kuba
poglej KUBA ZA ZAČETNIKE http://www.studiomaksima.si/kubaweb/cubaindex.html
Živijo!
Jaz sem bil na Kubi lani oktobra. Ne bi rad na dolgo in široko razlagal, vendar meni je bilo tako všeč, da celo razmišljam o tem, da bi jo letos mahnil nazaj. Po drugi strani pa poznam tudi ljudi, ki niso bili navdušeni nad to državo.
Mi smo bili trije, jaz in dve prijeteljici. Ruksak varianta, prevoz s taxiji na črno (lada, moskovič), prenočišča pri privatnikih (poceni 10-20 USD), vsak večer pa žurka s salso in afro-rumbo. Da dol padeš. Že itak je nenormalen kulturni preskok, ko prideš dol, da pa še haraš po otoku par tednov, je pa svetovno. Super ljudje, super hrana, super ambient. Priporočilo: ne hodit tja s partnerjem (-ko)… 🙂
Pazi, mogoče je malo pristransko, vendar jaz sem tako to doživel. Več informacij lahko dobiš na moji spletni strani, kjer je kratek povzetek s slikami.
LP, Vedran.
Seveda. Postavil sem jo šele pred kratkim in nekaj stvari manjka:
http://snow.prohosting.com/vedranp/potovanja_kuba.html
Lep pozdrav, Vedran.
imel bi samo dva komentarja na tvojo spletno stran:
1. to, da vama je v havani iz ilegalne #case particular” izginil denar je TIPIČNO!!!! VSE KI SE ODPRAVLJATE NA KUBO OPOZARJAM, DA NAJEMATE SAMO LEGALNE CASE PARTICULAR, TISTE Z LICENCO. V PRIMERU DA NAJAMETE ILEGALNO CASO PARTICULAR ZA PAR DOLARJEV BOLJ POCENI VEDITE DA VAS BODO POKRADLI IN/ALI ČE VAS POLICIJA DOBI, BOSTE OSTANEK DOPUSTA PREŽIVELI NA ZAPRTEM ODDELKU INMIGRACION (URADA ZA TUJCE)
2. To da v Varaderu ni dovoljeno kubancem na plažo ABSOLUTNO NI TOČNO. Ne smejo na plaže pred hotelom, to je na plaže ki pripadajo hotelu (isto kot vsepovsod na svetu)
Kot sem prebral na tvoji strani, si po Afriki potoval zZvonetom Šerugo. Pred časom se je na tem forumu nekaj pisalo o Zvonetovi “komercializaciji”. Kakšno je tvoje mnjenje o tem, izkušnje, kaj mislite ostali? Predvsem pa me zanimajo praktične izkušnje: kakšen je občutek po takšnem potovanju, a še sploh ostane kaj pridiha pustolovščine? Zvone Šeruga verjetno ubira preverjene poti, ki jih je že desetkat prehodil?
Zvone je in ostaja popotnik, in to prve klase. Pač pa so njegovi sopotniki turisti in ne popotniki. Se je pač znašel in svoje znanje in izkušnje uspešno prodaja. Nekateri drugi pišejo knjige, članke v raznih revijah, eni pa tukaj po travel.over.net bluzimo.
A ni vseeno, če potujete z Neckermanom, Kompasom ali s Šerugo. Kot se je nekdo pred kratkim izrazil, nekateri pač nimajo jajc in jih mora zato nekdo za roko peljati po svetu. Pa če za njim stoji gigantsko podjetje ali samo one-man-band. V vsakem primeru je vodeno potovanje pripravljeno in v naprej zrežirano ter preverjeno, saj je vodenje ljudi končno tudi velika odgovornost.
Verjetno potniki v taki skupini vseeno imajo nekakšen občutek pustolovščine, saj ne morejo primerjati s pravim samostojnim potovanjem po istih krajih, ker enostavno nimajo te izkušnje. Če bi jo imeli, bi bil njihov občutek bistveno drugačen.
Sam nisem nikoli potoval s Šerugo in tudi nimam namena (pa tudi z drugimi agencijami ne, razen, če si bom neko deželo neizmerno želel videti in bo organiziran vstop edina in zadnja možnost). Imel sem pa priložnost spoznati domačine na Papui, ki jih Zvone zaposluje kot lokalne vodnike (samo eno konkretno ime – Khas, da ne bom preveč imaginaren). Iz njihovih ponudb mi je bilo marsikaj jasno, posebno v primerjavi z drugimi. Pa ne mislim nikomur pluvati v skledo. Vsako posredništvo nekaj stane in če hoče nekdo za ekvatorjem jesti dunajske zrezke, jih bo pač krepko plačal in dobil. Pa čeprav imajo tam odlične sagove ličinke.
Živijo vsem!
Najprej odgovor slovenobancu:
* zakaj smo pristali v ilegalni casi? Pazi to, mi smo imeli naslov ene case v Trocaderu in smo jo takoj po prispetju v Havano mahnili tja. Iščemo in iščemo, spotoma se otepamo lokalcev, ki smo jim kot trije bledoličniki s čistimi ruksaki in Lonelyem v roki takoj padli v oči, ter končno najdemo napisan naslov. Spodaj nas pričaka gospa po imenu Amerika (?!) in nam zatrdi, da ima gospa, katere naslov smo imeli, vse zasedeno in da nam itak ona lahko renta flat en štuk nižje. In nasedemo, pelje nas do stanovanja, na katerem je sicer bila nalepka, vendar še zdaleč ne takšna ogromna s plavim A… 🙂
* priznam, moram popraviti. Tvoja opazka je popolnoma pravilna. Kubanci ne smejo na plaže pred hoteli. Bil sem priča, ko se je kubanka kopala z otrokom na taki plaži in je prišla mimo patrulja. Takoj ven iz vode, dokumente, izpraševanje… Očitno je gospa imela neko dovolilnico, ker so ji po pol ure dovolili nadaljnje kopanje…
Zdaj pa matjaz1973 in Vito:
Po večini se strinjam s tem kar je napisal Vito. Drugače pa kar pripomb o Šerugin komercializaciji tiče, pa je tudi tukaj nekaj resnice, saj človek ne rine tja dol kar tako iz lastnega veselja (sam sicer trdi nasprotno…), pač pa zato (moje mnenje) ker odlično pozna lokalno sceno in brez večjih težav (zagotovo na osnovi dolgoletnih izkušenj) ofura večjo skupino ljudi.
Pustolovščina je. Sigurno. Lahko bi bila še večja, ampak takšno si po moje lahko privoščiš le v manjšem številu sopotnikov. Dejstvo je, da ima Zvone izdelan program, za katerega se odločijo več ali manj vsi potniki, je pa precej fleksibilen pri nepričakovanih odločitvah. Sam pravi, da smo bili še vedno poskusni zajci, ker namerava turo skrajšat. Enostavno ne dobi dovolj folka za 24 dnevno pohajkovanje. Baje je več ljudi, ki so pripravljeni iti v Namibijo za 14 dni. Če mene vprašaš, je to zguba časa. 14 dni, praktično mine za šalo, izpustiš pa cel kup zanimivih stvari. Mi smo na koncu pač Zvonetu povedali, kaj nas je motilo, kaj lahko naslednjič izpusti itd.
Mene osebno je najbolj motilo to, da je napovedoval obisk pristne Himba vasi. To se je razblinilo v trenutku, ko smo na poti v vas srečali čredo bledoličnikov. Prideš v vas, okoli tebe mularija v cunjah, s kuliji, lizikami, ženske v vasi sedijo ob sodu British Petrola… Meni je bilo sick. Še bolj sick mi je bilo, ko so starejše sopotnice planile med domačine in nekaj jamrale v njihovem jeziku, kao dober dan, lalalala…. …bolano. Drugo, dva tedna nam je razlagal kako Himbe ničesar ne rabijo, bil je pa prvi, ki jim je podtaknil alkohol, hrano, darila… …po moje predvsem zato, da zagotovi uspeh odprave. Če piše v programu, da bodo domačini plesali za nas, potem tako tudi bo. Jaz osebno sem npr. pričakoval, da se bomo vsaj en dan gonili skozi goščo do vasi, potem se pa v bistvu zategneš nekaj kilometrov ven iz Opuwa za cesto… Verjamem, da so njemu pristno plesali in ga občudovali pred petnajstimi leti, zdaj so pa Himbe že toliko skomercializirane, da jih tudi on pri vsej dobri volji ne more nazaj postaviti.
Drugače je človek kul, za zajebancijo, itak je gomazenje po Namibiji specifično, ker pa ogromno prevoziš, manjka pa več stikov z domačini. To pa po moje dobiš le z bolj samostojnim potepanjem po državi, to je pa po moje težje izvedljivo z večjo skupino ljudi. Saj ne rečem, da mi je žal, nasprotno, bilo je izvrstno, jasno da če se za to odločiš, nekaj ristnosti izgubiš. Pač izkušnja več. Res je tudi, da je razlika če greš z njim ali pa z neko XY agencijo ali pa sam. Vidiš razliko med tem, ko si moraš vse sam rihtat (npr. Kuba) ali ko plačaš in ti logistiko rihta drugi (Namibija), ti pa skrbiš za party… :-/
Recimo za Papuo ima baje že nabito polno za naslednje leto. Mogoče bi Vito ti povedal kaj več o tem trekkingu na Irian Jayu (sklepam, da si že bil tam…)? Jaz sem bil lani na Kubi pač zelenec, kar se potovanj tiče. V Namibiji sem videl, da le ni tak bavbav, kot se širi po stereotipnih govoricah, zato tudi Irian ne bi smel biti nekaj neizvedljivega… Osebno sem bil tudi ful zagrizen za Šerugin Iran Jay, vendar mislim, da bom prej pristal sam z ruksakom v Managui ali na Madagaskarju, kot pa v Indonezji… 🙂
Če vas še kaj zanima, kar vprašajte.
Lep pozdrav, Vedran.
Helou,
tud jaz sem bila z Zvonetom v Namibiji (2000). Za tako varianto sem se odločila zato, ker se mi je takrat zdela ugodna, pa tud vprašanje, kdaj bi me samo zaneslo tja dol. Bilo je fajn, motile so me podobne stvari kot Vedrana, ampak na to pač v skupini moraš računati. Splošen vtis je bil pa ok in mi ni bilo nikoli žal!
Ne vem, zakaj ima tolk folka Zvoneta v želodcu. Je čist ok fant, ki si je našel donosen biznis – če vam tak način potovanja ne ustreza, pač ne boste šli z njim, ne?
Drugač pa potujem sama. Kuba ostaja moja favourite.
Lepo in srečno potujte.
O samem “uradnem” trekingu bi lahko zelo malo povedal, ker ga nisem kupil. Dejansko sva bila v baliemski dolini dva tedna. Z nekaterimi lokalnimi vodiči smo se le dobivali “na pijači” (tam to malo drugače zgleda kot pri nas) in s pogovori sva dobila ogromno koristnih informacij in celo osnove lokalnega jezika. Enega od njih sva vzela s sabo le na enodnevno turo na začetku, da sva dobila občutek, kako je po vaseh med domačini in na ogled rajskih ptic v oddaljeni Dombomi (glej temo: cesta v Wameno).
Vodiči poleg sebe zaračunajo še hrano (ki je mimogrede bolj malo konča v želodcu), pa kuharja, nosača(e), prenočišča, fotografiranje (vse se plača), in podobno.
Midva sva si nekajdnevne trekinge sama organizirala na osnovi zbranega znanja. V Wameni se dobi nekaj zemljevidu podobnega, kar je lahko v veliko pomoč pri orientaciji, ni pa narisano ravno v merilu. Med vasmi so speljane samo steze, pešpoti, nobenih cest in še manj kažipotov. Treba je paziti, da ne zgrešimo redkih visečih mostov čez reke. Komunikacija z domačini je enostavna, nekateri znajo celo nekaj malega uradnega indonezijskega jezika (bahasa Indonesia), je pa dobro osvojiti nekaj osnovnih lokalnih besed (pozdravi, hrana, spanje). Madžarsko in romunsko ne zna nihče, se pa sem in tja najde kdo (starejši), ki zna nekaj malega nizozemsko. O kakšni angleščini, ki se zdi vrlim slovenskim popotnikom tako sama po sebi umevna, v vaseh sploh ne razmišljajte.
Vse za na pot je treba nabaviti v Wameni, v vaseh se ne dobi ničesar, razen kakšnih domačih pridelkov (banane, sladek krompir). S sabo je treba imeti tudi dovolj pitne vode. V vas je primerno priti s kakšnim darilom (cigarete, betel, kakšna kila riža ali soli). Počakati je treba, da nas poglavar vasi povabi in potem šele vstopimo. Kar nam ponudijo je primerno sprejeti, kakšen grižljaj pa je bolje dati v žep kot ga zavrniti.
Tudi za spanje se ni težko dogovoriti (nekaj malega se plača). V vsaki vasi so naju lepo sprejeli v svojo hišo in sva spala na tleh med ognjiščem in prašiči. Zraven seveda spadajo bolhe, brez njih ne gre.
Za fotografiranje ljudi (včasih tudi njihove lastnine) se plača 1000 do 2000 rupij na posnetek (1 USD je bil 8000 rupij), včasih celo nič. Se je pa dobro dogovoriti pred slikanjem.
Ob upoštevanju lokalnih običajev so domačini izredno prijazni in gostoljubni. Čeprav s prašičjimi čekani skozi nos in ostalim okrasjem zgledajo na pogled strašljivi, so prav otroško naivno pošteni in miroljubni. In v kakšni od Wamene malo oddaljeni vasi ni nič posebnega koga še vedno videti pri delu s kamnito sekiro.
=====
Vedranp in ostali, ki še govorite o Irian Jayi – konec maja in v začetku junija 2001 so imeli Papuanci v Jayapuri kongres (delno sva bila spotoma celo prisotna), na katerem so jim Indonezijci priznali uporabo nacionalne zastave in imena Zahodna Papua (Papua Barat). Kaj dosti več avtonomije ali celo samostojnosti jim najbrž ne bodo pustili zaradi zalog nafte in rud (zlato) na otoku. Mislim, da lahko popotniki vsaj iz spoštovanja do domačinov uporabljamo ime pokrajine, ki so ga sami izbrali in ne uradnega okupacijskega, čeprav še tako junaško zveni (“Zmagoviti Irian”). Torej pozabimo na Irian Jayo, Irian Barat in podobno in začnimo govoriti o Zahodni Papui (v indonezijščini Papua Barat).
Vedranp, še nekaj moram pripomniti.
Kakšen samostojen treking na Papui ni ravno primeren za “zelence”, kot si se izrazil. Celo za treking z Zvonetom bi bilo dobro že imeti nekaj popotniških izkušenj. Na Papui gre za popolnoma drug svet (in čas), kulturni šok pa je neprimerljiv z na primer indijskim. Doživljajo ga celo sami Indonezijci.
Forum je zaprt za komentiranje.