Komentar Uroša Lipuščka
Ni več vprašanje ali bo prišlo do nove vojne na bližnjem vzhodu, prve v kateri bo udeležen tudi skoraj sto milijonski Iran, temveč samo kdaj? Kocka bo kar zadeva Iran padla verjetno po današnjem zasedanju organizacije islamskih držav na katerem boso Iranci poskušal pridobiti arabske države za to, da podprejo njegovo pravico do povračilnih ukrepov. V Teheranu opozarjajo na moralno dolžnost, da kaznujejo Izrael za nedavni atentat na voditelja Hamasa Ismaila Haniyeha v iranski prestolnici, kljub nevarnosti, da bo to zanetilo širši spopad na območju bližnjega vzhoda, ki pa si ga v Teheranu ne želijo. Velja poudariti, da je Izrael umoril vodjo političnega urada Hamasa, ne pa vojaškega poveljnika te organizacije. Umorjeni politični voditelj Hamasa je bil namreč glavni pogajalec v pogovorih o prekinitvi spopadov v Gazi, ki več kot očitno niso v interesu predsednika izraelske vlade in njegovih cionističnih skrajnežev, zato so ga umorili. Nadaljevanje oziroma širjenje vojne je tudi v osebnem interesu Netanjahuja, ki na ta način zavlačuje sodni proces proti njemu, saj mu grozi zaradi korupcije do 30 let zapora. Celotni bližnji vzhod, usoda Palestincev pa tudi svetovni mir so talci Netanjahuja in skrajnih religioznih cionistov, ki pa ga podpirajo pri ustvarjanju tako imenovanega Velikega Izraela. Slednji bo imel, če bo ustanovljen, vsa obeležja skrajne rasistične države.
Nedavno je Netanjahu sporočil beli hiši, da bo, če bo potrebno, Izrael v soočenju iz Iranom, uporabil tudi nekatera najnovejša v vojnah doslej še nepreizkušena orožja. To seveda pomeni uporabo atomskega orožja. Najbolj znani ameriški strokovnjak s tega področja Scott Ritter trdi, da Izrael razpolaga s tako imenovano umazano nevtronsko bombo, ki bolj kot ruši, ubija ljudi. Izrael utegne biti v skrajnem primeru, po ameriškem atomskemu napadu na Hirošimo in Nagasaki na današnji dan pred 79 leti prva država, ki bo uporabila atomsko orožje. To odpira vprašanje ali smo na pragu prvega atomskega spopada v zgodovini naše civilizacije? Pakistan je namreč že napovedal, da bo v tem primeru dal Iranu na razpolago svoje atomsko orožje. Netanjahujev strateški cilj je v vojno proti Iranu pritegniti predvsem ZDA. Brez njihove podpore Izrael nima prav nobene možnosti za zmago.
Nedavne računalniške simulacije širšega spopada Izraela z arabskimi državami so namreč pokazale, da bi Izrael takšno vojno brez ameriške podpore gladko izgubil. Zakaj se Izrael tako srdito osredotoča na Iran? Prvič verjetno zato, ker se islamska revolucija v Iranu, še ni tako kot države arabske lige, sprijaznila z obstojem židovske države, drugič pa zato ker bo Iran, če se bo odločil prej ali slej izdelal atomsko orožje. To bi pomenilo konec izraelskega monopola na tem področju na širšem območju bližnjega vzhoda. V Tel Avivu se zato pripravljajo na morebitni preventivni napad na Iran. Obrambni minister Gallant pravi, da je izraelska vojska sposobna izvesti hiter preventivni napad, kar potrjuje tudi premier Netanjahu. To bi se lahko zgodilo le z izrecno ameriško vojaško podporo.
Pentagon je na to območje že poslal dve letalonosilki in strateške bombnike, ki bodo če bo potrebno sodelovali v vojni. V Washingtonu sicer uradno pozivajo k prekinitvi najnovejšega kroga nasilja in h koncu spopadov v Gazi, istočasno pa še naprej poudarjajo, da bodo ZDA branile Izrael. Če bi v Washingtonu res poskušali končati nasilje, ki ga zganja Izrael, bi mu za začetek prekinile vse dobave orožja. Državni terorizem je na žalost bistvo sedanjega skrajnega izraelskega sionističnega režima. Potrjujejo ga nadaljevanje izraelskega genocida v Gazi ob podpori ZDA, brezbrižnosti EU, arabskih pa tudi drugih držav. Aprila, ko je Izrael napadel iranski konzulat v Damasku in ubil več visokih iranskih funkcionarjev so v Teheranu potrebovali 12 dni, da so se odločili za povračilni napad. Koliko časa bodo rabili tokrat? Daljši kot bo premor med atentatom na političnega voditelja Hamasa in odzivom Irana, več časa bo za diplomacijo, kar pa seveda še zdaleč ne pomeni dokončne pomiritve sedanjega krize. Konec sanj o ustanovitvi rasističnega Velikega Izraela, s tem pa tudi genocida v Gazi, bi bila namreč možna samo z odstranitvijo skrajnih cionistov z oblasti, če ne drugače tudi z obsežnimi sankcijami, in če to ne bi zaleglo s postavitvijo teroristične države Izrael pod mednarodno kontrolo. To pa seveda v nobenem primeru, posebej zaradi ameriške podpore Izraelu, ne bo mogoče.
Toliko za danes Lep pozdrav
Ye**la vas računalniška simulacija. Vse otroke moškega spola, ki jim pri 5 letih ne izmerijo IQ 160 pa navzgor abjajcnt. Saj voli so že itak, samo kar naprej potrebni, baje zaradi testosterona. Ko bodo pravi voli, se pravi delovna živina, prava ne socialkarska in kriminalna, se jim bo sladko yebalo za vse simulacije. Ko ne bo več njihove potrebe po premoči, voli (kastrati) je nimajo, tudi vojn ne bo več.
Poleg dveh hudih vojn, vojne v Ukrajini in izraelskega genocida nad Palestinci v Gazi, poteka tudi tretji napol tajni proces, ki utegne bistveno spremeniti naša življenja, mediji pa o tem skorajda ne poročajo. Gre za poskus svetovnih globalističnih elit, povezanih s svetovnimi kapitalskimi središči, da bi vzpostavile novo globalno politično in gospodarsko ureditev. Najbolj znani instituciji s tega področja sta Svetovni gospodarski forum, ki deluje v Davosu, in tako imenovani Rimski klub. Zadnji je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja objavil študijo Meje rasti, ki je trdila, da bo človeštvo s svojim hitrim razvojem in črpanjem naravnih virov pokončalo samo sebe. Nedavno so tako imenovani globalisti objavili listino, v kateri napovedujejo zelo črno prihodnost.
Trdijo, da ni izključeno, da bo lahko zaradi hitrih podnebnih sprememb, prenaseljenosti v nekaterih delih sveta in s tem povezanimi migracijami, novih epidemij in vse bolj številnih kriz, ki grozijo z atomskim spopadom, že do konca tega stoletja ugasnilo človeško življenje. Da se to ne bi zgodilo, predlagajo ustanovitev tako imenovane svetovne vlade, ki bi jo omogočila radikalna sprememba Organizacije združenih narodov.
Od poznih devetdesetih let do danes je bilo objavljenih veliko pozivov za reformo svetovne organizacije, vendar doslej ni bilo doseženo soglasje o tem, kaj bi to pomenilo v praksi. Trenutno je najbolj v ospredju načrt globalističnih elit, da bi radikalno spremenile ustanovno listino OZN tako, da bi se iz institucije, ki jo sestavljajo suverene države, prelevila v svetovni parlament, ta pa bi volil svetovno vlado, ki bi upravljala svet.
Globalni parlament bi sprejemal obvezujoče sklepe, kar pomeni, da bi bila v okviru nove svetovne organizacije ukinjena suverenost držav. V novi globalni ureditvi bi zahodne kapitalske elite, ki vsiljujejo te reforme, sicer težko ohranile dosedanjo prevlado. Na globalnem jugu namreč živi več kot 85 % svetovnega prebivalstva, kar bi se moralo odraziti tudi v sestavi globalnega parlamenta. Zunaj vsake logike je seveda, da bi se zahod odpovedal svoji globalni premoči. Guteres, generalni sekretar OZN, je eden redkih visokih državnikov, ki opozarja na te probleme. Nedavno je ustanovil skupino modrecev (v njej je tudi naš nekdanji predsednik dr. Danilo Turk), ki naj bi pripravila okvirni program nujnih sprememb. Sedanja struktura OZN je bila namreč oblikovana pred 80 leti, ko so ZDA ustvarjale skoraj polovico vsega svetovnega bruto proizvoda, danes pa so tako imenovane države svetovnega juga združene v skupini BRICS+ po gospodarski moči prehitele skupino najrazvitejših držav, znanih pod kratico G7. Kljub temu je struktura odločanja v OZN ostala nedotaknjena.
Zahodne države na čelu z ZDA imajo še vedno odločujoč vpliv v agencijah svetovne organizacije, predvsem v mednarodnem denarnem skladu in svetovni banki, v varnostnem svetu, ki naj bi skrbel za svetovni mir, pa so zahodne države s pravico do veta prav tako nesorazmerno zastopane. Na nedavnem vrhu Šanghajske organizacije za sodelovanje je bila izrečena odločna zahteva, da morajo razvite države pristati na povečanje števila članov varnostnega sveta iz držav svetovnega juga, predvsem pa je treba omejiti pravico do veta, ki popolnoma hromi kakršnokoli enotno delovanje tega organa. Če razvite države, v prvi vrsti ZDA, ne bodo pristale na te zahteve, bodo države svetovnega juga razmislile o ustanovitvi svoje oziroma paralelne svetovne organizacije. Ta proces se je v bistvu že začel. Zahodne države namreč svoje delovanje vse manj temeljijo na sprejetih pravilih mednarodnega prava. Pod vodstvom ZDA vse bolj utemeljujejo svojo mednarodno aktivnost na mednarodnem sistemu, ki temelji na pravilih, ki jih postavljajo v Washingtonu. Ena od posledic tega sistema je tudi genocid v Gazi oziroma sistem, v katerem je nekaterim državam, kot na primer Izraelu, dovoljeno najbolj grobo kršenje vseh civilizacijskih in mednarodnopravnih norm. Tudi postopna zamenjava ameriškega dolarja za skupno valuto držav skupine BRICS je del novega svetovnega sistema, ki počasi nastaja. Doslej še noben imperij v zgodovini ni bil večen. Temelji tako imenovanega ameriškega imperija, katerega del je tudi Slovenija, odkar je članica Nata, postajajo vse manj trdni. Brez dvoma bo Evropa v tem novem sistemu po krivdi njenih vladajočih elit imela vse bolj postransko oziroma periferno vlogo.
Toliko za danes. Lep pozdrav!
Blejski strateški forum med Gazo in Ukrajino.
Blejski strateški forum, ki ga vsako leto prirejajo slovenska diplomacija je dokazal, da živimo v vzporedni realnosti , kar je bil tudi naslov letošnjega strateškega foruma. Očitno so naši diplomati in politiki poskušali dokazati hipotezo ameriških znanstvenikov, da zakoni fizike v vzporednem vesolju delujejo v nasprotni smeri. To potrjuje na primer povabilo bivše zunanje ministrice Izraela Cipri Livni, ki je soodgovorna za umore in etnično čiščenje Palestincev, da sodeluje na forumu kjer je je branila pravico Izraela do samoobrambe, genocid v njeni zavesti in v besedah ne obstaja, pobiti Palestinci pa so očitno po njenem, le kolateralna škoda tega konflikta.
Predsednica republike Pirc Musar je sicer šla pol koraka naprej z izjavo, da njena izbira ni bila najbolj posrečena, vendar očitno ne do te mere, da bi jo poskušala preprečiti. Predsednik vlade Golob je po drugi strani poskušal dokazati, da je Slovenija zaradi nedavnega priznanja palestinske države, do katerega je prišlo po hudem oklevanju in pritisku civilne družbe, na pravi strani zgodovine. To bilo res, če bi na primer Slovenija predlagala uveljavitev ostrih sankcij proti Izraelu, ki nadaljuje z morilskim pohodom, ne pa z mlačno politiko do tega vprašanja. Kar zadeva vojno v Ukrajini so naši politiki s svojimi nastopi posredno potrdili besede predsednice evropske komisije in militaristke Ursule von der Leyen, da Putin in njegovi pajdaši ne spoštujejo svetovnega reda, ki temelji na pravilih. Gre za red, ki ga določajo v Washingtonu, in je kot potrjuje genocid v Gazi, ki ga omogočajo ZDA, v nekaterih ozirih v globokem nasprotju s sprejetimi pravili mednarodnega prava in ustanovne listine združenih narodov.
Predsednica evropske komisije je pred nekaj dnevi prvikrat govorila o nujnosti miru v Ukrajini s pripombo, da mir ni samo odsotnost vojne oziroma pristanek na ruske pogoje, ampak, mora ustvariti pogoje za dolgotrajen mir. K tej tezi velja pripomniti, da je prav Zelenski sprejel sklep, da se Ukrajina na bo pogovarjala z Rusijo, dokler bo na oblasti Putin.
Pred dnevi je Zelenski napovedal pobudo za dosego » zmagovitega miru,« ki jo bo predstavil predsedniku Bidnu in obema ameriškima predsedniškimi kandidatoma, ko bo čez nekaj tednov obiskal ZDA, kjer bo govoril na zasedanju generalne skupščine OZN. Kolikor je za enkrat znano omenjena pobuda temelji predvsem na predpostavki, da bo Rusija pristala na pogajanja, če bodo ZDA dovolile Ukrajini, da z ameriškimi raketami dolgega dosega napada cilje globoko v Rusiji. V Kremlju se pod takšnimi pogoji ne bodo pogajali, zato so propadla tudi uvodna tajna pogajanja med Ukrajinskimi in ruskimi predstavniki v Katarju. V Washingtonu naj bi se kot poročajo ameriški mediji nagibali k sprejetju omenjene ukrajinske zahteve, čeprav bi bila lahko uvod v neposreden spopad Rusije z Natom oziroma ZDA. Eden od ciljev nedavnega obiska svetovalca za nacionalno varnost ameriškega predsednika Jacka Sullivana v Pekingu, prvega v 8 letih, naj bi bil prepričati kitajsko vodstvo, da pritisne na Putina, da ustavi sedanjo ofenzivo, ki grozi z zlomom ukrajinske vojske na celi črti. Če bi se to zgodilo, nekateri ameriški analitiki ne izključujejo, da bi Američani lahko dali Ukrajincem tako imenovano umazano radioaktivno bombo, s katero naj bi zaustavili napadalce.
Ruski zunanji minister Lavrov je zato Washington opozoril, naj ne pozabi, da ima jedrsko orožje tudi Rusija. V zvezi s tem je pomembna ugotovitev neuradne voditeljice ruske opozicije Julije Navalni na blejskem forumu, da zahod Rusije ne more preprosto odmisliti. Čeprav Navalnijeva govori o času po Putinu, je brez dvoma njeno opozorilo na mestu. Nova varnostna struktura Evrope, ki naj bi omogočila mir in varnost vsem državam, bo mogoča le s sodelovanjem Rusije. To je dejstvo v Washingtonu, Natu in v evropski komisiji, še vedno ignorirajo. Blejski strateški forum bi imel ustrezen mednarodni odmev, če bi postregel na primer z novimi inovativnimi predlogi, na primer za takojšnjo premirje če bi Ukrajina ob ustreznih garancijah razglasila nevtralnost, ali predlog oziroma vsaj resno razpravo o uvedbi sankcij proti Izraelu ali poziv ZDA, da Izraelu prenehajo pošiljati orožje. Poglede mirovnikov v zahodnih prestolnicah (vključno z našo) skupaj z vodilnimi mediji še vedno kategorično zavračajo.
Med nastopajočimi govorci ni bilo zaslediti nobenega resnega alternativnega mišljenja. Organizatorji foruma takšne opredelitve niso imeli niti v podzavesti kaj šele v mislih. Postavlja se vprašanje zakaj niso na forum če so že povabili bivšo izraelsko zunanjo ministrico povabili tudi nekega predstavnika Rusije. Več kot očitno je bil program zastavljen tako, da bi bil kar se da, v sozvočju s politiko Nata oziroma Washingtona ter Bruslja. Zato bo tudi letošnje zasedanje tega najbolj elitnega dogodka slovenske diplomacije ostalo na površini brez ustreznega mednarodnega odmeva. Gre za izgubljeno priložnost še posebej ker Slovenija ta mesec predseduje varnostnemu svetu OZN; kjer bo vprašanje genocida v Palestini in vojne v Ukrajini, ki lahko dobi dramatični obrat, visoko na dnevnem redu.
Odgovor na objavo uporabnika
robi9, 07.08.2024 ob 19:47
robi9, 07.08.2024 ob 19:47
Ni več vprašanje ali bo prišlo do nove vojne na bližnjem vzhodu, prve v kateri bo udeležen tudi skoraj sto milijonski Iran, temveč samo kdaj? Kocka bo kar zadeva Iran padla verjetno po današnjem zasedanju organizacije islamskih držav na katerem boso Iranci poskušal pridobiti arabske države za to, da podprejo njegovo pravico do povračilnih ukrepov. V Teheranu opozarjajo na moralno dolžnost, da kaznujejo Izrael za nedavni atentat na voditelja Hamasa Ismaila Haniyeha v iranski prestolnici, kljub nevarnosti, da bo to zanetilo širši spopad na območju bližnjega vzhoda, ki pa si ga v Teheranu ne želijo. Velja poudariti, da je Izrael umoril vodjo političnega urada Hamasa, ne pa vojaškega poveljnika te organizacije. Umorjeni politični voditelj Hamasa je bil namreč glavni pogajalec v pogovorih o prekinitvi spopadov v Gazi, ki več kot očitno niso v interesu predsednika izraelske vlade in njegovih cionističnih skrajnežev, zato so ga umorili. Nadaljevanje oziroma širjenje vojne je tudi v osebnem interesu Netanjahuja, ki na ta način zavlačuje sodni proces proti njemu, saj mu grozi zaradi korupcije do 30 let zapora. Celotni bližnji vzhod, usoda Palestincev pa tudi svetovni mir so talci Netanjahuja in skrajnih religioznih cionistov, ki pa ga podpirajo pri ustvarjanju tako imenovanega Velikega Izraela. Slednji bo imel, če bo ustanovljen, vsa obeležja skrajne rasistične države.
Nedavno je Netanjahu sporočil beli hiši, da bo, če bo potrebno, Izrael v soočenju iz Iranom, uporabil tudi nekatera najnovejša v vojnah doslej še nepreizkušena orožja. To seveda pomeni uporabo atomskega orožja. Najbolj znani ameriški strokovnjak s tega področja Scott Ritter trdi, da Izrael razpolaga s tako imenovano umazano nevtronsko bombo, ki bolj kot ruši, ubija ljudi. Izrael utegne biti v skrajnem primeru, po ameriškem atomskemu napadu na Hirošimo in Nagasaki na današnji dan pred 79 leti prva država, ki bo uporabila atomsko orožje. To odpira vprašanje ali smo na pragu prvega atomskega spopada v zgodovini naše civilizacije? Pakistan je namreč že napovedal, da bo v tem primeru dal Iranu na razpolago svoje atomsko orožje. Netanjahujev strateški cilj je v vojno proti Iranu pritegniti predvsem ZDA. Brez njihove podpore Izrael nima prav nobene možnosti za zmago.
Nedavne računalniške simulacije širšega spopada Izraela z arabskimi državami so namreč pokazale, da bi Izrael takšno vojno brez ameriške podpore gladko izgubil. Zakaj se Izrael tako srdito osredotoča na Iran? Prvič verjetno zato, ker se islamska revolucija v Iranu, še ni tako kot države arabske lige, sprijaznila z obstojem židovske države, drugič pa zato ker bo Iran, če se bo odločil prej ali slej izdelal atomsko orožje. To bi pomenilo konec izraelskega monopola na tem področju na širšem območju bližnjega vzhoda. V Tel Avivu se zato pripravljajo na morebitni preventivni napad na Iran. Obrambni minister Gallant pravi, da je izraelska vojska sposobna izvesti hiter preventivni napad, kar potrjuje tudi premier Netanjahu. To bi se lahko zgodilo le z izrecno ameriško vojaško podporo.
Pentagon je na to območje že poslal dve letalonosilki in strateške bombnike, ki bodo če bo potrebno sodelovali v vojni. V Washingtonu sicer uradno pozivajo k prekinitvi najnovejšega kroga nasilja in h koncu spopadov v Gazi, istočasno pa še naprej poudarjajo, da bodo ZDA branile Izrael. Če bi v Washingtonu res poskušali končati nasilje, ki ga zganja Izrael, bi mu za začetek prekinile vse dobave orožja. Državni terorizem je na žalost bistvo sedanjega skrajnega izraelskega sionističnega režima. Potrjujejo ga nadaljevanje izraelskega genocida v Gazi ob podpori ZDA, brezbrižnosti EU, arabskih pa tudi drugih držav. Aprila, ko je Izrael napadel iranski konzulat v Damasku in ubil več visokih iranskih funkcionarjev so v Teheranu potrebovali 12 dni, da so se odločili za povračilni napad. Koliko časa bodo rabili tokrat? Daljši kot bo premor med atentatom na političnega voditelja Hamasa in odzivom Irana, več časa bo za diplomacijo, kar pa seveda še zdaleč ne pomeni dokončne pomiritve sedanjega krize. Konec sanj o ustanovitvi rasističnega Velikega Izraela, s tem pa tudi genocida v Gazi, bi bila namreč možna samo z odstranitvijo skrajnih cionistov z oblasti, če ne drugače tudi z obsežnimi sankcijami, in če to ne bi zaleglo s postavitvijo teroristične države Izrael pod mednarodno kontrolo. To pa seveda v nobenem primeru, posebej zaradi ameriške podpore Izraelu, ne bo mogoče.
Toliko za danes Lep pozdrav
Dobra, realna analiza.
Smrt Izraelu!
Kocka je padla
Izbiranje slovenskega komisarja komisije EU
Golobova vlada je pokleknila pod pritiskom predsednice evropske komisije Ursule von der Leyen. Na mesto odstopljenega slovenskega kandidata za komisarja Tomaža Vesela je imenovala žensko, bivšo diplomatko Marto Kos. Slovenija je tako pristala v majhni skupini manj suverenih držav EU, ki pristajajo na podrejen status. V procesu imenovanj evropskih komisarjev so bili kršeni nekateri temeljni demokratični postopki. Prvič; spoštovanje ustaljenih procedur izbire, to velja tako za Ljubljano kot za Bruselj, ki so temeljni predpogoj za delovanje demokracije in drugič; tako Splošna deklaracija človekovih pravic kot slovenska ustava prepovedujeta razlikovanje na spolni osnovi.
Predsednica evropske komisije ni postavila zahteve po konkretnem uravnoteženju spolne kvote pred začetkom procesa izbire kandidatov, ampak ko so nekatere države že izbrale svoje kandidate. Ni dvoma, da gre za izsiljevanje majhnih držav za kar ni prav nobene pravne osnove. Predsednica komisije bi morala namreč pri dveh ponujenih imenih vztrajala pri vseh državah, ki so za komisarja ponudile le enega kandidata, ne le pri nekaterih. Brez dvoma je težnja za večjo spolno uravnoteženost absolutno upravičena, vendar bi morala komisija vzpostaviti pregledni sistem izbiranja kandidatov oziroma kandidatk na osnovi spolnih kvot, ki bi veljal za vse države članice brez izjeme. Kar zadeva Slovenijo je čas za vpeljavo javnega natečaja za izbiro evropskega komisarja in opustitev prakse, da kandidate po svojih merilih izbirajo vsakokratne vladajoče politične elite. Tomaž Vesel je bil po splošnem prepričanju dober kandidat, vendar postopek njegove izbire ni bil transparenten. V oči pada tudi dejstvo, da je predsednica komisije zahtevala spremembe kandidatov v državah, kjer niso na oblasti stranke njene konzervativne ljudske koalicije. Golobova vlada je upognila hrbtenico, čeprav je kandidata odobril parlament kot najvišji organ naše suverenosti. Predsednica komisije ne bi smela imeti pravice spreminjati sklepov suverenih držav članic. Kljub temu bi se lahko zgodilo, da bi avtokratsko navdihnjena predsednica zavrnila tudi Kosovo, če ji ideološko ali kakor koli drugače ne bo ustrezala.
Degradacija Slovenije in še nekaj drugih držav na katere je predsednica komisije naslovila svoje nedostojne zahteve potrjuje, da komisijo vodi kot nekakšna absolutna monarhinja. S tega zornega kota bi bilo zanimivo vedeti ali komisija deluje kot kolektivni organ, ali pa podlega njeni samovolji v sozvočju z nekaj velikimi državami, ki jo podpirajo, kot so na primer Nemčija, Francija ter nečlanica ZDA, ki doseže v Bruslju vse kar hoče, tudi če je to v nasprotju z strateškimi interesi EU. Glede na to, da bodo na dnevnem redu komisije v tem mandatu nekatera zelo pomembna vprašanja, ki bodo ključnega pomena za delovanje EU kot zveze suverenih držav; to so predvsem politična reforma oziroma odprava načela soglasja in uvedba (pre)glasovanja o pomembnih vprašanjih, grozeča remilitarizacija Evrope, poskus revitalizacije gospodarstev EU, ki vse bolj zaostajajo za konkurenco ter vse manj zeleni podnebni prehod, je seveda zelo pomembno kdo bo zastopal naše barve v komisiji. Ursula von der Leyen uvaja v EU neke vrste » junkersko demokracijo,« ki jo vodijo določene ozke politične in kapitalske elite. Omenjena politika, se odraža tudi v zunanjepolitični orientaciji EU, oziroma v podpori nadaljevanja vojne v Ukrajini in genocida v Gazi. EU ne bo ustavila upadanja svoje gospodarske in politične moči, če ne bo vzpostavila novega varnostnega sistema v Evropi, ki bo garantiral mir, stabilnost in nedotakljivost meja vseh držav, tudi Ukrajine in Rusije.
Nek drugi bolj daljnovidni nemški von, Otto von Bismarck je pred več kot sto leti ugotovil, da je skrivnost evropske politike v vzpostavitvi stabilnih odnosov z Rusijo. Kadar je Nemčija opustila to načelo je izgubila; tako je bilo leta 1918, leta 1941, to se utegne zgoditi tudi v naslednjih letih. Ta trend nakazuje hitro napredujoča deindustrializacija Nemčije s pogubnimi učinki za vso Evropo, ki je v veliki meri posledica vojne v Ukrajini, izgube poceni ruske energije in tržišča.
Če bo EU sledita ameriški politiki zaostrovanja odnosov ne samo z Rusijo ampak tudi s Kitajsko in državami Brics, se bo soočila z agonijo in postopnim razkrojem. Oholo obnašanje zahodnih politikov in predsednice evropske komisije kaže, da se tega ne zavedajo. Tudi mi si bomo morali naliti čistega vina; ali bomo hlapci, ali suverena država. Zato smo se konec koncev tudi osamosvojili. Kdor ne spoštuje samega sebe, ga ne spoštujejo niti drugi!
Odgovor na objavo uporabnika
robi9, 13.09.2024 ob 09:05
robi9, 13.09.2024 ob 09:05
Kocka je padla
Izbiranje slovenskega komisarja komisije EU
Golobova vlada je pokleknila pod pritiskom predsednice evropske komisije Ursule von der Leyen. Na mesto odstopljenega slovenskega kandidata za komisarja Tomaža Vesela je imenovala žensko, bivšo diplomatko Marto Kos. Slovenija je tako pristala v majhni skupini manj suverenih držav EU, ki pristajajo na podrejen status. V procesu imenovanj evropskih komisarjev so bili kršeni nekateri temeljni demokratični postopki. Prvič; spoštovanje ustaljenih procedur izbire, to velja tako za Ljubljano kot za Bruselj, ki so temeljni predpogoj za delovanje demokracije in drugič; tako Splošna deklaracija človekovih pravic kot slovenska ustava prepovedujeta razlikovanje na spolni osnovi.
Predsednica evropske komisije ni postavila zahteve po konkretnem uravnoteženju spolne kvote pred začetkom procesa izbire kandidatov, ampak ko so nekatere države že izbrale svoje kandidate. Ni dvoma, da gre za izsiljevanje majhnih držav za kar ni prav nobene pravne osnove. Predsednica komisije bi morala namreč pri dveh ponujenih imenih vztrajala pri vseh državah, ki so za komisarja ponudile le enega kandidata, ne le pri nekaterih. Brez dvoma je težnja za večjo spolno uravnoteženost absolutno upravičena, vendar bi morala komisija vzpostaviti pregledni sistem izbiranja kandidatov oziroma kandidatk na osnovi spolnih kvot, ki bi veljal za vse države članice brez izjeme. Kar zadeva Slovenijo je čas za vpeljavo javnega natečaja za izbiro evropskega komisarja in opustitev prakse, da kandidate po svojih merilih izbirajo vsakokratne vladajoče politične elite. Tomaž Vesel je bil po splošnem prepričanju dober kandidat, vendar postopek njegove izbire ni bil transparenten. V oči pada tudi dejstvo, da je predsednica komisije zahtevala spremembe kandidatov v državah, kjer niso na oblasti stranke njene konzervativne ljudske koalicije. Golobova vlada je upognila hrbtenico, čeprav je kandidata odobril parlament kot najvišji organ naše suverenosti. Predsednica komisije ne bi smela imeti pravice spreminjati sklepov suverenih držav članic. Kljub temu bi se lahko zgodilo, da bi avtokratsko navdihnjena predsednica zavrnila tudi Kosovo, če ji ideološko ali kakor koli drugače ne bo ustrezala.
Degradacija Slovenije in še nekaj drugih držav na katere je predsednica komisije naslovila svoje nedostojne zahteve potrjuje, da komisijo vodi kot nekakšna absolutna monarhinja. S tega zornega kota bi bilo zanimivo vedeti ali komisija deluje kot kolektivni organ, ali pa podlega njeni samovolji v sozvočju z nekaj velikimi državami, ki jo podpirajo, kot so na primer Nemčija, Francija ter nečlanica ZDA, ki doseže v Bruslju vse kar hoče, tudi če je to v nasprotju z strateškimi interesi EU. Glede na to, da bodo na dnevnem redu komisije v tem mandatu nekatera zelo pomembna vprašanja, ki bodo ključnega pomena za delovanje EU kot zveze suverenih držav; to so predvsem politična reforma oziroma odprava načela soglasja in uvedba (pre)glasovanja o pomembnih vprašanjih, grozeča remilitarizacija Evrope, poskus revitalizacije gospodarstev EU, ki vse bolj zaostajajo za konkurenco ter vse manj zeleni podnebni prehod, je seveda zelo pomembno kdo bo zastopal naše barve v komisiji. Ursula von der Leyen uvaja v EU neke vrste » junkersko demokracijo,« ki jo vodijo določene ozke politične in kapitalske elite. Omenjena politika, se odraža tudi v zunanjepolitični orientaciji EU, oziroma v podpori nadaljevanja vojne v Ukrajini in genocida v Gazi. EU ne bo ustavila upadanja svoje gospodarske in politične moči, če ne bo vzpostavila novega varnostnega sistema v Evropi, ki bo garantiral mir, stabilnost in nedotakljivost meja vseh držav, tudi Ukrajine in Rusije.
Nek drugi bolj daljnovidni nemški von, Otto von Bismarck je pred več kot sto leti ugotovil, da je skrivnost evropske politike v vzpostavitvi stabilnih odnosov z Rusijo. Kadar je Nemčija opustila to načelo je izgubila; tako je bilo leta 1918, leta 1941, to se utegne zgoditi tudi v naslednjih letih. Ta trend nakazuje hitro napredujoča deindustrializacija Nemčije s pogubnimi učinki za vso Evropo, ki je v veliki meri posledica vojne v Ukrajini, izgube poceni ruske energije in tržišča.
Če bo EU sledita ameriški politiki zaostrovanja odnosov ne samo z Rusijo ampak tudi s Kitajsko in državami Brics, se bo soočila z agonijo in postopnim razkrojem. Oholo obnašanje zahodnih politikov in predsednice evropske komisije kaže, da se tega ne zavedajo. Tudi mi si bomo morali naliti čistega vina; ali bomo hlapci, ali suverena država. Zato smo se konec koncev tudi osamosvojili. Kdor ne spoštuje samega sebe, ga ne spoštujejo niti drugi!
Kaj ima to zgornje z Lipuščkom?
Uvod v tretjo svetovno vojno, 1. nadaljevanje
Bidnova administracija, Nato in Evropska unija še naprej vztrajno stopnjujejo napetosti z Rusijo in se očitno več kot nonšalantno pripravljajo na tretjo svetovno vojno. Ameriški in evropski politiki naj bi namreč razpravljali o tem, da bi Ukrajini dali taktično jedrsko orožje, britanski in francoski funkcionarji pa o tem, da bi v Ukrajino poslali svoje vojake. Očitno so zahodni politiki povsem izgubili razsodnost. Z veliko mero trmoglavosti namreč ocenjujejo, da se Putin samo arogantno pretvarja, kljub temu da je ruska vojska na Ukrajino prvič izstrelila strateško raketo, ki je bila po rušilni moči enaka eksploziji taktične jedrske bombe, vendar brez radioaktivnega sevanja. Sklep o uporabi ameriških (posredno pa tudi britanskih in francoskih) raket dolgega dosega, ki je bil uvod v sedanje zaostrovanje, je bil sprejet brez izrecnega soglasja Pentagona, čeprav jih upravljajo pripadniki ameriške vojske, usmerjajo pa z ameriškimi vojaškimi sateliti. To pomeni, da so ZDA, Velika Britanija in Francija (skupaj z Natom) v nenapovedani vojni z Rusijo. Še vedno ni jasno, ali je bil predsednik Biden samo formalni predlagatelj tega ukrepa. Vse več je namreč znakov, da je v zadnjih tednih njegove vladavine oblast prevzela tako imenovana globoka država, ki jo sestavljajo vojaško industrijski kompleks, obveščevalne službe in židovski lobi. Pentagon so iz procesa odločanja povsem izključili; že dvakrat doslej je namreč preprečil podobne ukrepe. Biden se v zvezi s tem sklepom, ki utegne biti uvod v neposredni vojaški spopad med ZDA, Natom in Rusijo, sploh ni oglasil. Podobno velja tudi za zmagovalca predsedniških volitev Trumpa, čeprav je bil omenjeni sklep brez dvoma sprejet zlasti zato, da po nastopu predsedniške funkcije 20. januarja ne bi sprožil diplomatske pobude za končanje vojne v Ukrajini. Edino Trump morda lahko ustavi sedanje stanje norosti, ki ga vestno širijo tudi nekateri njegovi skrajno nerazsodni in agresivni vojnohujskaški sodelavci, ki jih namerava vključiti v svojo administracijo. Ni izključeno, da bo tako imenovana globoka država stopnjevanje vojne v Ukrajini in morebitni izraelsko (ameriški) napad na Iran v skrajnem primeru skušala izkoristiti za razglasitev izrednega stanja, kar bi za nedoločen čas podaljšalo mandat sedanji administraciji, Trumpu pa preprečilo prevzem predsedniških dolžnosti. Brez dvoma bi bil takšen ukrep enak državnemu udaru, kar se zdi nemogoče. Putin je zelo jasno povedal, da bo nadaljevanje raketnih napadov na Rusijo povzročilo povračilne ukrepe proti vsem državam, ki so Ukrajini dovolile napade s temi raketami na cilje do 300 kilometrov v globino Rusije. To opozorilo velja zlasti za Veliko Britanijo, ki je glavna pobudnica teh napadov. Nova ruska supersonična strateška raketa z imenom Lešnik lahko uniči vsa vojaška oporišča ZDA in Nata v Evropi in na Bližnjem vzhodu brez uporabe jedrskih bojnih glav. Kinetična energija, ki jo pridobi raketa zaradi visoke hitrosti tudi do 12 tisoč kilometrov na uro sproži ob udarcu na zemljo podobno energijo kot taktične atomske bombe. Te rakete, ki jih zahod zaenkrat še nima, imajo doseg najmanj 5800 kilometrov. Največja ukrajinska tovarna raket, ki so jo napadli Rusi s to raketo, je, kot kažejo satelitski posnetki, popolnoma uničena. Ker zaenkrat te vrste raket ni mogoče sestreliti, bodo Rusi, kot so napovedali v Moskvi, v primeru novih napadov predhodno obvestili prebivalce, naj se umaknejo. Podobno so storili tudi v prvem primeru. Prva uporaba te rakete bo povzročila pravo revolucijo v vojskovanju med velikimi silami. ZDA in Nato namreč nimajo podobnega orožja in se lahko rušilni moči te rakete zoperstavijo samo z uporabo jedrskega orožja. Po drugi strani je omenjena inovativna raketa, ki negira splošno prepričanje na zahodu, da je Rusija šibka država tudi po tehnološki plati, lahko tudi priložnost za človeštvo, da se končno znebi jedrskega orožja. Nekateri neodvisni ameriški komentatorji to supersonično rusko raketo primerjajo celo s projektom Manhattan, ki je med drugo svetovno vojno sprožil razvoj atomskega orožja. Tega se zahodni politiki in strategi očitno še ne zavedajo. New York Times na primer piše, da ameriški in evropski funkcionarji razpravljajo celo o možnosti, da bi Ukrajini še pred iztekom Bidnovega mandata dobavili atomsko orožje, s čimer naj bi nevtralizirali to orožje, ki ga zahod še nima in se pred njim ne more braniti. Splošne priprave na obsežno vojno v Evropi se medtem nadaljujejo. Nato izvaja veliko vojno vajo na Finskem, v kateri pod poveljstvom ZDA sodeluje 28 držav. Podobno vojaško vajo bodo izvedli tudi v Nemčiji. Pet največjih evropskih držav – Francija, Nemčija, Italija, Španija in Velika Britanija – se je odločilo za skupno izdajo obrambnih obveznic za podporo evropski vojni industriji.
Predsednica evropske komisije Ursula Von der Leyen je izjavila, da mora EU v naslednjem desetletju vložiti najmanj 500 milijard evrov za krepitev svojih vojaških sil in nadaljnjega oboroževanja Ukrajine. V vseh teh akcijah bo sodelovala kot ena izmed najbolj vdanih članic Nata tudi Slovenija. Slovenskim oblastnikom in vladi nismo dali nikoli soglasja za sodelovanje v netenju nove vseevropske ali celo svetovne vojne.
Silvestrska pomisel: Annus horribilis 2024
Smrt Jimmyja Carterja, 39. predsednika ZDA, je na simbolični način označilo konec enega izmed najbolj krutih let po koncu druge svetovne vojne. Carter velja namreč za enega najuglednejših borcev za osnovne človekove pravice, kljub temu da je v svojem mandatu storil nekaj hudih zgodovinskih napak, ki še danes bremenijo mednarodne odnose. Leto 2024 bo prišlo v zgodovino zaradi najokrutnejšega genocida, ki ga izraelska vojska z ameriško in zahodno pomočjo izvaja v Gazi in na zasedenih arabskih ozemljih, ter absolutno nepotrebne vojne v Ukrajini, v kateri se za tuje interese množično pobijata dva sorodna slovanska naroda.
Obdobje ne vojne ne pravega miru na globalnem prizorišču se bo očitno nadaljevalo še v letu 2025. Ta trend naznanja tudi novoizvoljeni ameriški predsednik Trump, ki je v zadnjih dneh napovedal vrsto šokantnih ukrepov, ki bodo, če bodo uresničeni, dokončno uničili globalni politični, pogojno rečeno liberalni svetovni ustroj. Trump bi Kanado kar spremenil v 51. ameriško državo, z vojsko zasedel Panamski prekop, če bi bilo treba, bi vojaško posredoval tudi v Mehiki in od Danske kupil, če ne bo šlo drugače, pa kratko malo priključil k ZDA največji svetovni otok Grenlandijo. V ozadju vseh teh potez in napovedi je Kitajska oziroma težnja ZDA, da bi obdržale svetovno hegemonijo, ki jo lahko na miren način ogrozi samo Kitajska.
ZDA se bodo pod njegovim vodstvom očitno vedle tako nekdanje evropske kolonialne sile, ki so z agresijo širile svoje imperije. V bistvu so z osvajanjem domnevno nikogaršnjega ozemlja nastale tudi ZDA. Tako kot danes skrajni izraelski cionistični politiki ne priznavajo Palestincev, tako tudi nekdanji angleški kolonisti niso priznavali staroselskih Indijancev in so jih kratko malo iztrebili.
Trump napoveduje, da bo v milejši obliki nadaljeval politiko kolonialnega osvajanja. Takšna politika je značilna za imperije, ki se soočajo z upadanjem in hočejo za vsako ceno zadržati svojo hegemonijo. ZDA na primer skupaj z Zahodom oziroma skupino najrazvitejših svetovih držav, združenih v skupini G7, izgublja boj za gospodarsko prevlado z državami svetovnega juga, ki so združene v skupini BRICS. Zahod ustvarja po zadnjih podatkih le še dobrih 31 % svetovnega bruto proizvoda, države BRICS pa 40 odstotkov. ZDA bodo pod Trumpom, če bo uresničil svoje napovedi, z nekdanjimi kolonialnimi metodami skušale obdržati svetovno prevlado.
Očitno ameriških in zahodnih politikov na splošno, ki prisegajo na globalni red, temelječ na pravilih, ki jih postavljajo v Washingtonu, ne zanimajo več nekateri temeljni postulati, na katerih je bil zgrajen svetovni politični sistem, ki je zagotavljal vsaj minimalno spoštovanje pravice narodov do samoodločbe, ozemeljsko nedotakljivost in suvereno enakost vseh držav. Vračamo se v čase, ko so ameriške topovnjače v 19. stoletju v okviru tako imenovane Dragove doktrine bombardirale pristanišča tistih latinskoameriških držav, ki niso bile sposobne odplačevati dolgov, v fevdalizmu pa so zemljiški gospodje prodajali svoja zemljišča skupaj s podložniki. Tudi ta praksa se zna ponoviti, če bi Danska privolila v izsiljeno prodajo Grenlandije. ZDA so se v preteklosti širile tudi z nakupi ozemelj; ZDA so na primer leta 1872 od Rusije kupile Aljasko, leta 1803 od Francije Lujzijano, leta 1917 od Danske Deviške otoke itd.
Trump, ki bo v svojo administracijo predvidoma uvrstil nekatere najhujše jastrebe, ki so vsi po vrsti megasionisti, je torej še pred nastopom mandata povzročil pravi vihar. Edina pozitivna točka je napoved, da bo končal vojno v Ukrajini, vendar tudi to še zdaleč ni gotovo. V Moskvi namreč pod nobenim pogojem ne bodo privolili, da bi bila Ukrajina, pa čeprav šele čez 20 let, vključena v Nato, tako kot naj bi predvideval Trumpov mirovni načrt. Vojna se bo zato lahko nadaljevala do bridkega konca oziroma zloma ukrajinske vojske. Evropske države kljub zaklinjanju njihovih voditeljev, ki so večinoma na vse bolj trhlih nogah, da bodo vztrajali pri podpori Ukrajine, dokler bo to potrebno, same niso sposobne obdržati Zelenskega nad vodo. Obstaja nevarnost, da bo med Rusijo in Evropo tudi po koncu vojne nastal nov »berlinski« zid.
Evropske države so vse bolj na obrobju mednarodnih odnosov in ni veliko možnosti, da bi ohranile svoj nekdanji status. Zato bi bila potrebna strateška avtonomija, ki jo sedanja generacija vodilnih evropskih in naših politikov, ki klečeplazijo pred ZDA, ni sposobna oblikovati. Trumpova doktrina America first oziroma najprej Amerika prerašča v doktrino America only oziroma samo Amerika. Trump očitno ne bo imel pomislekov škodovati interesom tudi najzvestejših zavezniških držav, če bi to povečalo ameriško moč. Kljub temu doslej vodilni evropski politiki razen redkih izjem niso bili sposobni voditi samostojnejše globalne politike, na primer obsoditi, kaj šele preprečiti genocida, ki ga Izrael ob pomoči ZDA izvaja nad Palestinci. Pred našimi očmi zato nastaja tako imenovani veliki Izrael, skrajna rasistična tvorba, ki bi utegnila zakuhati celo svetovno vojno. Skrajni cionizem je postal uradna ideologija zahodnega imperializma na čelu z ZDA in podporo evropskih držav, še zlasti velikih, ki se očitno še niso povsem odpovedale kolonialni dediščini.
Po vsem povedanem leto 2025 najbrž ne bo annus mirabilis oziroma odlično leto. A pustimo se pozitivno presenetiti! Torej, srečno novo leto!
Odgovor na objavo uporabnika
je v penziji, 13.09.2024 ob 08:07
je v penziji, 13.09.2024 ob 08:07
Vmes je bil malo na Kitajskem ( nekako do korone). Nekaj časa je živel nekje v Prekmurju? Lep dedec? No, ja.
Poznam ga še od prej, bolj bežno. Kasneje sem ga preko moža bolje spoznala (sta rojaka). Nekaj časa je bil v NY, potem pa je živel nekje na Štajerskem aliv Prekmurju. Tudi na Kitajskem. Lep dedec? No ja, vsak ima svoj okus. Ta kandidatura v EU se mi je zdela pretirana. Človek je že v letih, sicer bister v glavo, a kljub temu. Naj uživa v penziji.
Odgovor na objavo uporabnika
robi9, 03.01.2025 ob 13:48
robi9, 03.01.2025 ob 13:48
Silvestrska pomisel: Annus horribilis 2024
Smrt Jimmyja Carterja, 39. predsednika ZDA, je na simbolični način označilo konec enega izmed najbolj krutih let po koncu druge svetovne vojne. Carter velja namreč za enega najuglednejših borcev za osnovne človekove pravice, kljub temu da je v svojem mandatu storil nekaj hudih zgodovinskih napak, ki še danes bremenijo mednarodne odnose. Leto 2024 bo prišlo v zgodovino zaradi najokrutnejšega genocida, ki ga izraelska vojska z ameriško in zahodno pomočjo izvaja v Gazi in na zasedenih arabskih ozemljih, ter absolutno nepotrebne vojne v Ukrajini, v kateri se za tuje interese množično pobijata dva sorodna slovanska naroda.
Obdobje ne vojne ne pravega miru na globalnem prizorišču se bo očitno nadaljevalo še v letu 2025. Ta trend naznanja tudi novoizvoljeni ameriški predsednik Trump, ki je v zadnjih dneh napovedal vrsto šokantnih ukrepov, ki bodo, če bodo uresničeni, dokončno uničili globalni politični, pogojno rečeno liberalni svetovni ustroj. Trump bi Kanado kar spremenil v 51. ameriško državo, z vojsko zasedel Panamski prekop, če bi bilo treba, bi vojaško posredoval tudi v Mehiki in od Danske kupil, če ne bo šlo drugače, pa kratko malo priključil k ZDA največji svetovni otok Grenlandijo. V ozadju vseh teh potez in napovedi je Kitajska oziroma težnja ZDA, da bi obdržale svetovno hegemonijo, ki jo lahko na miren način ogrozi samo Kitajska.
ZDA se bodo pod njegovim vodstvom očitno vedle tako nekdanje evropske kolonialne sile, ki so z agresijo širile svoje imperije. V bistvu so z osvajanjem domnevno nikogaršnjega ozemlja nastale tudi ZDA. Tako kot danes skrajni izraelski cionistični politiki ne priznavajo Palestincev, tako tudi nekdanji angleški kolonisti niso priznavali staroselskih Indijancev in so jih kratko malo iztrebili.
Trump napoveduje, da bo v milejši obliki nadaljeval politiko kolonialnega osvajanja. Takšna politika je značilna za imperije, ki se soočajo z upadanjem in hočejo za vsako ceno zadržati svojo hegemonijo. ZDA na primer skupaj z Zahodom oziroma skupino najrazvitejših svetovih držav, združenih v skupini G7, izgublja boj za gospodarsko prevlado z državami svetovnega juga, ki so združene v skupini BRICS. Zahod ustvarja po zadnjih podatkih le še dobrih 31 % svetovnega bruto proizvoda, države BRICS pa 40 odstotkov. ZDA bodo pod Trumpom, če bo uresničil svoje napovedi, z nekdanjimi kolonialnimi metodami skušale obdržati svetovno prevlado.
Očitno ameriških in zahodnih politikov na splošno, ki prisegajo na globalni red, temelječ na pravilih, ki jih postavljajo v Washingtonu, ne zanimajo več nekateri temeljni postulati, na katerih je bil zgrajen svetovni politični sistem, ki je zagotavljal vsaj minimalno spoštovanje pravice narodov do samoodločbe, ozemeljsko nedotakljivost in suvereno enakost vseh držav. Vračamo se v čase, ko so ameriške topovnjače v 19. stoletju v okviru tako imenovane Dragove doktrine bombardirale pristanišča tistih latinskoameriških držav, ki niso bile sposobne odplačevati dolgov, v fevdalizmu pa so zemljiški gospodje prodajali svoja zemljišča skupaj s podložniki. Tudi ta praksa se zna ponoviti, če bi Danska privolila v izsiljeno prodajo Grenlandije. ZDA so se v preteklosti širile tudi z nakupi ozemelj; ZDA so na primer leta 1872 od Rusije kupile Aljasko, leta 1803 od Francije Lujzijano, leta 1917 od Danske Deviške otoke itd.
Trump, ki bo v svojo administracijo predvidoma uvrstil nekatere najhujše jastrebe, ki so vsi po vrsti megasionisti, je torej še pred nastopom mandata povzročil pravi vihar. Edina pozitivna točka je napoved, da bo končal vojno v Ukrajini, vendar tudi to še zdaleč ni gotovo. V Moskvi namreč pod nobenim pogojem ne bodo privolili, da bi bila Ukrajina, pa čeprav šele čez 20 let, vključena v Nato, tako kot naj bi predvideval Trumpov mirovni načrt. Vojna se bo zato lahko nadaljevala do bridkega konca oziroma zloma ukrajinske vojske. Evropske države kljub zaklinjanju njihovih voditeljev, ki so večinoma na vse bolj trhlih nogah, da bodo vztrajali pri podpori Ukrajine, dokler bo to potrebno, same niso sposobne obdržati Zelenskega nad vodo. Obstaja nevarnost, da bo med Rusijo in Evropo tudi po koncu vojne nastal nov »berlinski« zid.
Evropske države so vse bolj na obrobju mednarodnih odnosov in ni veliko možnosti, da bi ohranile svoj nekdanji status. Zato bi bila potrebna strateška avtonomija, ki jo sedanja generacija vodilnih evropskih in naših politikov, ki klečeplazijo pred ZDA, ni sposobna oblikovati. Trumpova doktrina America first oziroma najprej Amerika prerašča v doktrino America only oziroma samo Amerika. Trump očitno ne bo imel pomislekov škodovati interesom tudi najzvestejših zavezniških držav, če bi to povečalo ameriško moč. Kljub temu doslej vodilni evropski politiki razen redkih izjem niso bili sposobni voditi samostojnejše globalne politike, na primer obsoditi, kaj šele preprečiti genocida, ki ga Izrael ob pomoči ZDA izvaja nad Palestinci. Pred našimi očmi zato nastaja tako imenovani veliki Izrael, skrajna rasistična tvorba, ki bi utegnila zakuhati celo svetovno vojno. Skrajni cionizem je postal uradna ideologija zahodnega imperializma na čelu z ZDA in podporo evropskih držav, še zlasti velikih, ki se očitno še niso povsem odpovedale kolonialni dediščini.
Po vsem povedanem leto 2025 najbrž ne bo annus mirabilis oziroma odlično leto. A pustimo se pozitivno presenetiti! Torej, srečno novo leto!
Je to Lipušček napisal? Hm…
Stopnjevanje napetosti pred zamenjavo oblasti v ZDA
Novoizvoljeni ameriški predsednik Donald Trump je obtožil odhajajočega predsednika Joeja Bidna, da dela vse mogoče, da bi mu otežil prihod v Belo hišo. Nekateri neodvisni komentatorji opozarjajo, da obstajajo znaki, da Bidnova administracija ustvarja pogoje celo za morebitno uvedbo izrednega stanja, ki bi preprečila takojšen prenos oblasti. V tej funkciji sta tudi zaostrovanje krize na Bližnjem vzhodu, kot tudi vojna v Ukrajini, kjer je ukrajinska vojska, čeprav ji na glavni fronti pohajajo moči, začela novo ofenzivo na območju Kurska, nekaj deset kilometrov znotraj ruskega ozemlja. V to kategorijo spada tudi prepoved tranzita ruskega plina čez ukrajinsko ozemlje, ki je bila očitno sprejeta v dogovoru z Bidnovo administracijo; ta utegne povzročiti hudo energetsko krizo in velik skok cen plina na Slovaškem, Madžarskem in Moldaviji, delno pa tudi v Avstriji in EU.
Trumpova osebna varnost naj bi bila ogrožena, kar naj bi potrjevala ne samo dva dosedanja neuspešna poskusa atentata nanj, ampak tudi nedavna teroristična napada v New Orleansu in Las Vegasu, v katere naj bi bili vpleteni islamski skrajneži, ki so na črni listi uradne ameriške politike, Cia pa jih po drugi strani podpira. Nekdanji inšpektor za atomsko oborožitev Scott Ritter, ki nastopa kot neodvisni komentator, trdi, da Trumpa ogrožajo tudi ukrajinski ekstremisti, ki so prisotni v ZDA in hočejo na vsak način preprečiti, da bi Trump prisilil ukrajinske oblasti, da pristanejo na konec vojne pod za Ukrajino zelo neugodnimi pogoji. Zelenski po eni strani še naprej izvaja politiko nadaljevanja vojne za vsako ceno, ki jo zagovarjajo odhajajoči jastrebi v Bidnovi administraciji, ki so očitno od vse manj lucidnega predsednika prevzeli vodenje oblasti, po drugi strani pa skuša obdržati Trumpovo naklonjenost kljub njegovemu mnenju, da je treba zaustaviti sedanjo morijo na frontah.
Z glavnimi obrisi mirovnega načrta, o katerem razmišlja Trump, niso zadovoljni niti v Kijevu niti v Moskvi. Načrt, kolikor je o njem javno znanega, namreč ne predvideva, da bi bile ZDA super garant mirovnega sporazuma, kar zahteva Zelenski, ruska stran pa zavrača predlog, da bi članstvo Ukrajine v Natu prestavili le za dvajset let, saj zahteva dokončen nevtralni status Ukrajine. V Moskvi nasprotujejo tudi predlogu, da bi demilitarizirano območje med obema državama nadzorovale mirovne čete, sestavljene iz vojakov Velike Britanije, Francije, Nemčije in Poljske, saj so omenjene države sestavni del sedanje protiruske Natove koalicije. To so samo glavne pripombe na mirovni načrt, ki ga Trump očitno ne bo mogel uresničiti v 24 urah po prevzemu oblasti, kot je napovedal med predvolilno tekmo.
Rusija, ki zmaguje na glavni fronti, ne bo privolila v polovični kompromis oziroma zamrznjen konflikt, ampak bo, če bo treba – to je razbrati iz izjav ruskih funkcionarjev – vztrajala do konca oziroma do zmage na bojišču. Zdesetkana ukrajinska vojska ne bo več mogla dolgo zdržati ruskega pritiska, tudi če bodo ZDA oziroma Zahod Ukrajini še naprej pošiljali orožje, saj Ukrajini zmanjkuje predvsem za boj sposobnih mladeničev. Pojavljajo se tudi iracionalni predlogi (slišati jih je mogoče tudi pri nas), da bi morali Ukrajini, zato da bi okrepili njen pogajalski položaj, omogočiti dostop do atomskega rožja, kar bi bil samo še en korak več v smeri atomske vojne. Glede na stanje na bojiščih se očitno obeta ali vojaški poraz Ukrajine in s tem Nata ali pa svetovna vojna oziroma spopad med Rusijo in Zahodom. Tretja edina razsodna možna pot je kompromis, ki pa ga bo zelo težko doseči. Mogoč bo samo v primeru, če se bo oblikoval nov varnostni sistem v Evropi, kar je za zdaj iluzija, saj so vodilni evropski politiki še naprej zagovorniki nadaljevanja vojne. Brez konca vojne v Ukrajini in postopne normalizacije odnosov z Rusijo bo EU še naprej izgubljala tla pod nogami. Po eni strani postaja strateško vse manj pomembna, po drugi strani pa tudi zaradi vse večje gospodarske krize drsi v čedalje večji avtoritarizem.
Nadaljevanje genocida v Gazi in rojevanje Velikega Izraela, čemur vodilne evropske države ne oporekajo, bodo vplivali tudi na potek reševanja vojne v Ukrajini. Rusija namreč pod nobenim pogojem ne bo dopustila, da bi v obeh krizah potegnila krajši konec. Ni izključeno, da bo Izrael v kratkem napadel Iran in potegnil za seboj tudi ZDA, morda tudi pod vodstvom Trumpa, ki je Izraelu še bolj naklonjen kot Biden, kar potrjuje njegova najnovejša izjava, da je daleč najboljši prijatelj Izraela in da bo ukazal ameriški vojski, naj osvobodi izraelske talce v Gazi. Na več kot deset tisoč palestinskih zapornikov v izraelskih zaporih in na genocid Palestincev je seveda pozabil. Do napada na Iran bi mogoče že prišlo, če predsednika izraelske vlade Netanjahuja zaradi raka na prostati ne bi pred dnevi nujno operirali. Ali bo Netanjahu zaradi tega posega postal manj agresiven ali pa še bolj, ni mogoče oceniti. Dvanajst dni, kolikor nas še loči od predaje oblasti v ZDA, bo zato ne samo zelo napetih, ampak lahko za ves svet tudi zelo usodnih.
Pandemija Covida 19 – pet let pozneje
Od pandemije virusa Covid 19, ki je zahteval približno osem milijonov življenj, po ocenah ameriške kongresne Lancetove preiskovalne komisije pa kar 18 milijonov, je minilo že več kot pet let. Kljub temu še vedno ne poznamo izvora tega virusa, ki je v temelju spremenil naša življenja in svet na splošno, seveda na slabše.
Obstajata dve povsem nasprotni teoriji, prva, da je virus Covida 19 posledica nevarnih laboratorijskih raziskav v okviru razvijanja novih bioloških orožij, in druga, da je to naraven pojav.
Podobne pandemije so namreč obstajale že v preteklosti, na primer ob koncu prve svetovne vojne, ko je španska gripa pobrala več deset milijonov življenj. Ko je januarja 2020 v Wuhanu izbruhnil omenjeni virus, sem kot dopisnik spremljal razmah te epidemije, ki se je hitro razširila po svetu.
Na Zahodu so pandemijo, ki naj bi se po prvih teorijah razširila iz Kitajske v svet s tržnice za divje živali v bližini dveh laboratorijev v Wuhanu, kjer so proučevali viruse, brez dokazov pripisali Kitajski, češ da je virus ušel iz obeh laboratorijev, kar kitajska vlada še danes najodloćneje zanika. Tako imenovana Lancetova preiskovalna komisija, ki jo je vodil znani ameriški ekonomist Jeffrey Sachs, ni prišla do dokončne ugotovitve, ali je virus naraven ali umeten, ugotovila pa je nekaj pomembnih dejstev. Prvič, da je to nevarno preiskavo v laboratoriju v Wuhanu finansirala ameriška vlada, in drugič, da so v njej poleg kitajskih sodelovali tudi ameriški znanstveniki. Omenjeni projekt je z ameriške strani vodil glavni virolog dr. Antony Fauci, direktor Nacionalnega inštituta za nalezljive bolezni, ki je bil svetovalec več ameriških predsednikov.
V preiskavi je prišlo na dan, da je Fauci potem, ko je predsednik Obama zaradi nevarnosti, da bi virusi lahko ušli iz laboratorijev, prepovedal takšne raziskave v ZDA, na svojo roko prenesel te vrste poskusov v kitajske laboratorije. Na Kitajskem, kjer skušajo za vsako ceno priti do znanja na praktično vseh področjih, so sprejeli omenjeno pobudo. Posebna komisija State Departmenta, ki nadzoruje porabo ameriškega davkoplačevalskega denarja, je v dveh inšpekcijah ugotovila več pomanjkljivosti pri spoštovanju varnostnih protokolov. Nekaj je šlo očitno zelo narobe, saj so kitajske oblasti oktobra zamenjale vodstvo tega laboratorija in ga predale v upravljanje vojski. Še vedno je nepojasnjeno tudi, kaj se je dogajalo oktobra leta 2019 v Wuhanu, ker je ameriška ekipa, ki je sodelovala na svetovnih vojaških igrah, nenadoma zbolela in se pod nujno vrnila v ZDA. Izvor tega virusa torej še vedno ni pojasnjen, znane pa so posledice pandemije, ki je prizadela ves svet.
Prvič po španski gripi, ki je kosila po svetu, zlasti pa po Evropi po prvi svetovni vojni, so bili sprejeti rigorozni ukrepi, ki smo jih v obliki prepovedi svobodnega gibanja zaukazani cepitvi proti temu virusu in obveznemu nošenju mask, občutili tudi v naši državi. Zmagovalci te nenapovedane vojne so bil predvsem svetovne farmacevtske tovarne, ki so v rekordnem roku enega leta izdelale cepiva, za kar bi v normalnih pogojih potrebovale najmanj sedem ali več let.
Praktično vse svetovne vlade so s pomočjo Svetovne zdravstvene organizacije silile svoje državljane, da so se cepili s temi nevarnimi cepivi, in nič drugače ni bilo pri nas. Očitno so se farmacevtski giganti zavedali potencialne škodljivosti teh cepiv, saj zanje niso dali prav nobene garancije. Po enem cepljenju s cepivom Moderne sem imel hude zdravstvene probleme tudi jaz.
Teorije zarote, ki so se v tem primeru izkazale za dokaj točne, trdijo, da je Svetovna zdravstvena organizacija delovala v skladu s smernicami svetovnega gospodarskega foruma v Davosu in nekaj vodilnimi svetovnimi milijarderji, ki menijo tako kot Bill Gates, da je treba število svetovnega prebivalstva drastično zmanjšati. Posledica teh ukrepov so bili tudi vsesplošno zmanjšanje demokracije oziroma naraščanje avtoritarnih tendenc in uvajanje cenzure. V času epidemije javna sredstva obveščanja niso smela (ali hotela) objavljati drugačnih, kritičnih pogledov o tem vprašanju. Cenzura se je do zmage Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah nadaljevala tudi glede Ukrajine, ko se niti v Evropski komisiji ni smelo govoriti o koncu vojne oziroma o miru. Temu valu so sledili tudi naši mediji.
Stranska posledica cepilne kampanje je bila tudi korupcija v organih EU. Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen je na primer kar s pomočjo svojega mobilnega telefona kupila za več kot milijardo dolarjev Pfizerjevih cepiv. Dejstvo, da komisija, ki preiskuje to korupcijsko afero, še do danes ni dobila vpogleda v njen službeni telefon, kaže na to, da postaja tudi EU vse manj demokratična institucija, kjer zakoni za politično elito očitno ne veljajo.
Svetovni mediji nas znova strašijo z nevarnostjo nove pandemije. V Veliki Britaniji je neki laboratorij na primer že izdelal cepivo proti novemu virusu, čeprav njegovo poreklo še ni znano. Očitno bo nova pandemija, s katero nam grozijo, predvsem poskus svetovnih političnih oziroma kapitalskih elit, da bi vpeljale neko novo obliko svetovnega avtoritarnega sistema.
Odgovor na objavo uporabnika
robi9, 17.01.2025 ob 07:49
robi9, 17.01.2025 ob 07:49
Pandemija Covida 19 – pet let pozneje
Od pandemije virusa Covid 19, ki je zahteval približno osem milijonov življenj, po ocenah ameriške kongresne Lancetove preiskovalne komisije pa kar 18 milijonov, je minilo že več kot pet let. Kljub temu še vedno ne poznamo izvora tega virusa, ki je v temelju spremenil naša življenja in svet na splošno, seveda na slabše.
Obstajata dve povsem nasprotni teoriji, prva, da je virus Covida 19 posledica nevarnih laboratorijskih raziskav v okviru razvijanja novih bioloških orožij, in druga, da je to naraven pojav.
Podobne pandemije so namreč obstajale že v preteklosti, na primer ob koncu prve svetovne vojne, ko je španska gripa pobrala več deset milijonov življenj. Ko je januarja 2020 v Wuhanu izbruhnil omenjeni virus, sem kot dopisnik spremljal razmah te epidemije, ki se je hitro razširila po svetu.
Na Zahodu so pandemijo, ki naj bi se po prvih teorijah razširila iz Kitajske v svet s tržnice za divje živali v bližini dveh laboratorijev v Wuhanu, kjer so proučevali viruse, brez dokazov pripisali Kitajski, češ da je virus ušel iz obeh laboratorijev, kar kitajska vlada še danes najodloćneje zanika. Tako imenovana Lancetova preiskovalna komisija, ki jo je vodil znani ameriški ekonomist Jeffrey Sachs, ni prišla do dokončne ugotovitve, ali je virus naraven ali umeten, ugotovila pa je nekaj pomembnih dejstev. Prvič, da je to nevarno preiskavo v laboratoriju v Wuhanu finansirala ameriška vlada, in drugič, da so v njej poleg kitajskih sodelovali tudi ameriški znanstveniki. Omenjeni projekt je z ameriške strani vodil glavni virolog dr. Antony Fauci, direktor Nacionalnega inštituta za nalezljive bolezni, ki je bil svetovalec več ameriških predsednikov.
V preiskavi je prišlo na dan, da je Fauci potem, ko je predsednik Obama zaradi nevarnosti, da bi virusi lahko ušli iz laboratorijev, prepovedal takšne raziskave v ZDA, na svojo roko prenesel te vrste poskusov v kitajske laboratorije. Na Kitajskem, kjer skušajo za vsako ceno priti do znanja na praktično vseh področjih, so sprejeli omenjeno pobudo. Posebna komisija State Departmenta, ki nadzoruje porabo ameriškega davkoplačevalskega denarja, je v dveh inšpekcijah ugotovila več pomanjkljivosti pri spoštovanju varnostnih protokolov. Nekaj je šlo očitno zelo narobe, saj so kitajske oblasti oktobra zamenjale vodstvo tega laboratorija in ga predale v upravljanje vojski. Še vedno je nepojasnjeno tudi, kaj se je dogajalo oktobra leta 2019 v Wuhanu, ker je ameriška ekipa, ki je sodelovala na svetovnih vojaških igrah, nenadoma zbolela in se pod nujno vrnila v ZDA. Izvor tega virusa torej še vedno ni pojasnjen, znane pa so posledice pandemije, ki je prizadela ves svet.
Prvič po španski gripi, ki je kosila po svetu, zlasti pa po Evropi po prvi svetovni vojni, so bili sprejeti rigorozni ukrepi, ki smo jih v obliki prepovedi svobodnega gibanja zaukazani cepitvi proti temu virusu in obveznemu nošenju mask, občutili tudi v naši državi. Zmagovalci te nenapovedane vojne so bil predvsem svetovne farmacevtske tovarne, ki so v rekordnem roku enega leta izdelale cepiva, za kar bi v normalnih pogojih potrebovale najmanj sedem ali več let.
Praktično vse svetovne vlade so s pomočjo Svetovne zdravstvene organizacije silile svoje državljane, da so se cepili s temi nevarnimi cepivi, in nič drugače ni bilo pri nas. Očitno so se farmacevtski giganti zavedali potencialne škodljivosti teh cepiv, saj zanje niso dali prav nobene garancije. Po enem cepljenju s cepivom Moderne sem imel hude zdravstvene probleme tudi jaz.
Teorije zarote, ki so se v tem primeru izkazale za dokaj točne, trdijo, da je Svetovna zdravstvena organizacija delovala v skladu s smernicami svetovnega gospodarskega foruma v Davosu in nekaj vodilnimi svetovnimi milijarderji, ki menijo tako kot Bill Gates, da je treba število svetovnega prebivalstva drastično zmanjšati. Posledica teh ukrepov so bili tudi vsesplošno zmanjšanje demokracije oziroma naraščanje avtoritarnih tendenc in uvajanje cenzure. V času epidemije javna sredstva obveščanja niso smela (ali hotela) objavljati drugačnih, kritičnih pogledov o tem vprašanju. Cenzura se je do zmage Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah nadaljevala tudi glede Ukrajine, ko se niti v Evropski komisiji ni smelo govoriti o koncu vojne oziroma o miru. Temu valu so sledili tudi naši mediji.
Stranska posledica cepilne kampanje je bila tudi korupcija v organih EU. Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen je na primer kar s pomočjo svojega mobilnega telefona kupila za več kot milijardo dolarjev Pfizerjevih cepiv. Dejstvo, da komisija, ki preiskuje to korupcijsko afero, še do danes ni dobila vpogleda v njen službeni telefon, kaže na to, da postaja tudi EU vse manj demokratična institucija, kjer zakoni za politično elito očitno ne veljajo.
Svetovni mediji nas znova strašijo z nevarnostjo nove pandemije. V Veliki Britaniji je neki laboratorij na primer že izdelal cepivo proti novemu virusu, čeprav njegovo poreklo še ni znano. Očitno bo nova pandemija, s katero nam grozijo, predvsem poskus svetovnih političnih oziroma kapitalskih elit, da bi vpeljale neko novo obliko svetovnega avtoritarnega sistema.
ŠPANSKA GRIPA ni bila gripa, ampak bakterijska pljučnica, ki je bila posledica SMRTNEGA STRAHU vojakov in prebivalstva zaradi grozovite vojne. Nismo vsi ljudje enaki, ni vas vseh strah, eni so zelo strahopetni drugi skoraj nič in vmes. Zato niso vsi ljudje zboleli. Smrtni strah povzroča DRUGAČNO DIHANJE, torej plitvo dihanje, zaradi tega se v telo vnaša manj zraka, manj kisika, kar telo prepozna, in začne se celična proliferacija novih- dodatnih pljučnih celic alveol. Mirovni sporazum je bil podpisan sredi novembra 1918, ampak premirje je bilo doseženo v začetku oktobra, to so vojaki izvedeli in se ODDAHNILI in začeli normalno dihati, kar je aktivno fazo biološkega procesa telesa na pljučih prestavilo v fazo ozdravitve, ko TBC bakterije začnejo razkrajati na novo zrasle pljučne celice, ljudje začnejo kašljati, poči kakšna kapilara, zato se pojavi kri v izpljunku, ko so za to novico o koncu vojne izvedeli tudi prebivalci, se je začelo množično zdravljenje na milijone ljudi- torej ni bilo nobenega virusa, ampak bakterije
Ave Caesar! / Pozdravljen, Cezar!
47. ameriški predsednik Donald Trump v svojem drugem inavguracijskem nagovoru ni pustil veliko dvoma, da si bo prizadeval razširiti ameriški globalni imperij. Začela se je zlata doba Amerike, od tega trenutka naprej je upadanja ameriške moči konec, je dejal. Kot bi poslušali nekdanjega imperatorja Julija Cezarja na rimskem Kapitolu pred več kot dva tisoč leti.
Trump bo vsaj prvi dve leti svojega novega mandata vladal do delnih kongresnih volitev z absolutno večino tako v predstavniškem domu kot v senatu, ki sta polna njegovih lojalistov, poleg tega pa mu je naklonjena tudi večina članov vrhovnega sodišča, ki je pred nekaj meseci sklenilo, da ima predsednik v času mandata absolutno oblast, saj za svoja dejanja ne more biti obtožen. Takšnega pooblastila in vladajoče večine nimata teoretično niti Putin in Ši Džinping.
“Amerika si bo povrnila mesto največje, najmočnejše in najbolj spoštovane države na planetu, ki bo vzbujala strahospoštovanje in občudovanje celotnega sveta,” je napovedal. “Kmalu bo večja, močnejša in veliko bolj izjemna, kot je bila kadarkoli prej,” je dodal. Združene države bodo torej povečale bogastvo in širile ozemlja, pri čemer je uporabil izraz manifestna usoda. Ta naj bi bila izraz božje volje oziroma nekakšna skoraj religiozna pravica ZDA, da vladajo svetu. ZDA se ne bodo ustavile le pri prevladi na planetu Zemlja, saj bodo, kot je napovedal, poslali astronavte tudi na Mars.
Trump je v nastopnem govoru znova omenil, da bo Mehiški zaliv preimenoval v Ameriški zaliv in da si bodo ZDA povrnile Panamski prekop, ki ga je nekdanji predsednik Carter vrnil Panami, in pri tem obtožil Kitajsko, da ga nadzoruje. To seveda ni res, saj kitajska podjetja upravljajo samo dve skladišči na območju prekopa. Res pa je, da je Kitajska po številu ladij, ki plujejo po prekopu, na drugem mestu, takoj za ZDA. Zanimivo je, da Trump ni omenil svoje namere, da si ZDA prilastijo tudi Grenlandijo in da Kanado spremenijo v 51. federalno državo. Kljub temu je iz podmene njegovega govora razvidno, da bo zelo verjetno poskušal uresničiti tudi ta dva cilja. Danska vlada je na primer že napovedala pogajanja v tej smeri, kanadska ustava pa daje svojim provincam pravico, da sklepajo mednarodne pogodbe, kar jim vsaj teoretično omogoča, da se pridružijo ZDA.
Trump je poudaril, da bo v zgodovino prišel kot mirovnik in združevalec. Bog me je rešil, je dejal, pri čemer je mislil na ponesrečeni atentat nanj, da bi Ameriko spet naredil veliko. Trump je mednarodnemu dogajanju namenil bolj malo pozornosti, celo začasnemu premirju v Gazi in začetku izpustitve izraelskih talcev in palestinskih zapornikov, kar se je zgodilo predvsem zaradi njegovega ultimativnega pritiska, ni namenil veliko besed. Prav tako je obšel vojno v Ukrajini, ki je ne bo mogoče končati v 24 urah po prevzemu oblasti, kot je napovedal v predvolilni tekmi. Iz njegovih krogov prihajajo napovedi, da se bo v kratkem srečal z ruskim predsednikom Putinom; s tem bo obnovljen diplomatski dialog med obema velesilama, ki je bil prekinjen pred dobrimi štirimi leti.
Končanje vojne v Ukrajini bo očitno ena izmed njegovih prioritet, vprašanje pa je, ali bo pripravljen pristati na vojaški poraz Nata, kar bi zelo verjetno vodilo v njegov razkroj. Tej temi, kot tudi odnosom z evropskimi zavezniki se je v celoti izognil in prav tako tudi napovedani uvedbi zaostritve odnosov s Kitajsko. Svetovnega juga in držav BRICS, ki ogrožajo zahodni gospodarski primat, ni niti omenil.
Njegov prvi mednarodni izziv bo preprečiti predsedniku izraelske vlade Netanjahuju, da bi ZDA povlekel s seboj v vojno z Iranom, kar bi bil uvod v novo vojno na Bližnjem vzhodu z globalnimi posledicami. Čeprav je Trump po prepričanju še večji podpornik cionizma kot nekdanji predsednik Biden, si glede na svoj vihravi osebni značaj zelo verjetno ne bo pustil ukazovati tako kot Biden. Brez neposredne ameriške podpore pa izraelski skrajneži svojih strateških načrtov ne bodo mogli uresničiti. Pomenljivo ni samo to, kar je povedal, temveč tudi tisto, česar ni. Podnebno krizo in segrevanje ozračja, ki napovedujeta dokončno krizo naše civilizacije, sploh ni omenil, je pa le nekaj ur zatem sprejel sklep o izstopu ZDA iz podnebnega sporazuma.
Za zdaj smo slišali samo Trumpa. Kaj si misli o njegovih načrtih tako imenovana globoka država, ki jo v prvem mandatu ni obvladoval, še ni jasno. Republikanski predsednik Ronald Reagan je pred mnogimi leti začel tako imenovano Reaganovo revolucijo, ki je svetu prinesla danes prevladujoči neoliberalizem, Trump pa je napovedal vrnitev h klasičnemu osvajanju in nadvladi, ki sta značilna za imperializem. Evropska unija, Velika Britanija in Nato niso več med njegovimi prioritetami. Kako bodo na to reagirale vladajoče evropske politične elite, ki so še vedno naklonjene vojni v Ukrajini do zadnjega Ukrajinca, v nasprotnem pa po mnenju generalnega sekretarja Nata Rutteja učenju ruščine, tudi ni jasno.
Smo na pragu obdobja velikih sprememb, tveganj in nestabilnosti, ki jih bo zaznamoval drugi Trumpov predsedniški mandat v prizadevanjih za ohranitev ameriške globalne hegemonije očitno tudi v obliki novega kolonializma. ZDA po njegovem nastopnem govoru bolj kot na republiko spominjajo na imperij, kar bo imelo velike posledice za ves svet. Nič ni bolj nevarno kot to, da zahajajoča velika sila skuša obuditi staro slavo. Če bo Trumpu uspelo uresničiti ozemeljsko razširitev s pritiski na suverene države (tudi zavezniške), bodo ZDA brez dvoma pospešile svoj zaton, saj bodo v očeh večine sveta postale najnevarnejša plenilska država.
Trumpov gambit
Novi ameriški predsednik Donald Trump je v dobrih 14 dneh odkar je prevzel predsedniške dolžnosti svet skorajda vrgel iz tečajev. Vsak dan vleče nove dramatične poteze. Dejstvo, da je predsednik Izraelske vlade Netanjahu prvi tuji državnik, ki ima čast obiskati belo hišo v drugem Trumpovem mandatu, tudi na simbolni ravno potrjuje, da bo novi ameriški predsednik nadaljeval s podporo Bidnovi politiki etničnega čiščenja in genocida v Palestini. Še več. Njegov načrt, da bi več kot milijon in pol Palestincev izselili iz Gaze in zahodnega brega v Egipt in Jordanijo bo, če bo uresničen, šolski primer etničnega čiščenja.
Evropski politiki, ki se bodo kmalu znašla na Trumpovem nakovalu, seveda o tem modro molčijo. Novemu absolutnemu zahodnemu gospodarju očitno ni varno nasprotovati. Tudi prve Trumpove poteze glede konca vojne v Ukrajini so kontradiktorne. Med drugim je napovedal uvedbo dodatnih sankcij proti Rusiji, če slednja ne bo sprejela njegovega okvirnega mirovnega načrta, ki je za Moskvo nespremenljiv saj med drugim ne predvideva dolgoročne Ukrajinske nevtralnosti, kar je glavni ruski pogoj za končanje vojne. Kljub temu, da ameriško orožje še naprej nemoteno priteka v Ukrajino, pa Trumpova 90 dnevna zamrznitev finančne pomoči tujini iz česar sta izvzeta samo Izrael in Egipt, pomeni za Ukrajinske oblasti finančni zlom. Za Zelenskega pa predstavlja neuradna ameriška zahteva po čimprejšnjih volitvah politično smrt. Od maja lanskega leta namreč ni več legalni predsednik, kar evropske politike ki so polni ust o spoštovanju pravne države, prav nič ne moti.
Vse več analitikov sodi, da bi lahko Ukrajinska vojska, potem ko so Rusi nedavno prebili tudi tretjo obrambno črto, v nekaj tednih pokleknila pod njihovim pritiskom, čeprav se v Cii, ki zalaga Trumpa s svojimi ocenami in informacijami, s tem ne strinjajo. V vsakem primeru v Moskvi ne bodo pristali na kakršen koli kompromis, ki ne bo odražal dejanskega stanja na bojišču.
Predsednik Trump poskuša očitno mehčati stališča obeh strani. V dobrih dneh tednih odkar se je vselil v belo hišo se je sprl skoraj z vsem svetom, tako z nasprotniki kot z zavezniki. Uvedba 10 % carin na uvoz iz Kitajske in kar 25 odstotnih carin na uvoz iz Kanade in Mehike (Trump je v ponedeljek uvedbo carin za omenjeni državi prestavil za mesec dni), bo zaradi višjih cen uvoženih izdelkov in inflacije, prizadela tudi ameriške potrošnike. Druga žrtev najnovejše Trumpove carinske vojne, bo v naslednjih dneh EU. Ali bodo vodilni evropski politiki, ki so zvesto hlapčevali bivši Bidnovi administraciji v vseh pogledih končno sprevideli, da mora Evropa stopiti na svojo avtonomno pot. Za slednjo je zaenkrat malo možnosti. Strateški interesi ZDA in EU so vse bolj narazen. To dokazuje tudi Trumpova napoved, da bo na primer kupil ali zavzel Grenlandijo, območje, ki pripada Danski, ki je članica Nata, da bo Kanada postala 51. ameriška federalna država ali, da bo zasedel Panamski prekop. Trump na zahodni polobli uvaja ameriško verzijo tako imenovane doktrine omejene suverenosti, ki jo je v času hladne vojne, v vzhodnem socialističnem bloku, patentiral sovjetski voditelj Brežnjev. ZDA poleg tega pod Trumpom ne razlikujejo več med nasprotniki in zavezniki.
V Washingtonu si bodo pod Trumpom, kot kažejo njegove prve poteze, še naprej prizadevali, za uresničenje slogana »Najprej Amerika«. Novi ameriški državni sekretar Marco Rubio je po drugi strani na kongresnem zaslišanju napovedal, da si bodo ZDA prizadevale za oblikovanje mednarodnega sistema, ki bo vključeval velike države, katere ni navedel. Po njegovem mnenju povojni svetovni sistem ni samo zastarel ampak je spremenjen v orožje proti ameriškim strateškim interesom. Ali to pomeni, da si bodo ZDA prizadevale za korenito reformo OZN ? Omenjena izjava je prvi namig, da se utegnejo ZDA (mogoče?) postopoma približati multipolarni svetovni ureditvi. Slednje je zaenkrat samo rahel namig, ki pa ga zadnje Trumpove poteze ne potrjujejo.
Ameriška diplomacija se je za začetek osredotočila na utrditev in razširitev svoje vplivne interesne sfere na zahodni polobli z novo kolonizacijo, oziroma ozemeljsko širitev v stilu nekdanjih kolonialnih osvajanj. Stabilni zavezniški odnosi med ZDA in EU niso več ena od prioritet ameriške zunanje politike. Če EU noče postati vse manj pomembna svetovna provinca, ki poslušno sledi ukazom iz Washingtona, se mora osamosvojiti. Pogoj zato pa ni samo zamenjava političnih elit na oblasti, ampak tudi oblikovanje evroazijskega varnostnega sistema, ki bo poleg EU vključeval tudi Rusijo in Kitajsko, kod drugo najpomembnejšo svetovno gospodarsko velesilo. Politična stabilnost in sodelovanje med vsemi državami tega območja so predpogoj tudi za obstoj EU, ki je postala okostenela birokratska institucija, ki kaže zaradi vse večjih nasprotij med državami članicami, znake postopnega razkroja. Nova ameriška globalna strategija ne sloni več na delovanju oziroma obstoju Nata, zato je tudi njegov dolgoročni obstoj vse bolj vprašljiv. To je bil verjetno tudi razlog, da je Trump zahteval od držav članic Nata, da zvišajo vojaške proračune na 5 % družbenega proizvoda. Neizpolnitev tega pogoja, bo Trumpu omogočila, da se umakne iz članstva Nata, s čimer bo zapečatena njegova usoda.
Evropska politična elita, ki je do nastopa Trumpa podpirala nadaljevanje vojne v Ukrajini, se bo morala namesto za konfrontacijo, opredeliti za dolgoročno sodelovanje tako z Rusijo in kitajsko ter drugimi državami svetovnega juga. Nedavna predstavitev kitajskega internetnega robota Deepseek, pa tudi ruski preizkus supersonične rakete Orešnik, potrjujeta, da zahod hitro izgublja prednost tudi na tehnološkem področju. Časa za spremembo političnega kurza torej ni več veliko. Države zbrane v skupini BRICS že danes ustvarjajo večji bruto proizvod kot skupina 7 industrijskih držav. Ta razlika se bo v prihodnjih letih samo še stopnjevala.
Prvi ukrepi, ki jih je sprožila nova Trumpova administracija niso posebej spodbudni, dejstvo pa je, da je vsaj v nekaterih mednarodnih vprašanjih ( zaenkrat) pokazal pripravljenost na dialog, v notranji politiki pa je posegel po nekaterih drastičnih ukrepih. Z začasno prepovedjo delovanja USAID, ki je med drugim v sodelovanju s CIO finansirala številne barvne revolucije po svetu, si bo nakopal srd obveščevalnih služb oziroma globoke države, s katero se je zapletel v spopad že v prvem mandatu. Brez dvoma se v ZDA pa tudi širše, začenja povsem novo zgodovinsko obdobje, ki bo polno presenečenj.
Novi šerif v mestu
Ameriški podpredsednik J. D. Vance je v govoru na konferenci o varnosti v Munchnu pred nekaj dnevi evropskim političnim elitam v svojem govoru, polnem hudih obtožb nalil čistega vina z izjavo, »da je v mesto prišel novi šerif«. Živel novi divji zahod!
Iz njegovega govora pa tudi iz nastopov drugih najvišjih ameriških funkcionarjev je bilo razvidno, da Evropa ni več varnostna prioriteta ZDA. Tega dejstva evropski politiki, kot dokazuje tudi razprava na včeraj končanem pariškem sestanku »elitne« skupine držav EU, ki bo očitno mimo vseh obstoječih pravil, poskušala krojiti politiko unije do vojne v Ukrajini, nočejo sprejeti oziroma ga podzavestno ignorirajo. Podobno kot ob koncu prve svetovne vojne se ZDA tokrat zaradi povsem spremenjenih svetovnih geopolitičnih razmer v vojaškem in političnem smislu umikajo iz Evrope, ki postaja vse bolj na periferiji mednarodnih odnosov. Za to so odgovorne evropske politične elite, ki so povsem nekritično sledile vse bolj agresivni politiki ameriških neokonzervativcev, ki so poskušali za vsako ceno s številnimi vojaškimi intervencijami po svetu in tudi s širjenjem Nata, z ohraniti ameriško svetovno hegemonijo.
To politiko bo seveda na drugačen način nadaljeval tudi Trump pod sloganom naredimo Ameriko spet močno. Cilj te politike je bil najprej s širjenjem Nata na obrobje bivše Sovjetske zveze bistveno oslabiti Rusijo, kar bi kasneje zahodu omogočilo preprečiti dokončen vzpon Kitajske, ki jo v Washingtonu še naprej vidijo kot glavnega nasprotnika oziroma sovražnika. Trump je očitno sprevidel, da Rusije ne bo mogoče vojaško poraziti, ne da bi tvegali tretjo svetovno vojno. Nerazsodni evropski politiki sicer še naprej sanjajo o zmagi nad Rusijo in so se kot ukazuje predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen, pripravljeni pogajati samo s pozicije moči. Kako, ve samo ona! Trump se za končanje vojne v Ukrajini ni odločil zaradi ljubezni do Ukrajine, ampak, zato da bi Rusijo ločili od Kitajske, Irana in Severne Koreje, kar je prostodušno priznal njegov odposlanec za Ukrajino general Keith Kellogg. V ozadju te Trumpove akcije so očitno mnogo širši geopolitični cilji, kot je samo končanje vojne v Ukrajini. To potrjujejo njegove izjave kot na primer, da si bo prizadeval za končanje ali vsaj umiritev tekme v jedrskem oboroževanju ali zato, da bi velike sile za polovico zmanjšale oboroževalne stroške. Po drugi strani zahteva od članic Nata, da povišajo vojaške stroške na 5 % družbenega proizvoda, predvsem zato, da bi kupovale še več ameriškega orožja. Da je Trump v svojem bistvu trgovec, potrjuje tudi njegova zahteva, da mora Ukrajina v obliki redkih kovin izplačati ZDA 500 milijard dolarjev za dosedanjo ameriško pomoč Ukrajini. Očitno res nobeno kosilo ni zastonj.
Trump, če gledamo v celoti, razmišlja o nekem novem detantu oziroma o mirnem sobivanju med tremi jedrskimi super silami, ZDA, Kitajsko in Rusijo. Analitiki opozarjajo, da je ponovno obujena ideja tako imenovanega trilateralizma, ki so jo pred drugo svetovno vojno poskušali z dobrikanjem nacistični Nemčiji uresničiti Britanci, po drugi svetovni vojni pa sta jo v okviru Rockefellerjeve trilateralne komisije razglašala predvsem dva najbolj znana ameriška geostratega Henry Kissinger in Zbigniew Brzezinski. Novi ameriški državni sekretar Marco Rubio je med kongresnim zaslišanjem priznal, da je sedanji mednarodni politični ustroj zastarel, da ne odgovarja več današnjim izzivom in da ga je potrebno spremeniti. Novi ameriški predsednik Trump naj bi za razliko od njegovega predhodnika Bidna ugotovil, da ZDA same ne morejo več obvladovati mednarodnih odnosov. Svetu naj bi namesto ene vladale tri velesile, ki naj bi si 80 let po konferenci na Jalti, ponovno razdelile interesne sfere. Brez dvoma takšne ideje v času, ko postajajo države svetovnega juga združene v skupini BRICS, po gospodarski moči najmanj enakopravne zahodnim kapitalističnim državam, niso več uresničljive. Rusija in Kitajska sta namreč skovali trdno zavezništvo, ki ga ne bo mogoče končati z obljubami o skupni svetovni prevladi. Vsi podobni triumvirati od Rimske republike naprej so propadli.
Kakor koli vojna v Ukrajini je postala za ZDA ne samo moteča ampak tudi nepotrebna, ker brez njenega konca ne bo mogoča postopna normalizacija odnosov z Rusijo niti osredotočenje na Kitajsko. Trump, ki daje različne tudi nasprotujoče izjave, je presenetil tudi z izjavo, da bi morali Rusijo znova vključiti v skupino zahodnih držav znano kot G7, kar bi pomenilo njeno popolno politično rehabilitacijo. Za razliko od te nove ameriške strateške pragmatične usmeritve večina držav EU vztraja pri dogmatični politiki nasprotovanju Rusiji za vsako ceno, oziroma nadaljevanju vojne do njenega morebitnega poraza. Evropski politiki še naprej pozabljajo, da je celo bivši generalni sekretar Nata Stoltenberg ugotovil, da je bil ruski napad posledica širjenja Nata, oziroma da je bil izzvan.
Dejstvo je, da Ukrajina zaradi bistveno manjših vojaških, gospodarskih in človeških potencialov ne more, kljub izdatni zahodni vojaški pomoči, premagati Rusije. Vsakemu kolikor toliko resnemu analitiku je bilo jasno, da bodo ZDA Ukrajino v določenem trenutku, če bo obstajala nevarnost neposrednega spopada z Rusijo, pustile na cedilu. Podobno so ravnale na primer v Vietnamu, Iraku, Afganistanu. Trump držav EU očitno ne bo pripustil k neposrednim uvodnim pogajanjem, ker bi brez dvoma zaradi njihovega trdega stališča pogajanja propadla že na začetku. Ukrajina bo sodelovala na pogajanjih, vendar pa ne bo imela aktivne podpore EU. Posebno vprašanje je, ali bodo države EU do vojne v Ukrajini, če bo še naprej veljalo načelo soglasja, sploh lahko zavzele enotno stališče. Na včerajšnjem sestanku v Parizu namreč niti predsedniki vlad tako imenovanih elitnih držav, niso bili enotnega mnenja ali poslati svoje vojake na morebitno mirovno misijo, brez ameriške udeležbe in ustreznih garancij. Po drugi strani Madžarska in Slovaška menita, da si EU prizadeva za nadaljevanje vojne, ne pa za mir. Razlike so zelo globoke.
Trump je še pred začetkom pogajanj pristal na dve osnovni dejstvi, ki odražata stanje na bojišču: da bo Ukrajina ostala nevtralna država, da ne bo sprejeta v Nato in, da bo Rusija zadržala 4 pokrajine ki jih je zasedla njena vojska v Ukrajini in Krim. Razprava o tem, da bi države EU v obliki mirovnih sil poslale po koncu vojne v Ukrajino svoje vojake je brezpredmetna, saj Rusija na to ne bo pristala pod nobenim pogojem, po drugi strani pa so v Washingtonu sporočili, da ameriška vojska v morebitni mirovni operaciji ne bo sodelovala in, da ne bo potekala pod okriljem Nata. Rusija prav tako, kot trdijo vojaški analitiki, ne bo pristala na premirje.
Če pogajanja ne bodo uspešna, bo Rusija, kot je razvidno iz izjav njenih najvišjih funkcionarjev, nadaljevala s sedanjo uspešno ofenzivo. Dlje kot bodo potekali spopadi, manjše bo ozemlje Ukrajine. V končni posledici ni nemogoč niti razpad Ukrajine na dva dela, vzhodni in zahodni del, po vzoru na delitev Nemčije po drugi svetovni vojni. Ukrajini v nekaj mesecih grozi popolni vojaški kolaps, ozirom po oceni šefa ukrajinske obveščevalne službe Kirila Budanova celo razpad države. Vse več analitikov meni, da so dnevi Zelenskega šteti, ker je glavni krivec zato, da že mesec dni po ruski intervenciji konec marca 2022 ni prišlo do mirovnega dogovora z Moskvo, na prigovarjanje bivšega predsednika britanske vlade Johnsona v dogovoru z ameriškim predsednikom Bidnom, da bo zahod podpiral Ukrajino do zmage, oziroma kolikor časa bo to potrebno. V Washingtonu zahtevajo čimprejšnji razpis parlamentarnih in predsedniških volitev, na katerih Zelenski, ki vlada s podporo zahoda kot tipičen avtokrat, nima skoraj nobene možnosti za zmago. Zelenski, ki mu je maja lanskega leta potekel predsedniški mandat, poskuša sedaj prepričati evropske politike, da bo Putin že prihodnje leto, če zmaga v Ukrajini, napadel Poljsko in baltske države, kar je za lase privlečena trditev.
Če bodo evropske države vztrajale pri svojih stališčih, bo Trump po ocenah ameriških analitikov začel umikati ameriško vojsko iz Evrope, najprej iz Nemčije in baltskih držav. Bodočnost Nata je brez dvoma vse bolj vprašljiva, saj bo z ameriškim umikanje postal vse manj pomembna organizacija. Brez neposredne ameriške vojaške navzočnosti bo namreč postal le prazna lupina. Vse bolj negotova je tudi usoda EU, saj se notranja nasprotja med državami članicami vse bolj poglabljajo. Skupna evropska vojska, ki brez federativnega statusa EU, ni mogoča. Zelo verjeten postopen zaton Nata, bo odprl v EU številna težko rešljiva vprašanja. Eno je gotovo, s sedanjimi vladajočimi evropskimi političnimi elitami, ki so krive za sedanjo najhujšo politično in vse bolj tudi gospodarsko krizo, EU nima prihodnosti.
V celotni zgodbi o Trumpovem orkanu, ki divja ne samo v ZDA ampak tudi v mednarodnih odnosih, je nejasno eno zelo pomembno vprašanje. Zakaj se Trump zavzema za mir v Ukrajini, medtem ko še bolj kot njegov predhodnik Biden, podpira izraelsko genocidno politiko v Palestini? Brez dvoma je Trump politik z več obrazi oziroma identitetami. ZDA so pod njegovim vodstvom zelo nepredvidljiva velesila, s tem pa tudi mednarodni odnosi.
Forum je zaprt za komentiranje.