Marjan
Sem 50-letni ločenec. Če me vidiš od daleč in je svetloba dovolj slaba, mogoče zgledam kot 40-letnik, ki je preveč časa preživel v dimniku. Ko pa prideš bližje, vidiš, da sem obračkan kot stara zimska guma – z gubami, mastnim leskom in brki, v katerih se skrivajo drobtine od zadnjega sendviča.
Moje telo je … no, recimo, da je preživelo marsikaj: pivo, cigarete, burek ob treh zjutraj in nobene telovadbe od ’98.
Dneve najraje preživljam v gostilni. Tam sem kot doma – poznam vse mize, vse pive in skoraj vse natakarice. Rad jim mežikam in se jim približam malo preblizu, da čutijo moj “unikaten” dah po čebuli, česnu in včerajšnjem pelinkovcu. Če katera od njih prinese pivo s nasmehom, to zame pomeni, da bi “nekaj bilo”, zato jo poskušam otipati po rami (ali malo nižje, če se mi zdi, da “ima smisel za humor”).
Finančno nimam ravno “dobre” situacije, ampak vedno se najde za rundo – če ne za vse, pa vsaj zase. Živim sam, če ne štejemo treh vreč praznih pločevink v kuhinji. Kuhanje? Ne, hvala. Moje kosilo je pivo in salama iz šanka.
Oblačim se športno-elegantno – to pomeni trenirka in srajca, ki jo nosim že tretji teden, ker “še ni tako umazana”.
Rad se pohvalim, da sem “svoboden moški brez obveznosti”, kar pomeni, da lahko grem na pijačo kadarkoli in pridem domov ob katerikoli uri – največkrat pa popoldne, ker zvečer zaspim pred televizijo.
Še vedno se rad ozrem za “lepimi puncami” (po mojem kriteriju so to vse, ki še hodijo brez bergel), in jim pošljem kak “šarmanten” pomežik.
Včasih mi kdo reče, da sem ogaben – jaz pa temu pravim, da sem “star maček z izkušnjami”.
Hvala življenju, da mi je dalo gostilno, hladno pivo in natakarice, ki se še niso naučile ignorirati mojih neumnih for.
Toliko o tem, kako smo ločenci zanemarjeni, pijani, nadležni… ker ja, včasih je res vse to – ampak je tudi zabavno.
Sem star in ločen, 13.08.2025 ob 13:02
Sem 50-letni ločenec. Če me vidiš od daleč in je svetloba dovolj slaba, mogoče zgledam kot 40-letnik, ki je preveč časa preživel v dimniku. Ko pa prideš bližje, vidiš, da sem obračkan kot stara zimska guma – z gubami, mastnim leskom in brki, v katerih se skrivajo drobtine od zadnjega sendviča.
Moje telo je … no, recimo, da je preživelo marsikaj: pivo, cigarete, burek ob treh zjutraj in nobene telovadbe od ’98.
Dneve najraje preživljam v gostilni. Tam sem kot doma – poznam vse mize, vse pive in skoraj vse natakarice. Rad jim mežikam in se jim približam malo preblizu, da čutijo moj “unikaten” dah po čebuli, česnu in včerajšnjem pelinkovcu. Če katera od njih prinese pivo s nasmehom, to zame pomeni, da bi “nekaj bilo”, zato jo poskušam otipati po rami (ali malo nižje, če se mi zdi, da “ima smisel za humor”).
Finančno nimam ravno “dobre” situacije, ampak vedno se najde za rundo – če ne za vse, pa vsaj zase. Živim sam, če ne štejemo treh vreč praznih pločevink v kuhinji. Kuhanje? Ne, hvala. Moje kosilo je pivo in salama iz šanka.
Oblačim se športno-elegantno – to pomeni trenirka in srajca, ki jo nosim že tretji teden, ker “še ni tako umazana”.
Rad se pohvalim, da sem “svoboden moški brez obveznosti”, kar pomeni, da lahko grem na pijačo kadarkoli in pridem domov ob katerikoli uri – največkrat pa popoldne, ker zvečer zaspim pred televizijo.
Še vedno se rad ozrem za “lepimi puncami” (po mojem kriteriju so to vse, ki še hodijo brez bergel), in jim pošljem kak “šarmanten” pomežik.
Včasih mi kdo reče, da sem ogaben – jaz pa temu pravim, da sem “star maček z izkušnjami”.
Hvala življenju, da mi je dalo gostilno, hladno pivo in natakarice, ki se še niso naučile ignorirati mojih neumnih for.
Toliko o tem, kako smo ločenci zanemarjeni, pijani, nadležni… ker ja, včasih je res vse to – ampak je tudi zabavno.
Vse tisto, kar bi hotel sam, pa ne smem.
Forum je zaprt za komentiranje.