koliko nas je? veza od najstniskih let

Tudi to je del skupnega odraščanja in rasti. Nekateri smo preprosto imeli srečo, ali pa smo bili že dovolj zreli, vedeli kaj želimo že tako mladi. Vsekakor  bi ponovno izbrala njega, če bi zavrtela čas nazaj. Nikoli se mu nihče ni približal niti se mi nikoli ni zgodilo, da bi do koga razvila takšna globoka čustva. Tiste simpatije, prijateljstva in kratkočasne iluzije, ki so prišle na pot tako mojo kot njegovo, so naju le prepričale, da sva se odločila prav in da naju nič in nihče ne more ločiti.

Z njim mi nič ne manjka in se dopolnjujeva na vseh področjih, najina ljubezen pa le še raste.

Počakaj do 50 leta, takrat bo eden od vaju prišel do spoznanja, da je nekaj zamudil in vajine idile bo klavrno konec… Poznam kar par takih primerov, ko so bili skupaj od 16 leta naprej, pa se je končalo ravno malo po Abrahamu… In zanimivo, zvezo so skoraj v vseh primerih končali moški in to zato, ker so jim partnerke nabile rogove…

Jaz 17 on 21, letos bova poročena 42 let.

Kot bi opisoval naju! Mi je bivša s svojim sodelavcem nataknila rogove, pa sem zvedel šele po parih letih..

Pa ji on ni bil dovolj, tako, da se je sedaj v enem letu na njej zvrstilo že dvomestno število novih primerkov.. Edino pozitivno je, da je vsaj v tem času opravila poseg sterilizacije….

Sicer nisva teensweetheats, sva pa skupaj že 30 let. Po monski analizi sva osebnostno stagnirala, ampak sva skupaj stagnirala in itak se ne zavedava, kako sva brezvezna in naveličana drug drugega 🙂

po 50-em?

ja, praviloma taki ljudje niso sposobni biti sami, ves čas z nekom, kot neki otroci, ki so ostali v simbiozi z mamo – samo da zdaj to mamo predstavlja partner. še nisem srečala človeka, ki je zares čustveno odrasel, pa da je bil celo življenje v zvezi. To so vse neke simbioze brez pravega razvoja. In bognedaj da se ta idila podre ali da se v življenju kaj drastično zamenja, spremeni… so nebogljeni kot mali otroci, infantilni, ali pa zelo narcisoidni. Ali pa razvijejo cel kup drugih težav, v službi, z zdravjem, z drugimi odnosi – ker tako skušajo dobiti nek videz samostojnosti. Pač, najstniški odnos do življenja, ki ostane, ker se človek zares ni nikoli preizkusil sam, nikoli zares izbrusil.

Vse te najstniške veze so en kup naivnosti in nedoraslosti, tudi pri sicer mentalno visoko razvitih ljudeh. Sploh se ne znajo zares z življenjem spopadat, kot eni otroci. pač, obstali na ravni, ko so stopili v simbiozo, razvoja se pa bojijo oz. sploh ne vejo, kaj to je. Precej nedorasli ljudje in pari, čeprav se navzven, pa tudi sami sebi, lahko zdijo ‘čudoviti’. Jaz človeka s tako zvezo ne jemljem popolnoma resno, preprosto se mi zdi neodrasel. da ti vse življenje ustreza ena najstniška izbira…to preprosto pomeni, da se nikamor nisi premaknil niti česa zares izkusil.

Madona ti pa maš težave sama s sabo haha

Kolk od vas pa lahko potrdi 100%, da niste nikoli premišljevali o skoku cez plot med vsem tem casom? Ker roko na srce, pari, ki so ze tako dolgo skupaj so ponavadi.. No vsaj eden od njih na kaksnih zmenkarskih portalih kjer isce takšne in drugačne potešitve.. Ločitev seveda ne pride v postev, ker sta prevec navezana drug na drugega.

In ce kdo rece da je med njima vse lepo kot se zagre naj povem, da naj si ne zatiska oci. Koliko parov poznam, ki so skupaj ze 30, 40 let pa zmeraj vsaj en od njih isce nekaj.

Menim drugače. To so najbolj zrele in odgovorne osebe, kar jih je. Pripravljeni so delati na sebi in svojih šibkih točkah, iščejo kompromise in rešitve, imajo visoka moralna in etična načela, so stabilni in samostojni, vztrajni in neomajni. Cenijo kar imajo in niso pohlepni. Prednosti takega odnosa je ogromno, ta stabilnost po kateri vsi ostali hrepenijo in je ne najdejo je pa pogojena s tem, kakšno samopodobo in zavedanje dosegajo – torej manj kot se poznaš, manj kot znaš biti hvaležen in bolj kot iščeš zadovoljstvo, srečo izven sebe, slabše je. Vse to pa je pogoj zato, da dva ostaneta v zvezi.

Moja sodelavka je šla na sterilizacijo pri 49, ker je rekla da se ne bo več zastrupljala s tabletami… Je pa trgovka, če vas zanima IQ?

ah ja. Kompromisi so v glavnem samozatajevanje, vztrajanje pa cona udobja. Folk brez prave vsebine, v glavnem, dolgočasni in celo leni. ‘saj tu mi je dobro, saj funkcionira, zakaj bi iskal kaj drugega.’ tudi enega takega para ne poznam, ki bi zares pokazal kako vrlino in pravo odgovornost. večinoma so samo leni, navajeni in hlepijo po udobju. pa nesposobni biti sami.

Tako je s tem, vsakega vezanega, nevezanega, poročenega, samskega kdaj zavede misel, da bi nekdo nekje bil rešitev za vse tegobe in dokler človek ne odraste oz nima te izkušnje, ne more vedeti, da temu ni tako, temveč da je sam kot celota rešitev za vse kar potrebuje v življenju. Šele takrat lahko postane kvaliteten partner, ker ne išče več rešitev zunaj sebe tudi glede partnerstva. Vse to je normalno in dokler oseba najde pot nazaj, lahko stranpoti oz simpatije le še bolj okrepijo zvezo. Nikakor pa se ne sme prečkati meja, izkoriščati to kot izgovor ali namerno povzročati drugemu škodo za svojo rast. Torej zavajanje nekoga,dajanje lažnega upanja, laganje za neke svoje potlačene travme, ego, korist ipd. Takšno obnašanje je toksično in nima nobenega opravičila, še manj pa spada v kvalitetno partnerstvo.

Se mi zdi, da imaš ti težave z zvezami.

Jaz 17 on 21. Skupaj sva 35 let.

To pa ne drži. Kompromise namreč sklepamo z vsemi v družbi, s starši, otroki, prijatelji, v službi, … če pa mora biti vedno po tvoje in nisi pripravljen niti za milimeter odstopiti od svojih zahtev, imaš že druge težave. Ta zmožnost prilagajanja, brez pretiranega odrekanja temveč iskanja skupnih točk je v družbi egoistov in narcisov vse bolj redka. Dosti je pogojena s karakterjem, malo z vzgojo in veliko z vrednotami, ki so nam bile z izkušnjami posredovane oz, ki smo jih ponotranjili kot del sebe.

Vztrajanje nikakor ni cona udobja, saj še tako tedna zveza z leti zapluje tudi v nevihte in še kako gresta dva izven cone udobja, da bi jo ohranila. V nobenem primeru menjava partnerjev ne doprinese k hitrejši rasti, spoznanju ali kakorkoli drugače spremeni našo pot izkušanja življenja na boljše. Kvečjemu na slabše.

Gre se za bolj za preferenco in kaj točno od zveze želiš. Nekateri želijo stabilnost in si za adrenalin dajo duška z raznimi aktivnostmi, drugi iščejo poročene in se skrivajo po gozdičkih, tretji so sami in jamrajo čez vezane, četrti menjajo partnerje kot gate saj so prepričani, da so le tako lahko avtentični, pristni. Ta vsakega velja njegova resnica in nihče ne more reči, da je eno bolje kot drugo, za vsakega je najbolje to, v kar sam verjame. Jaz verjamem v enega in edinega kot partnerja skozi celo življenje, plutje v neznano ob vseh možnih pogojih in iskanje rešitev za situacije, ki pridejo na pot z zavedanjem, da je vse prehodno, a le ljubezen ostaja konstanta in je tu, da ostane. Poleg tega verjamem v spoštovanje in čast, da tvoja beseda velja za vedno, razen če se dva drugače dogovorita zaradi novih okoliščin, ki onemogočajo nadaljevanje pod pogoji, v katerih je bila zveza sklenjena.

Se strinjam s tabo. Meni se zdi veza iz najstniških let nemogoča. Pri 30-ih si popolnoma drug človek, tvoj partner pa tudi.

V večini vse, ki jih poznam, ki imajo vezo iz najstniških let in vztrajajo, so na robu psihoze, jamrajo in negodujejo o zakoncu vsak dan, veliko je tudi varanja.

se  ne strinjam

ce se spreminjas tako z leti da se se vedno ujames ne manjka nic

govori zase cipica pa se te staruhe 50+ k take pisejo vzemi s sabo 🙂

pogovor resi vse ce pa ga ni pa isces drugje ja kar manka doma

zato je pogovor pomemben

joj kasni luzerji kle gor

bruh!

jaz pa ravno obratno vsako leto se imava raje ne pa manj rada tako da ne razumem unih ki gre veza dol namesto gor

cloveka spoznavas z leta v leto

se prilagajas pogovarjas

to je uspeh dobre veze

🙂

ce si ti bil tako grd da se do 18ga nisi kavsal cele dneve nismo vsi taki samo info,smo dali zuranje in norost cez,po 11 letih veze je seks se vedno isti in se raje ga imam kot tudi obratno

jadnik ze po pisanju se vidi da taki ne boste nikoli v resni vezi ker ste pregrdi poleg tega da ste zaostali

Najraje sem sam, absolutno sam in imam absoluten mir.

Evo, pa se je ena potrudila in sicirala  povoženaga polža.

PS

Raje brez vsebine, lena……..in SREČNA, kot pa obratno in še nevoščljiva povrh.

Za “meh”.

Midva sva imela kar razburkano zvezo na zacetku, nehala sva 100x, probala druge partnerje, ene povrsinsko, druge tudi bolj resno, a vedno sva ohranila stik in vedno sva se imela rada, tudi, ko nisva bila par.

Potem, po mojem dvajsetem sva pa ostala skupaj do danes.

Ce zdaj pogledam nazaj, mogoce bi nasla boljsega, mogoce bi on nasel boljso, tega ne vem, sem pa z mozem zadela na lotu, ker sele po vseh zivljenjskih vzponih in padcih, ko se par in druzina dejansko preizkusata, lahko reces, da ta je pa pravi.

Take zveze so samo za take,ki ful močno ljubijo, in ne za take, ki imajo površna čustva in plitko srce.

Ne bi mogla reci, da bisva samostojna, ker nama starsi nikdar niso rit odnasali z nicemer in tudi najini sluzbi sta taki, da sva bila velikokrat sama doma, enkrat en, deugic drugi, doma pa trije mali otroci, ki so zahtevali svoje…

Zivljenje naju je kar preizkusalo, je bilo nekaj kriz, ko sva dejansko morala pokazat, koliko sva zrela in kako se bomo resili, tako da tudi o kaksni nezrelosti ne morem govoriti.

Karakterno sva si zelo razlicna, a gojiva enake vrednote in mislim, da so ravno te tisti pravi recept za uspesen zakon.

Ljudje pravijo, da sva zelo usklajen par, vcasih sem se cudila, ker tako razlicna, kot sva, tezko da sva usklajen, potem sem pa enkrat ugotovila, da to najino razlicnost izkoriscava v skupno dobro, vsak na svojem podrocju potegne, vsak naredi tisto, kar zna dobro, ko sva pa v dilemi, premisliva in narediva po planu tistega, ki je boljsi za dobro za oba ali vse nas.

Zdaj, pri teh letih, ko dejansko imam tudi kaj za nazaj za pogledat, resnicno lahko recem, da sva dobro izbrala.

Pa se nekaj, glede teh otroskih ljubezni, imas pac nekoga, ki te pozna cel lajf, nimas se kaj pretvarjat, glumit, delat finega, nekdo te pozna v dno duse od kar si zacel odrascat in pozna vse tvoje faze dozorevanja in razvijanja. Meni je to neprecenljivo.