Laž :-/
Mislim, da. Vsaj kar se mene tiče, imam do take laži več empatije, je pa sicer ne maram, res ne. Ampak včsih se pač moraš rešiti, menda, čeprav so tudi taki, ki umirajo za ideale.
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Z obsojanjem drugih itak ničesar ne rešimo. Vsak laže iz nekega notranjega razloga, za katerim se VEDNO skriva strah. Vedno gre za “korist” pri tem oziroma tako vsaj verjamemo, ampak vedno nastane samo škoda. Čeprav se nam v nekem trenutku zdi, da smo se izognili neki bolečini oziroma zoprnemu soočenju, na dolgi rok to vedno prinese nezadovoljstvo in še večjo bolečino. Navadno se sploh ne zavedamo, zakaj se slabo počutimo, ker se preko različnih vzorcev začnemo izogibat določenim resnicam, v podzavesti pa čutimo, da nekaj ni v redu. Torej, vsako laž se da razumet. Mi pa se odločimo, ali bomo obsojali, ali razumeli. Vsak, ki laže ima prav dober razlog za to, pa če se nam zdi še tako banalno. Če se jaz ene stvari ne morem zlagat, drugi pa se lahko, to samo pomeni, da on neko stvar drugače doživlja in ne, da je vreden obsojanja. Če ga obsojam, pomeni, da ga ne razumem. Če ga razumem, ga lahko tega osvobodim in le tako pripomorem k boljšemu odnosu.
Enako pa je z lažmi samemu sebi. Vedno, ko verjamemo lažem, trpimo, ne glede na to, ali nam lažejo drugi (vsaj sumimo, da lažejo), ali lažemo sami sebi. Sebi lahko lažemo na različne načine. Navadno je tako, da raje poslušamo razum, kot svoje občutke. Občutki nam kažejo, da v nekem odnosu (z osebo ali s samim sabo) nekaj ne štima, mi pa si s pomočjo razuma poiščemo izgovor, ki je lahko laž, da je vse v redu, samo da se ne potrebujemo soočit z resnico, ki bi nas lahko prizadela. Prizadene pa vedno laž, resnica morda kdaj res boli, ampak kmalu nastopi tudi občutek svobode. Laž utesnjuje.
Zakaj? Ali s tem, ko z lažjo nekomu drugemu naredimo uslugo, ga nekako rešimo neke stiste, strahu pred resnico, res naredimo za njega toliko “dobrega”, da je bolj opravičljivo…
Ni nujno. Mislim, da je obsojanje bolj pogojeno z občutki, kot z razumom. Ti lahko nekaj razumeš, vendar so občutki v tebi močnejši, kot razum, in obsojaš.
Mislim, da nehaš obsojat takrat, ko osvobodiš teh slabih občutkov. Kako pa do tega prideš, je pa že druga tema.
Mislim, da v kolikor so občutki res močni, da nadvladajo nad razumom. In nimamo kaj izbirati. Smo v lasti občutkov.
To pa še kako drži. !!!
Ja, Marko, kot vedno, se v vsem ostalem strinjam s tabo. 😉
Zakaj? Ali s tem, ko z lažjo nekomu drugemu naredimo uslugo, ga nekako rešimo neke stiste, strahu pred resnico, res naredimo za njega toliko “dobrega”, da je bolj opravičljivo…[/quote]
Nisem bila čisto prepričana, kako si mislila, sploh bi bilo treba opisati situacijo in vse , čisto vse dejavnike okrog tega, pa še ne bi bilo mogoče reči, če je opravičljivo, kaj je z koga dobro, itd. Tega nikoli ne moreš vedeti, sploh če se zlažeš za koga , v imenu koga. Lahko tako sfališ, tako zelo sfališ, da je grozljivo, in potem sta prevarana oba, ti,ker si to naredila v dobri veri, in tisti drug, ki si se mu zlagala.
Marko
Laž je laž, če je narejeno zavestno, je absolutna laž. Moramo biti malo kritični. Tisti, ki se zlaže, s eto pač sklada z njegovo lestvico vrednot. Respa je, da okoliščine niso iste, jih ni mogoče primerjati. Vrednote pa. Ideale tudi, saj vsi vemo, kaj je to, ali pač??
it
seveda, vidva kot da sta si usojena… je bilo opaziti:) )))
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Kar je za nekoga laž, je za drugega izhod v sili, je morda pod pritiskom in se zlaže. Je čist preveč posplošeno vprašanje, da bi dali nek zabetoniran odgovor. In tako kot je nekdo napisal, če nekoga razumem, ga ne obsojam. Vsak ima nek razlog za svoje obnašanje.
Če gre za laž v partnerstvu, je treba prit do dna, zakaj laž, torej zakaj se ni mogel zaupat partnerju. Je morda ta partner preveč občutljiv, zamerljiv, vzkipljiv, pa je bila laž (ali njena priredba) priročna kratkotrajna rešitev? Treba gledat celo situacijo, ne samo ozko.
Laž je slaba, je pa včasih nujno zlo. Včasih se je bolje zlagat kot nekoga silno prizadet. Denimo, imaš rakave bolnike, za katere je bolje, da ne zvedo vsaj takoj diagnoze, sploh če ni rešitve- temu bi rekli laž iz usmiljenja. Včasih si žena laže, da jo mož ne vara in to ji pomaga, da lažje prenaša stisko, sploh če trenutno nima moči za izhod iz takšne situacije.
Zakaj je za nekoga, ki mu ni rešitve, ki je na smrt bolan, laž boljša od resnice? Kako mu to koristi? Itak bo umrl, zakaj ne bi bil s tem soočen? Mogoče bi se s tem spoznanjem bolj boril in se morda celo rešil oziroma storil stvari, ki jih sicer ne bi nikoli. Umrl bo tako ali tako, če ga smrt potem preseneti, se lahko zgodi, da bo z njim odšle tudi kakšne neuslišano želje, ki jih ni imel časa izrazit, ker je verjel, da je še čas.
Če mož vara ženo in si ona laže, da je ne vara, to samo podaljšuje njeno trpljenje. Ona je ves čas v negotovosti, v strahu. Tega ne privoščim nikomur. To ji ne pomaga niti malo. Pomaga ji samo, da se ne sooči s tisto “kruto” resnico, ki bi jo lahko osvobodila tega trpljenja. Še vedno je resnica v tem primeru boljša, če seveda meniš, da si vreden kaj več od tega, kar imaš. Seveda v življenju pogosto ni tako, to je pa tud resnica, sicer žalostna.
Ni res, da je nočejo. Vsi si želijo resnico, le bojijo se je, zato dajejo občutek, kot da je nočejo. Vsakemu je treba povedati resnico, pa naj se sam odloči, kaj bo z njo storil. To je njegova pravica.
Ja, ampak če nekdo noče slišat resnice, mi mora to najprej povedat. Kako pa naj jaz vem, da je nekdo ne želi slišat? Kdo sem jaz, da bom odločal o tem, da lahko nekomu lažem samo zato, ker sem dobil občutek, da nekdo ne želi slišat resnice? To je kvečjemu samo izgovor meni, da je ne povem, kar pa je neodgovorno iz moje strani. Moja želja pa je bit odgovoren in želim da mi drugi pri tem sledijo. Torej bom govoril resnico, razen, če mi rečeš, želim, da mi lažeš. Seveda bom najprej želel razumet, zakaj bi nekdo raje slišal laž, potem pa se bom odločil, kaj povedat. Če bi že imel tako situacijo.
seveda, vidva kot da sta si usojena… je bilo opaziti:) )))[/quote]
Katenjka, kaj pa se iz tega lahko bere… kanček nezadovoljstva pomešan s posmehom… ???[/quote]Ne ne, samo zafrkancija, če je res, pa še toliko boljše 🙂 :))))
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Katenjka, kaj pa se iz tega lahko bere… kanček nezadovoljstva pomešan s posmehom… ???[/quote]Ne ne, samo zafrkancija, če je res, pa še toliko boljše 🙂 :))))[/quote]
Vsi smo, katerih pota življenja se nam križajo, stikajo… smo si usojeni, če že želiš gledat iz tega vidika, vendar za različne namene. Tako je Marko na nek način mi usojen, pa ti tudi, če smo le zadosti “budni”, da vidimo kaj ob komu pridobimo. Vedno kaj pridobimo.
Če pa misliš z usojen tisti “usojen”, pa ti lahko povem, da mi je v življenju nekdo še veliko bolj “usojen” kot Marko. In z velikim razlogom. 🙂
Saj to sem mislila. Nadaljevala sem s tistim, če/ko na smrt obolelemu le tega ne/poveš… Mislim, da v bolnicah vprašajo, komu (če komu) povedat glede izvidov, tudi tebi samemu, mislim vsaj…
Ne ne, samo zafrkancija, če je res, pa še toliko boljše 🙂 :))))[/quote]
Vsi smo, katerih pota življenja se nam križajo, stikajo… smo si usojeni, če že želiš gledat iz tega vidika, vendar za različne namene. Tako je Marko na nek način mi usojen, pa ti tudi, če smo le zadosti “budni”, da vidimo kaj ob komu pridobimo. Vedno kaj pridobimo.
Če pa misliš z usojen tisti “usojen”, pa ti lahko povem, da mi je v življenju nekdo še veliko bolj “usojen” kot Marko. In z velikim razlogom. 🙂
[/quote]Seveda, prijateljica, oziroma internetna znanka da ne bom zabluzila, in si lastila prijateljstev, moramo biti natančni 🙂 :)))
Marko, to se vse da, to vse piše v knjigah oziroma, če nimaš pričakovanj, s trezno glavo, brez nekih čustvenih zablod, saj čustva so itak samo v breme, se to vse da na take načine ugotoviti. Vse, čisto čisto vse, deterministično v absolutnost do popolnosti.
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Vse je z razlogom Katenjka. Ampak ne vem, zakaj mene obsojaš, da sem ne ne čustven. Jaz sem zelooo čustven, zelo.
Ne razumem pa tega s popredalčkanjem…
To je sicer slišat zelo skulirano, vendar mislim, da niti sam ne verjameš v to, kar si napisal. Mislim na prvi stavek. Se pa absolutno strinjam z drugim stavkom.
Čustav so še kako lahko v breme in samo breme, predvsem, ko želiš trezno premislit, naprimer, pa ne moreš, dokler so čustva močna, ali če si žalosten, jezen… Marsikdo si želi biti takrat z manj občutki, vsaj z manj močnimi občutki.
No, včasih se res zdi, da so v breme, ker pogosto boli, ampak bolečina je razlogom. Da jo prebolimo, premagamo. Zato sem šel čez to, da so čustva v breme, ker verjamem, da so tam, da nam delo olajšajo. Vsaj na dolgi rok. Se pravi, da so nam v pomoč, ne v breme.
Forum je zaprt za komentiranje.