KLUFUTA……….?
Danes me pa ti Drejci ocitno lovis na besede? Ampak tu gre za povsem druge relacije, kot ti namigujes.. Barbi je ena taka mlada punca, ki zdravo in zrelo razmislja in to je vse.., saj si ze slisala za platonsko ljubezen, hehehe..? Cist drugacna pa je ljubezen do Vas, ki ste punce nase generacije…., pa znate tako podkurit in segret, ko ste razpolozene… Ja, za zajcka sem pa kar zaskrbljen, pa ne kaj bo rekel, ampak kje je in kako se kaj pocuti…
Pepi
po mojem skromnem vedenju o najstniški psihi (niti ni tako daleč nazaj, ko sem bila sama na tem) … je s familijio, ki jo omenjaš nekaj hudo narobe. Ta nekomunikacija med člani seveda ni nastala čez noč … to je samo posledica komuniciranja od otrokovih zgodnjih let, pa do nezavidljive situacije, v kateri se je znašel tvoj znanec.
Jaz mislim, da če se člani familije znajo med seboj pogovarjati (pogovor pa mora biti prisoten vedno in povsod … ), potem nekih težkih konfliktov tudi v najstniških letih nebi smelo biti.
jaz sem se s svojimi starši zelo dobro razumela (seveda se še vedno ), ko so bile zadeve res kritične .. saj sem bila kar precej naporna najstnica … mi je oči vedno rekel … “Barbara, imaš srečo, da mam rad otroke “… to je povedal na tak način, da me je zmrazilo .. in v tistem momentu sem vedela, da sem prestopila čisto vse meje … bilo je huje, kot če bi dobila klofuto …. saj mi je dal misliti .. in to tako zelo da mi je bilo ponavadi žal za vse neumnosti, ki sem jih počela…. jezna pa sem bila nase .. hočem samo povedati, da tudi nefizična kazen lahko boli … predvsem pa ti da veliko več misliti, kot klofuta.
rekla bi še, da otroke vzgajamo tam nekje do 12/13 leta … potem jim moramo le še zaupati, jih usmerjati, jim pomagati, svetovati … pravzaprav moramo zaupati sebi …. in naši vzgoji v zgodnjih letih.
Seveda svojih iskušenj z najstniki še nimam, se pa še kako dobro spomnim svojih zgodnjih in kasnejših najstniških zgod, prigod, neumnosti in lepih stvari.
Barbara.
hoj Jani … se 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} strinjam .. današnji otroci so veliko pametnejši .. kot smo bili mi v teh letih …
naši in vaši otroci pa …. meni se zdi že to, ko mi veliko razmišljamo o vzgoji in se o tem pogovarjamo … izmenjujemo mnenja, pa poskušamo popraviti napake, ki so jih delali naši starši … že to kaže na to .. da imajo naši otroci zelo fejst starše , hehehe 😉
Barbara.
Barbi, ni skoraj kaj dodati k tvojemu postu, ceprav je tema zelo delikatna. Kako naj te ne pohvalim, ko pa spet zdravo in trezno razmisljaš, vsaj meni se zdi tako.. Je pa druzba pubertetnika zelo velik faktor, slabi vzgledi neverjetno vlecejo…, sicer pa se verjetno spomnis, kako se zdis v tistih letih sam sebi najpametnejsi…
Pepi
Kakor je že Pepi napisal, se tud jaz nimam za kakšnega poznavalca vzgoje otrok. Mogoč je pa, da imava samo srečo, kaj pa vem. Če citiram še Barbaro, da otroka vzgajaš do 12, 13 leta, potem pa ga je potrebno usmerjati, mislim, da se lahko strinjam tudi z njo.
Na žalost pa je ogromno negativnih dejavnikov v okolju, kjer prebivamo, ki lahko otroka preusmerijo, da na koncu pride do podobnih primera, ki ga je opisal Štumpantl. Velikokrat je težko biti “pameten” pri vzgoji otrok.
Lep dan, pa velik sončka tud teb, Angel! Jani
Hmm, hmm Drejči.
Tole bova morali malo prediskutirati.
Izgleda, da če naju malce časa ni, se knofek že trga iz gumbnice.
Še dobro, da midve drživa skupaj, sicer nama bi kratkomalo že popihal….tako pa le imava upanje, da ga prišijeva nazaj. Vidiš, da je res v slogi moč!
Ajde Drejči en velik cmokec zate……Jana
… sam sebi najbol pameten in bog ne daj, da ti kdo skuša dopovedati, da to nisi ……… :))) .. pa še kako dobro se spomnim … upam samo, da tega ne pozabim, ko bo moj sine na tem….
kar se pa družbe tiče … veš, že v moji generaciji se je kadila trava na šolskih WC-jih, da ne omenjam česa drugega, kar je bilo prav tako prisotno. Ne bom se delala fine, pa rekla, da sama nisem nikdar nič probala … vedno pa sem vedela, do kje so meje, do kje še lahko grem, probam, firbcam …. in po moje je v tem največja umetnost vzgoje … da ti uspe otroka pripraviti do tega, da zna sam sebi postaviti meje. Ker kot starš si vedno manj prisoten v njegovem življenju in dejansko se mora sam odločat o svoji usodi.
hja … kaj me še čaka 🙂
Barbara.
ps, še nekaj … v moji najstniški družbi smo veliko prežurali in naredili marsikatero neumnost .. vključno s stvarmi, ki jih, recimo svojemu otroku nebi dovolila 🙂 … pa smo danes vsi precej uredu ljudje … res pa je , da za marsikatero neumnost moji starši takrat sploh niso vedeli , ko jim danes tako kaj povem … je na ta račun smeha … dovolj 🙂
B.
Zdravo Barbi,
midva se res krasno znava miselno dopolnit. Malo se mi zdi cudno glede na leta, ampak najbrz imas ti za to zasluge. Tisto, kar si napisala v pripisu, daje meni moc, da toleriram posamezne sinove neumnosti. Saj, bi jih drugace tudi pocel, samo mi ne bi vedeli za njih.. No, kot sem rekel, za zdaj ni nic posebnega zakuhal. Ja, mamila so moj najvecji strah. Kot pises je se sedaj, vendar je zdaj vse lazje dostopno. Bemti, moj hodi v solo zaprtega tipa (zakljenjeni med poukom), pa se je za solsko zgradbo trava kar sama zasejala, ko je konopljino seme padalo po tleh… No, jaz upam, da se bo z njim tako, kot si ti opisala sebe…, saj postaja vsakdan zrelejsi.
Lupcka,
Pepi
Pepi .. leta sploh niso pomembna … volja je tisto kar šteje … dobra volja :)))
ti povem eno resnično zgodbico …
kot srednješolki sva s prijateljico pri njej doma zasadili eno lep rožico … jo gojili, zalivali, se z njo pogovarjali .. haha, tista rožica je zelo hitro rasla, in se močno odzivala na najino brezmejno ljubezen do nje … če sva bili slučajno prezaposleni s čim drugim .. je za rožico skrbela njena mama .. jo zalivala, gnojila …. o ti mama, mama , še sanjalo se ji ni, da je bila to pravzaprav sadika indijske konoplje …..
hja, kaj pa zdaj ??? Starši bi se po moje morali podučiti o nevarnostih, ki prežijo na njihove otroke, ane ?
:)))
Barbara.
je pa res, da če je otrok v šoli, še ne pomeni da ni v nevarnosti :)))
Forum je zaprt za komentiranje.