lažem, da te zaščitim
Sosednja obupankina tema mi je veliko dala misliti o lažeh v odnosih in o pomembnosti odkritosti. Vsi nekako kar obče prisegamo na odkritost v odnosih. Nekateri pa vednarle vztrajajo, da ni treba ravno vsega povedat. Potem imaš še eno izjemo – na tem forumu najbolj pogosto situacijo, ko se laž opraviči z željo po miru – da ne bo partner/ka zganjala cel halo..
Ali mislite, da so laži in laži? Da so ene dovoljene in druge ne? Ali menite, da lahko kljub priseganju na odkritost partnerju (upravičeno) lažemo, da bi mu prihranili kakšno bolečino, žalost, slab trenutek. Nekako tako, da ga z lažjo zaščitimo?
Kakšne so kaj vaše izkušnje in navade, kakšne pa navade vaših partnerjev?
Sama lagati ne znam, pravzaprav pa mislim da je včasih nujno kako stvar zamolčati, če se ne zlagati. Tudi jaz bi rada, da bi mi bila v imenu zaščite kdaj resnica prihranjena. Kones koncev nam je, veliko stvari preprosto ne vemo, nihče ne ve, če se bo jutri še zbudil živ in dosti bolj mirno zaspimo, kot pa če bi vedeli, da je to zadnja noč…
No… pred časom sem gledala en film. Kjut parček, poročena, on je imel iz prejšnje zveze 6-7 let staro punčko in trudila sta se da bi imela še enega otroka. Potem njo nekega dne za brez veze posili en skupni znanec. In ona je tiho. Nakar z grozo izve, da je noseča. In je še vedno tiho. On pa je blazno srečen, da bo drugič oče, pove svojim staršem in ne razume nje, zakaj je tako zadržana– Potem ta znanec, ki jo je vmes nadlegoval in ustrahoval, to pove njenemu možu, ampak ne da je šlo za poslistvo, ampak da ga je z njim prevarala. Takrat se mu (možu) ona poskusi izpovedati, pa je prepozno. On podvomi, ali je sploh oče, in se odloči delati test, pri čemer izve, da ne more imeti otrok, da ga je torej nalagala že bivša, da niti punčka ni njegova, in še isti dan napravi samomor.
Njegova žena pa… vztraja. Njegovi starši, torej tast in tašča, jo imajo za ničvredno žensko in predvsem krivo smrti njunega sina.
Film se konča s prizorom, ko dedek in babica gresta čez park z domnevno vnukinjo in si govorita, vsaj njo še imava, čisto taka je, kot je bil njen oče kot otrok. V bližini je njegova žena, ki je punčko pripeljala na srečanje, noseča, ki se odloči skrbeti za oba otroka, in se samo nasmehne…
Ne spomnim se naslova, ni pa hollyvoodski film.
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]To je najboljši recept, absolutno se strinjam s tem.
Nič ne bolj boli kot to, da nekega dne izveš, da živiš v prevari, da te nekdo izigrava.
Največkrat pa je najpomembnejše že to, da se niti ne zgodi situacija, ki bi posledično privedla do laganja, zato se ji je/jim je, takim situacijam najbolje izogibat.
Moje mnenje, laž je laž, pa naj bo mala ali velika.
laž bi bila, če bi “svoji” nakladal, kako istočasno krešem še sosedo, sodelavko, njeno sestro in otrokovo sošolko … v resnici pa bi se dobival z njenim bratom ☺
če pa sem tiho o stranpoteh je pa ona pomirjena ☺
Malo ekstremistično ste interpretirali to moje vprašanje. Saj ne gre samo za vprašanje, če te partner vara (o čemer v štartu sploh nisem razmišljala…). Bolj sem razmišljala o majhnih stvareh, da ti zamolči ali laže o kakšni zadevi, za katero ve, da bi se sekiral(a), ali razburjal(a) po ne potrebnem (po njegovem mnenju seveda :)) Npr. pravi da vozi počasi medtem ko dirja po avtocesti. Ali da si je vzel s sabo pripravljeno kosilo, medtem ko ga je pozabil v hladilniku. Ali da je oblekel otroka “po tvojem navodilu”, medtem ko je nekaj pozabil. Ali pa da je nek tvoj prijatelj nekaj naredil, on ti to zamolči, ker ve, da bi te razžalostilo ali prizadelo ali whatever… No, drugih primerov na pamet se zdaj ne spomnim…
Kaj torej mislite o takšnih lažeh/zamolčanih zadevah?
to pa že niso laži … to je po nepotrebnem obremenjevati drugega, da ga/jo daje skleroza in si pač kaj kar “izmisliš”, ker se dejstva sploh ne spomniš ☺
še najhuje pa je, če plača kakšno mojo položnico … in mi tega ne pove do smrtne postelje ☺
Kdor laže ščiti sebe, svoje interese, svoje življenje. Vse ostalo glede laži je sprenevedanje in iskanje novih definicij.
Če nekdo ve za nekoga tretjega, da vara svojo partnerko ter se komaj zadržuje, da tega ne obelodani na glas, po mojem mnenju ne pomeni, da ta oseba laže. Danes se vse preveč ljudi briga za druge, tako zelo močno jih skrbi, kako bo z njimi, da ne morejo nobene informacije zadržati zase. Čutijo se odgovorne, mislijo da je njihovo poslanstvo deliti iskrenost, informacije od ust do ust. Ljudje s tako globokim občutkom imajo največ za počistit pred svojim pragom. Bežijo od lastnih problemov in se najdejo v odkritosrčnosti pri stvareh, ki se jih ne tičejo.
Zadnje dni sem slišala še neko novo definicijo ne-laži:). Spet neka X oseba je povedala Y osebi dejstva o tretji osebi Z. Ko je oseba Z vprašala osebo X, če je kdaj drugim govorila o njej, je oseba X striktno zanikala. Nakar oseba Z odkrije, da Y ve in se je X zlagala…še sledite?:))) No in oseba X to raztolmači kot nekaj samoumevnega, če si z nekom blizu, si tudi marsikaj poveš, da ni želela tega zanikati, samo…what?:) Skratka…pri lažeh je znano tudi slepomišenje in iskanje vedno novih definicij, da bi opravičili svoja “čudna” obnašanja, dejanja, razplet dogodkov.
Ne vem, če si želim prav v vsakem trenutku izvedeti čisto vse. Nočem nositi bremena celega sveta:). Včasih je bolje kaj tajiti, brez slabih namenov, le zgolj zato, ker ne želiš obremenjevati drugih z manj pomembnimi stvarmi.
O stvareh, ki si jih naštela, ne bi lagala, ker se mi ne zdijo primerne za laž. Ne bi pa partnerju v želji po iskrenosti (brutalni) naštevala podrobnosti iz pretekle zveze in ne bi mu natanko opisovala svojih seksualnih fantazij, na primer. Vsak ima del zasebnosti, ki je samo njegova in po mojem mnenju kljub medsebojnemu zaupanju kruta resnica ni vedno najboljša, čeprav z dobrim namenom.
btw: kam pa spada nakladanje bejbam kolk so fajn, pa brihtne, pa kako dobro se izražajo, kolk so zanimive … če mi je pa samo do tega, da bi ji ga namočil 🙂
Če je interes izključno v tej smeri, se človeka slej kot prej pogrunta. Ok, po dveh urah spoznavanja res ne, skozi določeno obdobje pa definitivno. Ljudje, ki so usmerjeni le v ta omenjeni cilj, niso tekači na dolge proge. Torej če je ženska pametna, bo pustila času čas in bo vse kmalu jasno:).[/quote]
dve uri??? … če nisem po eni uri od začetka do tega, da ga v firnke obrišem že na pivu je 61 minuta že stran vržen čas
Jaz mislim,da je vse odvisno od tega kakšne izkušnje imaš z partnerjevim laganjem(majhne in velike laži).Po mojem mnenju,so določeni ljudje,ki si ne bi smeli privoščit niti majhnih laži,ker jih je enostavno bilo preveč.To so npr. odvisniki(od bilo čega).
npr. ti rečeš svojemu možu naj ti gre kupit mleko v trgovino.On uzput sreča prijatelja(ki ga ti ne maraš) in se ustavita na kavici.To se zavleče eno uro in ko pride domov,ko ga ti vprašaš kje je bil toliko časa,ti reče,da je bila gužva na cesti(čeprav se ti to zdi skoraj nemogoče).In je vse ok,življenje teče dalje……
Nekoga,ki pa ima odvisnika,pa ta štorjica takoj spravi s tira…..čeprav je “nedolžna” laž.Takoj začnejo po glavi hodit razne misli in filmčki….je res bil tam,je res srečal tega in tega prijatelja,se res ni ustavil pri kakšnem dilerju,bo bil danes zvečer zadet al trezen???????………..
Tako,da sem mnenja laž je laž.In to velja valjda tudi zame.Prej sem bila tudi jaz bolj “prizanesljiva” do majhnih laži,zdaj ne več….aja imam moža,ki je odvisnik(bil)-sedaj je na zdravljenju.
Mogoče pa si ti malo narobe razlagaš te stvari. Če je zate vožnja s 130 km/h divjanje, je zanj divjanje recimo 190km/h. In če se je peljal 180km/h, ti bo rekel da ni divjal. Tebi se je zdelo, da se ti laže, njemu pa se to zdi resnica. 😉 Ne gledamo na svet vsi enako.
Pozabljate, da ljudje različno dojemamo svet okrog sebe in s tem tudi vsak drugače vidi resnico. Kolikokrat smo že ugotovili med raznimi debatami, kako različno resnico predstavljamo. Vsak verjame v svojo. In če mi ne verjamemo nekomu, ki živi svojo, je to lahko tudi naš problem.
Zato Pandora, če imaš občutek, da ti stvari prikriva, je verjetnost, da preprosto ne sprejemaš njegovega sveta, resnice. Ker, če ti pove svojo resnico, ga verjetno “nakuriš” (vsaj v določenih momentih) in ti potem raje povej resnico, ki je tebi sprejemljiva.
S tem se pa strinjam tudi jaz.
Tu so različni pogledi na stvari in ne nujno laži. Težava nastopi, ko ti to dojemaš kot laž in človeka na podlagi “dejstva?, da laže” obsojaš, delaš cel cirkus iz tega.
Sploh ni nujno, da kaj (namenoma) zamolči le njemu ni vredno omembe. Nekomu je hitra vožnja kar je drugemu čisto običajna stvar (kajne it :), kosilo ima s sabo vendar ne iz hladilnika ampak ga je kupil nekje usput oz si bo privoščil nekaj toplega v gostilni nap, otrok bo oblečen četudi ne bo ravno po tvojem navodilu (čemu potreba po dajanju tako “eksaktnih” navodil, a je bebav, da dec sam ne ve kaj se obleče?)
Nebroj primerov in nič laži le drugačni pogledi na isto situacijo, ki ni nujno takšna kot si jo ti predstavljaš. 😉
Forum je zaprt za komentiranje.