Kje nabavljate meso?
Mlado govedino in žrebička izključno pri kmetu oz dobremu znancu, piščance pri znanki ki vzredi enih 40 piščancev in samo v štartu krmi z kupljeno hrano, potem pa prosta reja. Malo bolj počasi se redijo,ampak poplačano ko je na krožniku. Svinjino pa sem ter tja pri mesarju. Pakiranega mesa pa nikoooli ne kupim, ker je pošprican z antioksidantom, ko pa odpreš paket, je pa čez pol ure meso po vrhu črno.Bljak.bruh bruh.
Surovo meso – in to vsako, pakirano ali direkt iz klavnice – se obarva zato, ker oksidira. Ne zaradi tega, ker bi bil pošprican z antioksidanti. Ko ga daš ven iz paketa in pustiš odkritega na zraku npr pol ure spremeni barvo, ker pač oksidira. Če ga pa pokriješ in daš v paco pa ne oksidira in ohrani lepo barvo tudi nekaj dni (v hladilniku seveda).
Že dve leti izključno doma.Imamo zajčje,kozje piščančje in kokošje meso.krmljeno samo z domačo hrano,brez krmil,ali raznih dodatkov.Delamo tudi klobase iz kozjega in zajčjega mesa,da tudi klobas nobenih ne kupujemo.Mesa nismo kupili,že več kot dve leti nobenega v trgovini,pa mislim,da ga še lep čas ne bomo.
Meso ne postane črno, ampak zaradi oksidacije na zraku posivi. Če se to zgodi pomeni, da meso ni kemično obdelano, torej spada med boljše. Kako pa se s problemom neukih strank, ki posivelo meso smatrajo za manjvredno borijo trgovci? Tisti bolj pošteno v hladilno vitrino montirajo žarnice, ki ne svetijo belo, ampak roza rdeče. Zato se v vitrini tudi sivo meso vidi lepo kričeče rdeče. Ko ga doma odviješ in pogledaš pri beli svetlobi, je pa seveda sivo. Tisti bolj pokvarjeni pa ga pošpricajo z nitrati, ki dejansko ohranijo živo rdečo barvo, obenem pa kar kličejo k raku. Tako da imate izbiro – lepo meso in možnost za raka, ali pa posivelo, a zdravo meso.
Pa otroci npr, nimajo težav, ko jedo svoje prijatelje – torej se najprej igrajo z živalmi, potem pa /iz)vedo, da imajo npr. Pikca ali Šekca na krožniku, ali v klobasi? OK, najstniki že, ampak otroci do nekje 12. leta pa se čustveno zelo navežejo na živali in da jim potem dobijo na domač krožnik? Kaj boš naredila, ko te bo npr. 6-letni otrok slučajno zasačil, kako ubijaš kuro, ji prerežeš vrat, ostalo telo pa še trza kake 15 sekund? Ali pa zajček, ko topota z zadnjimi nogami, s prerezanim vratom in nekaj minut za tem ima že slečeno kožo? Verjemi, skozi oči npr. 3, 6-letnika je to grozno za videt, kako sorodniki ubijejo tvoje prijatelje! Kako malim otrokom razložite, zakj njihovih prijateljev ni več?
A ti veš, da je to psihičnio zelo obremenjujoče za mlajšega otroka?, Eko in bio gor ali dol -še vseeno je lažje videti kos razkosane živali, ali pa kose mesa živali pri mesarju ki je nisi prej videl v življenju in se z njo ingral, kot pa npr. domačega kozlička, mandimandija, ipd?
Pa sem mesojedec, da ne bo problema.
Kot majhna deklica sem mami pomagala pri klanju kokoši in verjemi mi, da zaradi tega nisem imela nikoli nobenih travm.
Človek je v razmerju do kokoši pač plenilec. Kokoška ni moja prijateljica in ni moj hišni ljubljenček. Kokoš imam za pojest. Preden jo ubijem, ji bom omogočila karseda lepo in udobno življenje, ne bom je mučila, ne bom je imela zaprte v majčkeni aluminijasti kletki, kjer se ne bo mogla niti pošteno pretegniti, ampak na koncu ji bom prerezala vrat in jo pojedla. Tako je!
Lahko pa grem v Lidl (ali pač Špar, Mercator, Tuš, Hofer …) in vzamem pakirane piščančje fileje in ne razmišljam, kaj vse je moralo prestati živo bitje iz katerega so le-ti nastali…. Sem potem bolj tenkočuten človek? Ali še bolje. Lahko grem v MacDonalds in si mislim, da je hamburger prišel iz risanke…. Daaaaaa?!
Lahko pa tudi jem samo fižol in solato…hm!
Kaj pa, če nimate te možnosti? Pri katerih trgovcih kupujete? Hofer, Lidl, Eurospin, Spar, Mercator? Mislim na npr. mleto meso, čevapčiče, nabodala, piščančje perutničke, puranje meso, zrezke, … Mercator ima izmed Hoferja, Eurospina, najdražje, ampak verjetno bolj kakovostno? Govorim o pakiranem mesu, ne tistem, ki se ga dobi v Mercator mesnici.
Pa otroci npr, nimajo težav, ko jedo svoje prijatelje – torej se najprej igrajo z živalmi, potem pa /iz)vedo, da imajo npr. Pikca ali Šekca na krožniku, ali v klobasi? OK, najstniki že, ampak otroci do nekje 12. leta pa se čustveno zelo navežejo na živali in da jim potem dobijo na domač krožnik? Kaj boš naredila, ko te bo npr. 6-letni otrok slučajno zasačil, kako ubijaš kuro, ji prerežeš vrat, ostalo telo pa še trza kake 15 sekund? Ali pa zajček, ko topota z zadnjimi nogami, s prerezanim vratom in nekaj minut za tem ima že slečeno kožo? Verjemi, skozi oči npr. 3, 6-letnika je to grozno za videt, kako sorodniki ubijejo tvoje prijatelje! Kako malim otrokom razložite, zakj njihovih prijateljev ni več?
A ti veš, da je to psihičnio zelo obremenjujoče za mlajšega otroka?, Eko in bio gor ali dol -še vseeno je lažje videti kos razkosane živali, ali pa kose mesa živali pri mesarju ki je nisi prej videl v življenju in se z njo ingral, kot pa npr. domačega kozlička, mandimandija, ipd?
Pa sem mesojedec, da ne bo problema.
[/quote]
Tole je eno tipično razmišljanje mestnega človeka. Ampak veš, pri nas na kmetih so vrednote in pogled na bivanje in življenje drugačno. Bolj recimo v stiku z zemljo. Pri nas doma imamo tudi koze in kokoši in purane in jih (prej ali slej) pojemo. Vse živali imajo imena, vse imamo radi, vse potrepljamo, za njih skrbimo, če so bolni, jim dajemo hrano, zatočišče, živijo v nestresnih pogojih, zunaj na travniku so čez celo leto (ja, tudi pozimi, jim zelo ustreza). Ko pa pride njihov čas, se življenje konča, pokončamo jih doma, na hitro in s toliko malo stresa kolikor je to možno.
Otroci na to ne gledajo tragično. Pri samem dogodku končanja življenja niso zraven, vedo pa “koga” imajo na krožniku. Ne bom rekla, da žalosti ni nikoli, ampak ob pogovoru, zakaj imamo živali, kako skrbimo za njih itd, osmislijo tudi smrt in ja, nimajo s tem težav.
Raje jim pojasnim to našo situacijoo kot pa to, kako živali gojijo v zaprtih natlačenih farmah, jih potem stlačijo z dreganjem, tepežem in elektičnimi sunki na tovornjake, vozijo po bog ve kakih vremenskih razmerah, bog ve koliko daleč (srce se mi trga, ko te uboge živali videvam na teh groznih tovoranjaih po avtocesti) in kako jih nato vse v paničnem strahu, pod adrenalinom ubijejo spet bog ve kako.
In ja, lažje jim pojasnim naš kos mesa na krožniku kot tistega iz trgovine.
Forum je zaprt za komentiranje.