Kričanje na otroke

Tri sosede se zvečer sprehajajo skozi ulico.

Imam tri fante in občasno se jim zdi zabavno da merijo mojo potrpežljivost. Ko že 345x lepo rečem, da se je treba umiti, umiti zobe in ostale večerne opravke ali dnevne me zajebavajo. Potem mi poči film in iz mene pride neverjeten glas, ki dokler nisem imela otrok niti nisem vedela, da sem sposobna takega kričanja.

Ta glas naredi red v sekundi. Včasih nimam izbire in mi ostane samo še to, ker otrok ne tepem. Kazni so pa izolacija od ostalih za določen čas oz. Odvisno od prekrška 🙂

So pa moji fantje moji sckrljanci. Večino casa je lepo z njimi in se veliko crkljamo, pogovarjamo in uživamo. Ampak žal, niso popolni in imajo svoje trenutke, ki so zame naporni.

Oče je odsoten 4 dni na teden, zaradi terenskega dela.

No, tri sosede so imele debato, kako nesposobna sem, da se samo derem, da ne znam z otroci, da imam vrjetno kakšne  težave, da se nam bo še kaj zgodilo, da imam depresijo itd.

Vem pa zato, ker je ena od njih ko sva se srečali kar naravnost vprašala če smo ok, ker se tako derem. Bila sem šokirana. Pa ne zato, ker so me slišale, ampak ker si ne predstavljam kako bi brez tega mojega glasu občasno. Zderem se sem in tja, ne vsak dan, nikoli ne dolgo časa, ker se gre samo za stavke. Recimo ZDAJ PA DOVOLJ, PRENEHAJ S TEM. No in one so to malo podebatirale in je dotično zanimalo če sem ok, če rabim kakšno pomoč.

Seveda so vse tri gospe starejše. Ena ima 1 odraslega sina, druga 2 hčerki in tretja nič otrok.

Zdaj me pa zanima dragi starši. Ali vi vse dopoveste z normalnim tonom? Se nikoli ne zderete na otroke? Sploh recimo mame, ki ste veliko same z otroci, ker ni enako ce imaš še nekoga zraven. Ali je to res tako grozljivo in čudno?

Ne, ne gre vse z mirnim tonom, ja, ko ponovis parkrat in te otrok se kar nekaj okol prinasa, pojacas glas. Otroci zelo dobro locijo pojacan glas, ki je posledica npr utrujenosti in pojacan glas, ki je posledica resnega dviga pritiska. Cutijo, kdaj si resno razpi..z..den. Tega ta resnega sem tudi jaz uporabila ene parkrat, spontano. je pa to tista jakost in ton glasu, ki se pojavi, kadar moras npr otroka spravit s ceste, po kateri vidis prihajati avto, otrok pa ga ne vidi, ti si pa dalec in pac ni druge kot da zatulis..

Aha.  Lajam tud.. ?

V vrtcu  je v eni skupini 5-6 – tam okrog 24 otrok.

Koliko bi morale kričati šele vzgojiteljice vsak dan…

Tudi sama imam tri otroke.So že veliki.

Ampak kričala pa res nisem nanje.

Če moraš kričati in vpiti nanje – pomeni, da te ne jemljejo resno – dokler…

Poskusi enkrat zašepetati.Z resnim glasom…

Aha, sam to je res.. če si vzameš (potrebn)čas, se da zelo mirno izpeljat.. tu in tam še lepše.. se sam razigraš poleg!

Pri nas pubeci vejo, da je vrag vzel salo, ko mati neha tulit in s pridusenim gladom skozi zobe tiho zasika: ” spat…..zdaj…..”

Gajsna avtoriteta?

Haha, se zgodi, da zavpijes, to ni nic takega, problem je, da ce bos pogosto vpila, se bodo navadili in te ne bodo vec resno jemali.

Tolazi se, da hitro odrastejo :))

Meni je to čudno. Pa tudi neprimerno se mi zdi.

Po drugi strani pa… ni tako daleč od mojega pristopa; nič ne tulim, ne dvigujem glasu. Ko sem res besen, začnem govoriti počasi in potiho – in še vsak pobalin ali pobalinka (tudi tuji) samo prvič mogoče ni slišal. Tudi kazen dobijo samo eno – a se stopnjuje, če ne slišijo in upoštevajo TAKOJ.

Res pa to uporabim izredno redko. Mogoče 1x ali 2x letno… zadnja leta pa sploh nisem.

Kričanje ni tvoja moč, ampak nemoč. Jaz sem kričala, ker jaz nisem bila stabilna. Ko sem sebe poštimala, nisem kričala. Postavila sem pravila in okvirje in tega sem se držala. Vedno. Ni bilo en dan si lahko na dvorišču do devetih, drug dan do enajstih. Ne, letno pravilo. Med šolo tako, petek in soboto tako, počitnice tako. Zapisano, raztolmačeno. Otrokom sem naložila, da sami povedo kako bodo odslužili “kazni”. Za vse smo imeli dorečeno. Takrat, ko smo bili umirjeni, smo se pogovarjali o ciljih, željah, potrebah, dolžnostih…. in takrat smo tudi dogovorili, kaj so pripravljeni narediti, če se ne bodo držali pravil. Tako jasno jim je bilo, da red mora biti, da če se tega ne držiš, da sledi posledica, da so si sami nalagali večje kazni kot bi jim jih določila jaz. In če kdaj ni bilo pospravljeno, je kar sam povedal kazen, če je pozabil pogledati na uro, tudi,… Pomembno se mi je zdelo tudi, da so si lahko določene pravice tudi prislužili, take normalne, pri čemer sem vedno dala vedeti, da otroku, da če dobi bonus, da ve, da je to nagrada, ker je za to nekaj naredil in da tak bonus ni sedaj kar stalna pravica. V bistvu je tvoja moč v tvojem redu in organiziranosti, v zgledu in v kompromisih. Otrok mora od malega sobivati z zadolžitvami in prav nobena stvar mu ne sme biti samoumevna, razen tvoje ljubezni.

Ravno mi je hči razlagala, kako je sosedova mama prihrumela na dvorišče in klicala šestletnika. Mulc nima težav s sluhom, ampak se mu ni zdelo, da bi reagiral. Potem je pa zagolčala ime in priimek svojega sončka in povelje ‘takoj domov’ in je takoj vedel, koliko je ura. Brez besede rep med noge in pred mamo v hišo.

Jaz delam z otroki in nikdar nikoli ni noben moj službeni otrok izvlekel iz mene take reakcije, kot ga moji lastni. Kot sem za službene vesela, sem na njih tudi jezna. Ampak vse v mejah normale. Ko zaprem vrata in grem proti domu, so vsi samo moji službeni otroci s svojimi starši.

Pri lastnih otrocih pa je tako, da se včasih skupaj krohotamo, da bi nas vse skupaj lahko imeli za malo čez les. Drugič se kregamo kot kakšni gusarji in včasih tudi jaz rjovem kot gusarska kraljica. Takrat se potem kdaj malo zasekiram, ker nikoli v življenju ne bi na nikogar toliko energije spustila. Ker sem že malo starejša in pametnejša pa se hitro potolažim. Otroci so moja skrb. Če zatulim je to zato, ker rabijo mejo. Mejo, ki jo postavi njihova mama (ne profesionalna vzgojiteljica).

Zato, avtorica, se prav nič ne sekiraj. Eni vzgajajo potihem, drugi smo pa bolj glasni. Glavno, da smo pri stvari in nam otrok ne vzgajajo ekrani (takrat so itak najbolj tiho).

Nekaj let nazaj mi je soseda, potrpežljiva gospa, rekla, da se veliko manj derem na otroke, kot v preteklosti. Sem se kar malo zamislila, če smo mogoče stik izgubili hahaha.

tu pa res ni primerjave.

vzgojiteljica je za otroka bolj ali manj tujka, ne nekdo, ki je intimno povezan s tabo.

starš, ki je v konstantnem ljubečem stiku z otrokom dosti težje vzpostavi tak način avtoritete. zato so včasih bili za vzgojo očetje. ker so bili hladni in oddaljeni in ko je ata nekaj rekel, pol je bilo treba to ubogat.

Mi se deremo vsi. Ker sta otroka slabše slišala pa nam je ostalo čeprav sedaj dobro slišita. A pri nas je tako…dokler se dere je vse ql, ko govorim čez zobe, potiho, takrat pa vedo da gre zares.

Mislim, da sem pri hčeri enkrat dvignila glas, pri sinu mi ni bilo treba (13 let in ne še ??). Oba sva dovolj dobro vedela, da ko se mi je spremenil ton glasu, ali mi je dvignilo samo levo obrv (mehanska napaka na čelu ?), sta zaključila s svojim obnašanjem. Nikoli nisem grozila, sem bila pa dosledna pri besedah in dejanjih. Ne potrebuješ drugega kot to. Verjamem pa, da ni enostavno pri treh fantih, še posebej, ko igra doseže višek sproščenosti, kar lahko predstavlja tudi vašo odprtost tovrstnim poskusom in zato to izkoriščajo. Ni potrebno vzdigovati glasu, rahlo položite roko na ramo in z odločnim glasom povejte kar želite in brez groženj. Če pa radi trenirate moč vaših glasilk, pa nadaljujte s tem. Ne glede na to, kakšne korake boste naredili v prihodnosti, boste za sosede vedno mamica, ki se dere ? veliko veselja vam želim z vašimi nadebudneži ?

Vzgojiteljica ni tujka.Ure in ure je z otrokom, včasih več kot starši.In ima jih štiriindvajset, devetnajst ali štirinajst v skupini 1-2.

Ne enega ali dva.

In ravno čustvena navezanost, ki jo omenjaš – ravno s tem se da otroke najbolje navezat in disciplinirat.Otrok, ki ima rad svojo vzgojiteljico in je navezan nanjo (vem o čem govorim, sem sama v tem poklicu…), bo imel z njo dober stik  – jo bo upošteval in poslušal.Ker onadva se pogovarjata in se SLIŠITA.

Isto – kot mama in otroci doma.

Če imaš z otroki dober stik, čustveno navezanost, pogovore , medsebojno spoštovanje – ti otroci ne bodo nalašč ponagajali.

In če se to zgodi, se pogovoriš z njimi – in te upoštevajo.

To je primer iz moje neštetokrat doživete prakse.

In – hvala lepa za čustveno hladne in oddaljene očete.Taki si sploh ne zaslužijo imena OČE.

Ljudje smo različni. To pomeni, da so tudi otroci različni. Ja, je precej odvisno od vzgoje, vse pa ne.

Če se imate fajn in ste srečni in zadovoljni, se ne oziraj na mnenja drugih. To, da ima vsak svoje mnenje in ti ga brez zardžkov tudi predstavi, je ena najslabših stvari pri modernem starševstu. Nihče ni popoln, čeprav se modernim staršem pogosto vsiljuje ideja, da je samo popolnost dovolj.

Sin je avtist, ima tudi adhd. Trenutno smo na točki, ko imamo zelo umirjeno življenje. Ni pa bilo vedno tako. Je bilo zelo naporno. V veliki meri tudi zato, ker so se vsi počutili poklicane komentirati in svetovati. Pri čemer je bilo zares uporabnih nasvetov bore malo.

O Bog hello. ?????????????Tole vreščanje vam zadnji dve leti pelje babncam v pogubo. Sam še to znate. Z delom od doma. Kako je luštno poslušati. Še pol v službi posredno, gosh ?????? Pa še smešno ni.

Imam 2 fanta. Zlata, pridna in še bi lahko naštevala superlative. Ampak… realnost je, da imata viiiišek energije. Energijsko skačeta (hvala bogu smo v hiši), energijsko kričita, vreščita in se prepirata. Energijsko se imata rada. Moja mami pravi, da jaz, brat in sestra skupaj nismo bili za enega mojega. Ne vem kaj sem jedla med nosečnostjo da sta takšna. In ja tudi zakričim. Kaj si soseska misli me ne zanima. Sem pomirjena sama s sabo, da nisem popolna mama, popolno pa jih imam rada. In to je dovolj. Avtorica sprejmi se, ne obremenjuj se s starimi kokošmi, ki svojih otrok tako niso vzgajale. Šli so iz hiše in se cel ljubi dan igrali na ulici, vrtu in gozdu v okolici bivališča. Jaz samo pazim, da jim vsak dan povem, da ju imam neskončno rada, da smo vsi ljudje s svojimi napakami, da na stvari odreagiramo drugače in da je to ok. In ja da tudi mami nima vedno dobrega dne, močnih živcev in prodnih otrok (mirna pa tako nista nikoli). Veliko lepih trenutkov s tvojimi 3 fanti. Mamice 2 ali več fantov te razumemo 😉

a stopiti do otrok pa ne zmoreš in jih lepo za ušesa spraviti domov – v stanovanje brez kričanja??
OK razumem, če se otrok približuje nevarnosti, ki je ne zaznava, da se zadere nanj v opozorilo.
Na dopustu pop.izdim nad familijami, ko se starši derejo na otroke kaj lahko, kaj  ne smejo … pa nisem jaz plačal dopusta za to kričanje !!!
Če ste lahko migali, da ste jih na.f.ukali – pa še sedaj migajte do otrok in jih brez vpitja spravite kamor morajo

Ne kričim. Sem nekajkrat, pa me je čudno pogledal in to je bilo to. Pri nas kričanje ne pali. Te izklopimo in bo učinek ravno nasproten. Mam enako reakcijo, če se v službi nekdo želi “uveljaviti” s kričanjem. Enostavno ne gre.

Kaj točno želiš doseči s kričanjem? Eno je krik iz strahu v nevarnosti. Drugo je pa dnevno kričanje na nekoga. Zakaj bi to počela?

Izboljšaj svoje argumente, pa boš lahko šepetala;)