Kolikokrat v življenju ste pomislili na samomor ….

… in ga želeli izpeljati, a niste imeli poguma in rajši životarite naprej?

Zakaj?

Res pa je, da previdnost nikoli ni odveč, ker ne vemo kaj je na drugi strani? Kaj če pridemo še na slabše?

Prosim za resne odgovore.

Kadar sem zivel v tisti GREZNICI sloveniji,vsaki dan. Ko sem se odselil v tujino,na zahod,sem lepo zazivel!

Kako za vraga da tebi ni uspelo izpeljati samomora?

Nikoli. Življenje je neprecenljiv dar, je vse kar dejansko imamo. Življenje je treba uživati, vsak trenutek posebej, delati kar te veseli in odkrivati lepote tega sveta. Že tako nam je dano premalo časa, da bi lahko vse izkusili..ampak ok. Če se potrudiš, se da marsikaj. Razmišljanje o samomoru pa je samo velika izguba časa, ki ga je vsak dan manj. Torej, izkoristi kar ti je dano in uživaj

Tudi nikoli.

Se prekmalu bo konec, zakaj se skrajsati?

Avtor, danes imas priloznost da se fentas. Ko je ze ravno friday 13.

Obstoji problem. Po samomoru nimaš nobene moznosti vec, da se drugace odlocis. Prakticno se sam pogubis, saj je za samomorilce pisano, da jih caka vecnost v vecnem mrazu, v odsotnosti slehernega bitja in ljubezni.

TO JE PEKEL!

V resnici sem ves čas na drugi strani, samo materialno telo je na tej strani.

Je bilo eno tezko obdobje mojega zivljenja, ko sem si zelela, da me samo ne bi bilo.

Samomor ni bil opcija, le zelja je bila, da izginem.

Pa so se stvari pocasi popravile in danes mi je cisto ok.

Edini razlog zakaj tega ne storim je zato ker nocem svojo druzino prizadet.  Mama si verjetno nikoli ne bi opomogla. Isto velja za sestro. Brat in oče pa bi seveda bila v totalnem šoku ampak vseeno mislim da bi se nekako pobrala. Z vsemi sem blizu,ker sem precej čuteč po naravi in zato nekako čutim ko ljudem manjka pogovor,objem,toplina itd. Prav tako z prijatelji. Imam 3 mogoce celo 4 res dobre prijatelje in seveda da bi nadaljevali z svojimi zivljenji ampak mislim da bi nad njimi velikokrat visel črn oblak,ko bi jih presinala misel da si je najboljsi prijatelj vzel zivljenje. Ampak taksna je moja realnost. Pijem anti-depresive,probal sem tudi z obiskom psihologinje. Jaz dejansko ne uzivam v zivljenju. Nic kolikokrat grem spat z upanjem da bi umrl. In ne pride mi to kot neka zalostna misel,ampak samo v tej misli najdem mir.  Po eni strani sem prevec pameten in vidim veliko nepravilnosti ki se dogajajo,po drugi strani sem pa čista budala za neke osnovne stvari. Ta mix ni dober za enega povprecnega cloveka. Zadnjic sem razmisljal kdaj sem res bil srecen,pa sem moral pomislit na dogodek oziroma trenutek pred 10-11 leti.  Sam se vprasam koliko časa bom lahko se nadaljeval. Mogoce se odlocim da nekako docakam naravno smrt. Po drugi strani pa mogoce zaidem v tezave z alkoholom in drogami pa se unicim na tak nacin. Za enkrat se oklepam obojega,ampak spet samo zaradi tega ker nocem unicit druzino,da me gledajo kako umiram na obroke. Nocem negativno vplivat na njihova zivljenja. Zato sem tudi vesel v njihovi druzbi. Z prijatelji se pa pogosto druzim samo zato,da jih ne zgubim popolnoma,kajti hocme da so še tu,enkrat ko bom bolje. Star sem pa ze 28 let in ta bolje nikakor da pride. Srecen nisem pri navadnem zivljenju. Ko gres v sluzbo,imas punco,mogoce kak hobi in uzivas v tem zivljenju. Nisem pa tudi srecen ko probam dosegat neke visje cilje. Ko se teram v teku,fitnessu ali kaj podobnega.  Niti na sredini,niti na vrhu se ne pocutim dobro. V tisti bedi,v tistem brezupanju se počutim doma….ker sem tega tudi najbolj vajen. Ker mi tako delujejo moji mozgani. Tesko je te obcutke prikazat nekomu ki ni depresvien/aneksiozen in podobno. Trudim se zivet kolikor upam,ampak imam obcutek kakor da ne hodim po ravni poti ampak tečem v hrib,oblecen v bundo in kapo a sonce zge 35 stopinj,ob tem pa nosim še kamen v nahrtniku. Ne vem koliko časa bom se tekel.

Ravno preden sem odprla to temo. Ne vidim izhoda. Same grožnje in izsiljevanja v medijih z eksperimentalnim cepivom, ki v svetu vedno bolj velja za zelo nevarnega, name vpliva zelo slabo. Počutim se kot bi bila pritisnjena pred strelski vod. Vedno sem zagovarjala cepiva, dokler ni sin ob cepljenju dobil zelo hudo obliko epilepsije (seveda nepriznane povezave s strani zdravstva). Ob misli na cepljenje otroka se mi utrga film. Tudi sama bi se morala testirati trikrat tedensko, kar je popolna bedarija. Če se ubijem, imam občutek, da imam jaz vse niti v rokah.

Sinu pomagaj in mu bodi ob strani. Najprej pa sebe umiri in napolni baterije za njemu pomagat. Omili mu zivljenje.

Molim da ozdravi tvoj sin stranskih ucinkov cepljenja.

Srecno.?

Grem zdaj molit v ta namen in se vaju bom dnevno spominjala v molitvi.

Naj bo zdrav, ti pa tudi z voljo do zivljenja.

Kar velikokrat imam take občutke.

Se najdem v tvojem postu. In žal mi je, da je tako.

Ja, preveč pametna in hkrati budala. V misli, da me ne bi bilo več najdem nek mir oz. rešitev.

Tudi jaz tega ne morem storiti, ker bi zraven uničila še svojo družino in pa tudi, ker se bojim smrti.

Jaz prijateljev nimam, tudi službe ne in po vrhu vsega sem še nesrečno zaljubljena.

Vsak dan je muka.

Nikoli, pa sem precej pesimistične sorte in labilna.

Bolj mi kot to se mi vsiljuje misel na evtanazijo.

Hvala

Mogoče to možnost dobimo gratis, kot izhod v sili, ko življenje postane nevredno bivanja na Zemlji.

Ne bodite neumni, življenje je borba in ja, na momente je nevzdržno, za vse nas! Ne mislite, da je drugim kaj lažje. Gre se za odločitev, ki jo morate sprejeti v sebi in za to, da se naučite postaviti zase, postaviti meje in živeti tako kot vam ustreza. Primite življenje v roke in vi diktirajte njemu, ne obratno. Ne gre drugače. Kadar pride hudo, se potrpi, pluješ s tokom čakaš… in potem je vmes faza, ko je vzdržno- takrat je treba potegniti naprej. Na polno! Da se pustite j… vsakemu, ki ima 5 min časa in volje je slab izgovor, da je življenje za nič – to ste vi rekli, ker ste se vi tako odločili, je pa to daleč od resnice! Spreglejte že enkrat in razvijte v sebi bojevnika, ki se ne bo pustil ne teptati, ne komandirati ne kako drugače zlorabljati. Zunaj je sonce, živi ste, dihate… vse skrbi na off in sprostite se. Poskrbite za to, da vam je lepo. Potem ko se spravite skupaj, seznam po točkah kaj in koga se bo črtalo, kaj je vredno razmišljanja, kaj in kdo pa nima več vstopa v vaše misli, cilji, sanje, želje, in gremo…akcija! Vse vam je dosegljivo, čisto vse.. a vi sami se tega otepate in zavračate vse lepo.

Vsak, ki samo omeni kakšen samomor bi ga sprehodila po bolnicah in pokopališču dva kroga, da vidi kaj ga čaka. Če vam je to lepše kot sprehod, uživanje, družba, smeh, zabava, ljubezen, radost, … ni ne? Prenehat jamrat in ujčkat svojo žalost pa bo

In isto velja za obupanko Caroline

Vidva, Haris in Caroline! Zakaj točno pa bi morala umret na način, da bi se vedelo, da je bil samomor? A ne moreta odit kam v gore in vama tam spodrsnit? Al pa kam na izlet v Afriko in fasat malarijo in ebolo? Ali pa kako črno mambo v grmovju? Ali pa na izlet v Avstralijo, tam vaju piči, ugrizne, požre čuda stvari v trenu očesa! Tudi na slovenskem krasu lahko prikladno padeta v kako luknjo in nikoli ne prideta več ven.

Sta pa v resnici samo prevelika samovšečneža, ki sta užaljena, da se svet ne vrti okoli vaju in vaju ne strežejo od spred in zad, zdaj sta pa užaljena in bi “najraj kar umrla”. Ja pa ja de! Samo še en trik, da bi se ljudje z vama ukvarajali!

“Večina jih umre pri 25, pokopljejo jih pa pri 75.” ?

Tako nekako se tudi jaz počutim. Je življenje res vredno za vsako ceno? Zdaj pa nas sploh ne čaka nič več lepega. Zame vse še bolj izgublja smisel …

Ja, ampak revež si tega ne more privoščiti. Najprej je potrebno skeširati 10.000 €. Živali velikokrat umrejo bolj dostojno, kot pa marsikateri človek.

Vedno večkrat!