Marko tekmuje za mesto moderatorja
Razumem te jp1991. Sem si postavil povsem enaka vprašanja, kot si mi jih ti. Ampak, če nekdo, ki te ne pozna zate reče, ugiba o nekih dejstvih, ki niso resnična, to pač veš ali pa se pretvarjaš. Kdo se tukaj pretvarja, za mene ni pomembno, saj vsak pozna svojo resnico, tudi tisti, ki se pretvarja, jo na nek način čuti.
Jaz sem predstavljen s svojim pravim imenom, tudi sam stojim za vsako svojo besedo. In ne, občutek, da sem samo jaz na pravi poti ni to, kar jaz čutim. Zavedam se, da nisem edini. ZAvedam pa se tudi, da je večina posameznikov zašla.
In kaj potem če pove nekaj o tebi, kar ni resnično. Je zato potrebno toliko komentiranja in napisanih postov?
Če bo nek človek na cesti povedal nekaj o tebi, kar ni res, boš verjetno samo šel mimo in se ne boš ustavil ter začel prepirat če ima prav ali ne. Se strinjaš?
Drugo je biti predstavljen s svojim imenom, nekaj popolnoma drugega pa s svojo popolno identiteto. Ime Marko kot tako nič ne pove kdo si.
Še zmeraj pa nisi povedal kakšna je ta “prava pot”, o kateri je pravkar govora? Je tvoja pot edina prava?
Misliš da pri sebi nimaš nič za spremeniti in si popolen? Sicer pa tukaj zelo prav pride tisti že zelo zlajnan pregovor: ” Spremeni sebe in spremenil se bo svet.”
Nevem zakaj vas večina poskuša spreminjati druge namesto, da bi spremenili slabe lasnosti pri sebi (če verjameš ali ne, vsak jih ima).
In kaj potem če pove nekaj o tebi, kar ni resnično. Je zato potrebno toliko komentiranja in napisanih postov?
Če bo nek človek na cesti povedal nekaj o tebi, kar ni res, boš verjetno samo šel mimo in se ne boš ustavil ter začel prepirat če ima prav ali ne. Se strinjaš?[/quote]
Ok, taka vprašanja in debata so mi všeč. 🙂
Strinjam se. Še vedno pa mi ni težko povedat nekaj o sebi, če sem izzvan. Čeprav vem, da to ne vodi nikamor, saj imajo osebna vprašanja/odgovori navadno nimajo neke teže pri debati. Ker, če povem nekaj o sebi, sem lahko označen za samovšečneža ali pa za lažnivca. Če pa ne povem o sebi nič oziroma, če ne odgovorim na vprašanja, pa bom označen za strahopetneža recimo. V nobenem primeru ne ustrežeš vsem. Niti ni to namen. Nikoli ne moreš ustrečt vsem. Namen je le, da poveš to, kar v nekem trenutku čutiš. Včasih zato ignoriram, včasih odgovorim z vprašanjem, včasih preprosto odgovorim. Kot vidiš, iščem “pravi” način. 🙂 Mogoče pa ti vidiš tole preveč kot kreganje, jaz namreč veliko tega jemljem kot šalo, čeprav o sebi ves čas pišem resnico. Zakaj? Gotovo je razlog in mislim da se ga sam zavedam.
Drugo je biti predstavljen s svojim imenom, nekaj popolnoma drugega pa s svojo popolno identiteto. Ime Marko kot tako nič ne pove kdo si. [/quote]
In zakaj bi se predstavljal s svojim celim imenom na anonimnem forumu? Mar ne bi s tem ponovno nekaj nekomu dokazoval? Nimam te želje. Zakaj ti nisi napisal celega imena, če praviš, da si upaš? Sicer sam menim, da tu ne gre za to ali si upam, ampak za to, ali si želim.
Še zmeraj pa nisi povedal kakšna je ta “prava pot”, o kateri je pravkar govora? Je tvoja pot edina prava?
Misliš da pri sebi nimaš nič za spremeniti in si popolen? Sicer pa tukaj zelo prav pride tisti že zelo zlajnan pregovor: ” Spremeni sebe in spremenil se bo svet.”
Nevem zakaj vas večina poskuša spreminjati druge namesto, da bi spremenili slabe lasnosti pri sebi (če verjameš ali ne, vsak jih ima).[/quote]
Hmm, pa o tej pravi poti ves čas pišem(o) po različnih temah. Prava pot se ne da opisat v par stavkih. Že samo vsaj pojem v nekem stavku si vsak drugače razlaga. To ni tako preprosto, da bodo vsi enako razumeli.
Ne, moja pot gotovo ni edina prava. Verjamem, da imam pri sebi še kar nekaj za spremenit. Ker pa poznam svojo preteklost in svojo sedanjost, lahko govorim o “pravi poti”. S tem, ko skušamo spreminjat druge, dejansko želimo spremenit sebe. Sam se tega prav dobro zavedam. Ampak zavedanje še ni dovolj, potrebno je spoznanje.
@Marko: Ubistvu se kar strinjam s tvojim postom… 🙂
Ti ni potrebno nič dokazovati. Samo informativno sprašujem. Ker verjamem da večina tukaj gori na tem forumu ne stoji za napisanim, ampak se skrivajo za nekimi virtualnimi osebnostmi (to še posebaj leti na tiste ki žalijo in obsojajo druge)…
Ime mi je Jože. Me veseli, da sva se spoznala. In ja že spet ponavljam meni ni problem razkriti celotno svojo identiteto, ker stojim za napisanim. Če te tako zelo zanima ti lahko pošljem na ZS. Itak pa se vidimo na pikniku.. 😉
Okej, vse lepo in prav, ampak….. Zakaj prava pot? Zakaj niso prave poti? Naprimer velikokrat slišim da je v življenju “prava pot” nekaj takšnega: končati faks, imeti resno zvezo, se poročiti, imeti otroke, se zaposliti v dobri službi, imeti velik avto in hišo, ter zlatega prinašalca…itd. Kaj pa tisti ki nimajo otrok? Ali pa tisti ki celotno življenje posvetijo samo karieri? Potem takem oni niso na “pravi poti”?
Hočem samo povedati da prave poti ni… Oziroma vsak človek ima svojo “pravo pot”. Zame je tudi tisti klošar brez vsega na pravi poti, če je sam zadovoljen in srečen s svojim življenjem. (okej, tukaj bi se še dalo filozofirati)
Pa nevem če…. Zakaj se velikokrat dogaja da v zvezi želi(mo) spremenit partnerja, sebe pa ne? Če bi se vsi zavedali dejstva, da druge osebe razen samega sebe ne moremo spremeniti, bi bil ta svet veliko lepši…. 🙂
Da to je letnica rojstva (sicer pa marko zdej veš še en podatek več – pa če boš malo bolje razmislil, boš tudi ugotovil kaj pomenita črki “jp” v nicku) 🙂
Drugače pa se mi zdi, da je to bilo rečeno tako, kot da jih imam 15. :))
Ne, It je želela povedat, da če je to tvoja letnica, potem precej zrelo razmišljaš za svoja leta.
Zakaj prava pot in ne poti? Vsak posameznik ima le eno, svojo, zato ednina. Ti govoriš o ciljih, jaz o poti. Cilje si lahko zastavljamo na svoji poti različne. Vendar kam nas pot vodi? Moja pot je iskanje ljubezni. Pa to zdaj ne vzet dobesedno, kot iskanje partnerke. Ampak iskanje ljubezni najprej do sebe, pomeni odpuščanje vsem, ki so me kdaj “prizadeli” na tak ali drugačen način, pomeni razumevanje drugačnih od sebe, pomeni sprejemanje sebe in sprejemanje ljudi okrog sebe takšnih kot so. Mislim, da če bi to bila pot vseh, bi se družba bistveno spremenila, tudi njene vrednote. Zato pravim, da imam občutek, kot da večina ni na pravi poti, ampak tavajo kot ovčice, izgubljeni in ne vedo, kam naj se obrnejo. V tej nevednosti počenjo tisto, kar počnejo ljudje okrog njih, ne glede na to, ali to njim prinaša pravo zadovoljstvo ali ne, ne glede na to, ali so to njihove želje ali ne. Ne živijo po svoji željah, temveč predvsem po pričakovanjih okolice. Tako, na kratko o tem.
Glede spreminjanja partnerja… to počnemo, ko se ne zavedamo drugačnosti posameznika. Verjamemo, da so svetovi drugih enaki našemu, zato si jih želimo tako tudi “prilagodit”, da bo nam lažje razumljivo, sprejemljivo. Ampak drugi se ob tem počutijo nesprejeto. Zato toliko slabih zvez in odnosov med ljudmi, zaradi tega nerazumvanja različnosti. Zato pravim, da ko želimo nekoga spremenit, nevede želimo spremenit tudi sebe oziroma svoje razumevanje, vsaj če si prizadevamo. Imaš pa prav, veliko ljudi si ne želi spremenitnja sebe, temveč vse druge okrog sebe. Kar počnem jaz, je to, da jih želim preusmerit na pot, za katero verjamem, da je prava. In morda to počnem preveč nasilno. Tud to je učenje (zame).
Ampak, če se želiš umirit, moraš najprej prit do določenih spoznanj. Smisel življenja pa je prit do teh spoznanj. Vsaj tako verjamem. Oziram se okrog sebe že sedaj, pogosto tudi občudujem. Ko pa nastane nemir, se občudovanje običajno preneha. Nismo roboti, saj veš.
In ti si kakopak od boga poslan, da boš “zdravil nevedneže” s svojimi nasveti, istočasno pa pravzaprav priznavaš, da “iščeš ljubezen”, torej “iščeš”.
Zdiš se mi kot nekkašen kvazi-razvestljenec, prebral si nekaj knjig Milivojevića in zdaj misliš, da vse veš in boš vsem po vrsti okoli sebe solil pamet, kako naj živijo. Ironično, prav ti si tisti, ki se virtualno najbolj vpikuje v ljudi, zakaj živijo, kot živijo in jim dobesedno servira, kako morajo živeti.
Ne vem, če sem bil ravno zato poslan…. morda pa, morda tud ne. 😉
Milivojeviča sem pa zelo malo bral. Od njega se zato tud nisem veliko naučil, čeprav veliko ve. Največ sem se naučil s poglabljanjem vase in s prevzemanjem odgovornosti za svoje občutke. Dokler sem krivil druge za svoje občutke, sem se vrtel v krogu, kot ovčica, ki hodi za svojim pastirjem. 🙂
Kakšnih spoznanj ?[/quote]
Spoznanj o pogledu na svet in o pogledu nase in da to, kar smo živeli do sedaj (če nam ni prinašalo pravega zadovoljstva) in to, kako vidimo svet, ni edina resnica. Seveda nam je sposobnost ljubiti vgrajena v telo, ampak če kot otroci nismo bili sprejeti takšni kot smo, če nam ni bilo dano dovolj svobode pri izražanju in bivanju in če nismo dobili občutka, da smo resnično ljubljeni… potrebujemo kasneje ta spoznanja. Spoznanje pomeni nekaj občutiti zavestno in hkrati podzavestno. Samo zavedati se, ni dovolj.
Kaj pa, če vsaj za trenutek izstopiš iz te svoje poti, se umiriš, ozreš okrog sebe in enostavno občuduješ ta trenutek….Takrat se iskanje ljubezni neha…..Ker je ne rabiš več iskati.[/quote]
Točno tako.
Marko, ne išči ljubezni temveč ljubi!
Kaj pa, če vsaj za trenutek izstopiš iz te svoje poti, se umiriš, ozreš okrog sebe in enostavno občuduješ ta trenutek….Takrat se iskanje ljubezni neha…..Ker je ne rabiš več iskati.[/quote]
Točno tako.
Marko, ne išči ljubezni temveč ljubi![/quote]
Verjetno si me narobe razumela ali pa se nisem najbolje izrazil. Težava je pogosto v razumevanju. Kdor ljubi, me je verjetno celo razumel. Morda pa tudi kdo ljubi in me ni razumel najbolje. Tudi to je možno. 🙂
Nemir nastane zaradi obsojanja, ki se pojavi kot odziv na določene situacije.
Bolj je zato pomembno se naučiti sprejemati, kot pa priti do določenih spoznanj.
Res je, da se spoznavamo skozi odnose in tako prihajamo do spoznanj. Do spoznanj o sebi, ko opazujemo svoje odzive. Sama spoznanja pa še niso dovolj, da bi lahko sprejemali in čutili notranji mir.
Želja po razumevanju je posledica nezaupanja v življenje, zaradi negativnih podzavestnih odzivov.
Nemir nastane zaradi obsojanja, ki se pojavi kot odziv na določene situacije.
Bolj je zato pomembno se naučiti sprejemati, kot pa priti do določenih spoznanj.
Res je, da se spoznavamo skozi odnose in tako prihajamo do spoznanj. Do spoznanj o sebi, ko opazujemo svoje odzive. Sama spoznanja pa še niso dovolj, da bi lahko sprejemali in čutili notranji mir.
Želja po razumevanju je posledica nezaupanja v življenje, zaradi negativnih podzavestnih odzivov.[/quote]
Koliko nekih pocukranih new-age bučk s poceni psihologijo, ki se ukvarja z iskanjem neke patologije v vseh običajnih človeških željah in odzivih…. Kdo si ne želi biti razumljen? Saj to je globoka duševna potreba, če se počutiš razumljen in blizu nekomu.
Nemir nastane zaradi obsojanja, ki se pojavi kot odziv na določene situacije.
Bolj je zato pomembno se naučiti sprejemati, kot pa priti do določenih spoznanj.
Res je, da se spoznavamo skozi odnose in tako prihajamo do spoznanj. Do spoznanj o sebi, ko opazujemo svoje odzive. Sama spoznanja pa še niso dovolj, da bi lahko sprejemali in čutili notranji mir.
Želja po razumevanju je posledica nezaupanja v življenje, zaradi negativnih podzavestnih odzivov.[/quote]
Se strinjam predvsem z zadnjim stavkom. Praviš torej, da razumevanja do drugih ne potrebujemo. Da je potrebno samo sprejeti, brez razumevanja? Ampak, če ni zaupanja zaradi negativnih odzivov, kako potem sprejeti, brez zaupanja? Kako priti do zaupanja? 🙂
Prvega stavka nisem najbolje razumel Robi: “Nemir nastane zaradi obsojanja, ki se pojavi kot odziv na določene situacije.”
Po moje pa se nemir pojavi predvsem, ko se bojimo, včasih se sploh ne zavedam česa se bojimo, najverjetneje pa gre za kakšna pričakovanja, ki smo si jih ustvarili do nečesa nam pomembnega. To je pa spet posledica nezaupanja vase.
Verjamem, da je razumevanje še kako potrebno.
Ravno otroci so sposobni najbolj sprejemati in imeti radi..Če niso podvrženi nasilju in ne živijo v strahu…
Je res. Ampak, če starši ne temu otroku ne dovolijo, da bi imel rad ali da bi sam bil ljubljen, s časom ta otrok dobi napačno predstavo o tem, kako svet stoji, kaj pomeni ljubiti in predvsem izgubi zaupanje vase, ter razumevanje za druge. Posebej, če mu starši postavljajo meje na njemu nerazumljiv način. Tak otrok izgubi zaupanje v svoje lastne občutke in se začne zgledovati le po tem, kako svet vidijo starši in njegovi bližnji. Težava je, če se ta svet razlikuje od tega, kar občutki govorijo temu otroku. Tako je ves čas v nekem konfliktu in pogosto ne razume, zakaj morajo bit stvari, tako kot so, če bi “morale”, lahko bile drugačne, lepše.
Marko, imam občutek da te nekaj muči.
Se mi zdi,kot da iščeš nek odgovor, neko razumevanje, in da pogojuješ to, da boš razumel hkrati tudi s tem, da boš lahko bil “svoboden” in boš lahko ljubil.
Jaz sem pri sebi opazila, da tudi razumevanje sebe ali drugih še ne pripelje do sprejemanja tega dela sebe ali drugih. Če kaj pripelje do sprejemanja, pripelje, da odvržeš/spremeniš neka prepričanja, ki te delajo nemirnega. Vsekakor moraš prvo vedet, kaj to je, ni pa vedenje še zadosti.
Včasih je pa enostavno zadosti, da izstopiš iz razmišljanja in se sprostiš, greš med ljudi, v družbo prijateljev, tistih, ki te imajo radi.
Točno tako.
Marko, ne išči ljubezni temveč ljubi![/quote]
Verjetno si me narobe razumela ali pa se nisem najbolje izrazil. Težava je pogosto v razumevanju. Kdor ljubi, me je verjetno celo razumel. Morda pa tudi kdo ljubi in me ni razumel najbolje. Tudi to je možno. :)[/quote]
Marko, pri tebi obstaja izključno ena opcija: da te jaz nisem razumela. Dopusti si, da obstaja še druga: da ti mene nisi razumel. Mogoče boš nehal iskati in začel ljubiti…
Stari, sori, ti ful preveč poudarjaš stvari, kot o: poglobil sem se vase, prevzemam odgovornost, samospoznanje…in podobno.
Človek, ki je v nekaj res prepričan, tega ne ponavlja vedno znova. Deluješ kot alkoholik, ki samega sebe ne prepričuje, da ne pije več.
Priznaj raje, d aimaš marsikatero težavo sam s sabo in da je ta forum zate nekakšna samoterapija, da to dejstvo zakampufliraš, pa igraš razsvetljenca, ki se je odločil zdraviti druge.
Verjetno si me narobe razumela ali pa se nisem najbolje izrazil. Težava je pogosto v razumevanju. Kdor ljubi, me je verjetno celo razumel. Morda pa tudi kdo ljubi in me ni razumel najbolje. Tudi to je možno. :)[/quote]
Marko, pri tebi obstaja izključno ena opcija: da te jaz nisem razumela. Dopusti si, da obstaja še druga: da ti mene nisi razumel. Mogoče boš nehal iskati in začel ljubiti…[/quote]
It, meni se pa zdi, da me prav nič ne muči. 🙂 Ne iščem razumevanja, ker sem ga našel že nekaj časa nazaj in morda imaš prav, da le to ne pripelje do sprejemanja. Ali pa tudi ne, morda je potreben le čas. Ko razumeš, tudi lahko začneš dometavati določena prepričanja. Do dvoje je povezano eno z drugim. Ne moreš odvrečt prepričanja, če ne razumeš ozadja le tega. Tako vsaj mislim.
Japkica, včasih pišem v pretekliku, pišem o stvareh, ki sem jih spoznal in čutil v preteklosti. Verjamem, da lahko to koga zapelje “nazaj” in izgubi ali popači sliko o nekom. Zame ni pomembno, kako me vidijo drugi, saj imam svoje občutke za to.
In tudi vem, kaj želiš povedat, da morda ne ljubim, ampak iščem, kljub temu, da mislim drugače. 🙂
Spider, hvala za opozorilo. Forum je samoterapija najverjetneje za vsakega, ne samo zame. To ni nobena skrivnost. Morda je zame še veliko manj, kot zate.
Verjamem pa tudi, da drug drugega doživljamo skozi lastne občutke. Se pravi, obstaja tudi možnost, da kdor me vidi, da ne ljubim, morda vidi se sebe, kdor me vidi, da imam težave, morda vidi sebe in tako naprej. MORDA pravim, da ne bo kdo rekel, da je to edina opcija. 🙂
Forum je zaprt za komentiranje.