Kmalu me ne bo več, zato urejam zadnje podrobnosti
Tole je film, posnet po avtoričini zgodbi:
https://m.imdb.com/title/tt0314412/
Sem imela soseda, ki je na žalost tudi umrl veliko prezgodaj. Ja, zaupal mi je , da je neozdravljivo bolan in , da ima še 6.mes. življenja. Nisem mogla verjeti,
ker je izgledal zeloo dobro …. Čutila pa sem v njegovem glasu, da se dogaja
nekaj zelo hudega pri njem. Vemo, da bolezen napredujejo lahko počasi, ali hitro
odvisno o diagnoze in tudi , da reagiramo različno, ko izvemo za diagnozo.
Beri med vrsticami kako dolgo je iskala rešitev in podobne blesarije.
Poznam človeka, ki je dejansko umiral in so se vsi poslovili od njega, javno. Imelje levkemijo, koliko je sploh reistriral tist poslovilni koncert, ne vem, ker je bil le še kost in koža, ki ni mogel samostojno niti stat. Človek se je po nekem čudnem naključju izvlekel in danes več let po tem živi normalno. Verjemi, da ni snemal nobenih videov in nič od tega kar si pravljično avtorica predstavlja, ampak je prestajal take muke, da si nihče od nas ne more tega predstavljat.
Poznam človeka, ki sluti, da se mu bliža konec, da je šlo zdravstveno stanje naglo navzdol. Nič pravljičnega ne počne, malo je videt, da bolj dokončno in temeljito ureja neke stvari, morda pospešeno tudi navaja otroke na samostojnost, dokler bo lahko še to počel in koliko ga poznam, ko ne bo mogel več in bo zapadel v mučenje, si bo sam pomagal. Skratka nobene pravljice, kot pri avtorici.
Imel sem brata, ki je v pol leta umrl za pljučnima rakom. Do zadnjega je upal, kot so ga tudi bodrili zdravniki, edino ko je zadnjič bil urgentno odpeljan v bolnico je sam rekel, “zdaj je pa konec”, je vedel. Nobene pravljice, videov, opearcija,. kemoterapija, slabost, bruhanje, muke, smrt.
Lahko bi še našteval, še poznam ljudi, tako da ja, avtorica je neokusen troll,če ne še kaj slabšega. Te blesave babe mislijo, da ko je nekdo resno hudo bolan, da je to pravljično in snemaš videe po scenariju filma, da jih pustiš za sabo, ne da so to bolečine, mučenje, zmanjšana zmogljivost, skratka trpljenje…..babe prfuknjene, vedno je baba prej usekana, kot normalna in to kaže vsem.
[/quote]
Viharni verjamem ti, da so tvoja doživljanja takšna… ti pa povem svojo izkušnjo, ki je podobna uvodnemu tekstu (ali je izmišljen ali ne ne bom presojala)…. moja sorodnica se je podobno pripravila na smrt.
Nenadno pri 40 je dobila diagnozo rak, z 2-4 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} statistično možnostjo preživetja. (Da bo s to diagnozo preživela 5 let in več je bilo 2-4{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} možnosti).
Od diagnoze do smrti je preteklo cca 3 leta.
V tem času je počela vse, kot da se bo pozdravila in vse, kot da je ne bo več. V začetnih tednih seveda je bil prisoten šok, vsi smo jokali z njo. Potem se je pobrala in razumno pristopila k dejanjem.
Vsi ki smo ji bili blizu in jo spremljali na tej poti, smo se od nje mnogo naučili. Zelo dragocena lekcija življenja je bila to za vse.
Zadnjih 14 dni pred smrtjo res ni bila sposobna ravnati tako kot piše v uvodnem tekstu, je pa podobno ravnala cca 2,5 let pred tem. Imela je kemoterapije (je vsako leto ponovitev ciklov kemoterapij, nekaj pavze, kontrolo in ponovno spet. Tretje leto ni bilo več napredka in cikla ni končala).
Tako da so takšni zapisi dejansko lahko v pomoč vsakemu izmed nas. Ne vemo kdaj in kaj čaka nas in naše bližnje, je pa prav da se vsaj delno pripravimo, oz. da znamo ceniti kar imamo in da se zavedamo da je vse kar imamo kratkega roka.
Viharni verjamem ti, da so tvoja doživljanja takšna… ti pa povem svojo izkušnjo, ki je podobna uvodnemu tekstu (ali je izmišljen ali ne ne bom presojala)…. moja sorodnica se je podobno pripravila na smrt.
Nenadno pri 40 je dobila diagnozo rak, z 2-4 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} statistično možnostjo preživetja. (Da bo s to diagnozo preživela 5 let in več je bilo 2-4{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} možnosti).
Od diagnoze do smrti je preteklo cca 3 leta.
V tem času je počela vse, kot da se bo pozdravila in vse, kot da je ne bo več. V začetnih tednih seveda je bil prisoten šok, vsi smo jokali z njo. Potem se je pobrala in razumno pristopila k dejanjem.
Vsi ki smo ji bili blizu in jo spremljali na tej poti, smo se od nje mnogo naučili. Zelo dragocena lekcija življenja je bila to za vse.
Zadnjih 14 dni pred smrtjo res ni bila sposobna ravnati tako kot piše v uvodnem tekstu, je pa podobno ravnala cca 2,5 let pred tem. Imela je kemoterapije (je vsako leto ponovitev ciklov kemoterapij, nekaj pavze, kontrolo in ponovno spet. Tretje leto ni bilo več napredka in cikla ni končala).
Tako da so takšni zapisi dejansko lahko v pomoč vsakemu izmed nas. Ne vemo kdaj in kaj čaka nas in naše bližnje, je pa prav da se vsaj delno pripravimo, oz. da znamo ceniti kar imamo in da se zavedamo da je vse kar imamo kratkega roka.
[/quote]
Še enkrat za vse izredno počasne. Takšen zapis je iz filma, pravljic ni. Bolezen ni nekaj lepega prijetnega, čarobnega, kar je med vrsticami razabrat iz uvodnega posta. Pa bluzi, da si je kupila čas, potem, da je izgubila čas…mislim. Ste vsi toliko zabiti, da niti brat ne znate preprostih stavkov?
Pa še eno vprašanje? Koliko videov pogledaš iz družinskih spominov in kolikokrat? Kolikokrat boš gledala videe za pokojnim? Avtorica, oziroma zadetek Darči Čater kot avtor izmišljene teme pravi, da snema sprotne napotke, mislim….
In imam pošten razlog, da mi take teme dvignejo pokrov, takega debila bi tako v rit nasuval, da mu ne bi nikoli več prišlo na misel kaj takega trolat.
Viharni verjamem ti, da so tvoja doživljanja takšna… ti pa povem svojo izkušnjo, ki je podobna uvodnemu tekstu (ali je izmišljen ali ne ne bom presojala)…. moja sorodnica se je podobno pripravila na smrt.
Nenadno pri 40 je dobila diagnozo rak, z 2-4 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} statistično možnostjo preživetja. (Da bo s to diagnozo preživela 5 let in več je bilo 2-4{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} možnosti).
Od diagnoze do smrti je preteklo cca 3 leta.
V tem času je počela vse, kot da se bo pozdravila in vse, kot da je ne bo več. V začetnih tednih seveda je bil prisoten šok, vsi smo jokali z njo. Potem se je pobrala in razumno pristopila k dejanjem.
Vsi ki smo ji bili blizu in jo spremljali na tej poti, smo se od nje mnogo naučili. Zelo dragocena lekcija življenja je bila to za vse.
Zadnjih 14 dni pred smrtjo res ni bila sposobna ravnati tako kot piše v uvodnem tekstu, je pa podobno ravnala cca 2,5 let pred tem. Imela je kemoterapije (je vsako leto ponovitev ciklov kemoterapij, nekaj pavze, kontrolo in ponovno spet. Tretje leto ni bilo več napredka in cikla ni končala).
Tako da so takšni zapisi dejansko lahko v pomoč vsakemu izmed nas. Ne vemo kdaj in kaj čaka nas in naše bližnje, je pa prav da se vsaj delno pripravimo, oz. da znamo ceniti kar imamo in da se zavedamo da je vse kar imamo kratkega roka.
[/quote]
In tudi ti si izmišljaš. Tisti, ki hodi na kemoterapijo, hodi v upanju da bo ozdravel, ne da bo umrl. Tisti, ki to zavrne in hoče dostojanstveno umret, si požene kroglo v glavo ali se razleti na cesti, na hitro, preden preide v stanje neznosnega trpljenja. Vem za kaj nekaj takih. Nihče pa ne snema napotkov za zanamce na video posnetke in ne dela pocukranega filma.
A seveda. Jaz ne bi presojal tako plehko o tem. Odločitev je vsakega posameznika, da te gledajo, ko nisi več človeku podoben in trpijo, čistijo za tabo bruhanje in vse osatlo ali da skrajšaš muke sebi in vsem okoli sebe. Jaz bi se po mojem odločil za slednje, kako bi pa dejansko ravnal, bi pa najprej moral prit do tega, da bi zanesljivo vedel. Dokler ne doživiš, nikoli ne veš v naprej.
Saj parvim, toliko ste zabiti, da mislite, da je huda bolezen,ki ji sledi smrt, nekaj lepega iz pocukraih filmov.
Lepo zastavljeno. Nisi edina v tej situaciji, sem poznal kar nekaj ljudi, ki so vedeli, da se čas izteka; Si pa ena redkih, ki je prijela bike za roge in uredila, kar se urediti da.
Iz tega si naredila lepo družinsko zgodbo, vredno spomina na mamo in ženo.
Umiranje kot umetnost dobrega življenja je dobra lekcija otrokom – in ostalim.
Srečno pot!
A seveda. Jaz ne bi presojal tako plehko o tem. Odločitev je vsakega posameznika, da te gledajo, ko nisi več človeku podoben in trpijo, čistijo za tabo bruhanje in vse osatlo ali da skrajšaš muke sebi in vsem okoli sebe. Jaz bi se po mojem odločil za slednje, kako bi pa dejansko ravnal, bi pa najprej moral prit do tega, da bi zanesljivo vedel. Dokler ne doživiš, nikoli ne veš v naprej.
Saj parvim, toliko ste zabiti, da mislite, da je huda bolezen,ki ji sledi smrt, nekaj lepega iz pocukraih filmov.
[/quote]
… kako bi pa dejansko ravnal, bi pa najprej moral prit do tega, da bi zanesljivo vedel…
saj ni velikih razlik. Najprej sledi šok, potem zanikanje in borba za obstoj. Ko vidiš, da ne gre več in veš da si tam tam, potem je ali samomor, ali pa doze in doze in doze. Najprej protibolečinskih potem pa uspaval.
Pisanja na starševski čvek pa ni več. No, mogoče ti ki si bolj siten, ti bi mogoče pisal ja… ;)))
Lepo zastavljeno. Nisi edina v tej situaciji, sem poznal kar nekaj ljudi, ki so vedeli, da se čas izteka; Si pa ena redkih, ki je prijela bike za roge in uredila, kar se urediti da.
Iz tega si naredila lepo družinsko zgodbo, vredno spomina na mamo in ženo.
Umiranje kot umetnost dobrega življenja je dobra lekcija otrokom – in ostalim.
Srečno pot!
[/quote]
Rok, čisto tako, je tvoja žena kaj bolj moški kot si ti? Ti namreč daješ vtis plehke babe v vsakem postu.
Filme raje poglej, kaj si češ slab povzetek pocukranega filma zapomnit tele bušeno?
[/quote]
Daj mir. Raj mam 1000 takih zgodbic, ki so popolnoma neškodljive, kot pa zblojene teorije anticepilcev in zanikovalcev virusov. Jaz verjamem, da je zgodba resnična in hočem, da avtorica to ve.
Zarad nje ne bo protestov in širjenja slabe volje. (No, so izjeme vidim, samo ne vem zakaj, ker zgodba je pozitivna.) Mogoče bo kdo kdaj naredil kaj podobnega.
… kako bi pa dejansko ravnal, bi pa najprej moral prit do tega, da bi zanesljivo vedel…
saj ni velikih razlik. Najprej sledi šok, potem zanikanje in borba za obstoj. Ko vidiš, da ne gre več in veš da si tam tam, potem je ali samomor, ali pa doze in doze in doze. Najprej protibolečinskih potem pa uspaval.
Pisanja na starševski čvek pa ni več. No, mogoče ti ki si bolj siten, ti bi mogoče pisal ja… ;)))
[/quote]
Bolj kot bom crkoval, bolj bom zabito zalego zmerjal na monu.😁 To sploh ni vprašanje, da ne bi.😁
Daj mir. Raj mam 1000 takih zgodbic, ki so popolnoma neškodljive, kot pa zblojene teorije anticepilcev in zanikovalcev virusov. Jaz verjamem, da je zgodba resnična in hočem, da avtorica to ve.
Zarad nje ne bo protestov in širjenja slabe volje. (No, so izjeme vidim, samo ne vem zakaj, ker zgodba je pozitivna.) Mogoče bo kdo kdaj naredil kaj podobnega.
[/quote]
Pojdi v vretec, na monu bi se pričakovalo, da ste pri teh letih že odrasli ljudje, saj ste same stare vešče.😁
Forum je zaprt za komentiranje.