Ljudje brez hrbenice – t.i. “brezhrbteničarji”

Kakšni so za vas ljudje, ki nimajo hrbtenice? Zanima me bolj za službeno področje, pa tudi izven njega. Ali vas je kak sodelavec razočaral (oz. sodelavka) v smislu, da ste kasneje ugotovili, da mu ne morete zaupati, da se podreja večinskemu mnenju, hinavi ipd. ? Se z brezhrbteničarji družite ali se jim izognete? Ali date jasno vedeti komu, da o njem menite, da nima hrbtenice? 🙂

Ali menite, da je v službenih odnosih brezhrbteničarstvo povezano z mobbingom?

In nenazadnje, ali se vam zdi, da brezhrbteničarji včasih izpadejo smešni (npr. v želji, da bi ugajali drugim)?

To temo sem odprla zato, ker me vedno znova preseneča dejstvo, koliko ljudi nima svojega mnenja oziroma ga sicer imajo, ampak tega ne upajo na glas povedati. Najbolj smešno pa mi je, ko mi taka oseba reče, da ne izraža svojega mnenja zato, ker mu gre skozi eno uho notri, skozi drugo pa ven. :))

Nekoč je živel mož brez hrbtenice.

Bil je človek, katerega se je dalo takoj vzljubiti. Njegova prednost v pomanjkanju hrbtenice je bila v tem, da se je lahko prilagodil vsakomur, kar je tudi s pridom izkoriščal. Sposoben se je bil upogniti na vse mogoče načine.

Vendar pa ni mogel stati pokonci …

…in ker je bil tako večino časa ves mehkužen in plehek, so ljudje hodili po njem, ne da bi se zavedali, da sploh obstaja.

Tako je ob strahotnem pomanjkanju hrbtenice postal žalosten, povrhu vsega pa je bil še izjemno zamerljiv. Spraševal se je, zakaj se tudi drugi ljudje niso mogli prilagoditi njemu, kot se je on lahko neprestano prilagajal drugim. Vendar se mu je to zdelo neumno, saj se ni počutil upravičenega kogarkoli spraševati po prilagajanju njemu samemu. Bil je konec koncev brezobličen, čemu naj bi se potem drugi sploh prilagodili? Na medmrežju je bil vedno krepak, kot da bi imel hrbtenico, vendar pa so ljudje lahko jasno videli skozi njegov bes in zamerljivost, da v resničnem življenju hrbtenice nima in je tako sčasoma propadel v svojih ognjenih vojnah, po katerih se je počutil še bolj osramočenega in brezplodnega.

Želel si je biti z žensko, ki bi mu pomagala na način hrbtenice. Če bi se oprijel ženske s hrbtenico, bi se lahko postavil pokonci, vendar pa ženske niso marale tega njegovega početja. Večkrat jih je oklical za prasice, ko so ga ženske s hrbtenicami prijazno prosile, naj jih pusti, ali pa so se preprosto otresle njega in njegovih kompleksov na tla, kjer so mu tudi povedale naj si dobi lastno hrbtenico.

Po drugi strani, ko si je želel ženske brez hrbtenice, pa tudi ni imel sreče, saj so si te ženske prav tako iskale moške s hrbtenicami, katerih bi se lahko oprijele. Vendar pa so brezhrbtenične ženske kljub temu visele okoli njega le zaradi njegovega sočutja in on je tako postal njihov platoničen prijatelj in terapevt, čeprav je bil sam prav tako bolan kot one. Večkrat se je oklical za feminista in tako poučeval brezhrbtenične ženske, kako se morajo samostojno postaviti pokonci na svoje noge, čeprav ni imel pojma kako bi se on sam postavil na svoje.

Po vseh njegovih prepogibanjih in zvijanjih pa njegova hrbtenica nikoli ni imela priložnosti, da bi zrasla.

Nekega dne pa se ga je polotila briljantna ideja. Odločil se je, da si naredi umetno hrbtenico.

Vzel je dolgo palico…. in si jo vtaknil v rit.

Bilo je nenadno izboljšanje, čeprav dokaj neudobno. Prvič v življenju je bil zmožen hoditi vzvišeno, celo nekoliko okorelo. Ugotovil je, da ima lahko lastna mnenja, ki se ne strinjajo z mnenji drugih, a je vseeno lahko stal za njimi. Ugotovil je, da ni pomembno, če ga nimajo vsi radi in da se svet ni podrl, če je koga razkuril. Ni se več klanjal in prilagajal drugim, postal je popolnoma neupogljiv.

Ljudje so naokoli govorili o njegovih spremembah, nekateri ga niso imeli prav pretirano radi zaradi njegove palice v riti, vendar pa so ga tokrat vsaj opazili. Nekateri so celo čutili, da ga tokrat lahko vsaj spoštujejo zaradi manjšega stokanja in jokanja, četudi ga niso vedno marali. Tokrat vsaj nihče ni več stopil nanj ponesreči.

Vendar pa ljubezenska razmerja še vedno niso prišla sama od sebe. Za žensko s hrbtenico je bilo težko ljubiti moškega s palico v riti. Bil je okoren, hladen, trmast, nadut in samopoveličevansko sovražen. Vendar pa je kljub temu sčasoma k sebi pritegnil zelo lepo žensko brez hrbtenice, ki ga je videla kot neomajno trdnjavo moči, za katero bi se lahko oprijela.

Spočetka je to žensko ljubil in mislil, da je njegova palica v riti pravi odgovor na njegove težave z zmenki. Končno je bil ljubljen, kot je nekoč tudi sam ljubil druge. Najprej mu je bilo to zelo pogodu, kasneje mu je bilo dobro, kasneje mu je bilo le še v redu, še kasneje mu je postalo neprijetno in konec leta mu je postalo neizmerno zadušljivo. Brezhrbtenična ženska se ga je držala kot prisilni jopič! Počutil se je grozno!!!

Palica v riti ga je naredila tako neupogljivega, da ni vedel kako naj se reši brezhrbtenične ženske iz sebe. Če bi se lahko vsaj prepognil. Bil je v pasti, kreposten v svojih obveznostih, dolžnostih do nje, krivici in ponosa na svojo zvezo. Mesece dni se je s plapolanjem rok trudil, da bi jo spravil dol iz sebe, v poskušanju, da bi izgledalo, kot da tega v resnici ne počne.

Upal je, da bo sama odšla po njegovih posrednih namigih. Uporabljal je sarkastičen ton, ji govoril zlobne stvari, katere je imenoval šala, jo zanemarjal in uporabljal konstruktivno kritiko v namen žaljenja. Vendar pa je s tem le uspel v brezhrbtenični ženski vzbuditi še močnejše občutke negotovosti in se ga je tako oprijela še MOČNEJE.

Drugi brezhrbtenični moški pa so mu zavidali, ga oklicali za kretena zaradi načina tretiranja svoje ženske, popolnoma enako kot je tudi sam zavidal ljudem preden si je vtaknil palico v rit (v času, ko se je igral svetovalca svojim solzavim brezhrbteničnim prijateljicam). Ko bi ti brezhrbtenični moški le vedeli, kako se je on počutil na strani odjemalca brez hrbtenice, bi ga vsaj razumeli. Želel si je, da bi ga ženska pustila za enega od teh zavidljivih brezhrbteničnih mož. Počutil se je osramočenega ob spominih svoje preteklosti, ko se je iz obupa poskušal oprijeti vsake ženske in viseti na njih. Spoznal je, da v resnici le niso bile zlobne, ko so se ga takrat otresale.

Potem pa se je nekega dne odločil, da se lahko le na en način reši brezhrbtenične ženske enkrat za vselej. Palica mora ven iz riti.

Rečeno, storjeno. Palico je potegnil ven in zgodil se je čudež: še vedno je stal! Vsa ta leta neupogljivosti s palico v riti so mu omogočila, da mu je zrasla njegova lastna hrbtenica. Spočetka je bil še vedno nekoliko okoren, vendar je sčasoma razvil potrebno upogljivost, preko katere se je lahko zvijal, a kljub temu vzdrževal potrebno čvrstost za napenjanje, potisk in izvoj iz prijema brezhrbtenične ženske (kljub vsem njenim protestom). Ostal je daleč od njenega dosega in dosega ostalih brezhrbteničnih žensk in se tako izognil poskusom, da bi se ga še kdaj kakšna oprijela.

Bil je navdušen nad svojo novo svobodo. Na čase se je lahko upognil kot v starih časih (a ne preveč), prav tako pa je lahko stal pokončno. Odšel je med ljudi v družbo, žuriral in užival življenje kar se je dalo in tako sčasoma našel žensko z normalno hrbtenico, kakršno je zdaj imel tudi sam.

Pokončno sta stala skupaj kot ločena posameznika, z dajanjem obojestranske podpore in tudi uživanju življenja posamezno. Tako sta skupaj živela (relativno) srečno do konca svojih dni.

John Russell

Kakšni so za vas ljudje, ki nimajo hrbtenice? Zanima me bolj za službeno področje, pa tudi izven njega. Ali vas je kak sodelavec razočaral (oz. sodelavka) v smislu, da ste kasneje ugotovili, da mu ne morete zaupati, da se podreja večinskemu mnenju, hinavi ipd. ?

Zame so to ljudje, ki se ne znajo postaviti sami zase.

Se z brezhrbteničarji družite ali se jim izognete? Ali date jasno vedeti komu, da o njem menite, da nima hrbtenice? :)

Seveda se družim; če mi je takšen človek blizu, mu skušam dopovedati, da se mora imeti bolj rad, se ceniti, skratka mora se imeti rad.

Ali menite, da je v službenih odnosih brezhrbteničarstvo povezano z mobbingom?

Ne.

In nenazadnje, ali se vam zdi, da brezhrbteničarji včasih izpadejo smešni (npr. v želji, da bi ugajali drugim)?

Na nek način se mi smilijo.

To temo sem odprla zato, ker me vedno znova preseneča dejstvo, koliko ljudi nima svojega mnenja oziroma ga sicer imajo, ampak tega ne upajo na glas povedati. Najbolj smešno pa mi je, ko mi taka oseba reče, da ne izraža svojega mnenja zato, ker mu gre skozi eno uho notri, skozi drugo pa ven. :))

Jaz pa misim, da o določenih stvareh ima vsak človek svoje mnenje. Če ga pa nekaj ne zanima, pa se mi zdi pošteno, da to tudi pove…. da mu gre not in ven.:)

No, jaz pa menim, da je brezhrbteničarstvo povezano z mobbingom, vsaj na posreden način. Namreč, če se v službi delavcem “nažene” strah v kosti, nekateri enostavno ne upajo izraziti svojega mnenja, ker se bojijo, da bodo takoj izločeni iz družbe. Ustvarja se tako umetna hierarhija na delovnem mestu (ni nujno povezana z vodilno pozicijo), ko obstajajo “alfa samice” in “alfa samci” oziroma mnenjski vodje, od drugih pa se pričakuje, da bodo zvesto sledili. Tisti, ki temu ne sledi, je razglašen za čudaškega, dolgoročno se taka oseba slabo počuti na delovnem mestu.

Danes se večina delavcev boji za službo zaradi lastnega preživetja in preživetja svoje družine, ne pa zaradi tega, da bi bili izločeni iz družbe.

@ Robi…

Zanimiva zgodba:).

Drugače pa t.i. brezhrbteničarji obstajajo in bodo še naprej. Kdor se dobro počuti v svoji koži, potem je vse ok. Če pa je ta hoja brez hrbtenice za nekoga moteča, se ne počuti dobro in venomer jamra, potem je čas, da naredi kaj drugače. Mene nihče ni razočaral zaradi tega dejstva. V službi poskušam biti “pravična” in sem vsem v zadostni meri na razpolago:). Teamsko delo zahteva veliko prilagajanja in ne vidim razloga, zakaj bi delo trpelo zaradi različnosti ljudi. Se spomnim sodelavke, izredno prijetna oseba, a vendar brez lastnega mnenja, močno vodljiva in hkrati pridna mravljica. Z njo sem imela cele seanse, jo bodrila, motivirala, da bi se vsaj malo spremenila in postavila kdaj zase, ko je bilo to potrebno. Prav videlo se je, kako trpi v svoji vlogi, a si ne more pomagati. Ko je bila v moji družbi, se je včasih opogumila, kasneje sem zvedela, da se njeno stanje v službi ni spremenilo, ker nikoli ni zbrala dovolj moči ter poguma, da bi se postavila zase, za svoje interese, pokazala kdo pravzaprav je. Kajti v njej se je skrivalo ogromno potenciala. Ampak ljudje se lahko spremenijo le, če si tega resnično želijo. Včasih preprosto ne gre, ker vse te lastnosti (pa čeprav gre za brezhrbteničarstvo) predstavljajo njih same. Saj niso vsi rojeni za vse:).

Mobbing lahko samozavestnega, delovnega človeka s pokončno držo zatre do te mere, da se upogne in prilagodi tako, da ne izraža več svojega mnenja, pripadnost firmi izkazuje le z opravljanjem svojega osnovnega dela. Ljudje, ki se jim tepka njihovo dostojanstvo, močno trpijo v sebi, se zlomijo in vprašanje, kakšno vrednost predstavljajo v očeh delodajalca.
Tisti, ki so že v samem štartu močno upognjeni, jih nobena sprememba v stilu kratenja pravic, izvajanje psihičnega nasilja ne prizadene tako kruto, ker se že ves svoj lajf prilagajajo in nekateri sploh ne razmišljajo več, kaj je dopustno in kaj ne.

Resnično rabi veliko prilagajanja tam, kjer stvari niso dorečene in meja kaj naj kdo dela zabrisane z namenom, da predvsem “šefi” preložijo lastno odgovornost na delavce da se prikrije njihova nesposobnost vodenja in delavci se potem veselo grizejo med sabo, kar je voda na mlin izkoriščanju in lomljenju hrbtenic….

Kot vedno riba smrdi pri glavi……
So pa tudi izjeme kot je Goldfish….(ko ravno komentiram nekoga z ribo v imenu 😉

so ljudje ki dejansko nimajo svojega mnenja, so ljudje, ki se v službah ne gredo raznih velikih iger za male duhove, opravijo svoje delo po najboljših možnostih in znanju in so ljudje ki v službi marsikaj pogoltnejo iz strahu za službo ( zadaj so krediti, otroci, malo novih služb) , in zaradi tega jih ne moreš označiti za človeka brez hrbtenice..drevo v viharju se upogne, da se ne zlomi, do neke mere se tudi človek, hinavščino in opravljanje v službi ne moreš enačiti zs strahom pred neizražanjem mnenja…so službe v katerih enostavno ne moreš in ne smeš imeti svojega mnenja, ne zatiskajmo si oči ..in seveda mobbing, tudi to je razlog

To sem ugotovila pri 12., ko so me prijateljice zašpecale trenerju, pa pri tem pozabile povedat, da so prav vse govorile čez njega v slačilnici. Jaz sem bila še najbolj mila. Od takrat nimam več pričakovanj, da bodo stvari ostale skrite. Tako da, kar povem eni osebi, privzemam, da lahko pride na uho tudi drugi, in za svojimi besedami stojim. Če nisem pripravljena stati za besedami, se raje ugriznem v jezik in si “mislim svoje”.

Niso kužni, zato ne vem, zakaj bi se jim izogibala. Le vzamem v zakup, da imajo to lastnost. Pa včasih pridejo skozi bolje kot jaz, tako da bi se morala od njih kakšno stvar tudi naučit.

Če dam jasno vedet? Meni ljudje pravijo, da se mi bere v očeh, kar mislim. To je dovolj 🙂 Z besedami ni potrebno podkrepiti koncepta 🙂

Ne. To sta dve različni stvari in imata bore malo skupnega.

O kakšni stvari res nima smisla imeti mnenja, če se ti zdi zadeva nerelevantna ali veš, da na njo nikakor ne moreš vplivat. Enkrat sem imela res o vsem mnenje, in to odločno in prodorno. Danes se mi zdi brez veze zgubljat čas za razpravljanje o stvareh, ki me ne zanimajo, ali za katere vem, da bo nadrejeni itak naredil po svoje. KAko že pravijo? Če tolčeš z glavo v zid in upaš, da se bo razbil, si butec.
No, počasi in vztrajno sem se naučila tudi tega…