lažem, da te zaščitim
Hmm,
večina vas misli, da to niso laži …
Pa recimo, da je predpostavka, da neko “misli in dojema” drugače, popolnoma zgrešena (torej Marko in On, vajina razlaga odpade). Da recimo jaz vem, kaj me sprašuje, ko vpraša, ali sem naredila to in to, pa se ZAVESTNO odločim, da si bom nekaj izmislila, ker bo tako “lažje” (meni in njemu :D, s tem, da jaz mislim njemu, kot Poudarja Goldfish pa verjetno tudi meni… ).
Pa ne zdaj izhajat iz “mene” in reševat težavo na “meni” … ker ni to bistvo. Razmišljam na splošno in se sprašujem, koliko je odkritost pomembna v odnosu in ali je pomembnejša pri velikih stvareh ali pri malih stvareh. Ali lahko zaupamo nekomu, tudi če vemo, da nam ne pove ravno vsega oziroma nam kakšno stvar zamolči, četudi z “dobrim” namenom, da nas zaščiti …?
Ali “lažje” odtehta “odkrito” v odnosu? Sploh če gre za male stvari – ali pa je za večje še bolje, da je lažje in ne odkrito? (Ob tem se sicer pojavi še vprašanje, kje je meja, kaj so male in kaj so velike stvari :D, da ni bi bil izziv premil …).
Pandora, ne vem, če si razumela. Meni je odkritost pomembna, ampak problem imam, če moja partnerka ne sprejema moje odkritosti, jaz pa imam problem, če svojo odkritost priredim, tako da bo njej sprejemljiva. To je nesprejemanje. V prvem primeru ti ne sprejemaš njegove resnice, on pa ne sprejema svoje, če jo mora tebi tajit, ker se boji tvoje reakcije. Vse to pa seveda krha odnose med dvema.
Hočem rečt, da ima problem ona, če ne sprejema moje odkritosti (seveda ga imam posledično tudi jaz, ki si želim, da bi jo sprejemala). Zato mož raje prikroji svojo resnico, zato da ima občutek, kot da ga sprejemaš. Občutek pa je lažen in to oba prav dobro vesta. Ampak drugače ne znata. To velja za veliko večino parov.
Nisem vseh bral. Ampak, če tako pravijo, potem ja. 🙂 Vsak najde “upravičen” izgovor za svoja dejanja, tudi lažnivec, morilec, pokvarjen politik itn.
Eno je “nepomembnost” dejstev, drugo je prikrivanje za dobro partnerja in odnosa. Tu se potem zadeva gomila dokler ne živiš v stalnem sprotnem izmišljevanju resnice in če moraš početi to…..potem sigurno nisi s pravim človekom oz je vprašanje kakšen človek si sam…
On tudi nepomembnost je relativna stvar. Tebi je morda nepomembno omeniti, da si srečal v trgovini staro prijateljico, ki ti je med pogovorom pomežiknila, tvoji žena bi bila pa morda v skrbeh, da ji tega nisi povedal (v primeru da bi zvedela od koga drugega, ki je stal zraven). Tebi je nepomembno, njej bi postalo pomembno pa takoj, ko je tebi postalo nepomembno. 😉
To je samo primer. Ni vsaka tako nesigurna in nekaterim je to res nepomembno. Lahko pa nastane cela štala zaradi takih “nepomembnih” stvari. :))
Na primer? Naštej nekah teh traparij. Tebe bi privezal nekam in bi te vprašal, kako prav se ti zdaj to zdi. Bučman. :))
Na primer? Naštej nekah teh traparij. Tebe bi privezal nekam in bi te vprašal, kako prav se ti zdaj to zdi. Bučman. :))[/quote]
čizs … kakšni pacienti so tukaj ☺
že ta tema, kot jo je odprla “ženska” je traparija, pa potem ona, ki se pusti tepsti in je še vedno skupaj s tipom, pa ona, ki ni vedela 8po dveh otrocih) kako naj jo nastavi na nasajanje, … pa tvoja babnica, s tem, da ima tebe tudi dela traparijo ☺
btw: bolj, ko babnice čuvaš za zidom manj ti oserjejo bajto, renome … in zapravijo €
Ah, saj sem imel prav že prvič, da si bučman. Tokrat brez argumenta, za mojo dušo. :))
Če si drugačen, si hitro označen. :)) To bi lahko bil pregovor tega foruma. A ne Margot? :))
Problem je tudi, če smo “vsi drugačni”, ker v želji po drugačnosti, smo ravno vsi enaki. ;)[/quote]No jaz si ne domišljam, da sem nekaj blazno spešl… mogoče v načinu življenja, ki je pač prilično beden, in razmišljanja, ki je še bolj patetičen ccccc… to je pa tudi vse. Takšna sem kot vsi drugi.. ah, ko bi le bilo to res in da bi me še kdo razumel, ne samo moj bivši fant– ccccc
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Hja laž je pač laž, ne glede na to, kako jo potem dodatno (pre)definiraš. To o čemer pa tu pišeš, pa ni laž, je bolj klevetanje oz nezmožnost, da tisto, kar izveš, zadržiš zase. In četudi je za to 1001 opravičljiv razlog, gre še vedno za isto stvar.
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Problem je tudi, če smo “vsi drugačni”, ker v želji po drugačnosti, smo ravno vsi enaki. ;)[/quote]
Dvomim, da si kdo želi bit drugačen samo zato, da bo drugačen. Preprosto pač smo drugačni, problem je, ker drugačnost težko sprejemamo, zato jo obsojamo. Nihče si ne želi biti obsojan, vsaj če je človek negotov, zato potem čuti željo po spremembi, zato da ne bo obsojan. Želja po biti drugačen torej nastane zaradi obsojanja drugačnosti. Obsojamo se pa lahko tudi sami, če narobe dojemamo odzive drugih.
Strinjam se z Maretom v tem, da je v odnosih premalo poguma, da povemo tako kot mislimo, ker se bojimo reakcije drugega (užaljenosti, prizadetosti, ogorčenosti), po drugi strani pa ne morem mimo tega, da vseeno pazimo, kakšen način izberemo, ko podajamo neko oceno, komentar. Če dec babi reče Tale kikla te naredi debelo – gre za dejstvo ali za njegovo različico resnicoljubnosti? Se ne da morda preoblikovat in še vedno izpade enako? (pustimo ob strani to, da se vsak oblači kot se želi)
Torej ja, resnica in ja, obzirnost. In tretja stvar: ni vedno vsaka situacija vredna komentiranja in razpravljanja. Tega se morata naučit obe strani. Včasih kdo kaj neumnega blekne povsem brez premisleka in ni treba iz tega delat haloja (tisti ki sliši) in obratno, ni treba vsako malenkost povedat (to, da si srečala bivšega loverja, ki te je tko fino nategnil, zdej pa je srečno/nesrečno oženjen, ni neka info, ki bi bila relevantna).
Ljudje včasih povemo preveč banalnosti in premalo zadev, ki bi res nekaj štele.
Forum je zaprt za komentiranje.