Ločitev je dostikrat edina rešitev, predvsem da otroci ne trpijo

Seveda je najlepse da otrok odrasca ob obeh starsih.Ampak ce je odnos med starsema zelo slab in da te partner samo zanicuje in sam jamra nad teboj kolk je nesrecen s tabo in kaj je zagresil da je prisel skupaj s tabo pol je bolje da gresta narazen. Da nimajo otroci zagrenjenega odrascanja. Pa se to ,preden sva zacela skupaj ziveti je naredil cisto vse in se vec da sva zacela skupaj ziveti. Naj omenim da se je pri meni po drugem otroku zacela depresija in se nikakor ni sprijaznil s tem da ima bi rekla nekak tako bolno partnerko  oz on je rekel norko. Zame je ta bolezen kot kaka druga. Mi niha razpolozenje ze 20 let,tipicno za depresijo ki jo imam. Sem bila skupaj z njim 20 let. Da sta obe hceri bli polnoletni in ze dosti samostojni. Saj sama sem odrascala sam z mamo ki je imela pa shrirofrenijo. Velik tudi zaradi tega vztrajala z bivsim da sta punci rastli ob obeh in hkrati vidli da sem vztrajala ob njunem ocetu kljub zajebanci njega do mene. Ze mladi vidli da zivljenje ni pravljica. Nobenemu pa ne nasprotujem naj se ne veze z drugim ,saj ce sem sama imela smolo ni receno da jo bo drug tudi imel.

Da se dopisem. Otrokom ni lahko v nobenem primiru. Al odrascajo ob prepirih starsev al po ko se locijo in jih eni podajajo eden drugemu. Nikoli nisem bila pristas tega da se otroke podajata med sabo starsa in da hujskata otroke eden proti drugemu starsu. Sej tko res trpijo zelo otroci. Ce se ne da da so skupaj se pac locita . Gresta vsak na svoje ter vsak po svojih najboljsih moceh skrbita za otroke. Tak so otroci isto srecni in zadovoljni. Saj oni niso krivi da se starsa ne razumeta . Saj tko je zelo tezko narediti in jih je malo takih. Se pa da ce je volja ter da pomislita na otrokovo dobro.

Ja… lepo si si postlal. Poskrbel si zase. Uzivas svobodo, otroka imas, ko se ti zahoce oziroma vsake tolko par dni. Ni ti hudega. Vse lepo in prav, samo da bi se hvaliti s tem pa ni ravno na mestu.

Kar se pa tice bivse… da je samska je normalno. Ker poleg sluzbe in obveznosti, ki jih otrok prinese, nima casa hoditi po zmenkih in spoznavati ljudi. Malo se zamisli. Pustil si jo samo z otrokom!

Sicer se načeloma strinjam, da je bolje, da otroci ne odraščajo ob starših, ki se ves čas prepirajo ali pa imajo zelo hladne odnose. Bolje je, tudi za otroke, da si taki ljudje poiščejo druge, bolj ljubeče partnerje, tudi zato, da otrok živi v ljubečem okolju.

Vendar pa se tvoj zapis bere nekako takole: ženo sem zapustil, ker me ni več privlačila, saj po šestih letih to tako ali tako ni več mogoče. S ta novo se imam zdaj veliko bolje. Tudi z otrokom se zdaj razumem bolje.

Istočasno ženi, ki si jo nekoč izbral sam, očitaš gnil karakter, imam pa občutek, da je otrok ostal pri njej, ti pa imaš z njim samo občasne stike. Tako zelo gnila potem verjetno tudi ni, če so ji dodelili otroka, predvsem pa je tebi bistveno lažje imeti dobre odnose z otrokom, če ga vidiš samo občasno, ne pa, če je v tvojem življenju nenehno prisoten. Mogoče bi se moral tudi ti zamisliti nad svojim karakterjem. Morda je otrok, dokler si bil še poročen, trpel zato, ker si imel ti v mislih drugo žensko, otroka pa v celoti taki ali tako težko prenašaš. Zdaj pa svoj odhod opravičuješ s tem, da je to bolje tudi zanj.

Za otroka ločitev  – če le ni v zakonski zvezi mame in očeta tepež, droge, zlorabe in kar je še drugega tako zelo sprevrženega in zavržnega, da za zdržati ni, ker z otrokom ves čas sobiva strah in še enkrat strah in se z oddaljitvijo od nasilneža/nasilnice posledično res lažje diha – nikoli ni dobro dejstvo. Kdor zagovarja trditev, da s tem, ko se ločimo, ker v vezi pač nismo srečni, otroku kažemo dober zgled, da torej tudi oni ne bodo v vezi, kjer ne bodo srečni, pač pa bodo iskali nove (in nove?) srečne (“srečne”) zveze, kot smo to počeli tudi mi, je v zablodi. Otroku s tem namreč kažemo le to, da je vezo moč zavreči kot pulover, ki se namucka, a mu sicer nič ne manjka. Zreli ljudje zmorejo odločitev za zvezo in jo srečno znajo narediti.

Težko je ločiti partnerstvo od starševstva; bo partner, ki bo poklicni morilec lahko tudi v resnici res dober starš? In dober partner? Bo partner, ki vara, z zavržnim delovanjem do svojega partnerja lahko hkrati tudi dober starš otroku? A ni tudi otrok del sreče v partnerski ljubezni? A ni vse to skupaj prepleteno? A je lahko partner, ki tepe partnerja, obenem dober starš otroku; češ, saj ne tepem tebe, dete moje zlato? A s tem, ko tepe partnerja, to ne boli tudi – otročka? Samo zaradi CSD in sodišča, dodelitve otrok in plačevanja preživnine ter  – kot to dela, kot rečemo, mačka z mladimi – vlačenje otrok na vikend stike ali pa v skupno skrbništvo, samo zaradi uradnih zaznamkov se na papirju ločuje partnerstvo od starševstva. V resnici pa je vse skupaj presneto povezano. Če partner partnerja ravno ne tepe, pač pa zgolj ugotovita, da se nimata več rada/se ne ljubita več, po ločitvi pa ostaneta prijatelja, potem se otrok še bolj sprašuje, čemu torej ločitev, saj ni bilo ne kreganja ne tepenja ne drog ne nič? Kajti partnerstvo bi moralo biti najprej in predvsem prijateljstvo. Skupno obdelovanje njive zavoljo lažjega preživetja (tako je bilo nekoč). Starševstvo je nadgradnja partnerstva. In zato naj partnerstvo sploh ne bi ugasnilo, saj ga otroci le še pripeljejo še višje. In ker bi partnerstvo moralo biti zasnovano na spoštovanju in šele nato na ljubezni, bi  – če bi se nakazovalo in približevalo varanje – bilo partnerju dobro povedati, da se je v glavi nekaj premaknilo, iztirilo. Ne pa – po možnosti – za varanje okriviti partnerja; pri tebi tega in tega “ne dobim”, zato te pač varam! Ker pa je varanje zasvojenost, zavržnost, in s tem za bolne še bolj mamljivo, ga je vedno več, kajti vedno manj je zdravih ljudi … In noben otrok, naj ga ima starš še tako rad, ne bo doumel, čemu pa naenkrat nima več rad njegovega drugega starša, pač pa nekoga drugega. Vsak otrok si želi svojega očka in svojo mamico in to skupaj! Razen, če je, kot že rečeno, patologija tolikšna, da gre za nasilje.

Kako lahko na CSD in na sodišču izjavijo, da je starš primeren za skrbnika ali za imeti stike z otrokom! Kaj sploh vedo o družini! In stiki nikoli niso naravna, pač pa umetna tvorba, kajti naravno je živeti skupaj s staršema in ne da ima otrok urnik še v soboto in nedeljo, ko je v tujem stanovanju na stiku s staršem, kjer morda ne more zaspat, mora jest to, kar mu vsiljujejo drugi. Naravno je, da je starš z otrokom tisti hip, ko ga otrok potrebuje in ne točno v soboto od 14h do 18h, naravno je, da je starš na voljo otroku 24/7 in ne v soboto za obisk ZOO-ja, kjer dete počasi pozna kamele bolj kot lastno sobo …

Ločitev je za otroka kot rana, ki je za zmeraj zabrazgotinjena, saj se je narobe zacelila. Seveda so med otroki razlike, nekateri so bolj prilagodljivi kot drugi in nekateri res skrajno, skrajno ranljivi, senzibilni. Težko si predstavljajo, kaj se dogaja med staršem in novim partnerjem, ko sta intimna. Težko mu je gledati, ko se starš drži za roko s tujcem. Ko se poljublja s tujcem. Ko vidi tujca slučajno v spodnjem perilu, ko le-ta slučajno pač pride iz kopalnice. Ko je tujec ob njegovem staršu.

Mislim, da je ločitev (razen če res ni, ponavljam, patologije) in potrebe po zatekanju v varno hišo (in patologija je tudi ena sama klofuta, jasno!) zmeraj v prvi vrsti egoizem starša. Ker svojo “srečo” postavlja pred srečo svojega otroka. Mu, po možnosti, “polepša” življenje še s kakšnim otrokom. Tudi če otrok ne pove na glas in tudi če izkazuje – kot da – normalna čustva do prišlekov, mora biti vsakemu odraslemu jasno, da je v otroku vsaj 1% skrbi. Ali pa mnogo več, le da tlači, tlači, je v šoli še vedno priden, “lepo” sprejme nove tujce, ki jih je zmeraj več, vedno več babic, dedkov, tet, stricev in četudi gre vse tako, kot je temu tako le v Disney risankah, moramo vedeti, da je za otroka ločitev kot bi padel s Titanika. Ja, nekateri so padec preživeli. Toda vprašajte jih pred smrtjo, v pozni starosti, če bi izbrali to izkušnjo, če bi lahko oni bili tisti, ki bi zares odločali o tem. Ali bi raje NE IZBRALI padca v NEZNANO, NEVARNO, TUJE, MRZLO, ZLOVEŠČE. Razen če so prej imeli izkušnje vsaj s še tremi Titaniki, na katerih je bilo še hujše.

Ne zatiskajte si oči, ločenci. Otroke ste prizadeli. Svoje ter tiste na drugi strani, ki ste jim postali očimi in mačehe. Če ste svoje otroke fizično zapustili in se odselili k svoji novi sreči, ste jih zapustili tudi v njihovih srčkih, jih prizadeli. Ker vas ni ob njih, ko zjutraj vstanejo. Vi ste drugje. Če ste se nekam vselili, ste tistim otrokom – odveč. Samo sprva, pravite? In da so se potem – navadili? JA KAJ PA JIM JE PREOSTALO DRUGEGA? Saj jih niste ne videli ne slišali ne čutili ne vprašali in jih ne bi niti upoštevali. Otrok MORA PREŽIVETI. Že kako. Zato pa si je Bog omislil potlačitve. Žal. Kajti tudi zlorabljen otrok velikokrat preživi. Saj ne zna ne živeti. Saj pet – letnik ne zna ne živeti. On živi. In – trpi. In otrok ločencev živi. In trpi. Kaj pa naj drugega? V prvi vrsti ga itak zaposluje najbolj to, da je zagotovo on sam kriv, da sta se starša ločila. Že nisem bil dovolj dober, si misli. In kako faking na polno mora šele “živeti”, da si izbori vsaj košček starša, potem ko ta naenkrat boža tuje otroke in/ali si omisli še polbrata, polsestro za svojega prvega otroka! Juhuhu, cel koktajl za prvega otroka! Tuji otroci, njemu vsiljeni, nato pa še novi skupni dojenčki v presečni množici, juhuhu! Ena sama “sreča” zanj! Bo lahko popazil na tamale! Bo veliki brat/sestra!

Partnerstvo je odgovornost. Nekoga, ki si ga ljubil do te mere, da sta partnerstvo nadgradila s starševstvom, niti ne gre da bi ga zapustil. Ni logike. Razen, če ste lagali ves čas. V obeh primerih naj vas vrag pocitra. Vsaj svojim – če ne tudi tujim – otrokom ste uničili življenje. Uničili. Ker pa živi mrtveci še vedno hodijo naokrog (posilstva, incest in druga zavržna dejanja), vi mislite, da so ok. Niso. So samo fizično živi. Notranje pa je velik del njih umrl.

Zato si ne zatiskajte oči in dobro premislite, preden ubijete otroka v otroku. Lastnem. Ki je na svetu, JER STE VI TO TRAŽILI. Ali kako je že bilo v neki TV oddaji. VI ste ga hoteli. In VI ste tisti, ki ga zdaj medete. Pa ne začenjajte zdaj s tem, da si otroci sami zberejo starše (in vse izkušnje) itd., ne izkoristite new age duhovnosti sebi v prid, pač pa prevzemite odgovornost. Če pa že prisegate na manifestacije itd., čemu potem otroku ne navibrirate manifestacije srečnega otroštva z obema staršema hkrati? Ločitev in pa da ste prizadeli otroka, pač morate opravičiti, kajne. Pred seboj. Ker globoko v sebi veste, da ste zavrgli svojo kri. 

Pozdravljeni.

Jaz pa mislim, da si naredil prav. Veliko vas pise kaksen vpliv ima locitev na otroka. Kaj pa stalni prepiri, napetost med starsema, drugacni pogledi starsev na dolocene primere? Ko en stars govori otroku nekaj, drug stars pa nekaj povsem drugega?

No pa da preidem na svojo zgodbo.

Sama nisem otrok locencev, sem pa otrok, ki izhaja iz druzine kjer je vladalo nasilje in alkohol.

Vedno sem si zelela, da bi se starsa locila. Prosila sem jih naj to storita pa nista.

Posledice na meni definitivno so. Se jih zavedam, sem jih veliko predelala, se posvetila sama sebi.

Zdaj sem porocena, s partnerjem imava otroka. Ampak, ce bi se pokazal dvom o najinem razmerju, se zaceli prepiri, nestrinjanja bi se locila. Bi pa definitvno poskrbela za otroka. K otroku je v tem primeru potrebno pravilno prostopit, mu razlozit kaj se dogaja, tudi ce je le ta starejsi. Nikoli ne bi omejevala stikov z ocetom otroka, kot to dandanes dela zal vecina mam.

Tako, to je moje stalisce.

Lp

Sama sem si kot otrok vedno želela, da bi mama zbrala pogum in odšla z mano daleč stran. Vsakodnevnega krega nisem mogla prenesti. Očeta in njegovo obnašanje sem sovražila v dno duše.  Še vedno ga pravzaprav ne maram. Pa ni bilo veliko fizičnega nasilja. Samo kar naprej kreg, vpitje, poniževanja. Tako da sem prepričana, da neka normalna ločitev ne more biti slabša kot življenje z nekim psihičnim in/ali fizičnim nasiljem leta in leta.  In jaz mislim, da pri večini ločitev gre za neke vrsto zlorabe preden pride do nje. Nihče ne gre, ker se je pred tem imel čudovito. In otroci to čutijo, slišijo. In boli jih do kosti.

V takih primerih ni bilo ljubezni do otrok.

Moja dva sta se tudi stalno kregala in zalila, a mene sta oba obozevala, meni sta bila oba popolnoma predana.

Res sem vcasih pomislila in si celo zelela, da se licita, da se neha kreg, a ko sem odrasla in sta se res locila, sem spoznala, koliko sta se oba zrtvovala v svoji ljubezni do mene in sem jima v bistvu hvalezna, da sta mi nudila skupni dom z obema.

Lepih locitev ni, zgoraj je ena lepo opusala, kaj bi starsi morali narediti, a med vsemi locenimi poznam samo en tak par, ki se je razsel brez vsakih zamer in deloval dejansko v dobro otroka. Se zdaj, ko ima njun otrok ze svojo druzino, sta prijatelja in se druzita.

Zal tega 95% parov ne zmore!