Ljubosumje
To si zdaj nekateri kar malo po svoje razlagate. Mislim, da ni bistvo v tem, da bi bila ženska “pripravljena” na varanje, ampak za to, da lažje prepozna morebitne znake, ki bi lahko pomenili varanje in se glede tega pogovori s partnerjem.
Treba je razumeti, da ne moremo izbrisati svojih izkušenj. Lahko pa nekaj naredimo v tej smeri, da se nam neprijetne izkušnje ne dogajajo in ponavljajo.
To si zdaj nekateri kar malo po svoje razlagate. Mislim, da ni bistvo v tem, da bi bila ženska “pripravljena” na varanje, ampak za to, da lažje prepozna morebitne znake, ki bi lahko pomenili varanje in se glede tega pogovori s partnerjem.
Treba je razumeti, da ne moremo izbrisati svojih izkušenj. Lahko pa nekaj naredimo v tej smeri, da se nam neprijetne izkušnje ne dogajajo in ponavljajo.[/quote]
Strinjam se z Margot in z zgornjim zapisom, da bo preteklo še mnogo vode ali pa nekateri sploh ne bodo dojeli.
In kakšni so znaki varanja? Pogovor bo vse rešil?:)) Pogovarja se prej. Ko nastopi varanje je čas za razhod, ne pa glajenje nemogočega. Vsaj običajno je tako.
Bravo Antilopa! Zelo lepo napisano – odgovor odrasle ženske. Se popolnoma strinjam s tabo.[/quote]
Brez heca in brez slabih misli – vidve sta obe zreli za terapevta. Kakšno zgrešeno razmišljanje. Da mora biti ženska pripravljena na prevaro? Da mora biti ženska srečnica, če je moški ne prevara?
To ni razmišljanje zrele ženske, ampak ženske, ki je bila dolgo časa podvržena psihičnemu trpinčenju in šikaniranju. To je isto, kot če bi otroku razlagali, da naj sicer poskusi živeti, ampak naj bo vnaprej pripravljen, da bo umrl za rakom, aidsom ali pa v eni od takrat aktualnih vojn. Z vajinim načinom razmišljanja prav sporočata dripcem, žigolom in prevarantom na kaj vse sta “pripravljeni”.
Še celo Matjažko se vama posmehuje, pa čeprav v eni drugi temi zase trdi, da je čustven in da razmišlja drugače, kljub bingeljnu, ki ga ima med nogami.[/quote]
Mislim Margot kaj pa je narobe s tem zapisom?
Seveda mora biti pa moški tudi. Pa saj ne živimo v idealnem svetu, da rečeš zdaj bo pa za večno ipd.
Ja otroka prav lepo pripraviš na življenje, če mu poveš, da življenje ni potica in da tudi ni večno. Sicer pa otrokom po1.in 2. svet. vojni tega ni bilo treba govoriti, ker so to dejansko živeli.
Po moje antilopa tudi ni mislila, da imaš to ves čas v mislih, ker to res ne bi bilo prav ampak pripravljen pa moraš biti na vse.
Žigoloji ipd tiči pa gotovo ne ciljajo na ženske, ki so na to pripravljene ampak predvsem na naivnice.
Margo ženska na mestu si ampak tokrat si spet pihnila mimo podobno kot z genetiko pri otroku. 🙂
Brez heca in brez slabih misli – vidve sta obe zreli za terapevta. Kakšno zgrešeno razmišljanje. Da mora biti ženska pripravljena na prevaro? Da mora biti ženska srečnica, če je moški ne prevara?
To ni razmišljanje zrele ženske, ampak ženske, ki je bila dolgo časa podvržena psihičnemu trpinčenju in šikaniranju. To je isto, kot če bi otroku razlagali, da naj sicer poskusi živeti, ampak naj bo vnaprej pripravljen, da bo umrl za rakom, aidsom ali pa v eni od takrat aktualnih vojn. Z vajinim načinom razmišljanja prav sporočata dripcem, žigolom in prevarantom na kaj vse sta “pripravljeni”.
Še celo Matjažko se vama posmehuje, pa čeprav v eni drugi temi zase trdi, da je čustven in da razmišlja drugače, kljub bingeljnu, ki ga ima med nogami.[/quote]
Mislim Margot kaj pa je narobe s tem zapisom?
Seveda mora biti pa moški tudi. Pa saj ne živimo v idealnem svetu, da rečeš zdaj bo pa za večno ipd.
Ja otroka prav lepo pripraviš na življenje, če mu poveš, da življenje ni potica in da tudi ni večno. Sicer pa otrokom po1.in 2. svet. vojni tega ni bilo treba govoriti, ker so to dejansko živeli.
Po moje antilopa tudi ni mislila, da imaš to ves čas v mislih, ker to res ne bi bilo prav ampak pripravljen pa moraš biti na vse.
Žigoloji ipd tiči pa gotovo ne ciljajo na ženske, ki so na to pripravljene ampak predvsem na naivnice.
Margo ženska na mestu si ampak tokrat si spet pihnila mimo podobno kot z genetiko pri otroku. :)[/quote]
Jaz nisem pripravljen na to, da bi me prevarala, ker mislim, da ima “super” moškega. 😀 :)))
Tale “pripravljenost na vse hudo” lahko izhaja iz hude ženske negotovosti, in to res ni “zdravo” niti najmanj. Takšna ženska bo vedno sumičava, kje je moški, s kom je, kaj dela, žrla se bo, zakaj so se za hip njegove oči ustavile na roza poletni majčki od one gospodične :)) – tako si sama vrednost znižuje skozi nezaupanje v moškega in posredno sebe, saj misli, da ni “dovolj dobra”, moški pa so itak barabe, ki samo prizadevajo.
Ko otrokom rečemo, da so že odrasli, s tem ne mislimo, da je v določenem trenutku dosegel neko določeno težo ali višino ampak, da je dovolj zrel, (usposobljen, pripravljen), da se lahko odtlej sam sooča z raznoraznimi življenjskimi situacijami, med katere sodi tudi prevara. V tem delu se čisto strinjam s tabo. To, o čemur pripoveduje Antilopa pa je čisto nekaj drugega. To ni pripravljenost na življenje ampak napačno razmišljanje, da v partnerstvu slej ko prej pride do situacije, ko je ženska prevarana in da je to nekaj, s čimer se moramo ženske enostavno sprijazniti. Kar pa seveda ni res. S tem nehote sporočaš svojemu partnerju, da zase meniš, da nisi dovolj dober, da nisi dovolj vreden in da njegovo eventuelno nespoštovanje ne boš niti obsojal, kaj šele sankcioniral. Še hujše za žensko pa je, če razmišlja, da je njena vrednost nekako premosorazmerna (ali kako se temu reče) z vplivnostjo partnerja ali številom spozoruš v okolici. Obupno razmišljanje, ki naravnost kliče po nekomu, ki bo znal to s pridom izkoristiti.
Skratka, mislim, da Matjažko pravilno razmišlja, videti je, da je že odrasel in dobro pripravljen na življenje :)))
Ko otrokom rečemo, da so že odrasli, s tem ne mislimo, da je v določenem trenutku dosegel neko določeno težo ali višino ampak, da je dovolj zrel, (usposobljen, pripravljen), da se lahko odtlej sam sooča z raznoraznimi življenjskimi situacijami, med katere sodi tudi prevara. V tem delu se čisto strinjam s tabo. To, o čemur pripoveduje Antilopa pa je čisto nekaj drugega. To ni pripravljenost na življenje ampak napačno razmišljanje, da v partnerstvu slej ko prej pride do situacije, ko je ženska prevarana in da je to nekaj, s čimer se moramo ženske enostavno sprijazniti. Kar pa seveda ni res. S tem nehote sporočaš svojemu partnerju, da zase meniš, da nisi dovolj dober, da nisi dovolj vreden in da njegovo eventuelno nespoštovanje ne boš niti obsojal, kaj šele sankcioniral. Še hujše za žensko pa je, če razmišlja, da je njena vrednost nekako premosorazmerna (ali kako se temu reče) z vplivnostjo partnerja ali številom spozoruš v okolici. Obupno razmišljanje, ki naravnost kliče po nekomu, ki bo znal to s pridom izkoristiti.
Skratka, mislim, da Matjažko pravilno razmišlja, videti je, da je že odrasel in dobro pripravljen na življenje :)))[/quote]
Dobro to slej ko prej sem res spregledal in se strinjam s tabo. Res ni nujno, da pride do prevare.
Tudi se strinjam s tabo, da nima smisla non stop študirati, če bo prišlo do prevare ali ne.
Ko otrokom rečemo, da so že odrasli, s tem ne mislimo, da je v določenem trenutku dosegel neko določeno težo ali višino ampak, da je dovolj zrel, (usposobljen, pripravljen), da se lahko odtlej sam sooča z raznoraznimi življenjskimi situacijami, med katere sodi tudi prevara. V tem delu se čisto strinjam s tabo. To, o čemur pripoveduje Antilopa pa je čisto nekaj drugega. To ni pripravljenost na življenje ampak napačno razmišljanje, da v partnerstvu slej ko prej pride do situacije, ko je ženska prevarana in da je to nekaj, s čimer se moramo ženske enostavno sprijazniti. Kar pa seveda ni res. S tem nehote sporočaš svojemu partnerju, da zase meniš, da nisi dovolj dober, da nisi dovolj vreden in da njegovo eventuelno nespoštovanje ne boš niti obsojal, kaj šele sankcioniral. Še hujše za žensko pa je, če razmišlja, da je njena vrednost nekako premosorazmerna (ali kako se temu reče) z vplivnostjo partnerja ali številom spozoruš v okolici. Obupno razmišljanje, ki naravnost kliče po nekomu, ki bo znal to s pridom izkoristiti.
Skratka, mislim, da Matjažko pravilno razmišlja, videti je, da je že odrasel in dobro pripravljen na življenje :)))[/quote]Margot ti si mi nekoč prišepnila, da ima tvoj izbranec neomejeno svobodo…. torej?
Mislim, da je Antilopa mislila s tem, da ima njen ravno tako svobodo in da se sama ravno ne bo metala po tleh, če si bo to “danost” nekako narobe razlagal in zlezel prvi pod kiklo, ki bo prišla mimo, ampak, da ve kaj ga čaka, če se ne bo sam kontroliral. Ravno zato ker sama ceni.
Bravo Antilopa! Zelo lepo napisano – odgovor odrasle ženske. Se popolnoma strinjam s tabo.[/quote]
Brez heca in brez slabih misli – vidve sta obe zreli za terapevta. Kakšno zgrešeno razmišljanje. Da mora biti ženska pripravljena na prevaro? Da mora biti ženska srečnica, če je moški ne prevara?
To ni razmišljanje zrele ženske, ampak ženske, ki je bila dolgo časa podvržena psihičnemu trpinčenju in šikaniranju. To je isto, kot če bi otroku razlagali, da naj sicer poskusi živeti, ampak naj bo vnaprej pripravljen, da bo umrl za rakom, aidsom ali pa v eni od takrat aktualnih vojn. Z vajinim načinom razmišljanja prav sporočata dripcem, žigolom in prevarantom na kaj vse sta “pripravljeni”.
Še celo Matjažko se vama posmehuje, pa čeprav v eni drugi temi zase trdi, da je čustven in da razmišlja drugače, kljub bingeljnu, ki ga ima med nogami.[/quote]
Se strinjam z Margot. “Biti pripravljena” ni najboljši izraz.
Z odraščanjem/zrelostjo gre pač zato, da tudi osebnostno odrasteš. In čeprav mogoče verjameš v zvestobo v parnterski zvezo in jo prakticiraš, se zavedaš in spoznavaš, da jo marsikdo pač ne. Svojemu partnerju zaupaš, in se hkrati zavedaš, da vsi drugi svojim partnerjem/kam zaupajo, dokler ne ugotovijo, da niso več zaupanja vredni…
Misel “meni se pa to ne more zgoditi” pa se mi zdi, da je zgolj odraz nekega prepričanja, da sem jaz nekaj “več” kot vsi ostali drugi. In taki so potem “nepripravljeni”, bi rekla antilopa, ko jih “zadene”. Jaz bi pa zgolj rekla, da ne živijo v realnem svetu.
Z odraščanjem /zrelostjo se morda spreminja tudi tvoj odnos do zvestobe (emocionalne in fizične). Morda ti je bila prej fizična zvestoba najpomembnejša in bi zaradi nezvestobe 100 % prekinila odnos, zdaj pa so ti pomembne tudi druge stvari – skupni projekti, skupno življenje, otroci, družina in nisi več prepričana, da je bistvo partnerskega odnosa zgolj v tem, kdo kam kaj namaka .P …
“Pripravljenost”, o kateri antilopa govori, pa vidim predvsem v tem, da z zrelostjo, odraščanjem, se kot osebnost razviješ do te mere, da si se sposoben z takšnim dogodkom soočiti, ga “prežvečiti” in živeti naprej dalje (skupaj ali narazen, kot se pač odločiš), ne da bi te osebnostno popolnoma zrušil. Da znaš ločiti partnerjeva dejanja od svoje samopodobe in da se zavedaš, da njegovo varanje nima nič skupnega s tem, ali si ti (dovolj) lepa, pametna, privlačna, prijazna, seksi, mlada, …
Zame bi prav gotovo lahko rekli, da sem ljubosumna, čeprav nimam izpadov ljubosumja, parnerja ne omejujem v nobenem pogledu in tudi za ovratnik mu ne diham. Vendar se pojavljajo priložnosti, ko v sebi začutim ljubosumje. Ne vem, če to čustvo sestoji iz jeze, žalosti in gnusa. Jaz ga doživljam bolj kot odraz neke negotovosti. Prav gotovo niti jeze, niti gnusa.
Moja draga polovica ni ljubosumna, tako pravi. Pa vendar, kot greva na kakšno zabavo in se s kakšnim postavnim moškim dolgo in prijetno pogovarjam ali smejem, pride “pogledat”, o čem je govora. Prav tako ga zanima, s kom sem se pogovarjala po telefonu, če začuti v mojem glasu “navdušenje” na sogovornikom. In še bi lahko naštevala primere, ki bi jih jaz označila vsaj kot predstopnjo ljubosumja, on pa meni drugače.
Vse razprave o tem, ali je ljubosumje smiselno ali ne, se mi zdijo brezpredmetne. To čustvo je del mene. Če se ne bi pojavljalo občasno, to ne bi bila jaz, niti v dobrem niti v slabem. V nasprotju s splošnim mnenjem mislim, da ga ni treba zatirati, če le ne postane disfunkcionalno in slabo vpliva na odnos/tvoje življenje. Tako kot ne zatiramo strahu, jeze, in katerih drugih čustev, ki so splošno kategorizirana kot negativna, če ne postanejo disfunkcionalna, se ne pojavljajo prepogosto in negativno vplivajo na naše življenje.
Brez heca in brez slabih misli – vidve sta obe zreli za terapevta. Kakšno zgrešeno razmišljanje. Da mora biti ženska pripravljena na prevaro? Da mora biti ženska srečnica, če je moški ne prevara?
To ni razmišljanje zrele ženske, ampak ženske, ki je bila dolgo časa podvržena psihičnemu trpinčenju in šikaniranju. To je isto, kot če bi otroku razlagali, da naj sicer poskusi živeti, ampak naj bo vnaprej pripravljen, da bo umrl za rakom, aidsom ali pa v eni od takrat aktualnih vojn. Z vajinim načinom razmišljanja prav sporočata dripcem, žigolom in prevarantom na kaj vse sta “pripravljeni”.
Še celo Matjažko se vama posmehuje, pa čeprav v eni drugi temi zase trdi, da je čustven in da razmišlja drugače, kljub bingeljnu, ki ga ima med nogami.[/quote]
Se strinjam z Margot. “Biti pripravljena” ni najboljši izraz.
Z odraščanjem/zrelostjo gre pač zato, da tudi osebnostno odrasteš. In čeprav mogoče verjameš v zvestobo v parnterski zvezo in jo prakticiraš, se zavedaš in spoznavaš, da jo marsikdo pač ne. Svojemu partnerju zaupaš, in se hkrati zavedaš, da vsi drugi svojim partnerjem/kam zaupajo, dokler ne ugotovijo, da niso več zaupanja vredni…
Misel “meni se pa to ne more zgoditi” pa se mi zdi, da je zgolj odraz nekega prepričanja, da sem jaz nekaj “več” kot vsi ostali drugi. In taki so potem “nepripravljeni”, bi rekla antilopa, ko jih “zadene”. Jaz bi pa zgolj rekla, da ne živijo v realnem svetu.
Z odraščanjem /zrelostjo se morda spreminja tudi tvoj odnos do zvestobe (emocionalne in fizične). Morda ti je bila prej fizična zvestoba najpomembnejša in bi zaradi nezvestobe 100 % prekinila odnos, zdaj pa so ti pomembne tudi druge stvari – skupni projekti, skupno življenje, otroci, družina in nisi več prepričana, da je bistvo partnerskega odnosa zgolj v tem, kdo kam kaj namaka .P …
“Pripravljenost”, o kateri antilopa govori, pa vidim predvsem v tem, da z zrelostjo, odraščanjem, se kot osebnost razviješ do te mere, da si se sposoben z takšnim dogodkom soočiti, ga “prežvečiti” in živeti naprej dalje (skupaj ali narazen, kot se pač odločiš), ne da bi te osebnostno popolnoma zrušil. Da znaš ločiti partnerjeva dejanja od svoje samopodobe in da se zavedaš, da njegovo varanje nima nič skupnega s tem, ali si ti (dovolj) lepa, pametna, privlačna, prijazna, seksi, mlada, …[/quote]
Jaz sem si Antilopino “pripravljenost” tudi zelo podobno razlagal.
Se pravi, ravnodušje, apatija v zrelem obdobju življenja, da ti je na koncu povsem ravno, če in s kom ga mroebiti tvoj moški nam…. :))))[/quote]
Pa ne, da si ti že v tem obdobju. Kako hitro teče čas. :))
Se pravi, ravnodušje, apatija v zrelem obdobju življenja, da ti je na koncu povsem ravno, če in s kom ga mroebiti tvoj moški nam…. :))))[/quote]
Če ti je vseeno, potem si verjetno že v štartu z napačno osebo.
Enostavno ugotavljam, da se stvari v življenju spreminjajo, prioritete tudi.
Z partnerjem sva na nekaterih področjih izjemno kompatibilna in izjemno dober tim. Se zgolj sprašujem, ali bi polom na seksualnem področju avtomatično pomenil konec vsega. Pred 15 leti bi rekla absolutno, danes pa ne vem. Pred 15 leti bi me tudi fizična nezvestoba prizadela bolj kot emocionalna. Danes pa nisem več prepričana, da bi bilo tako.
Ali bi bilo možno “redefinirati” odnos, da bi bila prijatelja, sostanovalca, poslovna partnerja ?!?! Kaj pa vem…
Prav gotovo pa ne sodim v kategorijo tistih, ki bi tiščale glavo v pesek in se pretvarjale, da ne vidijo ali pa “delile” …
Pa ne, da si ti že v tem obdobju. Kako hitro teče čas. :))[/quote]
Pa ti veš, da se o starosti z ženskami ne razpravlja ??? … :P[/quote]
Saj Matjažko menda ni ženska, kaj me zdaj zavajaš. 🙂
Se pravi, ravnodušje, apatija v zrelem obdobju življenja, da ti je na koncu povsem ravno, če in s kom ga mroebiti tvoj moški nam…. :))))[/quote]
Če ti je vseeno, potem si verjetno že v štartu z napačno osebo.
Enostavno ugotavljam, da se stvari v življenju spreminjajo, prioritete tudi.
Z partnerjem sva na nekaterih področjih izjemno kompatibilna in izjemno dober tim. Se zgolj sprašujem, ali bi polom na seksualnem področju avtomatično pomenil konec vsega. Pred 15 leti bi rekla absolutno, danes pa ne vem. Pred 15 leti bi me tudi fizična nezvestoba prizadela bolj kot emocionalna. Danes pa nisem več prepričana, da bi bilo tako.
Ali bi bilo možno “redefinirati” odnos, da bi bila prijatelja, sostanovalca, poslovna partnerja ?!?! Kaj pa vem…
Prav gotovo pa ne sodim v kategorijo tistih, ki bi tiščale glavo v pesek in se pretvarjale, da ne vidijo ali pa “delile” …[/quote]O kakšni pripravljenosti pa potem lahko govorimo, če se ne moreš opredelit do takih “osnovnih” vprašanj/posledic glede varanja?
To da se zavedaš, da nisi edini primerni partner svojemu partnerju je neko osnovno spoznanje, ki je po moje šele osnova ne pa neka pripravljenost. Če si sploh lahko kdaj pripravljen na kaj takega kot je “izdaja” najbližjega?…
“Redefinirati” odnos je verjetno ena od najbolj ugodnih opcij vsaj za vse tiste, ki bi jih eventuelni razpad zveze prizadel, vendar dvomim, da bi meni takšen odnos kaj dosti teknil. Občutek imam, da bi imel podoben okus kot vsa tista hrana, ki jo pojemo in ima tisti grozni samo-da-se-ne-vrže-stran okus, ki se ga še dolgo časa ne znebiš z jezika, čeprav si že zdavnaj vse pojedel in prebavil. Ne vem no… Mislim, da sem tudi v tem kontekstu neke vrste gurmanka.
Sem že v štartu napisala, da pripravljenost ni najboljši izraz.
Jaz se že lahko teoretično opredelim do takih “osnovnih” vprašanj/posledic glede varanja.
Ampak teorija je pač teorija, praksa pa praksa. In sem pri sebi že nekajkrat ugotovila, da sama sebe “presenetim”. Za kakšne stvari, kjer bi teoretično mislila, da bom že preživela, sprejela, prebolela, ni šlo tako enostavno, ali pa sploh ni šlo. KAkšno drugo stvar, kjer bi pa teoretično mislila, da je zame nesprejemljiva, sem znala razumeti, osmisliti, včasih celo odpustiti.
Tako da – načelne razprave o tem, kaj bi če bi, so pač zgolj to – načelne razprave. Ne gre jih zamenjevati s konkretno situacijo.
To, kar pišeš je seveda samoumeno in logično. Vendar to isto stvar doživljati tudi emocionalno (in ne samo razumsko dojeti), je pa povsem druga pesem. Če ne bi bila, bi se ljudje bistveno prej, hitreje in pgoosteje ločevali. Razumesko vedeti, da tvoj partner ni edini, ki je zate primeren, je ena stvar. Druga stvar pa je to vez emocionalno prekiniti, emocionalno zaključiti odnos in se podati v lov “za novega”, potem ko si skupaj preživel x let in si bil prepričan, da je to tvoj doživljenjski partner.
Morda se tebi tako spoznanje zdi osnovno, zame je pa vse prej kot osnovno. Prej zelo zahtevno 🙂
Ne, nisi. Vendar varanje ni nujno izdaja, vsaj ne z vidika osebe, ki to naredi. Lahko je nepremišljenost, norost, iskanje adrenalina, utehe, brezbrižnost, zadovoljevanje neke potrebe ali fantazije. Mislim, da zelo malo ljudi, ki vara, to naredi z zavestjo, da je “Izdalo” bližnjo osebo – in za te seveda nimam nobenega razumevanja.
Če potegnem vzporednico z drugim odnosom – prijateljskim. Ali nisi nikoli nobenega prijatelja v življenju izgubil, ker si morda nekaj zafural ali nareidl nekaj, kar si mislil, da je prav, vendar si jih/ga s tem prizadel? A se nisi nikoli od nobenega prijatelja počutil izdanega, pa vendar veš, da njegov namen ni bil, da te “izda”?
Življenje je v odtenkih sive, ni črno-bela slika.
Sem že v štartu napisala, da pripravljenost ni najboljši izraz.
Jaz se že lahko teoretično opredelim do takih “osnovnih” vprašanj/posledic glede varanja.
Ampak teorija je pač teorija, praksa pa praksa. In sem pri sebi že nekajkrat ugotovila, da sama sebe “presenetim”. Za kakšne stvari, kjer bi teoretično mislila, da bom že preživela, sprejela, prebolela, ni šlo tako enostavno, ali pa sploh ni šlo. KAkšno drugo stvar, kjer bi pa teoretično mislila, da je zame nesprejemljiva, sem znala razumeti, osmisliti, včasih celo odpustiti.
Tako da – načelne razprave o tem, kaj bi če bi, so pač zgolj to – načelne razprave. Ne gre jih zamenjevati s konkretno situacijo.
To, kar pišeš je seveda samoumeno in logično. Vendar to isto stvar doživljati tudi emocionalno (in ne samo razumsko dojeti), je pa povsem druga pesem. Če ne bi bila, bi se ljudje bistveno prej, hitreje in pgoosteje ločevali. Razumesko vedeti, da tvoj partner ni edini, ki je zate primeren, je ena stvar. Druga stvar pa je to vez emocionalno prekiniti, emocionalno zaključiti odnos in se podati v lov “za novega”, potem ko si skupaj preživel x let in si bil prepričan, da je to tvoj doživljenjski partner.
Morda se tebi tako spoznanje zdi osnovno, zame je pa vse prej kot osnovno. Prej zelo zahtevno 🙂
Ne, nisi. Vendar varanje ni nujno izdaja, vsaj ne z vidika osebe, ki to naredi. Lahko je nepremišljenost, norost, iskanje adrenalina, utehe, brezbrižnost, zadovoljevanje neke potrebe ali fantazije. Mislim, da zelo malo ljudi, ki vara, to naredi z zavestjo, da je “Izdalo” bližnjo osebo – in za te seveda nimam nobenega razumevanja.
Če potegnem vzporednico z drugim odnosom – prijateljskim. Ali nisi nikoli nobenega prijatelja v življenju izgubil, ker si morda nekaj zafural ali nareidl nekaj, kar si mislil, da je prav, vendar si jih/ga s tem prizadel? A se nisi nikoli od nobenega prijatelja počutil izdanega, pa vendar veš, da njegov namen ni bil, da te “izda”?
Življenje je v odtenkih sive, ni črno-bela slika.[/quote]
Pandora… neverjetno lepo si opisala in napisala!
Samo tega On_ ne bo mogel ali želel razumet 😉
Mislim, da obstaja razlika, ali redefiniraš odnos, ker nimaš druge opcije/nimaš energije in želje, da bi si ustvari drugo opcijo, morda zgolj zaradi strahu (pred tem, da boš sam, da finančno ne boš zmogel) ali komoditete, pomanjkanja samozavesti, da zmoreš začeti sam in na novo; ali pa redefiniraš odnos, ker želiš ohraniti tisto, kar je bilo dobro, na tistem pač graditi, in vzeti na znanje, kar ti pač partnerj ne more (več) ponuditi.. V prvem primeru si rečeš, saj ni tako slabo. V drugem pa se zavestno odločiš, da boš odnos redefiniral, ne oboš obžaloval tega, kar v odnosu nimaš, temveč to kompenziral kje drugje/kako drugače..
Tudi jaz nisem prepričana, da bi s sedanjim partnerjem to lahko enostavno naredila. Vendar sem še pred slabim letom zelo resno razmišljala, da bi sprejela ponudbo bivšega partnerja za neko zelo tesno poslovno sodelovanje. Veže naju prijateljski odnos, poslovno se super ujameva in najin zasebni/intimni/ljubezenski odnos je že zdavnaj pokopan. Vem, da bi odlično sodelovala. In sprašujem se,, če bi moj sedanji odnos šel k vragu, ali bi bila sposobna tudi z možem ta odnos nekako redefinirati.
Forum je zaprt za komentiranje.