materinski/očetovski čut

V nekaterih temah tu na MON-u sem zasledila različna mnenja o “materinskem čutu”. Zanimivo je, kako nekateri radi posplošujejo. Ženska, ki ima recimo dva otroka, zase misli, da je materinski tip ženske. Zame dejstvo, da ima nekdo otroka, še ne pomeni, da je ta oseba materinska. Otroka lahko ženska rodi iz različnih, tudi sebičnih, razlogov.

Zame je materinski čut del širšega čuta za druge ljudi. Če imaš dober odnos do drugih ljudi, potem boš zelo verjetno tudi dobra mati. Oseba, ki obrekuje in omalovažuje druge ljudi, pa bo zelo verjetno tudi slaba mati.

Ali menite, da nekatere ženske poveličujejo svojo vlogo matere? Ali menite, da ima večina moških okoli vas očetovski čut?

Rada bi, da se oglasijo (tudi) ženske, ki so že matere. Ali imate kdaj občutek, da se druge matere primerjajo z vami v smislu, da one bolj skrbijo za svoje otroke kot ve ipd.? :))) Sama sem naletela na kar nekaj takih pogovorov, v katerih se ocenjuje “materinstvo” drugih žensk. 🙂

Si ti mati?

To zagotovo leti (tudi) name. 🙂

Ne bom komenitirala, saj nisva na isti valovni dolžini, kot si napisala. Se strinjam.

Zanima me mnenje tistih, ki so že matere in tistih, ki to še niso. Ni bilo mišljeno kot provokacija. Tu na MON-u je kar nekaj postov, v katerih se omenja “materinski čut”, pa sem želela dobiti tudi vaše mnenje.

To zagotovo leti (tudi) name. 🙂

Ne bom komenitirala, saj nisva na isti valovni dolžini, kot si napisala. Se strinjam.[/quote]

Sporty girl, ne leti nate, ampak pričakovala sem, da se boš oglasila. Torej, brez skrbi, te teme nisem odprla zaradi tebe, mislila sem jo odpreti že nekaj časa nazaj. :))

Materinski čut obstaja v obeh primerih, le da v drugem primeru mati z obsojanjem gleda na svoj čut, ker meni, da ga družba ne sprejema.

Če že sama ni odgovorila na vprašanje; ne, mislim, da še ni.

Čut?

Bi prej rekla, da je “dobro” starševstvo odvisno od tega, kakšen človek smo. Torej, kako “dober” človek smo. Vendar ne samo od tega. Ampak tudi od tega, kaj delamo, kako se soočamo, s težavami, ki pridejo naproti v našem življenju. Sicer pa ima vsak otrok neko svojo identiteto, in ni nujno, da jo boš lahko popolnoma spremenil, če ti ne bo povšeči. Pa uporabiš takšen ali drugačen vzgojni pristop.

Ni lahko bit dober starš.

Kako dober starš si, pa se “pokaže” šele čez leta, ko otrok odraste.

Za sebe bi težko rekla, da sem dobra mati. Se bojim da veliko slabša, kot bi si želela biti. :-/

Bravo, it, zame si dobra mati, ker si samokritična. Srčno sem upala, da se boš ti oglasila. :))

Če želiš bit dober starš, moraš predvsem razmišljat v naprej. Kot je rekla It, najprej moraš bit v osnovi dober človek. Ampak ni dovolj, da sam zase misliš, da si dober, ker potem bi bili vsi dobri (starši). Ni vsak, ki misli, da je dober, tudi res dober. Nekateri ljudje verjamejo da so dobri, v resnici pa so, recimo, zelo dvolične osebe. Kakorkoli, če imaš to, imaš veliko dela že narejenega, potem pa je dobro vedeti tudi, kaj lahko otroku škodi na dolgi rok in kaj na kratki. Včasih otroka v nekem trenutku moramo za nekaj prikrajšati, a mu to lahko zelo koristi za v naprej, nekateri pa se temu izogibajo, ker imajo svojega otroka “preveč” radi.

Jaz imam izrazit materinski čut – če temu lahko tako rečem. Skratka, že od majhnih nog se rada ukvarjam z otroki in sem že v OŠ delala s tako imenovanimi problematičnimi primeri, vedno sem rada čuvala otroke od prijateljic in otroci se mi hitro odprejo … Imam svoje otroke, seveda, ampak so mi tudi drugi še vedno interesantni.
To je recimo to, kar mene čudi pri starših – da “imajo radi” samo svoje, tuji jim gredo pa na živce ali pa so do njih indiferentni (na starševskem je vsaka druga tema nastrojena proti otrokom, pa tam pišejo skoraj samo starši). Meni so otroci super bitja, zanimivi, zabavni, iskrivi, fajn se je ukvarjat in pogovarjat z njimi, meni niso nikoli odveč, ne fašem živčnega zloma, če se kje kak otrok obnaša vpadljivo, vpije, skače naokrog in tako dalje.
Tako da ja, mama od nog do glave. Kar pa seveda ne pomeni, da nisem še kaj drugega, da ne bi kdo slučajno pomislil, da sem neka mučenica. Kot mama sem precej stroga, če vprašaš moje otroke tik po tem, ko rečem ne, sicer me pa v glavnem pohvalijo, da sem skulirana. Na končno oceno bo pa treba počakat, da odrastejo in se osamosvojijo.

Se strinjam, materinstvo naj ne bi nikoli imelo prikritih motivov, stremenj, ki se jih sami ne zavedamo ali jih izrinjamo iz zavesti – da nam gre za družbeno uveljevitev in priznanje (konformizem, npr. če imajo vse prijateljcie otroke, ne morem sama izpasti kot črna ovca), da sami sebi dokazujemo svoje “starševske sposobnosti” s tem, da imamo otroka (zanikanje naših pomanjkljivosti s samodokazovanjem o nasprotnem, npr. preirano čuječa in zaskrbljena mati), potem odločitev za otroka kot lepilo slabe veze, da se partnerja ne razideta, se ženska odloči, da bo zanosila – to pa zato, da se vsa pozornost za reševanje zakonske krize preusmeri na otroka, ptoem še zadnji faktor – “odtiktavanje biološke ure”, negotova ženska kaj hitro “nabaše partnerja”, da rodi, ker je negotova in jo staranje plaši, da bo brez partnerja in brez otroke, torej družine….

Če bi le bila samokritičnost zadosti… 🙂

Brez izboljševanja tudi samokritičnost ni nič več kot neko jamranje…