Laž :-/

Občutki, čustva so en tak smerokaz v življenju. Saj tud prometnih znakov in prometnih pravil ne upoštevamo vedno vsi. Ponavadi takrat trpi denarnica, če nas dobijo. Pri čustvih pa trpimo mi sami, če se ne učimo z njihovo pomočjo. Imamo pa svobodno izbiro, vedno lahko izberemo ali bomo po prekršku spet naredili prekršek ali pa ne. 🙂

Drži.
Super, če lahko iz tega izhajamo. Samo kolikor je meni poznano, ko je napr. bolečina res huda, je zelo težko iz tega izhajat, oz. izhajaš že, bolečina pa ni zato nič manjša. Tovrstno izhodišče ne zmanjša intezitete občutkov. Vsaj vseh ne.

ne saj te ne obsojam, toej lahko pravzaprav prednost, če je človek manj čustven. V bistvu ti zavidam. No v bistu te ne poznam,tako da je to neumno, kar sem napisala. Racionalizacija.press
Dopuščam, da se motim, oziroma da je moja intrepretacija preveč subjektivna in vsplošnem napačna…
Kar se predalčkanja tiče, pa pač imam tak vtis, ko berem to kar pišeš, vse znaš dati an pravo mesto, vse razumeš, nekoč si bil takšen nepopoln kot mi, zdaj pa tije vse vse jasno, samo ne vem, očitno ti nekaj zašteka vseeno kdaj, ali pač?

No, me veseli, da dopuščaš svojo zmoto. Seveda mi še kdaj kaj zašteka, to ni nobena skrivnost. Še vedno pa sem nepopoln. Oziroma moja teorija je drugačna. Vsi smo popolni, točno takšni kot smo, da najdemo svoj smisel, ki nam je namenjen. Kaj nam je namenjeno, pa mora odkrit vsak pri sebi.

Marko,jaz vedno dopuščam svojo zmoto in tudi zmoto drugih, v prav nič manjši meri. Razen, ko ima kdo zelo dobre razloge, da me prepriča v nasprotno. Na primer bog :)))

S tem se pa čisto strinjam. Sicer se strinjam tudi s trditvijo, da so nam čustva kdaj tudi v breme, še posebno, ko zaradi njih ne moremo trezno in v miru premislit in se kdaj narobe odločimo. primer dam. Nekdo od bližnjih ti umre. Bolečina je neznosna. Boriš se z žalostjo, nemočjo, obenem pa veš, da moraš poskrbeti za toliko papirologije, da glava peče. Takrat so ti čustva “v breme”, ker te bremzajo, upočasnjujejo pri odločitvah .. še dobro, da se vsak normalni zunanji zaveda, da je to pač normalno za tisto obdobje.

V splošnem gledano pa čustva niso slaba, negativna, so samo adekvatna ali ne itd. Tukaj je tema o lažeh oz. prikrivanju resnice. Ja, vsak ima pravico, da se z resnico ne želi soočiti. Saj to vidiš po njegovem odzivu, ko se temu zelo upira. Včasih je pač nujno drugega “posiljevat” z resnico, ker se le tako lahko premakne z mrtve točke. Recimo prijatelja, ki se je po dolgih letih razšel s partnerjem in enostavno ne vidi celotne slike, pa se potem nenehno zapleta v ene iste loope. Pač poveš to resnico (ki je itak več ali manj subjektivna), ko ti prijatelj že žnj-tič razlaga eno in isto verzijo in vidiš, da se ne premakne z mrtve točke. Si pa tega želi.

V takih primerih se mi zdi okej “posiljevanje” z resnico, v večini drugih pač ne.

Bog je v vseh Katenjka. Če že veruješ v njega.

Pravzaprav ja… ni bilo mišljeno cinično. V koga pa naj, če ne v boga? V ljubezen? Pa saj to je isto… ali pač?
Ma ja offtopic, bom nehala…

Pravzaprav ja… ni bilo mišljeno cinično. V koga pa naj, če ne v boga? V ljubezen? Pa saj to je isto… ali pač?
Ma ja offtopic, bom nehala…[/quote]
Verjami vase. Ko boš v sebi začutila ljubezen, boš začutila boga.

Občutiti, še ne pomeni vedeti ali poznati samega sporočila, ki ga neki občutki nosijo s sabo.
Videti prometni znak, še ne pomeni, da vemo kaj nam je za narediti, da bomo brez težav prešli neko pot.
Zato se strinjam, da se je treba učiti in na takšen način samospoznavati, ker ni univerzalnega pravila, ki bi nam dajal odgovore na vse občutke.

Vsaka laž je sproducirana zaradi neke koristi. Saj brez razloga ne vlagamo energije v iskanje primerne laži.

Vsi bolj ali manj delamo na tem, da shajamo po liniji najmanjšega odpora. In naš um je le orodje, ki nam to pomaga uresničevati.

kako pa prepoznamo lažnjivca?

Po laži.