Ko imaš deloholika
Čedalje bolj opažam, da je moj tip deloholik. Ves čas mora nekaj delat (itak služba, doma pri njem imajo še nekaj kmetije in mora bit ves čas na razpolago staršem – kot da nima svojega življenja in kot da je star 15 let, da vse uboga)… Pol pa se večinoma vidiva res samo še ob nedeljah in tkole čez teden kakšen dan za par ur. Imam feeling, da sem mu kot ena rezerva al pa družba za zvečer in za nedeljske izlete 🙁 Rada bi več časa preživela z njim, pa se mu prilagajam tako, da pač pristanem na tem da se vidiva ko ima on čas. Nisva dolgo skupaj (tri mesece), me pa te stvari oreng živcirajo, da sem včasih že prov penasta. Vem da me ima rad, tudi jaz imam njega, vendar samo od lepih besed se tudi ne da živet. Če pogledam mal vnaprej, kar ne vem kako bi se to obneslo na “dolgi rok”. A naj mu začnem težit ali čakam, da mu bo “kapnilo”, da sem njegova punca in ne samo ena kolegica? Da želim biti več z njim, ga bolj spoznati. In pol mi še “prijavi”, no danes se pa vidiva, če bom mel čas (???!!??)
Pol mu je očitno “pomembna stvar” delo …… ja se mi že nekaj časa svita.
Gospodinja sem tolk kokr je treba, mam tud svojo službo, tko da ne stojim za “šporgetom” 10 ur na dan in tud ne skačem s cunjo in sesalcem prav vsak dan po hiši …… pazim pa, da nimam prav grdo nasvinjano ja.
Velikokrat bi pa rajši šla z njim na kakšen izlet kot pa da mora on skoz neki delat in ga moram čakat. Vem da mora biti v odnosu tudi delo. Sej imam tudi sama dosti delovnih navad, nisem neka lenčina. Da se pa odnos sam postavlja na stranski tir in je treba skoz nekaj delat, to mi pa ni logično in normalno.
No pač takrat ko sem torej sama in on dela, preberem kakšno knjigo al pa grem na sprehod v naravo.
Žal pa vidim tudi, da ma en velik “rešpekt” pred starši …… in če se temu do zdej ni znal “upret”, se verjetno tudi v prihodnje ne bo.
Mah sej čutim že dolg časa in vem, da se bo tole treba pogovorit.
Jaz bi te steral že pred časom, on te prenaša že 3 mesece.
Kaj ko bi svojo leno rit nesla z njim in mu pomagala pri delu. Najbrž so njegovi starši že starejši in potrebujejo pomoč, najbrž bo kmetija, nekoč ostala njemu… in tako bosta lahko skupaj, se spoznavala v dobrem in slabem in tudi delo bo hitreje narejeno in bo sotalo časa tudi za stvari ki si jih želiš.
Tako pa si samo ena sebična razvajena mrha, ki samo čaka kaj bo on naredil zate, koliko svoje truda pa si pripravljena vložit ti v odnos, pa te en k… briga ane.
No, končno ti je kapnilo, da si peto kolo in da si TI neumna, ker lepo čakaš na “stand-by” kdaj
prideš na vrsto.
Dol mu visi zate, tko je to. On ima svoj lajf ( v katerem zate ni prostora), ker bi ga pa sem pa ke
rad še mal namoču, ima pa eno v stand-byu, kadar se mu glih zazdi.(dvigne)
Probej za hec….ko milostno najavi, da zdaj ima pa čas zate, se izgovori, da nimaš časa. Enkrat,
pa dvakrat, pa trikrat. Grem stavit ta nov samsung, da bo surla do tal.
Ker on “dela” pa nima časa, ti pa itak nič ne delaš in moraš imeti čas zanga, kadar se on spomni, a ne?
Deloholik my ass. Prvič je mamin sinko, oziroma ni (in ne bo nikoli) odrasel, drugič pa ni sposoben
normalne zveze, ker je sam s sabo (in starši) čisto srečen.
“entip”, nisem ne sebična, ne razvajena. Saj sem tudi že sama pomagala pri starih starših, ki so meli kmetijo, pa tud pri meni doma imamo njivo in tudi delam tam.
Da ti pa fant reče, no sej dons upam da se vidiva, če bo le cajt, se mi pa zamalo zdi. Ja lahko da me bo tud steral, če/ko mu bom par stvari povedala – razkiram tud to.
Sorry, vem kako gre na kmetijah – delo in samo delo, pa par otrok, s katerimi naj se šola ukvarja, ker doma NI ČASA, so krave in njiva in gozd bolj pomembni kot pa odnosi v familiji (kjer ponavadi vse škripa)
Še vedno si zame sebična. Kakor koli si navedla kao neke olajševalne okoliščine (pomagala starim staršem in doma, imamo njivo) 🙂
Enemu, ki je vsaj malo razgledan, niti na misel ne bi prišlo enačit kmetijo z eno njivo. Kot bi rekla, da je šleperja enako pelat rikverc kot osebni avto. V bistvu imata oba motor na notranje izgorevanje, kolesa in volan. Potemtakem je enako ane!
V sanjah mogoče…
Itak se bo na tole primerjavo prilepil en znani ljubitelj brezplodnega repliciranja in bo začel nategovat, da kje pa si ti omenjala šleperja…
Skratka, če bi premogla malo empatije, ne bi gladko spregledala v mojem prejšnjem postu, ko sem omenil, da bi mu lahko pomagala in bosta tako lahko skupaj pa še delo bo prej končano in bosta imela čas tudi za druge, prijetnejše stvari. Pa tudi ti bi se prepričala ali res dela ali je res njegovo delo toliko pomembno ali samo išče izgovore, kot je napletla ena zgoraj, ki se rada baha z novimi telefoni. No in ko boš (kar seveda ne boš) nekaj mesecev se tako “žrtvovala” za vajino vezo potem se pa spet oglasi.
“entip” nisem spregledala tistega. Celo tko bom rekla – da ti dam prav (čeprav nerada:)) si dobro napisal.
Ampak nisem navajena vseh teh del, kaj jaz morem?. In potem kaj ne bom znala, se mi bojo pa režali. Vem, da so ljudje na kmetih ena svoja “kasta” – prepričani da sam oni delajo prav in jim bom nazadnje prej v napoto kot v pomoč. Al pa raskiram, da se osmešim.
“goldfish” kam pelje to? Očitno ne v to smer, v katero sem si želela.
Osmešila se boš v toliko, če boš šla v štiklah in ta novem kostimčku na njivo. Če pa boš enostavno priznala da nimaš pojma in da si se pripravljena naučit in bi bila zelo vesela če ti tolerirajo začetniško nerodnost… vse zato, ker imaš rada njihovega sina in bi rada bila z njim in da naj ne bodo hudi če ga boš pa kdaj ugrabila in imela samo zase…. sem prepričan da bi te celo Amiši sprejeli medse 🙂
Haha Amiši, kje si to našel? :)) Pošteno se mi nasmejal 🙂 Da te presenetim – ne nosim kostimčkov in visokih štiklov 🙂 Tko da s tega vidika se ne morem osmešit.
Sem pa mela enkrat izkušnjo pri stricu, ko smo mrvo pospravljali in je potem komentiral nekomu, da še grabelj ne znam prijet. Sem se pa trudila in delala, vendar me je to kr prizadelo. In vedno so nas kot otroke silili na njivo in v štalo, da se mi je vse skupaj zamerilo, priznam.
Ja rada pa imam tega fanta, in to zelo….
Saj on bi (se videval), ampak kaj ko nima potrebe karkoli spreminjat. Človeku moraš dati vedet, kako se počutiš. Če ti ne paše, mu daš vedet, pa se naj potem odloči, ali bo kaj spremenil glede tega ali pa te lahko izgubi. In ti njega. Če pa le molčiš in čakaš, da bo on sam zaznal, kaj bi ti v resnici rada, pa se bojim, da ne bo sprememb na bolje. Mogoče se tebi zdi, da mu daš dovolj znakov, pomembno zdaj je le še, ali on te znake tudi vidi in jih ignorira ali pa so le bolj medli s tvoje strani.
Se pa strinjam tudi z Entipom, da če si res rada z njim, pojdi ti k njemu in mu pomagaj, mogoče dejansko ima toliko dela. Seveda se moraš odločit pri tem za drugačen način življenja, kot doslej, če ga imaš res tako rada. Da bi se osmešila, ti naj ne bo za izgovor, ker so se tudi oni morali vse to naučit in poznajo to pot učenja.
Problem je pri meni ker predolgo vse tiščim v sebi in odlašam s tem, da povem kaj me teži. Pol se pa nabira in me to živcira. Sranje, doma so me naučili, da je treba marsikaj potrpet in bit tiho, da se ne kregaš. No do katere meje to gre? Kot vidim doma je blo zarad tega ogromno enih prepirov (ker smo vse moral potrpet) in sama nočem isto delat. Samo ne znam “splavat” ven iz tega. Želim pa se pogovorit s fantom, mu povedat kaj me teži, pa se mal bojim njegovega odziva. Vem da sam ne bo zaznal, da bom mogla sama rečt kaj. Želim pa met en lep odnos z njim, da ne bo tko kot v moji primarni familiji, k je blo vse razštelano.
Forum je zaprt za komentiranje.