kodrlajsasti piton

Živjo! Knjigo Kodrlajsasti piton, ki sta jo napisala Marko Ješe in Branko Gradišnik, sem dobila v branje po službeni dolžnosti. Priznam, da sem bila skeptična. Knjig, ki opisujejo drogo in omamo, ne maram preveč, ker se mi zdi, da nekako estetizirajo zasvojenost.
Knjigo sem prebrala v enem dopoldnevu, kar nisem mogla nehati. Je tako realističen pogled v svet droge, da te kar stisne pri srcu. Marko Ješe jo je napisal po svoji življenjski izkušnji. Kaj vse so sposobni narediti zasvojenci za drogo in kako nemočni so obenem … PO eni strani navijaš za njih, da jim bo uspelo rešiti se iz oklepa drog, po drugi pa si jezen na njih, kako so lahko taki, zakaj so sploh začeli s tem …

Po moje je dobro, da jo preberejo starši (četudi še majhnih otrok) in pedagogi. Pa tudi najstniki. Je kot britvica na srcu spoznanja.

Jop, zaradi komentarja hčerke Marka Ješeta ob samem izidu, je knjiga takoj padla na moj seznam pod NUJNO ČIMPREJ!

A kaj je izjavila – za tiste ki je niste zasledili. Dobesedno se pač ne spomnim, ampak v stilu: kdor bo po branju te knjige samo pomislil na drogo, je idiot.

LPM

ja, tako je
Mateja, čimprej.
T.

Aja, posodim, če rabiš 🙂 le boste prišli na RD, dam tvojemu darlingu, ker boš ti verjetno med francozi, a ne?
T.

Knjigo sem kupila po moje isti dan, ko je izšla. Na to temo sem že nekaj spraševala na forumu, pa takrat ni bilo nobenega odziva. Tudi jaz sem jo pogoltnila in tudi meni je zelo všeč.

Potem pa preberi še OTROCI S POSTAJE ZOO

Ja, Lady L, sreča, da sem jo takrat, ko se jo je dalo dobiti pri nas, prebrala in nisem postala idiot, kot pravi Markova hčerka. Resnično, mi je slabo postalo, če sem samo slišala kaj od drog. Čeprav je pa res, da je bilo takrat zelo težko priti do njih.

Sklepam pa, da knjige Marko takrat ni prebral. Sva pa skoraj enako stara.

Sama sem bila stara 14 let, ko sem brala Otroke s postaje Zoo.
Dobila sem jo pa za darilo od staršev.

Bad luck. Imam kar nekaj znancev, ki so zabluzili na sceni tako kot on. Ampak zanimivo, da se jim je to dogajalo v letih, ko bi že morali biti pšri pameti.
Na srečo je pa tudi kakšen vmes, ki mu je uspelo tako kot Marku.

Kaj menite, kdaj je najbolj primerno, da omenjeni knjigi dam prebrat svojima otrokoma? Pri 11, 12 letih ali je to prezgodaj? Glede na zniževanje starostne meje uporabnikov drog, se mi ta starost ne zdi prenizka.
Čeprav imam občutek, da je moj sin, ki je star 11 let, še hudo preotročji za takšno branje.
Lp.

Čimprej – tembolje, če mene vprašaš ali pa, ko bo zrel za tako branje. Prej, ko ga seznaniš z dejstvi in posledicami, bolje za oba. Pa tudi pošten pogovor na to temo ne bo odveč.

Sem bila pa tudi jaz nekako tvojih let (mogoče še malo mlajša … 12-13 let), ko sem jo prebrala. Že same fotografije v knjigi so dovolj zgovorne in pretresljive.
In film sem tudi gledala, čeprav se le-ta s knjigo ne more primerjat.

Ja, tudi jaz sem imela kolega (sošolca in soseda), ki sta zabluzila na sceni, kot praviš ti. En si je dal “zlati šus”, drugi se je nekako izvlekel, samo ima možgane totalno skisane.

Čeprav se mi dvignejo vse dlake, ko slišim za droge, sva se s sinom kar pošteno pogovorila o tem. Bil pa je star toliko kot tvoj. Čisto naključno, ko je zagledal šprico, ki je ležala napol v grmovju ob poti našega bloka (zraven pa otroško igrišče!). Si predstavljaš, če bi to našel in pobral, ter se bog ne daj, zbodel kak malček?

Hvala bogu, smo odkrili “krivce” in ukrepali. Grmovje smo pa posekali… in šele tedaj se je pokazala prava slika. Nabrali smo več kot 150 špric in igel!!!

NIKOLI ni prekmalu, huje je, če je prepozno.

Pa lep pozdrav!
Lady L

Ojla, Lady L.
se strinjam s teboj.
Tista knjiga mi je pa resnično dala misliti. Imela sem precejšen strah pred drogami predvsem zaradi posledic in zato mi niti na pamet ni prišlo poizkusiti karkoli. Enkrat se sicer probala travo, pa mi je bilo na srečo blazno slabo in nisem mogla razumeti folka, ki je okajen hodil po svetu in ni zmogel normalne komunikacije brez omame.
Saj smo ga žurali, priznam, ampak dlje od alkohola ni nikoli šlo. Pa še pri konzumiranju alkohola je bilo potrebno držat mejo.

Že zdaj se pogovarjam s sinom o drogi, o njenih posledicah. V sorodstvu imamo zdravljenega narkomana (3 leta komune ima za seboj) in popolnoma normalno se mi zdi, da to niso več tabu teme kakor včasih.
Bistveno se mi pa zdi, da otroke pripravimo na reševanje problemov, na spopad z njimi, ne pa da čutijo, da problemu niso kos in se zatečejo v omamo.
Pri nas tako kritično (glede igel) še ni, vsaj naleteli nismo še na nobeno (hvala bogu), sta pa oba otroka seznanjena (hči je stara 9 let) s tem problemom. V glavnem, ne smemo si zatiskati oči in ignorirati zadeve.

Lep vikend še naprej.

Dami

Dobra knjiga!