Najdi forum

Splash Forum Starševski čvek Komentar Uroša Lipuščka

Komentar Uroša Lipuščka

Ob tem je treba še razumeti kako funkcionirajo retardirani janšisti.

Retardi hujskajo k vojni, podpirajo zločince, ker želijo, da pride do hude gospodarske krize ali celo vojne. In to samo iz enega razloga. Ker hočejo potem s prstom pokazati, kako je za krizo in za vojne kriv Golob in levičarji.

Čeprav bo slovenski narod crkaval, bodo retardirani janšisti uživali, ker jim kazanje s prstom na levičarje nudi največji užitek, ki ga premorejo janševi psihični bolniki.

Težko si je zamisliti, kakšen bolan folk je to, a takšno je dejstvo.

 

Odgovor na objavo uporabnika
Grenivka422, 22.06.2025 ob 18:41

Odgovor na objavo uporabnika
robi9, 22.06.2025 ob 18:33

Odgovor na objavo uporabnika
Grenivka422, 22.06.2025 ob 18:23

Odgovor na objavo uporabnika
robi9, 22.06.2025 ob 18:04

Odgovor na objavo uporabnika
Grenivka422, 22.06.2025 ob 17:55

Odgovor na objavo uporabnika
robi9, 22.06.2025 ob 17:44

Odgovor na objavo uporabnika
Grenivka422, 22.06.2025 ob 17:37

Židje so ubili Kristusa in očitno je Iran mala malica. Pred Trumpovo izvolitvijo sem veliko let brala, kako razmišlja Donald, za kaj se vse zavzema, komu hoče stopiti na prste! Zato ne verjamem, da je to zakuhal Trump in njegova politika. Po moje gre za neka diplomatska izsiljevanja, tu je še afera Epstein, pizzagate, beli klobuki. Trumpa vsi prikazujejo kot neuravnovešenega psihota, pa ni tako. Morda zdaj res izpade tako, da nadaljuje Bidenovo politiko, a je treba o ZDA poznati še marsikaj drugega kot je orožarska industrija in židovske banke. Tu je doma otroška pedofilija, droga, satanizem, vse to je zajelo ZDA in Trump je več let napovedoval, da se bo proti temu boril. Zakaj je prišlo do Irana, pa vedo samo Židje, se pravi Izrael, ki vodi svet !

Zakaj so dregnili ravno v Iran je dobro vprašanje ! Tudi Putina so dolga leta pribijali na križ, da je norec, ki bo sprožil jedrsko vojno. Pa je ni in je ne bo. Politika je ena sama kurba in špekuliranje, še noben še tako dober poznavalec ali vojni analitik ne bo vedel kaj za en dan naprej.

Kristusa so ubili Rimljani.

Trump pa ni nobena uboga žrtev.

Ni res Robi, židje so ga ubili,  bali so se ga in ga uničili zaradi znanja, modrosti, preprostosti, naukov in človečnosti.  Rimljani so samo izvrševali ukaz, če gledava tehnično.

Trump ni žrtev, je pa tarča židov, satanistov, pedofilov, kriminalnih kartelov … in njihova pink ponk žogica.

Židje so ga izdali, ubili pa Rimljani, ker jim je predstavljal politično grožnjo, saj je Bližnji vzhod takrat bil del Rimskega cesarstva.

Trump ni tarča Židov, ampak njihov predstavnik, plačanec in marioneta.

Njegov smisel je samo denar. Za ljudi mu dol visi.

Podobno so javno prikazovali Putina, da je krvoločni psiho, ki bo sprožil jedrsko vojno, spomni se koliko laži so mediji sproducirali o Putinu. To se zdaj dogaja Trumpu. In zagotovo je vpet v židovski denar, a sam ga ima preveč, tako da ga več ne rabi. Jaz gledam na Trumpa drugače, ker vem, kaj je leta napovedoval. Trump je zelo veren, za njega so molile verske skupnosti, ne verjamem, da bi Trump lažno prisegal pred Bogom. To je moje mnenje.

Večja grožnja za svet sta  Clintonova židovska satanista. Se pa delno strinjam, da Trump žal ne more delati vse po svoje in je marioneta norcev.

To zdaj podobno opravičuješ Trumpa, kot retardirani janšisti opravičujejo Janšo zaradi covid zločina, da je samo izvajal navodila, kot neka nič kriva žrtev.

Trump pa verjame v denar, sicer ga ne bi kopičil na milijarde. In dober človek, ki so mu pomembne vrednote in ljudje, si ne bo lastil milijard ali milijonov.

So pa verniki znani po svojem licemerju. Vera ni nobeno merilo za karakter človeka.

 

Ja nekako se delno strinjam. Trumpa pa jaz pač gledam drugače, ne po janšistično ? večja nevarna zalega sta Clintonova. To sta pokazala z napadom na Srbijo Yu in drugje po svetu.

Pa tudi nekako ne verjamem v napovedano vojno, čeprav se pri Iranu nikoli ne ve. So verski blazneži ampak vseeno …

Grenivka, mene to dogajanje v Ameriki okrog Trumpa spominja na naše dogajanje okrog Goloba.

Kot se spomnimo, so zaradi covid fašizma skoraj vsi zasovražili Janšo in bi podprli karkoli, samo, da ni Janša.

In v Ameriki je bilo isto sranje. Vsi so zasovražili Bidena, ker je bil isti retard in so se ljudje počutili ogroženi. Zato je narod izbral Trumpa, ki je obljubljal podobno kot Golob. A tako kot Golob, kot Trump sta oba izdala lasten narod in počneta vse drugo, razen tistega, kar sta obljubljala.

Vse skupaj deluje kot burleska.

https://www.facebook.com/reel/755430037069994

Odgovor na objavo uporabnika
robi9, 22.06.2025 ob 19:38

Grenivka, mene to dogajanje v Ameriki okrog Trumpa spominja na naše dogajanje okrog Goloba.

Kot se spomnimo, so zaradi covid fašizma skoraj vsi zasovražili Janšo in bi podprli karkoli, samo, da ni Janša.

In v Ameriki je bilo isto sranje. Vsi so zasovražili Bidena, ker je bil isti retard in so se ljudje počutili ogroženi. Zato je narod izbral Trumpa, ki je obljubljal podobno kot Golob. A tako kot Golob, kot Trump sta oba izdala lasten narod in počneta vse drugo, razen tistega, kar sta obljubljala.

Vse skupaj deluje kot burleska.

https://www.facebook.com/reel/755430037069994

ne nore biti na oblasti človek ki je proti ŽIDOM to vse vsak tamau. če Golob . ali Janša, LI kateri novi obraz ne bi podpiral kar podpirajo židi, A D I J O !! Tako ali drugače adijo,

je pa res, da je Janša fašist, ki zna vedno biti bolj papeški od papeža, in pokazati židom da je pohleven bolj kot vsi drugi, Slovenska navada klanjanja, občutka manjvrednosti, hlapci za hlapce rojeni

Robi, mislim, da ni prave primerjave. Mogoče na prvi pogled, a Trump se je na kandidaturo pripravljal doooolga leta, mogoče tudi res deluje predsednik Samo da ni Biden. A Biden je prekaljeni stari pedofil in proti takim je Trump že dolgo nazaj napovedoval boj, zato mi mečejo polena pod noge. Golob pa je podtaknjenec, ki je razočaral svoje glupe volilce z lažmi in s številnimi davki.

EU – na poti v diktaturo
Kar boste brali v vrsticah spodaj, se ni zgodilo v Rusiji ali na Kitajskem, ki ju zahodni mediji uvrščajo med najbolj avtoritarne države na svetu, ampak v »najbolj demokratični« tvorbi na svetu – Evropski uniji. Evropski svet je namreč 21. maja na predlog komisije v okviru 17. svežnja sankcij proti Rusiji mednje uvrstil tudi tri novinarje; dva sta tudi državljana EU, s čimer je najbolj grobo prekršil vsa pravila EU in njenih pristojnosti. Dvema nemškima novinarjema, ki poročata iz Rusije, Alini Lipp in Thomasu Röperju, ter turškemu državljanu Hüseyinu Doğruju, ki živi v Nemčiji, je komisija v omenjenem sklepu, ki ga je predlagala visoka predstavnica za varnostno in zunanjo politiko Kaja Kallas, zamrznila vse premoženje, bančne račune, prepovedala vstop v EU in prepovedala vsem institucijam in posameznikom, ki delujejo na območju EU, da sodelujejo z njimi. Obtožujejo jih »širjenja proruske propagande«, »spodkopavanja ali ogrožanja ozemeljske celovitosti, suverenosti in neodvisnosti Ukrajine« ter »destabilizacije« držav EU. V izvensodnem postopku so kaznovani izključno zaradi poročanja iz Rusije, ki ni v skladu z uradnimi stališči EU o Rusiji, vojni v Ukrajini, Izraelu ter genocidu v Gazi.
Etične in pravne posledice so osupljive: dvema državljanoma EU so bile odvzete temeljne državljanske pravice, izgnana sta praktično iz ozemlja celotne EU in podvržena finančni blokadi s preprostim birokratskim ukazom brez sojenja ali sodne odločbe. To je kazen v slogu »kadija tuži, kadija sudi« brez sodnega postopka, ki ga je izvedla neodgovorna, neobvladljiva in od ljudi povsem odtujena evropska politična elita v nasprotju z najosnovnejšimi načeli pravne države. Še v Kafkovem romanu absurda Proces so obtoženca postavili pred sodišče, čeprav ni vedel, zakaj je obtožen. V najnovejši različici tega romana pa uradniki EU in politiki, ki nas zastopajo v Bruslju, sprejemajo izvensodne odločitve, ki naj bi bile pravno zavezujoče za vse države članice. S tem sklepom so politiki, ki vodijo evropske institucije, z enim zamahom odpravili stoletja staro pravno prakso in delitev oblasti, na osnovi katere je kaznovanje na osnovi dokazov in ustreznih zakonov izključno v domeni sodišč in pravnih oblasti.
Gre za precedenčni primer, ki bo imel velike posledice, saj je nadnacionalni organ, v tem primeru Svet EU, sprejel sklep, ki velja za vse članice, čeprav za to nima nobenih pristojnosti. V preteklosti so namreč lahko posamezniki, ki so se soočali s političnim preganjanjem v eni od evropskih držav, poiskali zatočišče ali politični azil v drugi. To poslej očitno ne bo več mogoče.
V primeru omenjenih treh novinarjev sploh ni pomembno, ali so bila njihova poročila proruska ali ne. Po splošni deklaraciji o človekovih pravicah ima vsakdo pravico do osebnega mnenja, vključno novinarji.
Evropska komisija je svoj sklep ovila v tančico boja proti dezinformacijam, ki je drug izraz za cenzuro vseh, ki mislijo drugače kot vodilne politične elite. Samo vprašanje časa je, kdaj bodo bruseljski birokrati v spregi v političnimi elitami posameznih držav podobne kazni izrekali tudi drugim državljanom zaradi objav na družbenih omrežjih (kjer za zdaj še ni najstrožje cenzure), če na primer dvomijo o uradni resnici glede vojne v Ukrajini, genocida v Gazi ali izraelskega in ameriškega napada na Iran ali nasprotujejo novi militarizaciji Evrope. Podobni avtoritarni trendi so prisotni tudi v ZDA, Veliki Britaniji, Kanadi in Avstraliji. V Nemčiji pod plaščem boja proti antisemitizmu že preganjajo ljudi, ki nasprotujejo Netanjahujevi agresivni politiki in podpirajo Palestince.
Omenjeni sklep o uvrstitvi treh novinarjev v zadnji sveženj sankcij Evropske komisije proti Rusiji, ki ga je predlagala Kaja Kallas, je v imenu Slovenije, na seji Evropskega sveta podprla zunanja ministrica Tanja Fajon. Žal gre za nekdanjo novinarko, ki podpira represivne ukrepe proti novinarjem. V Bruslju nas zastopajo politiki, ki očitno pristajajo na demontažo demokratične usmeritve EU. Ta sklep v naši javnosti tudi med novinarji ni povzročil posebnega vznemirjenja. Očitno se večina največjih medijev, ki pihajo v rog uradne resnice, ne čuti ogrožena. Švica je po drugi strani sporočila, da omenjenih sankcij proti novinarjem ne bo izvajala. Vsaj ena evropska država je spoznala nevarnost tega ukrepa. Žalostno je, da politiki ostalih držav tiščijo glavo v pesek.
Naj končam z mislijo Thomasa Jeffersona, enega od tvorcev ameriške ustave, »da če bi se moral odločiti, ali naj imamo vlado brez časopisov ali časopise brez vlade, ne bi niti za trenutek okleval in bi dal prednost časopisom.« Brez svobodnih medijev in različnih mnenj demokracija ni mogoča. Žal gre EU v čisto drugo smer.

Odgovor na objavo uporabnika
robi9, 29.06.2025 ob 10:09
EU – na poti v diktaturo
Kar boste brali v vrsticah spodaj, se ni zgodilo v Rusiji ali na Kitajskem, ki ju zahodni mediji uvrščajo med najbolj avtoritarne države na svetu, ampak v »najbolj demokratični« tvorbi na svetu – Evropski uniji. Evropski svet je namreč 21. maja na predlog komisije v okviru 17. svežnja sankcij proti Rusiji mednje uvrstil tudi tri novinarje; dva sta tudi državljana EU, s čimer je najbolj grobo prekršil vsa pravila EU in njenih pristojnosti. Dvema nemškima novinarjema, ki poročata iz Rusije, Alini Lipp in Thomasu Röperju, ter turškemu državljanu Hüseyinu Doğruju, ki živi v Nemčiji, je komisija v omenjenem sklepu, ki ga je predlagala visoka predstavnica za varnostno in zunanjo politiko Kaja Kallas, zamrznila vse premoženje, bančne račune, prepovedala vstop v EU in prepovedala vsem institucijam in posameznikom, ki delujejo na območju EU, da sodelujejo z njimi. Obtožujejo jih »širjenja proruske propagande«, »spodkopavanja ali ogrožanja ozemeljske celovitosti, suverenosti in neodvisnosti Ukrajine« ter »destabilizacije« držav EU. V izvensodnem postopku so kaznovani izključno zaradi poročanja iz Rusije, ki ni v skladu z uradnimi stališči EU o Rusiji, vojni v Ukrajini, Izraelu ter genocidu v Gazi.
Etične in pravne posledice so osupljive: dvema državljanoma EU so bile odvzete temeljne državljanske pravice, izgnana sta praktično iz ozemlja celotne EU in podvržena finančni blokadi s preprostim birokratskim ukazom brez sojenja ali sodne odločbe. To je kazen v slogu »kadija tuži, kadija sudi« brez sodnega postopka, ki ga je izvedla neodgovorna, neobvladljiva in od ljudi povsem odtujena evropska politična elita v nasprotju z najosnovnejšimi načeli pravne države. Še v Kafkovem romanu absurda Proces so obtoženca postavili pred sodišče, čeprav ni vedel, zakaj je obtožen. V najnovejši različici tega romana pa uradniki EU in politiki, ki nas zastopajo v Bruslju, sprejemajo izvensodne odločitve, ki naj bi bile pravno zavezujoče za vse države članice. S tem sklepom so politiki, ki vodijo evropske institucije, z enim zamahom odpravili stoletja staro pravno prakso in delitev oblasti, na osnovi katere je kaznovanje na osnovi dokazov in ustreznih zakonov izključno v domeni sodišč in pravnih oblasti.
Gre za precedenčni primer, ki bo imel velike posledice, saj je nadnacionalni organ, v tem primeru Svet EU, sprejel sklep, ki velja za vse članice, čeprav za to nima nobenih pristojnosti. V preteklosti so namreč lahko posamezniki, ki so se soočali s političnim preganjanjem v eni od evropskih držav, poiskali zatočišče ali politični azil v drugi. To poslej očitno ne bo več mogoče.
V primeru omenjenih treh novinarjev sploh ni pomembno, ali so bila njihova poročila proruska ali ne. Po splošni deklaraciji o človekovih pravicah ima vsakdo pravico do osebnega mnenja, vključno novinarji.
Evropska komisija je svoj sklep ovila v tančico boja proti dezinformacijam, ki je drug izraz za cenzuro vseh, ki mislijo drugače kot vodilne politične elite. Samo vprašanje časa je, kdaj bodo bruseljski birokrati v spregi v političnimi elitami posameznih držav podobne kazni izrekali tudi drugim državljanom zaradi objav na družbenih omrežjih (kjer za zdaj še ni najstrožje cenzure), če na primer dvomijo o uradni resnici glede vojne v Ukrajini, genocida v Gazi ali izraelskega in ameriškega napada na Iran ali nasprotujejo novi militarizaciji Evrope. Podobni avtoritarni trendi so prisotni tudi v ZDA, Veliki Britaniji, Kanadi in Avstraliji. V Nemčiji pod plaščem boja proti antisemitizmu že preganjajo ljudi, ki nasprotujejo Netanjahujevi agresivni politiki in podpirajo Palestince.
Omenjeni sklep o uvrstitvi treh novinarjev v zadnji sveženj sankcij Evropske komisije proti Rusiji, ki ga je predlagala Kaja Kallas, je v imenu Slovenije, na seji Evropskega sveta podprla zunanja ministrica Tanja Fajon. Žal gre za nekdanjo novinarko, ki podpira represivne ukrepe proti novinarjem. V Bruslju nas zastopajo politiki, ki očitno pristajajo na demontažo demokratične usmeritve EU. Ta sklep v naši javnosti tudi med novinarji ni povzročil posebnega vznemirjenja. Očitno se večina največjih medijev, ki pihajo v rog uradne resnice, ne čuti ogrožena. Švica je po drugi strani sporočila, da omenjenih sankcij proti novinarjem ne bo izvajala. Vsaj ena evropska država je spoznala nevarnost tega ukrepa. Žalostno je, da politiki ostalih držav tiščijo glavo v pesek.
Naj končam z mislijo Thomasa Jeffersona, enega od tvorcev ameriške ustave, »da če bi se moral odločiti, ali naj imamo vlado brez časopisov ali časopise brez vlade, ne bi niti za trenutek okleval in bi dal prednost časopisom.« Brez svobodnih medijev in različnih mnenj demokracija ni mogoča. Žal gre EU v čisto drugo smer.

ROBI, lahko daš vir tega zapisa, prosim- HVALA

Jaka demokracija v Evropi ti je to pa svoboda govora ? Če ne deliš istga mnenja kot oni, si takoj obsojen, da si Rusofil…., te sankcionirajo, ti izklopjo mikrofon al te drugač utišajo. Če jim ne paše kdo izbran na volitvah, ne priznajo teh volitev….ni da ni tega. In to demokracija??? Će še ni, pa vse vod v DIKTATURO.

Resnica odvisna od vladarjev!

Odgovor na objavo uporabnika
Ena južna neprijavljena, 29.06.2025 ob 11:25

Jaka demokracija v Evropi ti je to pa svoboda govora ? Če ne deliš istga mnenja kot oni, si takoj obsojen, da si Rusofil…., te sankcionirajo, ti izklopjo mikrofon al te drugač utišajo. Če jim ne paše kdo izbran na volitvah, ne priznajo teh volitev….ni da ni tega. In to demokracija??? Će še ni, pa vse vod v DIKTATURO.

Resnica odvisna od vladarjev!

Točno se vidi kdo odloča v EU, nastavljena Ursula von der…. ki jo od zadaj futrajo z direktivami židi, točno na enak način kot ZDA in vse predsednike držav. zdaj se vidi in dokazuje zakaj želijo ukiniti denar- gotovino, zato, da bodo lahko blokirali bančne račune, če ne boš kimal in plesal tako kot oni želijo, boš imel blokiran račun.

In kje so naši politiki, kje se je kakšen oglasil kaj počnejo da s preprostim birokratskim ukazom brez sojenja, sodne odločbe. To je kazen v slogu »kadija tuži, kadija sudi« brez sodnega postopka… BRAVO GOLOBOVA SVOBODA, BRAVO LEVICA, BRAVO SD IN TANJA FAJON . VSI TROBIJO V URSULININ ROG!

ljudje so pa tiho in se že zdaj bojijo da jim ne zaprejo računa, vzamejo službe, vzamejo otroke in jih dajo v reju pravim ljudem- zarijte svoje betice še globlje v pesek

bla ,bla,bla,a sta letela skozi okno ali ne…

Odgovor na objavo uporabnika
zeloodvisno02, 29.06.2025 ob 11:47

bla ,bla,bla,a sta letela skozi okno ali ne…

za novinarja mislim…

Odgovor na objavo uporabnika
ZDRAVILEC0, 29.06.2025 ob 11:42

Točno se vidi kdo odloča v EU, nastavljena Ursula von der…. ki jo od zadaj futrajo z direktivami židi, točno na enak način kot ZDA in vse predsednike držav. zdaj se vidi in dokazuje zakaj želijo ukiniti denar- gotovino, zato, da bodo lahko blokirali bančne račune, če ne boš kimal in plesal tako kot oni želijo, boš imel blokiran račun.

In kje so naši politiki, kje se je kakšen oglasil kaj počnejo da s preprostim birokratskim ukazom brez sojenja, sodne odločbe. To je kazen v slogu »kadija tuži, kadija sudi« brez sodnega postopka… BRAVO GOLOBOVA SVOBODA, BRAVO LEVICA, BRAVO SD IN TANJA FAJON . VSI TROBIJO V URSULININ ROG!

ljudje so pa tiho in se že zdaj bojijo da jim ne zaprejo računa, vzamejo službe, vzamejo otroke in jih dajo v reju pravim ljudem- zarijte svoje betice še globlje v pesek

Se strinjam.

In ja, velik folka se še zaveda ne kakšne plane ima elita. Ko oz če  bodo sploh kdaj spregledal, bo itak prepozn. Bodo še takrat ostal kimavci.

Odgovor na objavo uporabnika
Ena južna neprijavljena, 29.06.2025 ob 12:05

Se strinjam.

In ja, velik folka se še zaveda ne kakšne plane ima elita. Ko oz če  bodo sploh kdaj spregledal, bo itak prepozn. Bodo še takrat ostal kimavci.

Resnica ni odvisna le od vladarjev. Obstoj fašistične diktature je odvisen od bedakov fuknjenih, ki niso le kimavci, ampak jim je fašizem njihova želja in smisel življenja. Kot sem že zapisal, rusofob = fašist.

In ogromno je bedakov fuknjenih, fašistov. Še v tej temi so se oglasili in zagovarjajo fašistični režim.

 

Nato ja, Nato ne

(Ker nimam možnosti objavljanja v medijih, prilagam daljši tekst na zgornjo temo.)

 

Ne bom se spuščal v razpredanje, ali bo predsednik vlade Golob skušal prelisičiti vodjo največje opozicijske stranke Janšo ali obratno oziroma ali bosta oba skupaj poskušala to vprašanje izkoristiti predvsem za zmago na prihodnjih parlamentarnih volitvah. Glavno vprašanje mojega današnjega razmišljanja je, kaj bi skrajna militarizacija Slovenije (5 % BDP za oboroževanje do leta 2035) in njen morebitni izstop iz Nata pomenila za našo prihodnost.

Moja hipoteza je, da Slovenija nima dobre strateške izbire, dokler ne bomo radikalno spremenili zunanje politike iz popolne pasivnosti in podrejenosti Natu v aktivno zunanjo politiko v smeri miru in sodelovanja. Aktivna diplomacija je nujna, saj Slovenija nima skoraj nikakršne strateške globine. Ta ni opredeljena samo z ozemljem, vojaško, gospodarsko in finančno močjo, ampak tudi z mehko močjo oziroma z mirovniško komponento. Postati bi morala nadomestek za odsotnost močne države. V trenutnem razmerju sil v mednarodnih odnosih tako majhna država, kot je Slovenija, nima niti teoretičnih možnosti, da bi dobila močnega strateškega partnerja oziroma zaveznika. ZDA so doslej trikrat usodno vplivale na naš razvoj – se bo to zgodilo še četrtič? Prvič je na pariški mirovni konferenci leta 1919 predsednik Woodrow Wilson po omahovanju Italijanom vendarle dovolil, da so zasedli tretjino našega ozemlja, ki so ga od antante dobili v tajnem londonskem paktu 1915. Takrat smo izgubili Primorsko, po plebiscitu leta 1920, ki nam ga je vsilil, pa smo izgubili še Koroško. Drugič so nam bili v Washingtonu bolj naklonjeni, saj so po drugi svetovni vojni vsestransko podpirali neodvisen razvoj Jugoslavije posebej v odnosu do Sovjetske zveze, v tej zvezi so tolerirali tudi jugoslovansko politiko neuvrščenosti. Tretjič so odločilno posegli v našo zgodovino, ko je predsednik George Bush starejši aprila leta 1992 po ponovnem ameriškem oklevanju priznal neodvisnost naše države. Američani v načelu niso naklonjeni majhnim šibkim državam. Izrael je v tem izjema zaradi geostrateške lege in vpliva židovskega lobija. V ameriških arhivih sem našel dokument, v katerem so člani Inquiry, to je komisije, ki je za predsednika Wilsona pripravljala predloge za rešitev mejnih vprašanj po vojni, že leta 1917 predlagali ustanovitev neodvisne Slovenije. Tej zamisli so se odpovedali, ker so ocenjevali, da bi Slovenija lahko obdržala neodvisnost v razmerju do Nemčije, samo če bila v Sloveniji dolgoročno nastanjena ameriška vojska. Tej možnosti so se zato odpovedali. Tudi za velike evropske države nismo posebej zanimivi, razen za Italijo, kjer občasno še vedno razmišljajo o rapalskih mejah.

Po drugi svetovni vojni smo imeli zaslombo v skupni državi Jugoslaviji, danes pa naj bi jo zamenjala EU, ki pa se razvija v vse bolj avtoritarno smer, ki ni naklonjena manjšim državam in narodom. Naši politiki se tako kot na primer politiki baltskih držav glede varnosti zanašajo predvsem na članstvo v Natu. Računanje na možnost kolektivne obrambe v okviru Nata je varljivo in vse manj zanesljivo glede na Trumpova vse manj jasna varnostna zagotovila. ZDA se zaradi morebitne vojne med baltskimi državami in Rusijo brez dvoma ne bi spustile v atomski spopad z Rusijo, ki bi pomenil konec naše civilizacije. Nato je predvsem organizacija, s pomočjo katere ZDA uresničujejo svoje globalne strateške interese. Izzvana vojna v Ukrajini je del te agende, prav tako tudi agresivne vojne, ki jih izvaja Izrael. Novi tako imenovani globalni Nato bo usmerjen predvsem v Azijo oziroma v poskus vsestranskega omejevanja Kitajske, ki je glavni cilj ameriške globalne politike. Trump poskuša zato pridobiti na svojo stran Putina, vendar mu to ne uspeva.

Brez dvoma so ZDA, ki se spreminjajo v Trumpov vse bolj avtokratski imperij, on pa v imperatorja Cezarjevega kova, zadale uničujoč udarec mednarodnemu pravu, na katerem naj bi slonel svetovni politični in gospodarski ustroj. To dokazujejo Trumpove grožnje dvema članicama Nata, to je Danski (Grenlandija) in Kanadi, vsestranska podpora genocidu, ki ga Izrael izvaja v Gazi, ter napad na Iran.

V teh razmerah bi morala Slovenija voditi bolj nevtralno politiko, čemur naši politiki in obramboslovci, ki prisegajo na pokorščino vse bolj agresivni Natov eliti, odločno nasprotujejo. Ni izključeno, da bo EU, ki je nastala kot mirovni projekt, ki naj bi preprečil novo vojno v Evropi, propadla.

Tudi vojaška zveza Nato, ki je bila po mnenju francoskega predsednika Macrona do vojne v Ukrajini » možgansko mrtva,« je v krizi. Trump sicer ni uresničil svoje grožnje, da bodo ZDA izstopile iz tega pakta, ker je ugotovil, da je priročno pokritje za ameriške intervencije po svetu in da prinaša velik del dobička ameriškemu vojaško industrijskemu kompleksu, na katerem sloni ameriška globalna hegemonija.

Nato ni več garant kolektivne varnosti, kar potrjuje Trumpova izjava, da je 5. člen pogodbe o Natu stvar različnih interpretacij. Omenjeni člen namreč predvideva, da je napad na eno članico napad na vse. Zato so začele varnost vse bolj zagotavljati s sklepanjem dvostranskih vojaških dogovorov, na primer:

– Nemčija in Velika Britanija bosta sredi tega meseca podpisali vojaški sporazum, v katerem se bosta obvezali, da bi napad na eno državo pomenil napad na obe. Ta sporazum je naperjen predvsem proti Moskvi, ki je zagrozila, da se bo maščevala oziroma napadla eno ali drugo državo, če bo ukrajinska vojska z raketami velikega dosega britanske ali nemške izdelave napadla cilje globoko v notranjosti Rusije.

– Maja letos sta Francija in Poljska sklenili tako imenovani Sporazum iz Nancyja, v katerem sta se zavezali za vzajemno podporo, vključno z vojaško, v primeru napada na eno ali drugo državo. Francija se je celo obvezala, da bo v primeru napada na Poljsko v 30 dneh poslala Poljski na pomoč svojo vojsko. Tudi omenjeni sporazum je naperjen proti Rusiji. Pogovarjata se tudi o tem, da bi Francija razširila svoj strateški jedrski dežnik še na Poljsko.

– Vojna mrzlica je zajela tudi balkanske države. Velika Britanija, ki je s pomočjo svoje obveščevalne službe MI6 vse bolj prisotna v tem delu bivše Jugoslavije, je pred nekaj meseci podpisala sporazum o vojaškem sodelovanju z Bosno in Hercegovino. To nakazuje, da v rusofobnem Londonu očitno ocenjujejo, da je to območje potencialno spet hudo vnetljivo krizno žarišče. (Morda ga tudi aktivno pripravljajo.)

– Hrvaška vlada je iz za zdaj še ne povsem pojasnjenih razlogov marca podpisala sporazum o vojaškem sodelovanju s Kosovom in Albanijo. Po prvotni verziji naj bi se temu sporazumu priključila tudi Bolgarija, vendar je ponudbo odklonila.

– Srbija, ki je omenjeni sporazum ocenila kot vojaško obkoljevanje Srbije, je aprila podpisala sporazum z Madžarsko o strateškem sodelovanju na vojaške področju. Glede na to, da v Srbiji že osem mesecev potekajo obsežne študentske demonstracije proti predsedniku Vučiću in njegovi vladi zaradi korupcije, nadzorstva nad mediji, nasilju policije nad demonstranti itd., je povsem jasno, da je Srbija v centru novega kriznega žarišča. Vodilni časopis Politika je na primer poročal celo o načrtih za vojaški državni udar. Prvič naj bi ga izvedli, nato pa odpovedali 15 marca, drugič pa na Vidov dan. Demonstracije potekajo po znanih vzorcih iz Hong Konga, Gruzije, in Majdana, kar kaže tudi na vpletenost tujih prstov. Oblasti trdijo, da gre za poskus nove zahodu naklonjene barvne revolucije. Po drugi strani je cilj Bruslja, da bi Srbijo na poti v EU discipliniral (tako kot je druge nove članice) in odvrnil od sodelovanja z Rusijo.

Več kot očitno je, da na tem območju poteka intenzivni boj velikih sil za prerazporeditev novih interesnih sfer, zato ni izključeno, da bo po koncu vojne v Ukrajini Balkan postal novi sod smodnika. Naši mediji tem problemom namenjajo le malo pozornosti in prav tako diplomacija. Namesto da se zunanja ministrica sprehaja po svetu, bi se morala posvetiti zahodnemu Balkanu. Če bo na tem območju znova zavrelo, bo ogrožena tudi naša varnost. Namesto orožju, za kar se zavzemajo evropske elite, bi morali dati prednost diplomaciji. Države tega območja so po koncu prve svetovne vojne poskusile z ustanovitvijo tako imenovane Male antante preprečiti izbruh vojne v tem delu sveta. Prišel je čas, da bi to pobudo aktualizirali z vrsto sporazumov med državami zahodnega Balkana (bivše jugoslovanske republike in Albanija) o sodelovanju in nenapadanju, namesto da sklepajo nove vojaške sporazume. Ker očitno tudi velike evropske države ne računajo več na stoodstotno podporo Nata, kar potrjujejo njihovi sporazumi o vojaškem sodelovanju, bi bila takšna diplomatska dejavnost več kot nujna. Potrebna bi bila široka diplomatska dejavnost vseh tistih držav, ki so v podobnem položaju kot mi. Predvsem bi morali sprožiti energično akcijo za končanje vojne v Ukrajini, kar bi omogočilo postopno normalizacijo odnosov z Rusijo. Mirovni sporazum, seveda če bo do njega sploh prišlo, bo zdaj mnogo manj naklonjen Ukrajini, kot bi bil ob začetku vojne, če ga ameriški in britanski politiki takrat ne bi preprečili. Samo če bo Rusija del nove evropske varnostne strukture, bo mogoča tudi gospodarska obnova Evrope, ki jo bo draga energija dokončno pokopala.

 

 

V našo ustavo bi morali po mojem mnenju, vnesti določilo o najvišji višini stroškov za obrambo, s čimer bi se vsaj deloma zavarovali pred pritiski za bistveno povečanje oboroževalnih stroškov. V ta sklop spada tudi okrepitev gospodarskega in siceršnjega sodelovanja z državami skupine BRICS, kar je glede na to, da ZDA uvrščajo to skupino držav svetovnega juga s Kitajsko na čelu med sovražne države, vse težje izvedljivo. Trump namreč napoveduje ostro kaznovanje oziroma radikalno povečanje carin na uvoz izdelkov iz držav, ki bodo sodelovale v projektih skupine BRICS. Podobno odklonilno stališče imajo do sodelovanja s Kitajsko tudi v Bruslju, kjer vodijo politiko pogojnega sodelovanja na področjih, kjer EU to ustreza. Tako imenovana politika zmanjšanega tveganja v sodelovanju s Kitajsko je znana po pojmu (de risk). Strateška osamosvojitev Evrope od ZDA in njenih imperialnih ambicij, ki postajajo vse bolj agresivne, in prehod EU v bolj nevtralno držo, je predpogoj zato, da Evropa ne bo postala vse manj pomemben pa tudi vse manj razvit subjekt v mednarodnih odnosih.

Slovenije ne bo napadla ruska vojska, kar je jasno  vsakemu treznemu človeku. Rusija bi z napadom na evropske države storila samomor, saj evropske članice Nata že zdaj namenjajo za oboroževanje več sredstev kot Rusija in Kitajska skupaj, poleg tega pa Rusija, tudi kar zadeva gospodarsko moč in število prebivalstva, zelo zaostaja za Evropo. Mi smo kvečjemu lahko potencialne žrtve obujenih silnic in zgodovinskih interesov sosednjih držav. Slovenija in Hrvaška sta v tem pogledu v istem čolnu. Vprašanje pa je, ali obujeni skrajni nacionalizem in ustaštvo, ki sta prišla do izraza na zadnjem koncertu Thomsona v Zagrebu, nista skoraj nepremagljiva ovira za normalizacijo odnosov posebej med Hrvaško in Srbijo.

Nato, kot potrjujejo novi diplomatski dokumenti, ki so bili objavljeni v zadnjih letih o njegovem delovanju v času hladne vojne, nikoli ni bil transparentna mirovna vojaška zveza, ki bi delovala v skladu z njegovo temeljno listino, ki temelji na ustanovni listini OZN. V času hladne vojne je obstajala v njegovem okviru celo tajna vojska, ki je delovala brez vednosti evropskih vlad držav članic te vojaške zveze. V Italiji je delovala na primer pod šifro Gladio (ime je dobila po gladiatorskem kratkem meču). Izvajala je številne atentate in teroristične akcije, ki so jih pripisovali levičarskim organizacijam. Nizozemska vlada je julija lani priznala, da obstajajo v okviru Nata še vedno nekatere tajne naloge ne samo glede namestitve ameriškega atomskega orožja, ampak tudi na drugih področjih. O teh tajnih nalogah javnost ne ve ničesar.

Večina politikov je verjetno podpisala resolucijo o enormnem dvigu vojaških stroškov s figo v žepu v upanju, da se bodo razmere z odhodom Trumpa spremenile. Ne bodo pa se spremenili visoki apetiti ameriške, pa tudi nemške, francoske, britanske itd. vojaške industrije po vrtoglavo visokih dobičkih. Nemčija se bo iz sedanje gospodarske krize in deindustrializacije skušala izviti predvsem s forsiranjem vojaške industrije, kar bo za sabo potegnilo tudi industrije drugih držav. Vojna ekonomija, ki nastaja, je garant, da se bo erozija gospodarske moči EU nadaljevala, saj bo namesto v razvoj vlagala v orožarsko industrijo. Nadaljnja militarizacija Evrope je znanilec njenega dokončnega zatona. Vsi imperiji v zadnji terminalni fazi obstoja skušajo svoj padec zaustaviti z vojaško močjo, a še nobenemu ni doslej to uspelo.

Po sredini Slovenije poteka tako imenovani srednji Natov koridor, ki vodi iz pristanišča Koper in Trst preko Madžarske do Ukrajine. V primeru vojne z Rusijo, ki si jo očitno nekateri ekstremistični evropski politiki želijo, bi bil to glavni kanal, po katerem bi vozili vojaški konvoji proti vzhodnemu bojišču. V tem primeru bi bilo slovensko ozemlje tarča ruskih raketnih napadov že od vsega začetka. Ozemlju Slovenije se je v prvi svetovni vojni, zahvaljujoč feldmaršalu Borojeviču, uspelo izogniti popolnemu uničenju, saj so avstro-ogrski generali načrtovali, da bodo Italijane skušali ustaviti v Sloveniji. V bodoči vojni nam to, če bomo ostali v Natu oziroma če bodo v njem prevladale militaristične sile, ki se pripravljajo na vojno z Rusijo, ne bo uspelo predvsem zaradi izredno pomembne strateške lege. Zbigniew Brzezinski, nekdanji svetovalec za nacionalno varnost v Carterjevi administraciji, je predsedniku Kučanu dejal, da če bo treba, bo Nato v nekaj dneh zasedel Slovenijo. To je v nekaj pogovorih potrdil tudi meni, ko sem ga kot dopisnik spraševal o širjenju Nata na območje srednje Evrope.

Slovenija, kot sem poudaril na začetku tega eseja, žal nima dobrih geostrateških alternativ. Nato, ki je postal izrazito ofenzivna in agresivna organizacija, se namreč ne bo oziral na interese majhne države, tako kot se ne ozira na življenjske interese Ukrajincev ali Palestincev. Takšen primer je tudi neuspešno reševanje ciprskega vprašanja. Turčija, ki je članica Nata, je leta 1974 vojaško posredovala na Cipru in ustanovila republiko Severni Ciper. Nato še danes uradno nima jasnega in enotnega stališča, ki bi obsodilo Turčijo zaradi okupacije severnega Cipra, češ da bi bilo vsako posredovanje vmešavanje v notranji spor dveh zavezniških držav. Nato se po izjavah njegovih funkcionarjev osredotoča na kolektivno obrambo in vojaško sodelovanje, ne pa na reševanje teritorialnih ali političnih sporov med članicam. Ne pozabimo tega, da je Turčija za ZDA druga največja vojaška sila te vojaške zveze, s čimer ima pomemben strateški vpliv. Nato se je postavil na stran močnejše države, v tem primeru Turčije. Nauk, ki izhaja iz te intervencije, je, da Slovenija ne more računati ali pa vsaj težko računa na podporo Nata, če bi nas napadla vojaško močnejša država.

Naši politiki bi se morali v okviru Nata in EU bolj aktivno zavzemati za mir, ne pa da podlegajo ukazom evropskih elit, ki delujejo vse manj v interesu državljanov. V borbi za mir bomo uspeli samo, če bomo enotni. Na žalost smo to zadnjikrat izpričali, ko smo se osamosvajali.

Slovenija bi morala z ustavnim določilom opredeliti najvišjo višino sredstev za obrambo. S tem bi preprečili popolno militarizacijo naše države, kar bi vodilo tudi v radikalno znižanje naše življenjske ravni oziroma v odpravo tako imenovane socialne države, pa naj se najvišji politiki še tako zaklinjajo, da se to ne bo zgodilo

Vsi slovenski poslanci v Evropskem parlamentu so doslej glasovali za militarizacijo in povečevanje vojaških izdatkov ter vojaško pomoč Ukrajini, samo v zadnji resoluciji o tem vprašanju, ki so jo sprejeli marca, se je poslanec Nemec vzdržal glasovanja, kar pa še zdaleč ni dovolj. Pojmi, kot so mir in diplomacija, so v resolucijah Evropskega parlamenta zelo redki. Nadaljnjemu oboroževanju je treba odločno reči NE. Evropi bo mir omogočila samo nova varnostna struktura v okviru OVSE (Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi), katere del bo tudi Rusija. Ta organizacija je bila ustanovljena za preprečevanje spopadov in vojn med evropskimi državami, vendar je bila doslej tako kot OZN povsem odrinjena na stran.

 

res je ,kdor bo kupoval nafto in redke kovine od Rusov ,mu bo usa  ,na koncu tudi zahod nabil 500 procentne carine ,s tem bi Rusija kolapsirala in to pomeni konec vojne…Tko je ,Putin je zasedel Krim ,to mu je bilo še nekako spregledano,z napadom na celo Ukrajino je zajebal sebe in Eu ,nismo več konkurenčni  zaradi drage energije …Rusi naredijo 3x več streliva v treh mesecih kot cela eu v enem letu ,seveda se bo del industrije eu preusmeril v orožje …tko je …nismo mi krivi ,evropski človek želi mir in blagostanje.

EU pod režimom kapitulacije
Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je pred nekaj dnevi na sestanku z ameriškim predsednikom Trumpom na Škotskem doživela svoj Waterloo; ta je prispodoba za popoln in dokončen poraz. Napoleon Bonaparte se namreč po izgubljeni bitki pri Waterlooju leta 1815 ni nikoli več pobral, njegova usoda je bila zapečatena. Enaka usoda, če hoče EU preživeti, čaka
tudi Ursulo von der Leyen in celotno komisijo. Ameriškemu predsedniku Trumpu je namreč dovolila, da je povsem brezobzirno diktiral pogoje gospodarskega sodelovanja med obema največjimi političnima in gospodarskima partnerjema. Sodeč po televizijskih posnetkih tega srečanja, je do skrajnosti nebogljena predsednica Evropske komisije, ki je sicer znana po zelo oholem in avtoritarnem vedenju, brez kakršnegakoli pomisleka kot nebogljena šolarka privolila, da bo za evropske izdelke na ameriškem tržišču veljala 15-odstotna carina, Američani pa bodo svoje izdelke na območju EU prodajali brez carin. Poleg tega je privolila, da bo EU do konca njegovega mandata kupila za 750 milijard dolarjev naftnih derivatov in plina in da bo v ameriško gospodarstvo vložila 600 milijard dolarjev. Evropska komisija je z drugimi besedami privolila v tako imenovani režim kapitulacije, ki so ga bivše kolonialne sile v 19. stoletju vsiljevale svojim kolonijam in odvisnim državam. Najbolj znana tovrstna režima sta bila vsiljena Iranu in Kitajski. Režim kapitulacije s Kitajsko je v zgodovini znan kot stoletje ponižanja, ki se je končalo šele z razglasitvijo LR Kitajske leta 1949. EU je v najnovejšem sporazumu, ki ga je diktiral prav tako ošabni ameriški predsednik Trump, na lastni koži izkusila imperialistične metode, ki jih je v 19. stoletju predpisovala kolonijam in drugim podrejenim državam. EU po tem, kar se je zgodilo na zadnjem srečanju s Trumpom, ni več suverena partnerica ZDA, ampak klasična vazalna tvorba. To potrjuje tudi to, da imajo na primer ameriška vojaška oporišča v Evropi eksteritorialni status.
Trump je EU v zadnjem mesecu že dvakrat ponižal. Prvič, ko je ta brez besed privolila, da bo stroške za vojsko in oboroževanje dvignila na 5 % družbenega produkta, drugič pa, ko je privolila v diktat glede carin, ki favorizirajo izključno ameriško stran. Vprašanje je, ali ni von der Leynova v tem sporazumu grobo presegla pristojnosti, ki jih ima komisija. Kdo bo na primer izpolnil obljubo, da bo EU vložila v ameriško gospodarstvo 600 milijard dolarjev. EU, ki ima za več kot 1000 milijard evrov zunanjega dolga, tega ne more storiti, pristojnosti, da prisili posamezne države ali
zasebni kapital v to, pa nima. Vsekakor se je z najnovejšim diktatom Trumpa, čigar cilj je do konca izmozgati ne samo sovražne, ampak tudi zavezniške države, začel postopen razkroj EU. V podoben diktat je privolila tudi Japonska. Velika Britanija, Ameriki najbolj vdana država, ima malo boljše pogoje. Glede na to, da se je EU sama odpovedala petkrat cenejšim energentom iz Rusije, evropska podjetja na ameriškem tržišču s svojimi izdelki ne bodo
več konkurenčna, zlasti ker izkušnje kažejo, da prodajalci v takšnih
primerih prevzamejo na svoja pleča polovico carinskih dajatev. Ursula von der Layen je s pristankom na Trumpov diktat sprožila proces drastične deindustrializacije evropskih gospodarstev. Posebej bosta prizadeti Nemčija in Francija, posredno pa tudi druge države, tudi Slovenija, saj smo zelo povezani z nemškim gospodarstvom, Nemčija je namreč naš najpomembnejši
zunanjetrgovinski partner. Lani je na nemški trg odpadla skoraj četrtina našega izvoza. Evropska podjetja bodo, če bodo hotela preživeti, začela množično seliti svojo proizvodnjo v ZDA, nato pa bodo te izdelke brez carin prodajala na evropskem tržišču. Edini izhod iz te zagate bi bila takojšnja strateška osamosvojitev EU od ameriškega tutorstva in povečano gospodarsko sodelovanje z drugimi zahodnimi državami in državami skupine BRICS, v prvi
vrsti z Indijo in Kitajsko ter Brazilijo in Rusijo. Predpogoj za gospodarsko okrevanje je končanje vojne v Ukrajini ter normalizacija odnosov z Rusijo, Novi evropski militaristi posebej v Nemčiji na to zaenkrat ne bodo pristali. Zato bo EU gospodarsko še naprej tonila.
Zadnji obisk von der Lynove v Pekingu je bil žal podobna katastrofa kot pogovori s Trumpom. Predsednica EU komisije je namreč sredi Pekinga kitajskemu vodstvu arogantno zagrozila s hudimi posledicami, če ne bo prekinilo sodelovanja z Rusijo oziroma Putina prepričalo, da konča vojno v Ukrajini v skladu z ameriškimi in evropskimi zahtevami. Izpolnitev teh zahtev bi seveda pomenila popolno kapitulacijo Rusije, ki zmaguje v tej vojni. Gostitelji so bili očitno tako nejevoljni, da so bili pogovori predčasno končani. Kitajski zunanji minister Wang Ji je na zadnjem srečanju
z zunanjepolitično predstavnico EU Kajo Kallas dejal, da Kitajska ne bo dopustila, da bi Rusija izgubila vojno v Ukrajini. Elita, ki vodi EU, je skupaj z vodilnimi evropskimi politiki zavrnila rešilno bilko, ki jo je
Peking ponudil EU. Posledica zadnjih dogodkov bo začetek hude gospodarske krize EU, kar bo imelo brez dvoma hude politične posledice. Veliko vprašanje je, ali bo EU preživela v sedanji obliki, čeprav nas vsakovrstni politiki skušajo prepričati o nasprotnem. Postali smo klasična ameriška kolonija, kar je vidno tudi na zunaj. Von der Leynova je morala na zadnje srečanje s Trumpom
na Škotskem čakati več ur, dokler se Trump ni naveličal igranja golfa, v Pekingu pa so njo in predsednika Sveta EU Costa po prihodu na letališče vozili z običajnim letališkm avtobusom. Vazalom, kot potrjujejo zgodovinske izkušnje, ni treba izkazovati posebne pozornosti.

 

Dokončni zaton Evrope
( omenjen esej je bil včeraj objavljen v ameriški spletni reviji Consortium News)
Nedavno romanje pot vodilnih evropskih politikov v novodobno Canosso (Washington) je potrdilo dokončni upad Evrope kot avtonomne mednarodne politične sile. Najvišji evropski politiki, člani t. i. koalicije voljnih, ki bodo očitno podprli vojno v Ukrajini “do zadnjega Ukrajinca”, so prišli v Washington brez uradnega povabila, kot neformalni spremljevalci ukrajinskega avtokratskega predsednika Zelenskega, ki mu je uradni predsedniški mandat potekel že lani maja. V Beli hiši so jih zato sprejeti kot navadne vazale. Njihovo srečanje s predsednikom Trumpom v Ovalni pisarni Bele hiše je še najbolj spominjalo na ceremonialna srečanja nekdanjih osmanskih sultanov z njihovimi vazali. Sultan je sedel na visokem prestolu (Trump za masivno mizo), vazali so lahko le odgovarjali na vprašanja sultana (Trump je ravnal podobno), morali so biti oblečeni v najboljša oblačila (Trump je npr. zahteval, da Zelenski nosi civilna oblačila) itd. S takšnim vedenjem so se evropski politiki do skrajnosti ponižali pred gospodarjem ameriškega imperija. To je potrdilo tudi prerivanje pred fotografiranjem za spominsko družinsko fotografijo, ko se je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen skušala vriniti med Trumpa in francoskega predsednika Macrona, a jo je ta odločno odrinil in je na tej brez dvoma zgodovinski idilični družinski fotografiji končala zadnja na skrajnem levem robu.
Zadnji obisk evropske politične elite v Beli hiši bo imel za Evropo gotovo velike politične posledice. Z njim se je končalo obdobje vsaj navidezne enotnosti zahodne kolektivne zveze. ZDA kot prevladujoča sila bodo odslej tudi javno dajale prednost svojim strateškim interesom. Evropskim politikom, ki so sodelovali na tej učni uri oziroma lekciji geopolitične realnosti v Ovalni pisarni, očitno še vedno ni jasno, da se strateški interesi ZDA in evropskih držav vse bolj razlikujejo. ZDA ni v interesu močna, temveč predvsem podrejena Evropa. Zadnji sporazum med Trumpom in predsednico evropske komisije Von der Leynovo to potrjuje. EU je brez kakršnegakoli odpora privolila v 15-odstotne carinske dajatve na evropske izdelke v ZDA, medtem ko bodo ameriški izdelki v Evropi oproščeni vseh dajatev. Poleg tega se je predsednica komisije zavezala, da bo EU v prihodnjih letih kupila za 750 milijard dolarjev ameriških energetskih proizvodov, ki so večkrat dražji od ruskih, in da bo vložila vsaj 600 milijard dolarjev v ameriško industrijo. Če se to ne bo zgodilo, Trump grozi z uvedbo bistveno višjih carin na evropske izdelke. Kljub temu se je Von der Leynova med svojim zadnjim obiskom v Pekingu obnašala izjemno arogantno, namesto da bi se dogovorila o povečani sodelovanju, ki bi vsaj malo omilil gospodarske težave Evrope. Poleg tega je privolila tudi v to, da bodo ZDA lahko izvažale gensko spremenjene pridelke in hrano v Evropo, kar je EU doslej kar se da omejevala. Sedanje evropske politične elite, ki so vse povojno obdobje živele pod zaščito ZDA in pod njihovim vodstvom, se nikakor niso sposobne osamosvojiti in postati neodvisne. T. i. strateška avtonomija EU je prazna beseda. Gre za novo obliko t. i. stockholmskega sindroma, ki je znan po tem, da se talci po določenem času popolnoma identificirajo s svojimi ugrabitelji.
Trumpova mirovna prizadevanja so povezana tudi z zanj značilnim častihlepjem. Pričakuje namreč, da bo, če mu bo uspelo doseči mir v Ukrajini, kljub aktivni podpori genocidu v Gazi dobil Nobelovo nagrado za mir. Spogleduje se s primerom ameriškega predsednika Theodora Roosevelta, ki je bil prvi ameriški predsednik, ki jo je prejel leta 1906 za uspešno mediacijo v vojni med Rusijo in Japonsko. Takrat sta obe strani vojskujoči strani po njegovem posredovanju nekoliko popustili. Rusija malo več, ker je kot poraženka priznala japonski nadzor nad Korejo, priznala ji je tudi južno Mandžurijo in pristanišče Port Arthur, Japonska pa Rusiji priznala nadzorstvo nad severno Mandžurijo. Obe strani sta bili pripravljeni na kompromis. Takšen dogovor glede na to, da je ruska vojska vse bližje zmagi, danes niti teoretično ni mogoč.
Kljub močni opoziciji t. i. globoke države oziroma vojne stranke v ZDA skuša Trump končati vojno v Ukrajini zato, da bi se lahko osredotočil na svoj glavni cilj – Kitajsko, ki po njegovem mnenju vse bolj ogroža ameriško globalno hegemonijo. Trump pričakuje, da se bo Putin, če bo skupaj z drugimi evropskimi državami priznal rusko aneksijo štirih ukrajinskih pokrajin, ki so formalno že vključene v Rusko federacijo – Donetsk, Lugansk, Herson, Zaporožje in Krim, začel postopoma odmikatl od Kitajske. S tem bi ponovil primer uspešne politike nekdanjega predsednika Nixona, ki mu je med hladno vojno uspelo Kitajsko vsaj začasno pripeljati na svojo stran. Danes je skoraj nemogoče, da bi bil takšen strateška dosežek še mogoč. Kitajska in Rusija namreč skupaj z drugimi državami skupine BRICS gradita nov svetovni gospodarski sistem, ki bo neodvisen od ZDA in drugih zahodnih držav. Putin se zato v nobenem primeru ne bo popolnoma spravil z nepredvidljivim Trumpom. Samo en primer: z dodatnimi 25-odstotnimi carinami na uvoz iz Indije, ker ta ne namerava nehati uvažati nafte iz Rusije, je Trump posredno bistveno olajšal politično zbliževanje Kitajske in Indije, dveh hudih rivalov, kar je znatno oslabilo delovanje in vpliv skupine BRICS. V očeh kolektivnega globalnega juga ZDA niso več zanesljiv partner, ampak vse bolj agresivna sila.
V svoji pesmi Mimo naju teče čas naš primorski pesnik Alojz Gradnik ugotavlja, da čas neizprosno teče in da je vse minljivo. Vodilni evropski politiki še vedno niso dojeli osnovnega zakona dialektike glede stare celine: da je čas, ko je bila Evropa globalna strateška sila, dokončno minil. Nemški filozof Spengler je npr. v svojem delu Zaton Zahoda že pred več kot sto leti opozarjal, da Zahod prihaja v obdobje dokončnega upada, ki ga bo skušal ustaviti s silo, oziroma da postaja civilizacija brez duhovne energije. To tezo danes potrjuje vsestranski upad Evrope, ki doslej, kljub temu da na njenem obrobju že več kot tri leta divja huda vojna s svetovnimi posledicami, ni zmogla ustvariti niti ene mirovne oziroma intelektualne pobude za njen konec. Še več, dogmatsko zavrača vsak stik ali diplomatski dialog z Rusijo. Vplivni ameriški ekonomist Jeffrey Sachs pravi, da težko razume, da je Evropa na intelektualnem področju popolnoma propadla. Polkovnik Jacques Bauld, nekdanji pripadnik Švicarske strateške obveščevalne službe, ocenjuje, da sedanjega vedenja evropskih političnih elit ni mogoče ocenjevati z racionalnimi razlogi, ampak le s pomočjo psihoanalize ali psihiatrije, saj evropske elite delujejo proti osnovnim interesom svojih držav. Kako je mogoče na primer, da nemški kancler Friedrich Merz nasprotuje odprtju druge cevi naftovoda Nord Stream, ki ni bila uničena, kar bi vsaj delno omililo trenutne hude gospodarske probleme Nemčije, saj je ruska energija nekajkrat cenejša od ameriške? Deindustralizacija Nemčije je eden glavnih virov njene vse večje militarizacije. Vladajoče nemške elite – kar nekaj njenih vodilnih članov ima nacistične prednike – skušajo obnoviti gospodarsko rast oziroma moč na podlagi ponovne militarizacije Nemčije. Ta vzorec je deloval med obema vojnama, ko se je Nemčija hitro oboroževala. Ni naključje, da kancler Merz znova govori o tem, da bo imela Nemčija najmočnejšo vojsko v Evropi. Obeta se nam torej nov Četrti rajh, ki bo temeljil na t. i. vojnem keynesianizmu. Nemški volivci lahko (upajmo) preprečijo te načrte. Rezultati anket kažejo, da nemška javnost ne podpira niti nadaljevanja vojne v Ukrajini niti vse večje nemške vpletenosti vanjo. Trenutno je edina stranka, ki lahko ogrozi Merza, stranka AfD (Alternative für Deutschland), ki je odločno proti nadaljevanju vojne v Ukrajini in nemški vpletenosti vanjo. Po uradni vladni interpretaciji je omenjena stranka povezana z neonacisti, zato ni izključeno, da bi jo lahko prepovedali, še zlasti če bo še naprej hitro pridobivala glasove.

 

Nemčija je bila vedno resen problem za Evropo, če je bila premočna ali prešibka. Ta problem traja že od časov železnega kanclerja Bismarcka. V povezavi z militarizacijo, ki jo zagovarja nemška politična elita, so nekateri analitiki postavili vprašanje, ali je bila združitev Nemčije zgodovinska napaka. Spominjam se, da mi je pokojni zgodovinar akademik Vladimir Dedijer večkrat omenil, da je maršal Tito po koncu druge svetovne vojne, ko so Nemčijo razdelili na dve državi, pripomnil, “da ne bi imel nič proti, če bi bila razdeljena še na več držav.” Winston Churchill je na Teheranski konferenci leta 1943 razmišljal podobno, da bi morali Nemčijo razdeliti na več enot, da ne bi več ogrožala svojih sosedov; francoski premier Clemenceau je na pariški mirovni konferenci leta 1919 razmišljal zelo podobno, po napoleonskih vojnah pa je tudi vplivni francoski diplomat Talleyrand zagovarjal delitev Nemčije itd. Skratka, Nemčija je bila in bo očitno še naprej evropski problem. Kljub temu pa vladajoči nemški konservativni politiki v celoti ignorirajo kardinalni zaključek svojega vzornika železnega kanclerja Bismarcka, da so dobri odnosi med Nemčijo in Rusijo pogoj ne samo za stabilnost v Nemčiji, ampak tudi za mir v Evropi. Poleg Velike Britanije, ki spet izraža svojo nekdanjo imperialno sovražnost do Rusije, je Nemčija drugi glavni nasprotnik Rusije, čeprav je bila in je gospodarsko zelo odvisna od nje. Brez obnovitve sodelovanja z Rusijo si nemška industrija in s tem tudi družba ne bosta opomogli. Francija pa ima v tem zapletu vlogo galskega petelina, ki lahko le glasno kikirika.
Dejstvo je, da tudi če bi Trump in Putin dosegla skupno formulo za konec vojne v Ukrajini, sama ne bosta mogla razvozlati ukrajinskega gordijskega vozla. Evropa, čeprav uradno ni del pogajalskega procesa, namreč lahko povzroči podaljšanje vojne ali zamrznitev konflikta po korejskem modelu. To bi bila najslabša možnost. V tem primeru bo Evropa soočena z dolgotrajnim konfliktom na svoji periferiji. Reševanje ukrajinske krize bo imelo zato velik vpliv ne samo na NATO, ampak tudi na sam obstoj Evropske unije, ki ni več samoumeven. Kot ugotavlja prof. Pascal Lottaz iz projekta Študije nevtralnosti, EU niti ne stremi več k temu, da bi ostala neodvisna sila. Razlike med interesi posameznih držav ali skupin držav postajajo vse bolj očitne. Na primer, EU ne more postati ujetnik rusofobije baltskih držav; Madžarska in Slovaška močno nasprotujeta nadaljevanju vojne, ki jo zagovarjajo vodilni člani EU itd. Strateške razlike v pogledih držav članic EU so vse večje. To skušajo v Bruslju in v drugih vodilnih prestolicah prikriti oziroma zatreti z uvajanjem vse bolj avtoritarnega vodenja.
Rusija bo skušala brez dvoma doseči vojaško zmago, če prizadevanja za mir dokončno propadejo, kar bi lahko vodilo k razpadu Ukrajine kot celovite države. V tem primeru bi se lahko znova odprlo vprašanje vseh povojnih meja v Evropi. Bo Poljska v tem primeru integrirala del zahodne Ukrajine, ki je bil pred drugo svetovno vojno v njenem okviru? Ali bodo meje med Nemčijo in Poljsko, ki so bile postavljene po drugi svetovni vojni, v primeru razpada Ukrajine prestale preizkus časa? To so ključna vprašanje, o katerih vodilni politiki EU ne želijo niti razmišljati.
Moskva je večkrat izjavila, da pod nobenimi pogoji ne bo dovolila članicam NATA pošiljanja mirovnih sil v Ukrajino. Glede na to, da sta stališči obeh strani popolnoma različni, praktično ni možnosti za kompromis. Po mnenju ameriškega ekonomista Jeffreyja Sachsa bi bila najboljša garancija za varnost in nedotakljivost Ukrajine podobna garanciji, kot jo je Avstrija prejela, ko je leta 1955 z državnim sporazumom, ki so ga garantirale velike sile, razglasila nevtralnost. To je bil pogoj za umik sovjetske vojske. Omenjena formula se je doslej pokazala kot najučinkovitejša varnostna garancija. Ukrajina je lahko naslednji primer. Predpogoj za to rešitev pa je, da Ukrajina postane uradno nevtralna država, podobno kot je Mehika na južni meji ZDA.
Za Evropo in svet je zelo pomembna vzpostavitev nove varnostne strukture v Evropi, katere sestavni del bodo poleg Ukrajine tudi Rusija in druge evropske države. Nedavna namera Washingtona, da ustanovi 99-letni ameriški koridor v južnem Kavkazu med Armenijo in Azerbajdžanom, ni spodbuden znak tega, da namerava Washington opustiti dosedanjo politiko vojaškega obkroževanja Rusije. Nekateri analitiki predlagajo, da bi morali glede na to, da je Evropa sestavni del evrazijske celine, tudi Kitajsko vključiti v to varnostno strukturo kot garanta.
Če bi Zahod ali vodilni ameriški politiki privolili v zahteve Gorbačova, Jelcina in Putina, da bi Rusijo po razpadu Sovjetske zveze vključili v NATO ali če vsaj ne bi širili tega vojaškega zavezništva na ozemlje nekdanje SZ (in če ukrajinske oblasti po puču leta 2014 ne bi začele zatirati ruske manjšine), danes ne bi bili priča najhujši vojni na evropski celini po letu 1945. Omenjena vojna ni posledica domnevnega ruskega imperializma ali širitve njene interesne sfere, temveč zavestne politike ameriških skrajnih konservativcev (neokonov) za oslabitev ali celo razbitje Rusije kot države, zato da bi preprečili nadaljnji vzpon Kitajske, edine sile, ki lahko ogrozi ameriško svetovno hegemonijo. V bistvu gre za poskus Zahoda, da bi še naprej vladal svetu, tako kot mu je vse povojno obdobje.
Podobno nestabilna obdobja so v zgodovini poznana pod latinskim izrazom antebellum (čas pred vojno). So stalnica v zgodovini. Edina razlika med takrat in zdaj je, da atomsko orožje takrat še ni bilo znano. Smo pred izbiro: mir ali popolno uničenje sveta.
Uroš Lipušček, Ph.D., slovenski novinar in zgodovinar, je dolgoletni dopisnik RTV Slovenija iz OZN, ZDA in Kitajske, kandidat za Evropski parlament itd. Trenutno je profesor na univerzi EMUNI (Evro-mediterranska univerza) s sedežem v Piranu, Slovenija. Je avtor več knjig in analiz o nedavni zgodovini, kot so Ave Wilson, Sacro Egoismo itd.
Trump à la carte
V 80-letni zgodovini svetovne organizacije še ni bilo bolj destruktivnega in protislovnega govora, kot je bil nastop ameriškega predsednika Trumpa pred Generalno skupščino OZN. Nekateri ga primerjajo z govorom predsednika Ronalda Reagana leta 1980 o »imperiju zla«, pod čemer je mislil Sovjetsko zvezo, vendar je bil njegov govor bolj eleganten in manj agresiven do svetovne organizacije, pa tudi do držav članic kot Trumpov govor. Ta je s popolnim obratom glede vojne v Ukrajini, negiranjem izzivov okolja, ostro kritiko migracij in poveličevanjem svoje veličine postavil rekord v pretiravanju.
Trump se je znova izkazal kot daleč najbolj protisloven ameriški predsednik. Kar zadeva vojno v Ukrajini, je izvedel pravi salto mortale. Po njegovem zadnjem mnenju lahko Ukrajina s pomočjo Evrope v vojni z Rusijo ne samo zmaga, ampak zasede vse okupirano ozemlje in še več s pomočjo orožja, ki ga bodo ZDA prodale Natu, račune zanj pa bodo poravnale države EU. Pogoj za to, da bi tudi ZDA uvedle najostrejše gospodarske sankcije proti Rusiji, pa je, da evropske države od prve do zadnje nehajo kupovati rusko nafto in plin tudi od posredniških držav, kot je Indija. Iz te moke seveda ne bo kruha, ker bi bil za EU to gospodarski samomor.
Trump je izvedel mojstrski retorični preobrat, vendar pa v ničemer ni dal na znanje, da je pripravljen na Rusijo pritisniti tudi s silo, če bo potrebno, kar zahtevajo najbolj bojevito razpoložena evropska trojka in baltske države. Trump je nadaljevanje vojne dal s tem na jedilnik evropskih držav, izbira je vaša, mene ni zraven. V svojem govoru je po eni strani podprl najhujše ameriške jastrebe, po drugi strani pa se je distanciral od nadaljevanja vojne.
Evropa po drugi svetovni vojni še nikoli ni bila bližje vojaškemu spopadu z rusko vojsko, ki je po Trumpovem mnenju le papirnati tiger. Najnovejši vdori domnevnih ruskih dronov na Poljsko in v baltske države ter domnevno kršenje estonskega zračnega prostora s strani ruskega letalstva so del tako imenovanega hibridnega vojskovanja med Rusijo in Natom. O tem ni prav nobenega dvoma več.
Za zdaj ni nobenih dokazov, da bi Rusi zares izvedli te provokativne akcije, in to Moskva tudi kategorično zanika. Morda so jih, morda ne, dejstvo pa je, da so zahodne države preprečile, da bi v Varnostnem svetu izvedli ustrezno preiskavo. Še najbolj bi takšne provokacije ustrezale Zelenskemu, ker skuša v vojno, ki jo ukrajinska vojska vse bolj izgublja, za vsako ceno vplesti ZDA in Nato. Drug kandidat za takšne operacije pa je britanska tajna služba MI6, ki je globoko vpletena v ta konflikt.
Trije najbolj radikalni vodilni evropski politiki, člani tako imenovanega »kluba voljnih« – to so Starmer, Merz in Macron –, ki se soočajo z vse hujšimi notranjimi problemi, skušajo vojno v Ukrajini brez dvoma izkoristiti tudi za preusmeritev pozornosti javnosti z domačih na tuje probleme. Tudi Trumpov govor je bil v veliki meri namenjen domači javnosti, zlasti kar zadeva preprečevanje migracij. Od evropskih držav je zahteval ustavitev migracij, ni pa povedal, da so v veliki meri posledica ameriških vojaških intervencij.
Trump ni niti z besedo omenil genocida v Gazi, presenetljivo malo časa pa je namenil tudi svoji glavni nasprotnici – Kitajski. Ponovil je laž, da je Iran glavni vir mednarodnega terorizma in da pod nobenim pogojem ne sme razpolagati z jedrskim orožjem. Vojaški analitiki ocenjujejo, da bo Izrael zelo verjetno kmalu spet napadel Iran in da bo v tem napadu znova sodelovalo tudi ameriško letalstvo. Trump, ki je v nastopnem govoru napovedal, da je »samooklicani mirovni predsednik«, prelamlja praktično vse svoje mirovniške obljube.
Slovenska predsednica Nataša Pirc Musar, ki je v Evropskem parlamentu kot prva od visokih evropskih politikov uporabila besedo genocid, je tudi v svojem govoru v Generalni skupščini zahtevala zaustavitev genocida in predlagala, da Generalna skupščina zaprosi Meddržavno sodišče za svetovalno mnenje, ali sme stalni član Varnostnega sveta uporabljati veto tudi v primerih genocida in zločinov proti človečnosti. Te zahteve v Washingtonu brez dvoma ne bodo pozdravili.
Predsednica je izpostavila tudi velik razkorak pri zastopanosti žensk v vodilnih strukturah mednarodnih organizacij. Te so slabo zastopane, vendar pa to ne sme biti glavni kriterij. Letošnja predsednica Generalne skupščine je npr. nekdanja nemška zunanja ministrica Annalena Baerbock, ki je, kar zadeva vojno v Ukrajini, ena najhujših evropskih vojnih hujskačk.

Evo,zdej vsaj mal razumem dogajanje po svetu. Hvala  ti!

Odgovor na objavo uporabnika
robi9, 29.06.2025 ob 12:16

Resnica ni odvisna le od vladarjev. Obstoj fašistične diktature je odvisen od bedakov fuknjenih, ki niso le kimavci, ampak jim je fašizem njihova želja in smisel življenja. Kot sem že zapisal, rusofob = fašist.

In ogromno je bedakov fuknjenih, fašistov. Še v tej temi so se oglasili in zagovarjajo fašistični režim.

 

Rusofob je fašist.  Ja? Po tvoje.

Sramota slovenceljskega fašista, kdo te podpira, spet boš zanikal Putkovec.

Tiščis vsem  rusko  socialne kredite, fašistični rusko kitajski  režim  pod daktirko Kitajske.

Bo.

To bo svet komunističnih  zombijev brez sintetičnih drog, delno se že izvaja ta režim tudi pri nas in povsod na Z,  do 2030 bo v polnem zamahu, ker je tako določeno s  strani svetovnega Vrha, Trump nima pa nič pri tem.

Riti tvojega kova ta sistem pospešujejo in želijo  čimprej narediti

s pomočjo terorizna, islamske vere in državnih vojn iz Z puščavo, saj bo šla v zrak……

glede na prihajajoče in brutalne politično gospodarske  razmere.

Forum je zaprt za komentiranje.

New Report

Close