Koliko vas morajo (turistični) vodniki animirat?

Koliko vas morajo razni turistični vodniki animirat? V mislih imam vodnike v muzejih, gradovih, jamah, razno raznih zbirkah…

Recimo, da kupite vstopnico za ogled neke zadeve ob 17ih. Na lokacijo pridete precej prej in tam je tudi že vodnik. Pričakujete, da vas bo ta vodniki ekstra pozdravljal, vas animiral do ogleda?

Jaz imam težave, sem nedružabna oseba, introvert in mi taki čveki z neznanci nikakor ne gredo. Imam tako 5 vodenj na dan, včasih tudi 6. V eni skupini je tam okrog 20-30 oseb. Včasih pa tudi recimo samo 2. Vmes med enim in drugim vodenjem moram počistiti, pripraviti za naslednjo skupino. Včasih je vmes malce več časa, včasih nič. Vmesni čas izkoristim za malico, WC. Kar pomeni, da ko jem, moram vmes tudi odgovarjat na vprašanja ljudi. Včasih pa ostane še kaj več časa, takrat ponavadi berem (učim se za vodenje, zbiram gradivo, analiziram, izpisujem), včasih pa tudi kaj na netu, ampak bolj malo, ker večinoma ni signala.

Pa se je recimo ena gospa pritožila, da je nisem ekstra pozdravila, ko je prišla (vsekakor sem jo pozdravila z dober dan, kaj drugega pa ne in to ni bilo ok). Potem je bila jezna, ker sem nisem pogovarjala z njo. Zmotilo jo je, ker sem ob 17ih povedala kako in kaj, začela razlago, navodili. Ona pa bi se že prej rada pogovarjala, jaz je pa nisem animirala. Zmotilo jo je, ker sem se ukvarjala s svojimi izpiski (za vodenje in ne za privat zadeve), ona pa je pričakovala, da bom njo animirala. Vmes je sicer postavila eno vprašanje na katero sem odgovorila, nisem pa se šla čveka z njo.

Potem na ogledu sem o neki zadevi na dolgo in široko razlagala. Ni imela vprašanj in očitno tudi poslušala ni, ker je na koncu ravno za tisto zadevo vprašala, če je tam. Sem potrdila, nisem pa ji še enkrat razlagala, ker je bila razlaga res obširna in ona očitno niti stavka ni slišala. Zakaj ne, ne vem, ampak slišalo se je. Je pa očitno ni zanimalo.

No v glavnem ali vsi pričakujete, da se vodnik, če pridete pred ogledom na lokacijo, na dolgo in široko pogovarja z vami. In kako vam mora pozdraviti?

Pa seveda kaj se sploh pogovarjati tako z neznanci? Vem, da enim gre to super. Jaz pa pojma nimam kaj govoriti z njimi. Če vprašajo kaj, odgovorim, to pa je to.

Tako, da ideje na plan, da vem kako vsaj malce poanimirat obiskovalce.

Pa še kak nasvet kako reagirat, ko jem, k meni se usede kaka ženska in me gleda v usta, kako in kaj jem. Včasih bi najraje vprašala, če je tudi ona lačna pa se bojim, da je preveč nesramno. Odraslim včasih postane nelagodno, če tudi jaz buljim vanje in umaknejo pogled, eni pa ne. Ko pa otroci strmijo vame in mi štejejo grižljaje pa ne pomaga, če nazaj pobuljim. Je pa nelagodno, ker se nimam kam umaknit, da bi v miru pojedla.

v glavnem nasveti, da se izboljšam 🙂

Pa seveda izkušnje introvertov so izjemno dobrodošle.

Si daš masko ekstroverta gor in glumiš klovna. Psihijatra. Župnika. Natakarja. Maserja. Vsega boga, karkoli je treba in človek takrat potrebuje. Nauči se poslušati ljudi in jih z elegantnim manipuliranjem spelji točno tja kjer želiš, da so. Vodenje ljudi je umetnost. Predvsem pa teater in 99% srca. Če nimaš rada ljudi, ti bo mučno, če jih imaš bo lažje, a vse se da naučiti. Njih ne zanima tvoja f.postojnska jama ali karkoli že, temveč doživetje. Da imaš tableto za glavo pri roki oz jo zrihtaš v 5 minutah, ali joint.. odvisno kaj rabi. To je turizem. Jame si ne bo skoraj nihče zapomnil, da so mu pa fejst animatorji rešili glavobol pa ja. Poslušaj ljudi in ugotovi kaj rabijo, pa si zmagala. Za čitčet si pa zrihtaj par zgodbic, ki palijo, se jih nauči na pamet in z njimi kolobari. Včasih dober vic pride zelo prav. Včasih je dovolj, da se vživiš v kakšno znano “vlogo”. Ti povem primer… je bil en šofer avtobusa, ki je na začetku vožnje pihal v mikrofon, (če dela) in rekel z res globokim glasom HELOU… in potem povedal pokvarjen vic. Čez 15min spet… in vsakič se je začelo isto, piha v mikrofon in helou.. po 3.vicu je že pri pihanju v mikrofon cel avtobus lulal od smeha, ker smo vedeli da ga bo spet enega hudega spustil.. tip je vedno želel biti komedijant, standup komik…pa ni dobil priložnosti, si jo je pa naredil. Minilo je skoraj 20 let in jaz se še vedno spominjam tiste vožnje in vseh vicev. Njega kot šoferja. Vseh ostalih 500 izletov pa žal ne. Še posebej tistih zateženih ne..in sitnob, ki so želeli vzpostaviti vojaški red na busu. On nas je imel pa prilepljene na sedežih ne da bi to 1x omenil.. as easy as that

Ljudje smo si med seboj različni, od tistih bol molčeče sorte, pa vse do takih, ki že z neznancem, ki so ga komaj spoznali, načno dolgo in široko debato.

Sedaj pa je tako, odvisno na kakšnega človeka naletiš. Se res nimaš opcije kam umaknit za tisti čas pred vodenjem, v primeru da nisi ravno zgovorna, sodeč po zapisanem? V primeru, da stranke kažejo neko zanimanje načni kakšno nevtralno temo, s tem ne mislim ravno kakšnih Cosmo ali Lady raziskav. Naj stranka da sama iztočnico (vprašanje) potem pa iz nje izpelji zanimivo temo. Nevem, mogoče kaj s področja zgodovine na kar se nanaša kasnejši ogled, mogoče kaj bolj splošnega… Pazi le, da vsaj v prvih nekaj odgovorov na koncu vključiš vprašanje na katerega sogovornik nekako mora odgovoriti. On če se razvije pogovor je ok, če ne pa tudi nisi kaj izgubila.

Dober pristop. In res je, ljudje si ponavadi najbolj zapomnimo kakšne sprevržene zgodbice. Pri ogledih pa več kot na vsrkavanje podatkov, ki si jih tako ali tako, razen nekaj svetlih izjem, ne bi zapomnili, damo na doživetje.

Če bi prodajali kje maske ekstrovertov :).

Kako se naučiš poslušat ljudi, ki jih ne poznaš, pridejo do tebe, jih pozdraviš in potem tam sedijo in nič ne rečejo :)?

Tablete? Pa sladkarije za otroke pa take stvari? Upam, da se hecaš? Moja plača je minimalc, tako, da nekako ne bi ravno kupovala še darilc za obiskovalce.

Pojma nimam kake zgodbice naj govorim. Jaz še v družbi poznanih ne znam nobenih zgodbic razlagat. Če bi imela kako idejo za kake zgodbice, ne bi odpirala te teme.

Da bi vice razlagala? Ni osnovnih šans, tudi v družbi poznanih ljudi tega nisem sposobna naredit. Ja, vici so super, tudi meni je všeč, če zna kdo kak vic povedat. Samo jaz tega žal ne sklamfam skupaj.

Verjamem, da vas je tisti šofer zanimiral. Občudujem vse take ljudi, ki jim uspe na tak prijeten način narediti red. Meni manjka tudi samozavesti. Nikoli nisem bila nastopačka, ne maram žurk, taka siva miška sem. Aja pa nisem neka 20 letnica, grem proti 50.

Z leti se zverziraš. Brez skrbi. A delaj na tem, samo ne bo padlo nič z nikjer.. a ti ni zanimivo spoznavati ljudi z vsega sveta? A te nič njihovo ne zanima? Ljudje se predvsem v tujini radi počutimo dobrodošle, da nismo le številka. Imej to v mislih. Kaj rečejo za južnjake? Ja kako so “gostoljubni, zgovorni, pri njih se počutiš kot doma, te strežejo z leve in desne, res ti nič ne manjka.” To je ta filing, ki ga turisti imajo radi. Pa čim bolj pristen, tem bolje. Začni se zanimati za njih, njihove zgodbe, vživi se v svoje zgodbe, pripoveduj jih tako, da vložiš čustva not, doživljaj jih skupaj z njimi. Tako tkeš energijsko vez, ki je močnejša kot pusto nabijanje. Naj ti ne bo nič težko.. če tako razmišljaš, oddajaš nizek vajb in ne uživaš zaradi sebe ne zaradi njih. Obstaja “dober dan” in ???DOOOBER DAAAN? ?‍♀️???

Hja, ko si skoraj 50 je malce pozno reči, da z leti z zvreziraš :).

Ne, ni mi zanimivo spoznvati ljudi z vsega sveta. Pa še zdaleč niso z vsega sveta, kvečju tu in tam kak iz sosednje države, ostalo domačini.

Pa južnjaki mi tudi ne sedejo, ampak severnjaki. Meni recimo, ko potujem, deluje jug preveč vsiljiv, veliko bolj prijetno mi je na severu :), ko so ljudje sicer prijazni, ampak te pustijo pri miru. Ko kaj rabiš, seveda ni problema, so prijazni. Na jugu pa imam občutek, da stalno kdo vame sili. Sploh moški.

Recimo pride nekdo, pozdravi dober dan, odzdravim in to je to. Drug primer, pride familija, ne pozdravijo, zato jaz pozdravim, eni odzdravijo, drugi ne. Eni in drugi se potem nekam tja usedejo. Večinoma visijo na mobijih, eni se med sabo pogovarjajo, eni gledajo vame, ko recimo jem ali pa čistim ali pa kaj drugega delam.

Torej kako začeti? Pojma nimam kaj jim zdaj govoriti, v bistvu bi rada pojedla tisti moj sendvič v miru ali pa pripravila gradivo, izpiske, za vodenje. Tako, da bi res morala na silo ljudi ogovarjat.

Razmisli … ti imaš službo, jaz s 1000 idejami animiranja sem brez. 🙂

Ti zmagaš.

Vidiš pa imajo vedno probleme najti vodnike, nihče noče opravljat tega dela tu. Tudi jaz grem ob prvi priliki drugam.

S tisto žensko si imela prav smolo…

Sam sicer kar zgovorne in prijazne sorte – a kar se tiče pa animacije s strani raznih vodnikov in podobno – pa prosimm samo stran pojdite! To je ena izmed najbolj zoprnih nadlog, ko poskuša brezveze klepetati in me “zabavati” kdo, s katerim nimam nič skupnega.

Dejansko… od vodnika pričakujem samo strokovno vodenje in razlago karkoli že gledamo, povedano na prijazen način – in to je vse.

Večina družbe je podobnih ljudi, nekateri pa strogo introvertirani in bolj jih pustiš pri miru, bolj so srečni. Če kaj hočejo znajo sami vprašati ali sprožiti pogovor.

Uf, takih obiskovalcev kot si ti, sem najbolj vesela :). Čeprav pa mislim, da je kar nekaj takih ljudi kot je ta gospa, ki je pričakovala ekstra sprejem in animacijo vse do ogleda.

Da se razumemo, če nekoga nekaj zanima, ni problema, tudi poglobljena razlaga. Ja, tudi, ko sem ravno pri svojem kosilu, razložim vse, kar vprašajo.

Pa tudi se zgodi kak čvek recimo o čisto kaki drugi temi, kaj vem o poplavah, neurjih, toči, kvaliteti streh… ampak to se redko zgodi. Gre za kak spontan pogovor, ne gre za neko animacijo z moje strani. Ali pa pride recimo nek poznavalec dreves, opazi smreke poškodovane od lubadarja pa se razplete pogovor, ki seveda nima nobene zveze z ogledom, ampak tudi nobeno animiranje ni.

Ja, saj razumem kar praviš.

Svojim šefom pa lahko kar mene citiraš – razne vsiljive animacije so točno tisto, zaradi česar skoraj nikoli ne hodim na organizirane izlete / potovanja ali oglede. Ker ti redkokje dajo mir – na silo veselega in navdušenega “animiranja” pa ne prenašam.

Ti kot introvert nisi za turistično vodnico. Zamenjaj poklic za kakšnega drugega, kjer ne boš delala z ljudmi, ampak sama ali pa s stroji.

Rok, ko bi bilo čim več takih obiskovalcev.

Me res veseli, da ste nekateri taki, da so vam razne animacije celo odveč, kaj šele, da bi pričakovali, da jih dobite.

Moj kolega pa je ravno obraten kot jaz (ampak on samo tu pa tam vskoči, ni zaposlen, torej ne dela tega iz dneva v dan). On je pa kot igralec, uživa v centru pozornosti, zna povedat vice, ljudi ima rad, oni imajo radi njega. Tako, da ob njem izpadem kot ena pusta dolgočasnica. Se mi je zgodilo, da je bila neka učiteljica z otroci najprej z njim na ogledu, naslednjič pa z mano (z drugimi otroki) in seveda je želela vse te njegove zgodbice, da jih tudi jaz povem otrokom. In ker tega nisem poznala, ne znala, je bilo čisto razočaranje. Zoprna reč.

Se mi je pa drugič zgodilo, da je bil pa nek profesor s študenti, takrat pa je bila vendarle pohvala tudi zame. Češ, da ostali vodniki kar neke nebuloze govorijo, pri meni je bilo pa nekaj stroke. Samo žal teh ljudi je manj. Večina ima raje neke animacije, vice, zabavljaštvo. Večini sem verjetno preresna.

No v bistvu eni so zelo zadovoljni, enim pa po obrazih vidim, da so razočarani in takrat se res slabo počutim. Ampak preprosto zabavljaštvo, igralstvo, ni v moji naravi.

Na tisto žensko, ki se je šla pritoževat čez mene sem bila pa prav jezna. Pričakovala je ne vem kak sprejem, animacijo, zabavanje, da se ne bi počutila osamljene ob čakanju na ogled (mož je bil z njo). Na ogledu me ni nič poslušala, razvidno po vprašanjih, ki jih je potem imela. A se je šla pritoževat, da ni bilo dovolj podatkov, da ni dovolj videla… drugače ena fina, upokojena dama. Zgleda, da je navajena, da vsi plešejo okrog nje. Vseeno pa bi ona lako pokazala tudi kaj korektnega odnosa, da bi poskušala poslušati razlago in se potem pritoževala, da ni bilo dovolj povedanega.

Itak, da nisem. NI bila to moja želja. Samo imela sem dve izbiri: to delati ali biti brezposelna pa sem se odločila za to delo. Vmes pa iščem službo.

Verjemi, da nisem za to študirala, da bi pri 50ih delala za minimalca, ampak včasih pač ne gre drugače in pač moraš vzeti tudi kako tako službo, ki je zanič plačana in kjer ti delo ne odgovarja.

Iščem, iščem, iščem…