Lastnosti perfekcionistov
Robijevi stavki v moji spodnji temi so me spodbudili k odprtju nove. (Robi, brez zamere. 😉 )
Mislite, da so lastnosti, kot so nizka samozavest, občutek nesprejetosti in, da nisi dovolj dober, značilne za vse perfekcioniste?
Torej je (ali je nekoč bil) tudi npr. vrhunski športnik ali glasbenik, ki mora biti perfekcionist, drugače ne bi bil top of the world, v sebi nesamozavesten, je nesprejet tak, kot je, nanj so letele kritike, da ni dovolj dober in so ravno zaradi teh občutkov prišli tako daleč in uspeli na določenem področju)?
Nekaj več o tej motnji:
http://www.institutsatori.si/OBSESIVNA_KOMP_OSEB_MOTNJA_-_splet.pdf
Veliko je uspešnih in bogatih ljudi..A hkrati pa imajo veliko psihičnih težav….Zato je pomembno, da človek sebi postavi neko zdravo mejo, ne pa uspeh za vsako ceno.
Saj veš, koliko je uspešnih pevcev tudi odvisnikov od raznih drog….Zato je vprašanje, koliko so zares srečni v svojem perfekcionizmu in uspešnosti.
Veliko je uspešnih in bogatih ljudi..A hkrati pa imajo veliko psihičnih težav….Zato je pomembno, da človek sebi postavi neko zdravo mejo, ne pa uspeh za vsako ceno.
Saj veš, koliko je uspešnih pevcev tudi odvisnikov od raznih drog….Zato je vprašanje, koliko so zares srečni v svojem perfekcionizmu in uspešnosti.[/quote]
Se strinjam. A poznamo tudi zelo uspešne, ki nimajo teh težav. Sploh pa ravno zato, ker so uspešni in znani, vemo nekaj o njih, torej tudi o morebitnih boleznih. Hkrati pa je tudi ogromno “povprečnežev”, ki niso srečni ali še več, trpijo za kako psih. boleznijo.
Pač, sama mislim, da te lastnosti (nesamozavest, nesprejetost, veliko kritik..) niso lastnosti vseh perfekcionistov in je to prehitro posploševanje.
Mislim, da to ni posledica njihovega perfekcionizma, temveč predvsem delovanja kolesja zabavne industrije v katerega so vstopili.[/quote]
Ampak zakaj so vstopili v njega ?
Jih je kdo silil…? Nihče drugi, kot oni sami…In to je problem, ker sebe silimo v nekaj in posledično potem postanemo žrtve okoliščin.
Da so drugi krivi, pa so le izgovori…..
Motiš se ne. Vprašanje pa je, kaj pomeni tako “visoko”. 🙂
Konkurenca je res vedno hujša in vedno več ljudi ne zmore slediti tej konkurenci in zato posledično padejo na dno družbe, kjer se težko poberejo. Težava je, da se zagovorniki perfekcionizma ne zavedajo, da se lahko zaradi izčrpanosti tudi sami znajdejo v depresiji.
Ni slučaj, da perfekcionizem in sledenje razvojnim normam, ki nam jih vsiljujejo uspešni, postaja vedno bolj pereč problem. Kdor pade v to kolesje, postane žrtev. Na primer ženska, ki je ujeta v ta sistem, ne bo zadovoljna s tem, da bo le počistila stanovanje..Mora biti sterilno…Vsi kozarci se morajo svetiti in biti lepo zloženi…V hladilniku mora biti hrana lepo sortirana..Jogurti zloženi po roku uporabe…..In takšni ženski zato zmanjka časa zase in za svoje resnične potrebe. Svoje telo posiljuje z nezdravim načinom življenja, saj je zaradi takšnih obsesij vedno več psihičnih težav…Zaradi sterilnih stanovanj, je že vsak drugi otrok na kaj alergičen…..
Zaradi poslovnih perfekcionistov, smo v finančni krizi….Saj imajo uspešni, ki so prilezli visoko, že milijone ali milijarde, ostali manj uspešni pa životarijo…..
Kot je izjavil eden izmed naših tajkunov, da ima neizmerno željo po denarju in da je to njegov opravičljiv razlog, da uničiš podjetje in s tem tisoč delovnih mest.
Treba je utišati ta naš ego in prepričanja, ki so nam jih vsilili drugi, ter prisluhniti sebi in svojemu telesu. Telo vedno teži k temu, da je zdravo in zadovoljno. Zato preprosto počistiš stanovanje in si vzameš čas zase, za svojo dušo, družino ali pa greš na sprehod.
copy/paste iz strani http://www.potnaprej.si
Želja po doseganju kakovosti ali perfekcionizem?
psihoterapija in svetovanje
Pogosto slišim ljudi, ko sebe označijo za perfekcioniste. Ko to izjavijo, pa je njihova samokritičnost bolj navidezna kakor resnična, pod njo je namreč čutiti kar nekakšen ponos na omenjeno svojo lastnost. Običajno gre pri tem za inteligentne, kompetentne in uspešne ljudi.
Dejstvo je, da živimo v družbi, ki ceni kvaliteto, urejenost, tudi perfekcijo, če hočete. Dejansko se perfekcionizem v osebnostni strukturi povezuje z lastnostmi, kot so marljivost, vztrajnost in težnja po doseganju kvalitete. Toda ob globljem poznavanju perfekcionizma kot takega pa kakršen koli ponos nanj uplahne. Perfekcionizem je v resnici zelo obremenjujoča lastnost, ki svojim lastnikom veliko bolj škodi kot koristi. Gre za težnjo po popolnosti, in med težnjo po doseganju kvalitete pri svojem delu ter težnjo po popolnosti je velikanska razlika. Prva je funkcionalna, koristna in v splošnem zelo zaželena, druga pa nerealna, škodljiva in iracionalna, saj popolnosti ni mogoče doseči. Težnja po popolnosti je pravzaprav nekaj precej nepopolnega! Poleg te težnje pa perfekcioniste pogosto pesti tudi problem odlašanja (težko se je lotiti nečesa, kar mora biti popolno) in jim še dodatno otežuje življenje.
Kako se s perfekcionizmom spoprijeti? Nekaj namigov:
Vprašamo se lahko, kaj od tega, kar sedaj počnemo, bo še vedno pomembno čez deset let. Kako pomembno bo takrat, denimo, da so bile v poročilu čisto vse pike in vejice na svojem mestu?
Osredotočimo se na tisto, kar smo že naredili, torej na polni del kozarca. Videli bomo, da to ni tako malo. Če bomo imeli ves čas pred očmi le “prazni del kozarca”, pa se bomo težko ustavili pri polnjenju, saj bo vedno ostalo prostora še za kako kapljico. Razvijajmo ponos na tisto, ker smo že naredili, na del naloge, ki smo ga že opravili.
Napravimo si časovni načrt in se ga držimo. Pogosta past perfekcionistov je, da si pri svojem delu ne postavljajo časovnih omejitev. Časovni načrt pa nas primora, da z nalogo zaključimo, ker je na sporedu že nekaj drugega. Tako bomo v istem času lahko naredili več, svoj čas bomo bolje izkoristili.
Najprej opravimo glavne elemente neke naloge in šele nato podrobnosti. Tako nam ne bo zmanjkalo časa za bistveno.
In še nasvet za premagovanje odlašanja: Preprosto začnimo z nalogo, vzemimo zadevo “v roke” in lotimo se je na katerem koli koncu. Recimo si, da si bomo stvar le nekoliko pogledali, se z njo ukvarjali le nekaj minut, postorili le en majhen delček. Ko bomo tako enkrat začeli, nas bo potegnilo v delo in nadaljevati bo precej lažje. Takrat pa je seveda pomembno, da se usmerimo na bistvene elemente naloge
Se strinjam. Pa vendar, če imaš obsesivno-kompulzivne preference, je težko kar naenkrat nehat s tem, ker tudi, če kompulzivnih dejanj ne bi izvedel, bi težko bil sproščen. Prav tako je pri obsesivnih mislih. Problem je treba reševati globje, opustitev obsesij in kompulzij pa potem kot posledica reševanja težav pride spontano.
Perfekcionizem je lahko pozitiven, a hkrati največkrat tudi zelo obremenjujoč. To konstantno hlepenje po popolnosti je naporno, kontantno živiš v nekih okvirih, od katerih ti marsikateri niso niti všeč in si posledično konstantno napet. Ni ga boljšega občutka, ko odpade kakšna od spon in lažje zadihaš.
Da, tako je. Tako daleč so prišli zaradi tega, ker se jim vcepili občutek, da njihovi uspehi niso dovolj vredni, dokler ne dosežejo tistega, kar so jim zastavili starši recimo. To sicer človeka res lahko privede do športnih in poslovnih uspehov, vprašanje pa je, kako se s taki občutki spopadajo v partnerskih odnosih.
ko sem bral knjigo Rafaela Nadala, mi je bilo jasno, kaj ga tako žene k vedno novim uspehom. Njegov stric ga je naučil, da so bili uspehi, ki jih je dosegal kot otroka in mladinec premalo vredni, ni dovolil, da bi se jih z družino skupaj posebej veselili ali jih proslavljali. Ne vem, mogoče je vseeno občutil ljubezen, hkrati pa je ves čas težil k več in novim športnim uspehom. Ne vem pa, kako se bo končalo ali pa nadaljevalo v njegovem privat življenju, ko bo šport opustil. Verjetno bo imel priložnost tako kot vsak, spoznati, kje in kaj je resnična vrednost. Ni pa nujno, da bo to spoznal.
Zelo zanimivo čtivo, hvala!
Samokritika mi je prej v oviro kot v ponos, tako je tudi s perfekcionizmom. Čeprav imam sama področja, kjer želim stvar narediti res nadpovprečno, ni pa to pri vseh stvareh. Pri čiščenju sem, recimo, čisto v nekem povprečju. Res mi je škoda časa imeti vedno vse ekstra čisto, saj tako bi lahko glancala vsaki dan. 🙂
Osredotočanje na že doseženo, ne pa pomanjkljivosti, to je moja naloga. Opažam, da pogosto ne grem v kako ponujeno “akcijo”, ker vem, da bo potrebno ogromno truda in imam npr. premalo časa za tako realizacijo, kot bi si je želela. Nato je npr. ta naloga dodeljena nekomu drugemu in ko ob koncu vidim, kaj je on uspel narediti v tem času, vem, da bi jaz lahko 3x več in bolje. In mi je pogosto žal, da priložnosti nisem koristila. Sploh “padem” pri delu, ki ni odvisno le od mene in sem vezana tudi na druge. Tu je tista samokritika, ki pride v odpredje in se na koncu raje ne odločim za stvar.. Zoprno, res.
A vendar- v članku omenja, kako se s perfekcionizmom spoprijeti- “Vprašamo se lahko, kaj od tega, kar sedaj počnemo, bo še vedno pomembno čez deset let.” Torej je najbolje, da naredim otroke in jih vzgajam? To bi bilo gotovo pomembno čez 10 let.. 😉 🙂
Hecam se!
Perfekcionizem je opsesija ljudi pomanjkljivega talenta oziroma povprečnežev s kompleksi. Perfekcionist je človek znotraj okvirov. Nekdo, ki je preveč obseden s spoštovanjem pravil, ki ubijajo kreativnost. Največkrat jih je najti med tehnokrati, ki ne prenesejo nepredvidljive razsežnosti duha. Pravi ustvarjalci niso nikdar perfekcionisti. Jim to niti ni potrebno, da bi opozorili nase, ker so pionirji novih področij, kamor si ni drznil še nihče. Ljudje izrazitega navdiha so preveč ustvarjalni, da bi zapravljali čas s pikolovstvom. Perfekcionizem je rezerviran za tretjo ligo. Za tiste, ki pridejo šele za posnemovalci in izpopolnjevalci izvirnih ustvarjalcev. Perfekcionisti zapravljajo energijo za dlakocepljenje že zdavnaj odkritega, medtem ko njihovo nasprotje – ustvarjalci – raziskujejo oddaljene neznane sfere.
Če koga zanima problem odlašanja oz. prokrastinacije. Sama sem namreč dolgo časa verjela, da bolje funkcioniram, ko je panika.
Mislim, da to ni posledica njihovega perfekcionizma, temveč predvsem delovanja kolesja zabavne industrije v katerega so vstopili.[/quote]
Ampak zakaj so vstopili v njega ?
Jih je kdo silil…? Nihče drugi, kot oni sami…In to je problem, ker sebe silimo v nekaj in posledično potem postanemo žrtve okoliščin.
Da so drugi krivi, pa so le izgovori…..[/quote]
Zakaj so vstopili? ker je to skoraj edina pot, če se želiš preživljati s tem delom, talentom in tistim, kar pač delaš najbolje. In, ko si enkrat noter, te kolesje zagrabi. Podpišeš pogodbo za kar nekaj let, potem pa razne hiše ter managerji iztiskajo iz tebe maksimalno.
Načeloma pa nas prav nihče ne sili v nič. Niti v to ne, da sprejmemo službo v kateri potem doživljamo mobing, izsiljevanja, groćnje ipd. Ampak, če je sprejeli ne bomo, potem bomo obče gledano izpadli lenuhi.
v vasi imamo enega, ki bi ustrezal gornjim opisom perfekcionista.
v življenju je sicer (z mojega zornega kota) “popušić”
ampak nekaj menda obvlada v nulo (vsaj drugi tako pravijo – jaz še nisem bil deležen predstavitve), sam za sebe trdi, da so celo svetovne zvezde “kradle” od njega (☺☻☺ ) — ima pa čudno navado — ko tisto svoje počne začne nekje na prvi tretini on po nekaj procentih konča
Ni problem če želiš narediti stvari nadpovprečno dobro, to je tisti del, ki te opisuje kot marljivo in vztrajno, s težnjo po doseganju kvalitete. Pomembno je to, da ko spelješ projekt (pa vemo kaj vse lahko pride vmes nepredvidenega), da si na koncu zadovoljna s svojim izdelkom, rezultatom, ker veš da si v danih pogojih dala ter vložila maksimalno. Prostora za konstruktivne krirtike ali samokritiko, je pa vedno dovolj, je pa to bolj vidno strokovnemu očesu kakor naključnemu opazovalcu. In tu na tej točki moraš sebi postavit mejo, da ne zapadeš v drugi del, ki govori o težnji k popolnosti, te pa ni in tu nastane problem, ker lahko dosežeš nasprotni učinek.
Tako je pri vseh stvareh, ki jih in ki jih boš še naprej počela.
Lahko greš okoli sveta(če navežem na tvojo 1. temo), za marsikoga je višji cilj tudi to, sploh za take ki radi potujejo/-te, samo če na koncu ne boš zadovoljna z videnim, doživetim in se boš začela spraševat, zakaj nisem tisto, zakaj nisem ono, ti bo ta preveč požrešna želja po nečem nad, pretirana samokritika zasenčila osebno zadovoljstvo, ki bi ga morala z največjo vnemo, ob takem podvigu, podoživet.
Na vseh področjih je enako, težit k kvaliteti ja, je tudi zaželjena, ampak v mejah realnih ciljev, glede na dane pogoje.
To je smisel za osebo, ki si tega želi, pri tebi, pa je to nesmisel, ker si tega ne želiš, trenutno.
In ravno s samokritiko vsa naša dejanja izgubijo pomen in s tem smisel. Zato se sčasoma človek začne spraševati, če še sploh ima smisel kaj početi in delati. Če je teh kritik še več, se začnemo spraševati o samem smislu življenja.
S kritiko izničimo svoj trud, vloženo energijo in svoj čas…Si uničimo samozavest in lastno vrednost….In ker naš um deluje po principu racionalnosti, se pojavljajo misli in dvomi v sam smisel našega življenja.
S tem problemom se ubadajo tisti, ki so bili opaženi le takrat, ko so naredili napako. In kot odrasli potem še vedno delujejo po istem vzorcu..Dajejo si pozornost ( kritiko) le takrat, ko menijo, da niso dovolj dobri. To pa je lahko vedno in povsod…..
Forum je zaprt za komentiranje.