koliko nas je? veza od najstniskih let
meh, 18.11.2021 ob 14:01
Jaz pa, 18.11.2021 ob 13:56
hudo, 18.11.2021 ob 13:34
ja, praviloma taki ljudje niso sposobni biti sami, ves čas z nekom, kot neki otroci, ki so ostali v simbiozi z mamo – samo da zdaj to mamo predstavlja partner. še nisem srečala človeka, ki je zares čustveno odrasel, pa da je bil celo življenje v zvezi. To so vse neke simbioze brez pravega razvoja. In bognedaj da se ta idila podre ali da se v življenju kaj drastično zamenja, spremeni… so nebogljeni kot mali otroci, infantilni, ali pa zelo narcisoidni. Ali pa razvijejo cel kup drugih težav, v službi, z zdravjem, z drugimi odnosi – ker tako skušajo dobiti nek videz samostojnosti. Pač, najstniški odnos do življenja, ki ostane, ker se človek zares ni nikoli preizkusil sam, nikoli zares izbrusil.
Vse te najstniške veze so en kup naivnosti in nedoraslosti, tudi pri sicer mentalno visoko razvitih ljudeh. Sploh se ne znajo zares z življenjem spopadat, kot eni otroci. pač, obstali na ravni, ko so stopili v simbiozo, razvoja se pa bojijo oz. sploh ne vejo, kaj to je. Precej nedorasli ljudje in pari, čeprav se navzven, pa tudi sami sebi, lahko zdijo ‘čudoviti’. Jaz človeka s tako zvezo ne jemljem popolnoma resno, preprosto se mi zdi neodrasel. da ti vse življenje ustreza ena najstniška izbira…to preprosto pomeni, da se nikamor nisi premaknil niti česa zares izkusil.
Menim drugače. To so najbolj zrele in odgovorne osebe, kar jih je. Pripravljeni so delati na sebi in svojih šibkih točkah, iščejo kompromise in rešitve, imajo visoka moralna in etična načela, so stabilni in samostojni, vztrajni in neomajni. Cenijo kar imajo in niso pohlepni. Prednosti takega odnosa je ogromno, ta stabilnost po kateri vsi ostali hrepenijo in je ne najdejo je pa pogojena s tem, kakšno samopodobo in zavedanje dosegajo – torej manj kot se poznaš, manj kot znaš biti hvaležen in bolj kot iščeš zadovoljstvo, srečo izven sebe, slabše je. Vse to pa je pogoj zato, da dva ostaneta v zvezi.
ah ja. Kompromisi so v glavnem samozatajevanje, vztrajanje pa cona udobja. Folk brez prave vsebine, v glavnem, dolgočasni in celo leni. ‘saj tu mi je dobro, saj funkcionira, zakaj bi iskal kaj drugega.’ tudi enega takega para ne poznam, ki bi zares pokazal kako vrlino in pravo odgovornost. večinoma so samo leni, navajeni in hlepijo po udobju. pa nesposobni biti sami.
Nama se je pa v zivljenju toliko dogajalo, dobrega in slabega, da dejansko ni bilo mozno, da bi bila lena in pasivna ali da bi nama bilo udobno. Tudi, ko so se dogajale res dobre stvari, je bilo zivljenje razburkano.
Kompromise ljudje sklepamo na vsakem koraku, nekateri so cisto banalni in vsakdanji, drugi vecji, tudi zivljenjski, a poanta je, da sopotniku pustis dihat in se razvijat, kljub temu, da se je treba kdaj prilagoditi.
Ze ko clovek posvoji psa, mora prilagoditi svoje zivljenje psu, torej sklepa kompromise, da ne govorimo o otroku, ko vsi vemo, kako ti rojstvo otroka obrne zivljenje in prioritete. In brez tezav sklepamo kompromise, ker nam je takrat pomembnejse, da poskrbimo za bitje, ki nam daje radost v zivljenju, kot pa za neko svojo stvar, ki nas sicer veseli, a v primerjavi s tem bitjem niti priblizno toliko.
Okol 50, 18.11.2021 ob 18:36
Ne bi mogla reci, da bisva samostojna, ker nama starsi nikdar niso rit odnasali z nicemer in tudi najini sluzbi sta taki, da sva bila velikokrat sama doma, enkrat en, deugic drugi, doma pa trije mali otroci, ki so zahtevali svoje…
Zivljenje naju je kar preizkusalo, je bilo nekaj kriz, ko sva dejansko morala pokazat, koliko sva zrela in kako se bomo resili, tako da tudi o kaksni nezrelosti ne morem govoriti.
Karakterno sva si zelo razlicna, a gojiva enake vrednote in mislim, da so ravno te tisti pravi recept za uspesen zakon.
Ljudje pravijo, da sva zelo usklajen par, vcasih sem se cudila, ker tako razlicna, kot sva, tezko da sva usklajen, potem sem pa enkrat ugotovila, da to najino razlicnost izkoriscava v skupno dobro, vsak na svojem podrocju potegne, vsak naredi tisto, kar zna dobro, ko sva pa v dilemi, premisliva in narediva po planu tistega, ki je boljsi za dobro za oba ali vse nas.
Zdaj, pri teh letih, ko dejansko imam tudi kaj za nazaj za pogledat, resnicno lahko recem, da sva dobro izbrala.
Pa se nekaj, glede teh otroskih ljubezni, imas pac nekoga, ki te pozna cel lajf, nimas se kaj pretvarjat, glumit, delat finega, nekdo te pozna v dno duse od kar si zacel odrascat in pozna vse tvoje faze dozorevanja in razvijanja. Meni je to neprecenljivo.
..in te sprejema točno takega kot si in ljubi takega kot si. S prednostmi in slabostmi, ki jih vsak človek ima, a kljub temu mu točno tak ustrezaš.
Ja, ti gre kdaj na živce, ja ni to tako kot si večina predstavlja- srčki v očeh od prvega dne do smrti, temveč to, da veš, da ne glede na to kako zafrkneš in kako zabredeš, te bo vedno imel rad, saj bo videl mimo tvojih napak. Gre se za odločitev in doslednost pri tem ter sprejemanje odgovornosti za zvezo in svojo vlogo v njej.
Mah, 18.11.2021 ob 14:11
Ahjaaa, 18.11.2021 ob 13:54
Kolk od vas pa lahko potrdi 100%, da niste nikoli premišljevali o skoku cez plot med vsem tem casom? Ker roko na srce, pari, ki so ze tako dolgo skupaj so ponavadi.. No vsaj eden od njih na kaksnih zmenkarskih portalih kjer isce takšne in drugačne potešitve.. Ločitev seveda ne pride v postev, ker sta prevec navezana drug na drugega.
In ce kdo rece da je med njima vse lepo kot se zagre naj povem, da naj si ne zatiska oci. Koliko parov poznam, ki so skupaj ze 30, 40 let pa zmeraj vsaj en od njih isce nekaj.
Tako je s tem, vsakega vezanega, nevezanega, poročenega, samskega kdaj zavede misel, da bi nekdo nekje bil rešitev za vse tegobe in dokler človek ne odraste oz nima te izkušnje, ne more vedeti, da temu ni tako, temveč da je sam kot celota rešitev za vse kar potrebuje v življenju. Šele takrat lahko postane kvaliteten partner, ker ne išče več rešitev zunaj sebe tudi glede partnerstva. Vse to je normalno in dokler oseba najde pot nazaj, lahko stranpoti oz simpatije le še bolj okrepijo zvezo. Nikakor pa se ne sme prečkati meja, izkoriščati to kot izgovor ali namerno povzročati drugemu škodo za svojo rast. Torej zavajanje nekoga,dajanje lažnega upanja, laganje za neke svoje potlačene travme, ego, korist ipd. Takšno obnašanje je toksično in nima nobenega opravičila, še manj pa spada v kvalitetno partnerstvo.
Se strinjam.
Kot mlada zenska sem se tudi sama kdaj vprasala, ce bi lahko nasla boljsega, a ni bilo casa niti za nedolzno flirtanje, kaj sele kaj drugega!
Tam po 35., ko so bili fantje ze 10+, faksi koncani, sluzbe bolj urejene, sem bila pa itak ze tako zrela in sem imela za seboj ze 12-13 let zakona in obilico zivljenjskih izkusenj, ne zanima te potem vec, ce je kdo boljsi, ves kaj imas doma in ves kdo in kaj si ti, kar te popolnoma zadovoljuje v vseh pogledih.
veza343, 18.11.2021 ob 11:01
v vezi od 18 leta? ?
sem prva 🙂
imam 30 let…
se kdo?
skrivnost uspesne veze:
v vezi ni ponosa in brez pogovora zal ne gre
❤️?
Volite novo stranko. Stranka Fekalnega Razodetja. Za več informacij se obrnite na ustanovne člane: Robi/Julij Cezar/EnaJužna/Vagabund/Šnelca/kokoši/blabla/dxy/Darwin/LUDI/Desperadodajka
Nova minuta. Novi člani. Novi obrazi. Prava anticepilska stranka. #SkupajRastemo ???
Izredna novica: AKCIJSKE CENE ČRNEGA PETKA – kg svežega antibiotičnega ??? samo 20 eur.
hudo, 18.11.2021 ob 12:26
da si pa z eno in isto osebo še od najstniških let, pa tudi kaže, da v življenju nisi nobenega razvoja naredil. jaz poznam cel kup takega folka, skupaj že iz teh smrkavih let – tudi en par ni zares srečen, razen tistih, ki so tudi mentalno in čustveno ostali na isti ravni oz. se namestili v eno prazno cono udobja. Vsak, ki se kasneje vsaj malo zbudi, malo razvije, kaj vpraša, kaj dozori, ugotovi, da izbira iz najstniških let ali dvajsetih let zveze nima z njegovo resničnostjo sedaj.
Jaz imam pa diametralno nasprotne izkušnje. Ravno tisti, ki so se našli v mladih letih, duhovno rasli in se razvijali skupaj, so danes v srečnih zvezah, bolj povezani, medtem ko starejsi težje najdejo sorodno dušo, ampak gre bolj za racionalne zveze.
Seveda zgornje ni pravilo. Če sta se našla dva najstnika, ki že na začetku nista bila prava drug za drugega, pa sta iz različnih razlogov ostala skupaj (npr stroga religiozna vzgoja, najstniška nosečnost, strah pred samoto, drugega pa ni bilo pri roki,…), seveda ne moreta biti zadovoljna v partnerstvu, ampak živita drug mimo drugega in se sprijaznita s situacijo ali rešujeta zadeve vsak zase. Po drugi strani pa se tudi zreli ljudje najdejo in se super dopolnjujejo (kar je sicer izjemoma težko in redko, saj se dve izoblikovani osebnosti težje prilagajata, najti nekoga ustreznega je pa loterija,medtem ko se dve mladi osebi razvijata in oblikujeta skupaj).
Jaz sicer ne, poznam pa par, on je moj sodelavec, ki sta skupaj od njunega 16-ega leta. In se skupaj razvijata, pogovarjata, povsod skupaj, slikice nasmejanih otrok na fb,… On je ne more prehvalit, v postelji vse štima,…Potem me je pa začel osvajati, pa to pa ono, jaz sem bila v vezi, na pamet mi ni padlo kaj početi z njim. Povem sodelavki kaj se dogaja, pri njej pred kakšnim letom ista zgodba, povem tretji, ta mi začne kazati njegova opolzka sporočila na telefonu, za bruhat. Zakaj so bile tiho ne vem, pa koliko jih je še taksnih je vprašanje, tudi mi ni jasno kako ga ni strah da bi takšna “idealna” zveza razpadla če samo ena spregovori.
Jaz 18 on 26. Skupaj 18 let. Brez varanja. Že cez marsikaj hudega sva šla. V teh letih mnogo lepega pa tudi grenkega.
-
Ne bom rekla da sem lena, mi je pa dom varen pristan od vsega stresa v poslovnem svetu. Je cona obdobja in težko bi bila sama. Ne morem pa reci da nazaduje saj delam kar me veseli, se učim, tudi potujem sama če me gre drugače…a dom…tam je sreca
napačna teorija…. Kako lahko rečeš, da ni nobenega razvoja…. S partnerjem se pač razvijaš nekako v isto smer, ali pa so razlike manjše, da ne vplivajo na odnos. To pomeni, da si imel srečo in si našel nekoga, ki ima podobne cilje in interese v življenju in jih ni nekje sredi poti drastično zamenjal.
Forum je zaprt za komentiranje.