Kdaj vam je bilo najhuje

Nobenih znakov ni bilo. Hodim na imunoterapijo in imela sem operacijo. Gre počasi na boljše.

Vse dobro! Premagaj grdobo!

Zelo težko trenutki so za menoj, ki pa so minili. Zadnje pol leta mi vse teče tako dobro, da si včasih kar rečem , joj naj tole , vsaj pol tega, traja. Težko je bilo, ko sem našla mrtvega starša  na tleh. Hudo mi je bilo, ko  mi je meni zelo ljubljena oseba dala nož v hrbet. Takrat sem imela sveže umite lase. V minuti so bili lasje mastni da bi olje ven stisnila. Kakšen šok je to za telo, je težko povedati.  V obraz sem bila kot duh. Težko je bilo, ko je hči imela velike težave s seboj, depresijo, samopoškodovanje, ko nisem vedela, kaj me čaka v sobi, ali bodo spet  kaplje krvi na pohištvu, ali si bo kaj naredila.  Veliko izdaj sem doživela, zaradi ljubosumja, hude zavisti, bolelo me je, ko je prijateljica poskušala pri možu , da bi mi ga prevzela, ne ker bi ji bil všeč, ampak zato da bi meni pokazala, da je ona lepsa. Toliko enih izdaj je bilo, ljubi bog, včasih sem si prav rekla, koliko srce še zmore in kdaj poči. Veliko zavisti in grdih opravljanj sem doživela zaradi premoženja. Ampak vse mine. Hči je danes čist druga oseba, vesela, živahna, uspešna študentka, veseli  se življenja. Jaz sem prav ponosna nase, kako smo vse premagali in v bistvu ven prišli še močnejši. Srce pa ni več isto. Ne zaupaš več, nisi več naiven, previden si do ljudi.  To je pa velik minus vsega skupaj. Po drugi strani pa sem se zadnja leta ravno zaradi teh izkušenj močno spremenila. Postala sem precej bolj  empatična in pridobivam nove prijatelje, ljudi ki radi z menoj delijo svoje izkušnje, ki me imajo iskreno radi. Čutim da me ljudje spoštujejo. Nehala sem se dokazovati, če me ne ceniš, prav, jaz se ne bom trudila doseči kontra učinek. Precej druga oseba sem kot sem bila.

Meni najhuje, ko se je ponesrečil sin v prom. nesreči. 1 mesec kome….razbita glava…. Ne vem, kako sem prestala…kar zaplavaš v en drugi svet. Sreča si je opomogel – samo ima izredno nizek prag empatije.

Pa zdaj, ko sta mi umrla starša (stara čez 85 let), vendar me je ednina sestra nategnila za dediščino. Večino je pobasala zase s svojima dvema otrokoma, vsi dobro stoječi in pohlepni!

Hudo je za to, ker sem ji zaupala…. ker so se drugi v žlahti, kjer je bilo po starih starših 7 otrok…. pa so se kulturno zmenili.  Zdaj pa edina sestra, zahrbtna lisica naredi štalo!!

Tisockar hvala. ?Je pa včasih tezko. Operacija mi bo vedno pustila posledice. Če, je nebi bilo, nebi tukaj tega napisala.

Uspelo ti bo, samo zaupaj svojim močem, to je dodatna bioterapija. Uspela operacija je znak, da lahko premagaš zoprnjaka, brazgotina pa spomenik tvoji zmagi. ?

@nikoli huje.. lepo prebrat, da si kljub vsem težavam spoznala človeka, ki je videl preko tega, videl tebe.. sreča v nesreči.. ker dandanes je moški svet večinoma bolj materialističen in bi bogatejšo od sebe.

Ja, res sem imela srečo in dokler bom živa, bom hvaležna zanj, za njegovo podporo in ljubezen…

Ko ti na starost poplava popolnoma uniči dom za katerega moraš odplačevati kredit še sedem let.

To je pa ful lepo slišati, pa poklon za tistega moškega da vam je stal ob strani ??

Meni se je pa nabiralo… Rodila sem se kot zelo zaželen otrok, ničesar mi ni manjkalo, ena taka mala princeska sem bila . Edinka. Ker je bila mami neozdravljivo bolna, a tega nisem vedela. Umrla mi je, ko sem imela 7 let. Oče je imel prvo ljubico že, ko je mami še v bolnišnici ležala. Vsega skupaj sem imela tri mačehe, eno za drugo. Vedno sva se z očetom selila okoli teh njegovih žensk, dokler se nisem po koncu gimnazije preselila na svoje. Eksistenco mi je omogočala družinska penzija po mami, malo sem še preko študenta delala in končala faks. Hitro sem se zaposlila in poročila, a sem izbrala slabo, mož je pil vedno bolj in nam nakopal same dolgove. Pika na i je bilo, ko se mi je rodila hči, ki je žal invalidna od rojstva – temu pa očitno nisem bila več kos. Vse prej sem še lahko sanirala, tudi tiste moževe pufe smo odplačali, pa čeprav je trajalo 15 let, hcerinega zdravja pa nisem mogla pričarati… Prišla je tudi nadme bolezen, sprva sem ignorirala znake, potem so mi pa naredili preiskave. Nevrološka diagnoza, zdravila ni. Počasi ti propadejo možgani. Zdravnik je vprašal, če imamo v rodu to diagnozo, ker se rado deduje. Ko sem odkimala, je podal drugo razlago, namreč, da je lahko velik faktor tudi stres, psihična stiska. Sem se samo nasmejala dokaj kislo… Najbolj ne skrbi, kaj bo z otrokom, ko se bo meni toliko poslabšalo, da bom rastlina. Zdaj je hcerka stara 24 let. Sorojenca mi zagotavljata, da bosta gledala na njo in ustvarila sem ji tudi fond za neko osnovo. Dokler sem še pri pameti, urejam papirje. Na moža se nikakor ne zanesem več, da bi bil kakorkoli uporaben, saj še zase ni v stanju skrbeti. Zelo je ležeren in v bistvu moje diagnoze ne sprejema. Živi od danes na jutri.

Sedaj, ko sem na koncu poti, se ponoči, ko ne morem spati, velikokrat sprašujem, v čem je smisel mojega obstoja. Zakaj sem se sploh morala roditi. Ničesar pametnega nisem ustvarila. Nisem napisala knjige, naslikala platna, za politiko sem prebutasta. Pa še na stara leta mi bodo v nekem zavodu menjavali plenice, dokler se ne bom dokončno stegnila, popolnoma družbeno nekoristna. A je res življenje ena sama borba?J

Joj, kakšne čreve sem napisala… A malce sem si le olajšala dušo. Noči so tako dolge, saj veste… Potem pa si rečem, kaj pa tisti reveži v Gazi in Ukrajini? Pa ubogi rudarji v velenjskem rudniku, zadušili so se v tistem blatu pol kilometra pod površjem! Jaz pa v topli postelji ležim in se sama sebi smilim…

Zanimivo da tudi rojstvo 3 otrok nekaterim ne osmisli zivljenja.

Ogromno si naredila! Pomisli na eksistenco, ki si jo ustvarila kljub nekaterim neugodnim faktorjem. S svojimi močmi in voljo!

Imaš tri otroke, ki bodo nadaljevali, kjer boš ti nehala, pomeni, da si delala prav.Nikar sedaj tega ne izničuj z malodušjem. Nočeš tega prenesti na svoje otroke, najbrž to sama veš.
Nekega dne vsi odidemo in ne moremo za večno nositi odgovornosti za zanamce. Lahko jim pa še v času, ko smo prisotni, samo pozitivni veter pod krila, vlijemo voljo in vero vase.

Tvoja bolezen te ne ovira, da ne bi urejala stvari. Ali ni to eden od dragocenih signalov tvojim otrokom, da pogum in volja premaga krivičnost življenja? Ne le tvojim otrokom, tudi tebi, absolutno. Marsikdo bi na tvojem mestu legel in neaktivno prepustil stvarem njihov tok. Ti pa urejaš, načrtuješ, tlakuješ pot. Bodi ponosna nase!

Monovka, ti si božji dar! Kako vzpodbudne besede si mi napisala, da mi je kar toplo pri srcu…

Bolezen ti da nek zagon, da želiš za otroke urediti vse in najboljše. Me pa zdaj bolj kot kdajkoli prej grize vest, da sem jim izbrala slabega očeta. Nisem si mislila, da me bo to tako udarilo v hrbet – ko si zdrav, imaš občutek, da si vsemogoč in sploh ne razmisljaš drugače, kot o dejstvu, da je potrebno vse sproti reševati. Zdaj pa imam omejen čas.

Odgovor na objavo uporabnika
Anonimno 7250, 25.01.2025 ob 21:05

ZA SEBE SE BRIGI

Ti si pa verjetno ena prijetna oseba in imaš veliko sorodnikov in prijateljev, ki ti bodo v stiski priskočili na pomoč.

Ko mi je umrl edini brat. Tisti trenutek se mi je zdelo, da mi je nekdo pobral ves zrak, niti dihati nisem mogla.

Prva, meni najhujša situacija je bila, ko smo dobili izvid otroka in ko imaš možnost – tvegana operacija ali rastlina, ki bo umrla do 10-15 leta. In potem čakanje na operacijo.

Druga res huda situacija pa je bila, ko sem dojela, da živim z odvisnikom in da bo življenja, kot sem ga živela (predno se je predal odvisnosti) in življenja kot si ga želim – konec. Seveda sem, kot vsi, ki se s tem soočajo, to spoznala prepozno in se je moja so-odvisnost že krepko poznala tudi na mojem zdravju.

Življenje ni potica, počasi, počasi se prepričujem, da je lahko občasno vsaj piškot, če se le potrudim pogledati drugače.

Leta 2013 je bilo pasje.

Trenutno je tudi pasje, samo za odtenek lažje.

Za Črno vrtnico:

Kako se je izteklo z otrokom? Pri meni je bilo tako, da sem se držala ves čas kot skala, zlomila sem se šele, ko je bilo vse končano… Enostavno sem se sesula.

Mož odvisnik? Poznam tudi to. Pri mojem je bila pijača, najprej ob koncu tedna, potem kasneje pa že vsak drugi dan. Delal je na terenu in kar način življenja je to postalo zanj. Tudi otrokova bolezen ga ni streznila – še več – okrog je razlagal, da zdaj pije iz obupa, ker je otrok bolan. Svašta…

Hvala za vprašanje. Otrok je sedaj k sreči ok. Ima vidne brazgotine na katere je en čas ponosen, drugi čas jih skriva – najstniki pač.  Sem ter tja se pokaže stranski učinek – bolečine, ampak so obvladljive. Glede na prognozo in kaj bi imel od življenja, če operacije ne bi bilo, lahko rečem, da je vse super uspelo. Jaz imam spomin na to kar slab – podobno kot fizičnih bolečin se spominjam medlo tistega časa, vem, da sem se sesula, ko so ga peljali v operacijsko. Kako je s tvojim?

In ja tudi pri nas je bil problem pijača. Je šlo do take ravni, da bivanje z njim ni bilo več varno. Vzrok itak iščejo v vsem, samo da upravičijo. In ko pride do situacije, ko dihajo samo še za pijačo in gre v maloro služba, družina, družba in celotno življenje – potem ali obupajo ali splezajo ven. In tudi če splezajo ven, to pomeni, da alkohola ne smejo niti poskusiti. V svetu kjer živimo, pa je alkohol prisoten skoraj povsod.

V teh zadevah se naučiš, da pač na vse ne moreš vplivati. Ne moreš popraviti situacije na katero nimaš vpliva, lahko se le odstraniš. In ženske smo čudne, odstranimo se takrat, ko se čustva ohladijo. Odhod je pomagal, da se je stanje z alkoholom izboljšalo, žal pa čustev ne moreš kar spremeniti.

Ko mi je umrl ati in potem še mami.

Uf, kakšne zgodbe. Kar naenkrat se mi moje težave sploh ne zdijo velike.

Občudujem in spoštujem vse, ki ste dali take težke preizkušnje skozi pa se pobrali in šli naprej. En velik objem vsem, da bi vam v prihodnje “milejše zvezde kakor zdaj sijale”.

Že mnoga leta mi je izredno težko v službi zaradi umazanih iger sodelavcev in sodelavk. Ne smrti sorodnikov, ne razhod s partnerjem, ne bolezni niso tako hude, kot pa to maltretiranje v službi. Večkrat razmišljala o menjavi, ker mi je dovolj jokanja in obupavanja, ampak svoje delo imam še rada in ga obvladam. Drugje ne bi mogla delati tega, kar delam v tej službi, pa še za relativno dober denar.

Draga Klara, če boš sama sebi zamerila bivše odločitve, boš si samo zagrenila tvoje dneve, ki bi jih morala polniti z ljubeznijo, bližino dragih in z lepimi spomini.

Najprej: nimaš si česa zameriti. Bila si mlada, brez izkušenj in predvsem sem prepričana, da je imel oče tvojih otrok tudi nešteto pozitivnih lastnosti, sicer z njim ne bi imela kar treh otrok. Nekako ciljam na njegovo spontanost in sproščenost. Imam prav? Kot protiutež tvoji resnosti in odgovornosti. Verjamem, da sta bila skupaj kar uravnotežena celota. Ti si njemu dala stabilnost, on tebi lahkotnost. No, ali pa se zelo motim. Boš ti vedela.

Najbolj verjetno pojasnilo za njegovo alkoholno utapljanje je dejstvo, da se moški neizmerno težko soočajo z “nepopolnimi” otroki. Ti si pa to zmogla. Ne le invalidnost otroka, ampak še njegovo breme zapovrhu.
Morda je on ujel ravno napačen signal- ker si ti vse zmogla, se je on počutil še bolj nemočnega. Moški se težko soočajo z močnimi ženskami. Ne nalašč in ne iz zlobe ali lenobe. Pač niso na tistem piedestalu, kjer bi se radi videli. V tvojem primeru moškemu invaliden otrok nehote pomeni slabo seme in to istovetijo z lastno vrednostjo. Ne znajo s tem.

Kar bi bilo zate dobro, je po moje, da možu in otrokom iskreno poveš, kako čutiš. Verjemi, da oni ne vidijo kake tvoje napake in bodo težko razumeli, zakaj pripisuješ krivdo sebi za nekaj, kar sploh ni napaka. Takrat si se odločila za najboljše možno, sedaj bi se pač drugače. V 30 letih se ljudje spremenimo in vidimo stvari drugače. Pri 20 pač ne vidimo polovice stvari.

Predvsem pa se sprijazni, da ni tvoje poslanstvo biti edina merodajna in odgovorna za vseh vas pet. Ni, da si le ti izbrala očeta otrokom, tudi on je izbral tebe za njihovo mater. To, da si za njim popravljala njegove spodrsljaje, je že davno opravljeno “plačilo” za tvojo “napačno izbiro”. Že sproti si sanirala. Kar je več vredno od vsakega kesanja. Vse si naredila in še več.

Za nazaj itak ne moreš spreminjati ničesar. Živeti po idealni liniji doslej tudi še ni uspelo nobenemu človeškemu bitju. Le zakaj bi naj tebi? Ljudje smo, ne stroji.

Tvoji otroci naj te pomnijo kot ustvarjalno, skrbno in odgovorno mamo, poleg tega jim je pa lahko dana dragocena lekcija iz prve roke: človek VEDNO hoče najboljše možno, za otroke že sploh zaradi brezpogojne ljubezni do njih. Kar pa nastane, je pa nepredvidljivo življenje. Tvoj zgled pa pomeni, da se da urediti vse, tudi tisto, kar štrli izven zastavljenega okvirja.

Naj se sedaj ne sliši grobo: vsemogočni nismo, čeprav bi lahko včasih prisegli, da se tako počutimo. Pride pa potem situacija, ki nas postavi iz teh oblakov na realna tla in nas naredi ponižnejše. Žal je -kot pri tebi – to najpogosteje bolezen.
Poznaš Hospicovo geslo? Dodajajmo življenje dnevom, ne dni življenju. Izkoristi, kar imaš in daj s tem pečat plemenitosti.

Mimogrede: knjigo življenja si napisala in naslikala. To bo ostalo za teboj. Ne pokvari zdaj teh umetnin.
Želim ti najboljše možno!

Ob prebranih zgodbah se spomnim profesorja, ki je vedno rekel, da človek lahko gore premika, samo pravi impulz mora dobiti. Res je, moja izkušnja ni tako težka in bila je kratka s srečnim koncem.

2. porod, vse bp, popadki že zgoščeni, priprava na porod, vsak čas bo……močna bolečina, panika, zdravnik…..ruptura uteri sem slišala iz daljave, potem tema.

Prebujanje, inteznivna nega, v glavi spet eho ruptura uteri, poskušam se premakniti, ne gre, pride sestra, mi pravi naj počivam, poskušam jo vprašati, kje je otrok, pa ni glasu, ona pa spet počivajte spočijte si, težki časi vas čakajo…..gledam okoli sebe, ne uspe mi ugotoviti ali sem še noseča, vidim plazmo kako je do polovice že prazna….slišim korake, bližajo se intenzivni, zagrabi me strah, da mi bodo povedali, da otrok ni preživel, panika, pričnem se tresti, prihiti sestra, nato še zdravnik, spet nimam glasu, iz grla ne pride nič, nakar mi zdravnik pove, da je vse OK, da dobim še malo krvi, da bom danes še na intenzivni, jutri na oddelek, če bo vse vredu, potem pa še, da imam sina 4,750 kg in da je krepak in močnih pljuč, saj se je tako drl, da je zbudil pol bolnice. Počutila sem se naenkrat, kot da sem v nebesih, fantka imava, krepak je, edino to šteje.

Zaspala sem in se zbudila spet v svojem svetu.