Koliko ljudi vas ne mara
in vam to odkrito pokaže? Koliko pa je takih, ki so bolj hinavski in so v obraz prijazni, drugače pa samo čakajo priložnost, da te pokopavajo? Koliko ljudi vas je že fajn zafrnilo v življenju? Imate super sorodnike ali se z njimi ne razumejo, ker so ljubosumni?
Jaz sem bila večkrat razočarana, vem da sama nisem popolna, ampak ljudje znajo biti res egoistični in pokvarjeni.
dobro vprašanje, se jih pač najde nekaj ampak se s tem ne obremenjujem, niti se ne sekiram okrog tega, pač nismo vsi kompatibilni 🙂
Včasih sem bila taka, da sem hotela na vsak način ugajati drugim in hotela sem imeti čim več prijateljev. Kar nekaj hinavcev me je moralo zelo zafrkniti, da sem dojela kaj in kako. Nimam najboljše prijateljice, če me kaj muči, povem možu, za kavo imam prijateljice, ki imajo isto stare otroke kot jaz. Za vse ostalo je MON 🙂 hehe
Vseeno mi je, res. Sorodnikov nimam oz. so v tujini, se ne slišimo in ne čutim posebne vezi. S sestro se relativno dobro razumem, z očetom bolj hladno, z mamo sploh ne, se redko slišimo. Da me kdo sovraži? Ne vem, mislim, da ne. Ne izstopam po ničemer in se tudi ne trudim v smislu videza ali razkazovanja česarkoli. Moji delovni rezultati pa govorijo sami zase, jih ne rabim poudarjat, na srečo.
Na sploh se ne obremenjujem z ljudmi. Močno in zavestno se trudim, da ne bi nikogar prizadela, čeprav je včasih to neizbežno, pa ne gre za kake hude stvari, bolj kot ne za stvar subjektivne percepcije. Majhen krog ljudi me ima rad in jaz njih. Upam, da še kdaj kdo pride v ta krog. Nasplošno pa se ne trudim posebej navezovat prijateljskih stikov. Imam dobre kolege na strokovnem področju, moža doma, sestro, 3 prijateljice za razne čveke in tudi intimne pogovore. Dovolj. Ne hlepim pa po pozornosti in si ne domišljam, da sem lahko blazno in množično priljubljena (ker to v resnici nihče ni), niti to ne želim biti, ker avtomatično dobiš tudi veliko nasprotnikov, da ne rečem sovražnikov in si po nepotrebnem lahko zakompliciraš življenje.
Če kdaj koga ogrožam zaradi svojih kvalitet, je to njegova stvar. Jaz se preprosto naredim neumno. Ne maram zdrah, se konstruktivno in argumentirano izražam. Pa hitro prepoznam razne neuravnovešence in do zdaj sem še vedno imela to srečo. da sem se lahko odmaknila od njih.
Delam v JS, zdaj pa izračunaj :). Občutek imam, da bi me vlada in dobršen del sodržavljanov z veseljem utopila v žlici vode.
V službi vem za enega sodelavca, od uporabnikov pa najbrž tudi nisem vsem pri srcu.
Zasebno pa nimam pojma. Glede na to, da se sama družim samo s tistimi, ki so mi pri srcu, sklepam, da me tudi oni kar prenesejo.
kaj pa vem, da bi me kdo zafrknil kot praviš se mi ni zgodilo, vsaj tako ne da bi me zajeb…….. ker še tisti ki me je hotel, mi je naredil uslugo, namreč iz tega sem prišla na boljše v vseh pogledih, tisti ki pa me je zajeb…… hotel, pa še vedno životari. ja si prav razumela, se mi je to zgodilo v eni službi.
sorodniki? ej boljših si ne bi mogla želet. tudi tistih h katerim sem se primožila ne. ne menjam nobenih
Manj se ubadaš s tem bolje je. To je moje mišljenje. Zmeraj v življenju srečuješ ljudi, ki ti niso po godu ali pa ti njim nisi. Srečaš egoiste, ki te bodo zaj***** ko bo šansa. Vendar tako je. Bodi pripravljen na to in poskusi biti neprizadet.
Sigurno me mnogi že tu na Starševskem čveku ne marajo. 🙂 Pa kaj. 🙂 Tko pač je.
Ne marajo me tu, na monu:-)
Hinavščine je več kot dovolj v službi. Ampak imam 5 tesnih sodelavk, s katerimi držimo skupaj kot hrvaški prašiči:-)
Sorodnikov imam v SLO zelo malo. Ko se dobimo je veselo.
So me že zafrknili ja, samo sem vedno iz tega potegnila kaj pozitivnega. Sčasoma se je pokazalo, da se je pač moralo to zgoditi, sicer ne bi odkrila druge, boljše in lepše poti:-)
Če kdaj koga ogrožam zaradi svojih kvalitet, je to njegova stvar. Jaz se preprosto naredim neumno. Ne maram zdrah, se konstruktivno in argumentirano izražam. Pa hitro prepoznam razne neuravnovešence in do zdaj sem še vedno imela to srečo. da sem se lahko odmaknila od njih.[/quote]
Sama opažam, da so ravno posameznikove kvalitete, konstruktiven in argumentiran način izražanja, dostikrat “trn”, ki zbode ljudi, ki omenjenega niso sposobni. Takšni ljudje potem zelo radi “kopljejo jamo drugim”, ampak verjamem, da vsak dobi svojo porcijo… če delaš dobro – se dobro vrača…. osebno pa veliko bolj cenim ljudi, ki znajo povedati da jim nekdo ne ugaja… kot pa, da o njih razpravljajo za hrbtom. Ampak generalno gledano so ljudje po večini slabiči… najlažje se je smejati in kimati, za hrbtom pa govoriti kontra…. mar ni veličina Človeka v tem, da jasno izraža svoje mnenje. Nismo vsi kompatibilni… Sama sem mnenja, da če lahko pomagam in me za to prosijo, le to z veseljem storim, v nasprotnem primeru pa se ne vmešavam v življenja drugih in pričakujem tudi obratno…
Mene tudi nihče ne mara (nekateri prav uživajo v tem ko hodijo po meni, prikrito ali odkrito) ali pa ko pred mano kažejo en obraz dejanja pa govorijo vse drugo… a sem se nekako s tem sprijaznila, kljub tej slabosti je življenje še vedno vredno življenja. Le včasih se vprašam, kaj gre komu pri meni na k*, teh “jajc” pa nima nihče, da bi mi razložil, kje ga lomim oz če ga sploh. Pogosto se res počutim kot “osameli jezdec”. Velikokrat sem že naletela na kakšna prijazna bitja, pri katerih pa se je žal pokazalo, da iščejo neko korist, ko je bilo temu zadoščeno, so me kratkomalo odrezali. Ne vem, čemu so ljudje takšni, tako plitki in preračunljivi.
Vprašaj se, koliko si v takih primerih sama sodelovala s svojo naivnostjo in nezmožnostjo presojanja.
Sorodnikov si žal ne izbiramo sami, povečini so pa čist vsi po vrsti fajn ljudje, razen ene osebe, ki živi za to, da dela štalo. Ampak če ne trzaš, izgublja na moči. Če pa ji nasedeš in se odzoveš, se zapleteš v klobčič jeze, zamer, obsojanja – kdo rabi to? Nihče te ne sili družit se s sorodniki, s katerimi se ne razumeš.
Tkole na splošno rečeno pa mislim da je ni osebe ki že ne bi bila kdaj razočarana nad kom, pa tudi sami smo že kdaj kaj ali koga zajebali. Tak je. Ko se poleže 1. val čustev, premisliš o svoji reakciji in kako bi jo naslednjič lahko izboljšal. Treba je vadit na verbalizaciji svojih občutkov. Ker le tako se lahko razumemo, drugače se prehitro obsojamo, sploh z ljudmi, s katerimi “moramo” skup shajat (sodelavci, šef ipd.). Problem je, ko druga stran ni sposobna tega uvidit, da s svojo reakcijo sproža plazove in še kar vztraja pri svojem načinu komunikacijje ali obnašanja.
Takrat se je treba odločit, koliko nam neka oseba (ali njena usluga) pomeni in koliko ima smisel vztrajat ob nekom, ki ni sposoben prepoznat svojih napak oz. spremenit slabih navad. Ne moremo bit z vsemi prijatelji, vedno se bo našel kdo, ki mu bomo šli v nos (ali naš življenjski stil ali kaj tretjega), to je pač različnost človeških osebnosti.
Forum je zaprt za komentiranje.