Obrežeš suhe veje, presadiš v novo zemljo, za začetek nazaj v manjši lonček in ko si opomore bo spet vzcvetela.
Lahko pa greš v cvetličarno/travnik in si izbereš novo rožo…. tako, ki že cveti 😉 Sicer so zanjo skrbeli drugi, da je tako sijoča, ampak sedaj ne bomo malenkostni, a ne Fiši? :)))
Odvržemo “staro šavje” in si na polico postavimo nov cvet…..
To, da sami ne znamo vrtnarit nas itak ne briga, je postranskega pomena.
To da izločiš vse druge poglede obdržiš pa samo tiste ki ti pašejo, NI objektivno mnenje pa, če si ga še tako želiš.
Se ti ne zdi? 😉
….če je umrlo!
Umre tudi roža, če je ne zalivaš redno, če si “pozabil”, da ona rabi vodo, da živi in vsake toliko nov večji lonček, če je prejšnjega prerasla. Če se pa po določenem času spomniš nanjo in vidiš kako je vsa ovela in se jo je pol že posušilo lahko pa takrat spet poskrbiš zanjo. Obrežeš suhe veje, presadiš v novo zemljo, za začetek nazaj v manjši lonček in ko si opomore bo spet vzcvetela.
Lahko pa greš v cvetličarno/travnik in si izbereš novo rožo…. tako, ki že cveti 😉 Sicer so zanjo skrbeli drugi, da je tako sijoča, ampak sedaj ne bomo malenkostni, a ne Fiši? :)))
Odvržemo “staro šavje” in si na polico postavimo nov cvet…..
To, da sami ne znamo vrtnarit nas itak ne briga, je postranskega pomena.
To da izločiš vse druge poglede obdržiš pa samo tiste ki ti pašejo, NI objektivno mnenje pa, če si ga še tako želiš.
Se ti ne zdi? ;)[/quote]
On_…roža potrebuje tako vrtnarja kot voljo, da si opomore. Torej sta tukaj dva faktorja…tistega, ki rožo neguje in samoiniciativnost rože, da si želi njegovo skrb. Ne moreš od drugih pričakovati, da si želijo enako oz. da se bodo potrudili za odnos. Nekateri ne bodo nikoli znali “pravilno” skrbeti za cvet. Smo na svetu zato, da spreminjamo druge?
Predvidevam, da imaš v mislih ljubezen. 🙂
Ta je res “umrla” ali se nekam “skrila”…Ni pa umrla navezanost, niso umrli spomini in vse to, kar sta skupaj ustvarila v teh letih.
Zato ju še vedno marsikaj veže (kot pravi Skela) in ni tako preprosto oditi in začeti na novo.[/quote]
Navezanost ni zadosten razlog, da si z nekom v zvezi. To je lahko potuha, da vztrajaš v bedni zvezi, ker se ves čas zgovarjaš na nekaj, kar je poznano in si se pač s časom navadil. Spomini seveda ostajajo, kaj ima to veze? Ti živiš od spominov?
Kako pa lahko to trdiš, kot da je to absolutna resnica, ki velja za vse ?
Za marsikoga je to razlog, pa čeprav se ga ne zaveda ali celo meni, da ni navezan.
Seveda imajo spomini veze.
Na spominih gradimo sedanjost.
Spet želiš izpasti popolna in tista, ki nima nobenih čustvenih vezi in je brez ranljivosti….:)
Kako pa lahko to trdiš, kot da je to absolutna resnica, ki velja za vse ?
Za marsikoga je to razlog, pa čeprav se ga ne zaveda ali celo meni, da ni navezan.
Seveda imajo spomini veze.
Na spominih gradimo sedanjost.
Spet želiš izpasti popolna in tista, ki nima nobenih čustvenih vezi in je brez ranljivosti….:)[/quote]
Meni je jasno, da je polno ljudi, ki živijo skupaj zgolj na skupnih finančnih temeljih in neke navezanosti, ki jim daje varnost.
Lepi spomini ne zagotavljajo lepe sedanjosti oz. prihodnosti. Spomini so se zgodili, so del preteklosti. Kaj bomo naredili danes ali jutri je odvisno še od marsičesa drugega.
Oh Robi, nisem popolna, ne vem od kje ti to.
Hmm, berem, berem…. Navezanost – je pa ni. Z možem nikoli nisva bila kot rit in srajca, je pa res, da v toliko letih si ustvariš nekaj skupaj, hiša, družina, spomini (slabi in dobri)…. Za materialne dobrine mi ni – hišo sva delala skupaj, ampak – za osebno srečo sem jo pripravljena prodati (mož verjetno ne). Bolj me skrbijo jeziki ljudi, znancev (prijatelji tako poznajo situacijo med možem in mano). Otroci – vem da mi ne bi bili naklonjeni, vendar …..bi se že sprijaznili. Strah me je, pa naj bo za nekoga to izgovor. Mene je res strah, saj teh občutkov ne poznam, nikoli nobenega drugega. Zdaj pa to?! Da se lahko opečem – ja, res je. Lahko pa životarim naprej in sanjam kako bi bilo, če bi….. Ni prijetno, s tem se navadno ubadajo mladi, tam nekje do 30. Ni tako?
Forum je zaprt za komentiranje.