Manipulativni starši

Dragi moji,

obračam se na ta forum, z željo, da prejmem kakšen konkreten nasvet.

Stara sem skoraj 29 let – obdobje v katerem bi morali biti srečna, ustvarjalna, samostojna – je pa prava nočna mora.

Že dolgo časa imam fanta s katerim žal ne živiva skupaj, prav tako nisem vedno ob njem. Razlog za to je moja družina, starši, posebej mama.

Fant me čaka že nekaj let, da zadeve doma uredim, da zaživiva skupaj – kot vsi normalni pari, kar se sliši povsem enostavno če ne doživljaš manipulacij, kot v mojem primeru.

Torej, živim doma z očetom (ki je nepokreten, bolan) in matero (ki je brezposelna, skrbi za manjšo kmetijo in očeta). Že od 18-tega leta precej pomagam pri vzdrževanju gospodinjstva. Oče, ki je bolan je neizmerno navezan name (sem edinka). Težava nastane, ko želim iti fantu, sploh če omenim, da tako ne bom živela doma. Posledica tega je val podcenjevanja s strani matere, ki me primerja z drugimi (to že leta oz. odkar pomnim). Ko se postavim zase in rečem, da bom odšla če se ne da normalno pogovoriti in poslušati drug drugega, se zgodi obujanje krivde, da če grem, ne bo več skrbela za očeta, ne bo mu kuhala, ne bo dobil zdravil, prodala bo hišo itd.

Žal so te grožnje resnične, namreč ko zapustim dom in ostaneta sama, se znaša nad očetom na različne načine, tudi da je on tisti, ki mi to dovoli.

Namreč mati želi, da sem skoz doma, da delam in vzdržujem hišo in podobno. Ko sva želela s fantom pred leti pomagati skupaj (bil je pripravljen živeti pri nas, da si urediva stanovanje zase pri nas), pa on ni bil nič vreden, spodoben – klicala je njegovo mamo, da on manipulara z mano, da odkar sem z njim sem se spremenila (histerično ga je zmerjala po telefonu). Seveda, v vsem tem ni bilo kančka resnice…

Oba s fantom imava službo, izobrazbo, imava se rada – ampak živiva življenje, ki naju bo vsak trenutek ločilo. Lahko bi živela skupaj, ustvarila svojo družino, temveč gre vse navzdol…

Odločiti se morem, med njim in starši. Izbira je lahka –  želim si normalnega življenja z nekom, ki ga imam rada in ki me ima rad – torej on. Odločitev, pa je precej težja, saj s tem izgubim tudi očeta, ki ne verjamem da bo razumel – najbolj pa me boli to, ko potem bo se psihično nasilne s strani matere zneslo nanj. V primeru, da se mu kaj naredi, se bom počutila krivo. Vem tudi, da če se preselim k fantu bo mati prišla napadati in povzročala nemir – tudi tega me je sram…

Po napornem tednu v službi (precej stresna služba – min. 10h/dan) se čez vikende, namesto da bi odmislila težave, ukvarjam z psihično vojno.

Počutim se tako nemočno, da se mi včasih zdi edina pot samomor.

Pa čeprav nimam poguma za to.

Popolnoma sem obupana. Na eni strani me je strah, da izgubim ljubezen, po drugi strani pa me je strah da mi vsa ostala situacija ne bo – ne glede na odločitev – dopuščala, da še kdaj živim normalno življenje.

Prosim za kakšen konkreten nasvet…