Kje kupujete “pravi” paradižnik

Vem, da je sezona paradižnika mimo, pa vseeno vprašam sedaj. Namreč poleti sem naredila nekaj paradižnikove omake za v zamrzovalnik, nekajkrat sem se trudila narediti tisto pravo italijansko paradižnikovo omako, kot jo je opisala Babi. Potrudila sem se z lupljenjem, odstranjevanjem semen, kockanjem itd., kuhala dolgo, dolgo… Pa to še vedno ni sladka, temnordeča omaka, kot bi morala biti. Enkrat lani mi je uspela, zato vem, da ni edina napaka v mojem kuhanju.

Saj vem, stvar je v paradižniku. Iz tega v Merkatorju, ki je kot ena posebna sorta, da dolgo dolgo ostane trd, svetlo rdeč in voden, ne more nastati takšna omaka. Vendar jaz sem paradižnik kupila sredi poletja pri šiptarju, vsaj zgledal je temno rdeč, mehek. Pa omaka vseeno ni bila prava, tudi po uro in več kuhanja je bila še vedno presvetla in prekisla. Kje torej drugo leto kupiti “prave” paradižnike? Saj vem, pelati, ampak kje?

Rekli boste, na domačem vrtu. Ja, pa je v naših severnih krajih preveč nesigurno, ali bo zrasel, ko končno dozori, že pride plesen, tako da če ga je za sproti za pojest in kakšno solato, je kar uspešna sezona. Aja, seveda, sedaj sem se spomnila, tista uspešna lanska omaka je bila iz paradižnika z domačega vrta. Seveda.

Hvala in lep pozdrav, Mimi

Mimi, v prodaji boš težko dobila kvaliteten paradižnik, tak za tiso pravo solato ali pa omako. Vsi ti paradižniki so več ali manj umetno vzgojeni, pa gensko spremenjeni. Tudi okusa nimajo pravega. Tako prazni in vodeni so, brez tiste sladkobe, ki jo ima pravi paradižnik. Jaz sem take omake kuhala, dokler je imela tašča na vrtu paradižnik, Tisti, ta debel, rdeč kot kri, mesnat in sladek, volovsko srce smo mu rekli. Zdaj se pa tega ne postopam več delat, saj ni pravega efekta.

Imam občutek, da se bo treba kar sprijaznit, da pravega paradižnika ni več, razen če zraste na kakem preverjenem vrtu.

lp

Meni se zdi makedonski paradižnik še kar dober, ne prebavim pa tistega iz Nizozemske, še slabši je iz Maroka.

Najboljši se mi zdi tisti prvi pomladi iz Sicilije, tako lepo diši in tudi okusen je.

LP

Za ta paradižnik, ki sem ga poleti kupila pri šiptarju, mi je zatrdil, da je iz Ptuja. Ja, velike plantaže, gensko spremenjene sadike, tople grede… Jaz pa še vedno upam, da bi nekje dobila kakšen zabojček pravega paradižnika, pri nas tako bolj ali manj nobeden ne mara paradižnikove omake, zase bi je imela hitro dosti. Prav zato sem razmišljala, da bi ga lahko tudi kupila… Makedonski ima vsaj veliko sonca, industrializacija pa jih tudi še ni zares zadela…
LP Mimi

Ja Mimi, makedonski je še najboljši, utvar si pa ni treba delat. V našem kraju imamo zelenjavarja Makedonca, zato tudi dosti uvaža iz Makedonije. Seme pa ravno tako dobijo iz Nizozemske, pa precej imajo že pokritega.

LP

Mimi, te popolnoma razumem!

Na sreco imam prijateljico v Ankaranu, ki ima tak ta pravi paradiznik, vec vrst. In bozansko disi po soncu in okus ta pravi, mediteranski, da lahko zgrizes vanj.

Zanimivo, da tudi na nasi trznici so nekateri paradizniki plasticni , kiselkasti in omaka oranzna. Vsi nekaj hitijo stavit vse v tople grede, da dozori predcasno in potem se ceno navijajo. T udi na obali je tega veliko. Zasluzek pac!

A pri prijateljici raste vse naravno, ko je cas za to.

In omaka iz tega paradiznika je R D E C A – taka, da jo z zlico jem ali nalozim na tople kruhke…ni ga boljsega!

Hcerkina prijateljica si ga je celo v London odnesla, ker je ugotovila, da paradiznika, kot sem jim ga dala na jadrnico niso jedli v nobeni gostilni na dalmatinski obali.

Joj, sem se razpisala:)

Pozdravcek Babi

Seme paradižnika volovsko srce se dobi v semenarnah. Treba je le malo
pogledati po policah. Spomladi se tudi dobijo sadike.

V razmislek vam bom povedala eno zgodbico:
predlansko poletje je moj znanec popotoval po Grčiji. Ker mu je zmanjkalo denarja, si je poiskal priložnostno delo in ga nemudoma dobil v nekem velikem nasadu paradižnikov. Čudno se mu je zdelo le to, da med delavci ni bilo Grkov, pač pa samo tujci. Skratka, mesec dni je veselo škropil paradižnike, nakar je z grozo ugotovil, da so mu medtem počasi odpadli lasje, obrvi in trepalnice. Kajti – paradižnik so škropili z rdečo barvo mini (se je spomnite?)!
Znancu so lasje sčasoma sicer spet zrasli, ampak sama v trgovini vedno preverim poreklo paradižnika in grškemu se nadaleč izognem.

No da bi paradižnik z minijem škropili –ne vem no. Z vso mogočo strupeno brozgo – to se strinjam, ampak z minijem???
Edina vrtna uporaba minija ki se je spomnim iz svojega otroštva je bila, da je moj ata namakal čebulice tulipanov in narcis v minij, da jih voluharji niso požrli. Če je kaj pomagalo, ne vem.

Pri paradižniku, če ga ne bi imela na domačem vrtu – bi se zanašala samo na eno stvar – dišati mora po paradižniku in ne sme biti preveč kisel in voden, pa ves enake velikosti in celo oblike. Je pa v današnjih časih res težko dobiti kaj dobrega, še na domačih vrtovih ga pogosto pobere plesen in vseh sort ožigi. Pri nas je taka “viroza” pred kakimi tremi leti v enem tednu obrala kompletno letino paradižnika v celi ulici.

lp, tinca