kupujem labradorca
Imajo ga sorodniki.
Vredu pasma, precej učljiva.
Veliko pozornosti (kot vsak pes)
Zdravje: načeloma zdrava pasma, ampak moraš bit pozorna na kolke… zato predlagam, da ga kupiš pri dobrih rejcih z rodovnikom, če misliš šparat boš prej, ko slej vse k vet znosla zaradi kolkov…
Drugače pa nimajo nekih posebnih težav.
Prijazni z otroci in veselega značaja.
Sama imam z labradorci same krasne izkušnje. Učljivi, navezani, ljubki, z njimi lahko počneš vse,tudi med otroki in v mestni gužvi je krasen. Res pa imajo velikokrat težave s kolki. Tudi tisti s krasnim rodovnikom!!! Na mojo veliko žalost!
Imam pa jaz eno vprašanje za ljubitelje psov – a obstaja kakšna pasma – od srednjih do velikih, ki nima občutljivih kolkov, ki lahko hodi tudi redno po stopnicah in ni nevarnosti za obolele kolke?
Hvala za odgovor!
Mislim, da je Beagel takšne vrste pes, da naj ne bi imel teh problemov.
Višavec tudi (ampak ta ti je vrjetno premajhen)?!
Potem so tudi tukaj manjše vrste hrtov.
Pojdi na ta link, ki sem ga prilepla in imaš na njem razdeljene pasme po vrstah in ti pišejo prav vse značilnosti in zraven komentarji lastnikov… res ni kaj ni.
Labradorci so zakon 🙂 učljivi, ubogljivi, malo trmasti včasih in včasih celo malo prepametni – v smislu, da naredijo po svoji pameti in ne po tvoji. ampak zelo ubogajo in so izjemno prijazni z otroki…
res je, da imajo probleme s kolki, ampak ne vsi – tukaj je res pomembno, da izbereš dobrega mladiča, mogoče celo ne od profesionalnih rejcev, ki imajo veliko legel, ampak od takega (z rodovnikom ali brez) ki ima leglo bolj za svoje veselje in seveda od dobrih pasjih staršev..
mi imamo labradorca, starega 10 let in vsak moj naslednji kuža bo sigurno spet labradorec…
lp, Vijolica
Opozorili so te že na kolke, jaz bi te pa tudi na komolce. Ko boš šla gledat legla (pojdi jih več, za boljšo predstavo) si oglej, kje in kako mladiči živijo. Predvsem, kje so se učili hoditi – če so se na drseči podlagi, je več možnosti, da bodo imeli probleme s sklepi. Ko boš mladička dobila domov, ga ne goni na sprehode do onemoglosti (čeprav bo to sam hotel), naj ne hodi po stopnicah, in predvsem ga ne hrani preveč!! Raje manj, kot so priporočljive doze. Meni je vzreditelj “svetoval”, naj ji dajemo za jest več, kot piše na vreči in namočimo v govejo juho. Posledično smo imeli pri 6ih mesecih doma prašiča za zakol in ne psa. Ena druga vzrediteljica mi je takrat svetovala, naj gre psica čimprej na hrano za odrasle pse. Tako ona naredi. Hrana za mladiče je enostavno preveč kalorična in tega pes ne uspe porabit, posledično mišice rastejo hitreje kot kosti in imaš problem.
Drugače je pa to prijazen pes, telesno močen, zato ga moraš šolati, na trenutke precej trmast, v puberteti te bo poskušal nadvladati (to itak vsak pes, hehe), ne zameri hitro in ne za dolgo, razen če se mu je zgodila kakšna huda krivica ali pa da jih je pokasiral vzgojno. Na silo pri njemu ne dosežeš nič, vsaj pri šolanju ne. Če pa veš, da eno stvar obvlada, pa je noče naredit, ga pa lahko pogledaš malo bolj grdo in bo tudi vedel, zakaj si ga. Nima nobenega občutka – do cilja pride mimo vseh ovir, pa če jih je treba podret, preskočit, ali pa skopat luknjo. Pa tudi če je ovira majhen otrok. In naj te ne premami prijazen vednolačen pogled :))))
Imam psičko labradorko – februarja bo stara 2 leti.
Bila je največja in najbolj samosvoja v leglu in to se ji še sedaj
pozna. Je zelo dominantna, vendar menim, da ko bo starejša jo bo malo
minilo. Potrebuje veliko gibanja, opravljen ima B-BH izpit in kar uboga.
S koliki nima težav, pa je brez rodovnika.
Priporočam nakup – kot vsak pes pa potrebuje veliko ljubezni, ki pa jo
še v večji meri vrača.
A ni Matoša lastnik trgovine Ara, večkrat na TV zaradi uvoza bolnih psov (tudi moja sošolka je kupila enega) – res se mi zdi, da je on. Popravite, če se motim.
Naš labradorec je vse, kar si lahko lastnik psa zaželi, priden, potrpežljiv, ubogljiv… vse bi naredil zate.
Izredno neagresivni psi so, zalajajo že (če jim rečeš, ali če jih kaj vprašaš), sicer pa ne bi nikomur storili nič žalega.
Imeli smo že več psov in z gotovostjo lahko rečem, da čez labradorca ga ni.
Seveda pa je največ odvisno od lastnika in časa, ki mu ga posvetiš – naš kuža je naš družinski član, živi z nami, zato pa se vsi čudijo, kako vse razume, njihov, ki je v boksu, pa ne.
A ni Matoša lastnik trgovine Ara, večkrat na TV zaradi uvoza bolnih psov (tudi moja sošolka je kupila enega) – res se mi zdi, da je quote]
Tako je.
Za trgovino ara nevem, če je lastnik.
Ampak dela zelo grdo z živalmi in prodaja “čistokrvne brez rodovnika2 – torej mešance bolane, degenerirane… ah groza kaj dela.
Nič mu ne morejo, ker ima podkupljene nekatere išpektorje in se tudi skriva…
Ljudje pa neumni pa nasedajo vedno znova vsak dan in s tem, ko pri njemu kopujejo delajo še dalje promet za boge živali…
Za kakih 200E manj – ja nekaj je, ampak boste hitro noter spravli.
jaz sem imela labradorca, ki je bil zelo zdrav in je dočakal starost 16 let. na koncu je imel malo problemov s kolki in hrbtenico, ampak nič drastičnega.
Karakterno je bil pa noro požrešen in samosvoj. Dostikrat je pobegnil in jedel kako svinjarijo ali pa naskakoval psičke. Drugače pa je bil super faca, dinamičen kuža.
Glede vzgoje je pa z njimi po svoje zelo težko, ker včasih nič ne pali in je bilo pri nas tako, kot da imaš ves čas opravka s 3 letnim ortokom.
Drugače pa bi se zagotovo še odločila za labradorca, samo se mi zdi, da jih ima sedaj veliko glavo kot rotweiler.
Mi smo ga pa takrat kupili od enih, ki so dali psičko pariti zato, ker je enkrat dobro. Je pa imel rodovnik in res, nobenih težav. Prav super zdrav
Labradorci so krasni psi, vendar ne pričakuj, da boš že kar kupila poslušnega psa. Vsakega psa je treba vzgajati in učiti, tudi labija. Znajo biti precej trmasti, tako da na silo ne dosežeš pri njih nič.
Kar se zdravstvenih težav tiče so najpogostejše displazija kolkov in komolcev, alergije, epilepsija. Vsemu temu pa se lahko izogneš s premišljenim nakupom, zato ne kupuj psa nekje, kjer imajo leglo “iz ljubezni”, starša pa nimata niti osnovnih pregledov. Pa ne se bat, da velike pasme ne smejo hoditi po stopnicah. Moja psica je že kot mladič veliko tekala po stopnicah, čeprav sem se ji trudila to omejevat, prav tako to počne sedaj, pa ima pri starosti 2,5 let perfektne kolke (še ko smo jih šli slikat, je veterinar rekel, da že dolgo ni videl labradorca s tako dobrimi kolki). Tako da če kupiš psa iz zdrave linije, ni bojazni. Tudi kar se hrane tiče, je treba količino prilagajati vsakemu psu posebej. Mi smo morali na trenutke hraniti z dvojno dozo, na trenutke pa samo s polovično – pač odvisno, koliko pes porabi. Je pa en vzreditelj iz Bizovika (nakup tam ti odsvetujem), ki pse pretirano hrani in ima veliko mladičev iz njegovih legel težave – nekateri zaradi tega pridejo že s poškodbami, ki so jih dobili v leglu (primer je sosedova psica).
Opozorila bi te še na nekaj, kar nihče ni omenil: namreč karakter. Pojavlja se vedno več agresivnih labradorcev, zato bodi pri nakupu pozorna tudi na to. Če starša nimata pravega karakterja je velika verjetnost, da ga tudi mladiči ne bodo imeli, svoje pa potem prinese še nepravilna ali pomanjkljiva socializacija.
Če pa želiš še kaj zvedeti o pasmi, pa poglej še na http://www.luna.vovk.si kjer je napisano veliko o labradorcih.
Veliko stvari je bilo že povedanih, no še jaz delim mojo izkušnjo. Ko nas je zapustil prejšnji psiček, mešanček, sem bila odločena, da želim labradorca. No kupila sem šest mesečno psičko. Na začetku je bilo nekaj težav. Obnašala se je, kot da je pri nas na počitnicah in bo vse po njeno, če boš upila name, bom skočila vate. Ja res je bilo tako. Rada je uhajala, izkoristila vsako priložnost, če se ji ni hotelo na sprehod se je ulegla in konec samo še nazaj domov. Malo sem bila obupana ampak se nisem pustila zmesti. Potem smo šle v pasjo šolo naredile dva tečaja in bbh izpit. Tudi meni je to znanje prišlo zelo prav, da vem kako se odzvati v kateri situaciji. Ko je imela leto pa pol so se stvari začele obračati. Doma je prosto spuščena in ne gre nikamor. Je lepo poslušna, se odzove na vsak odpoklic, malo se je že umirila, ni več tako energična. Glede vzgoje ni bilo večjih težav, ker za hrano naredi vse. Res je zelo požrešna ampak se da veliko stvari navaditi, tudi to, da ne je z mačje posode, ne pobira vsega kar najde na sprehodu. Razen kakšno nogo divjačine mi včasih še prinese. Je pa tudi precej čuvajska, kar si nisem mislila za labradorca. Vsakega mimoidočega pešca, kolesarja rada oblaja, ampak ostane nekje v bližini hiše ne leti za njimi. Aja pa skos je pod nogami, rada je v naši družbi. No lahko rečem, da je ves trud povrnjen. In moj naslednji pes bo zagotovo spet labradorec, sedaj me že ima, da bi imela kar dva.
Forum je zaprt za komentiranje.