kdaj odnehati

Zadnje čase se mi vedno bolj dozdeva da je prišel čas, ko moram oditi. Od moža. Skregava se za vsako malenkost, ne zaupam mu več, živim v strahu ker je zmeden in ne ve kaj hoče. Vse to me psihično ubija, jokam za vsako malenkost(vendar tega možu ne želim pokazati ker mu ne dovoljim zadovoljstva da me še vedno spravlja v jok- mislim da bi v tem celo užival). Pridejo trenutki ko je vse tako kot mora biti vendar so to le trenutki. Imam občutek da tudi jaz grem njemu na živce in me ne prenaša več. Kje naj najdem moč da bom šla, vsega imam poln *****. Ne morem več in nočem več požirati vsega sranja, ki so mi ga mož in njegova družina namenili. In tega je preveč-vsak dan neko sranje od enega ali drugega. Imam kam iti, boli me samo dejstvo da bom morala priznati poraz. Ter dejstvo da bosta moja sončeka rastla brez očeta. Morda tudi od tu želja po še enem otroku, ker ponavadi sem imela prvo leto po rojstvu mir.
Kje

Draga moja, oditi prej, preden:
– se ti ne zmeša,
– se ti ne zgodi kak “padec po stopnicah”,
– te sami ne vržejo čez prag,
– se ne vseli kaka nova ženska,
– požreš vse servirano sranje…

NI PORAZ. Ravno nasprotno, je znak zmage. Jaz od vsega najbolj obžalujem, da svojega ex nisem nagnala že takrat, ko se je prvič krohotal mojim solzam, ko se je prvič privlekel pijan iz “lumpanja”, ko mi je prvič zablokiral bančni račun,…. Neeeee. Čakala sem, da si je omislil tudi”prijateljico”. Čakala sem, da so o tem začeli čivkati vrabci. (Žena itak zadnja izve). Šele potem, ko mi je sam od sebe priznal, da me vara, se mi je zazdelo, da je čas, da ga vržem čez prag. In potem sem se nekaj časa celo obremenjevala s tem, da sem PORAŽENA, ker sem čakala tako dolgo, da je šel čez vse meje, kar jih je možno preskočit v enem zakonu. Jaz s svojo potrpežljivostjo, zaupljivostjo in neumnostjo sem mu te meje nastavila zelo nizko. Kot pri gumitwistu, tam nekje okrog gležnjev. Da je ja lažje skakljal in se rekreiral in si futral ego na moj račun.

Takele igrice brez meja (se spomneš oddaje s tem naslovom ?) lahko presekaš kadar hočeš in če bo tvoj možicelj zaradi tega čofnil v žajfnico, ti pa ostala na drugem bregu, to ne pomeni, da si poražena ti. Ne, on bo enkrat dobro klistiran in okopan z brozgo, ki jo je sam dovolj dolgo pripravljal tebi.

Ženska, če imaš kam, samo pojdi. Privošči si to, kot smetanco na sadni kupi. Boš videla, kako dobro ti bo delo po vseh teh letih goltanja odvajal. He he he. In odhod je šele začetek krasnega novega življenja.

Vsak konec je nov začetek. Enkrat sem prebrala, ko sem bila najbolj na tleh, da je statistično vsaka naslednja veza boljša od prejšnje. Jaz ti svetujem, da si napišeš na list papirja kakšnega moškega hočeš, čim bolj natančno določi njegove lastnosti.Napiši si tudi druge cilje, ki jih imaš v življenju. Mogoče se to sliši brezveze ampak deluje. Potem, ko boš vedela kaj hočeš lahko odideš ali pa čakaš na vse spremembe, ki se ti bodo zgodile v življenju. Tacajt se pa ne sekiri, vse bo še ok.

Kaj si to kdo norca dela? Nija, če si ena, se registriraj, da ne bojo padala taka nasprotujoča si vprašanja pod istim nickom. Če si še vedno ena, pa si napisala oba posta, potem mislim, da imaš resne težave in ti “nasveti ob kavici”, ki jih dobiš tu na forumu, ne bojo zadoščali. Če sta pa dve, se pa zmenita, katera bo imela kateri vzdevek.

Ali še nisi šla?

Sprašuješ, kdaj naj greš. Moj odgovor je TAKOJ!

LP

Jožica ena in ista sem. Da rabim pomoč dobro vem. Res si želim še otrok vem pa da si še enega ne morem privoščiti. Finančno, še bolj pa zato ker imam veliko zakonsko krizo, ki sicer traja že nekaj časa, me pa dela popolnoma zmedeno in noro. Odgovori na prejšnji post so mi potrdili to kar sem si mislila namreč da si otroka verjetno želim zaradi krize (je ena v isti situaciji) namenoma pa nisem vsega napisala. Še bolj kot pomoč pa rabim mir in mirno urejeno življenje. Vem da bi zdavnaj morala iti če želim ohraniti zdravo pamet in kaj zdravje ker mi ga živci že dobro načenjajo. Pa še vedno upam na čudež, ki bo stavri spravil v red. Hčerki sta zelo navezani na očeta tudi sama ga še vedno ljubim samo kaj mi to pomaga če je tistih lepih trenutkov vedno manj. Zgodilo se mi ja pa tudi da si sedaj znam predstvaljati življenje brez njega in vem da ga ne bi bilo konec. V moji glavi vlada velika zmeda, ki je trenutno ne znam spraviti v red. Zdrava pamet mi govori eno srce drugo. Ko bo eno prevladalo bo odločitev padal. Kakšna ne vem vem pa da mi bo potem bolje. Vsega tega možu ne morem povedati saj nikoli ne razume kaj mu želim povedati in si moje besede obrača ter jih razume kot jih želi. Prijateljice nimam zato lahko samo tu spustim jezo ven. Vem pa da verjetno zvenim grozno zmedeno kar pa tudi sem. Trenutno me je strah prihodnosti, strah me je vsakega novega dne. Tudi če mi želi kdo dobro vidim v vsem samo slabo. Vem da ni daleč ćas ali pa trnutek ko se bo moje življenje spravilo v red.
Do takrat živim vsak dan posebej.

Nija, mogoče potrebuješ le mir in čas, da v samoti temeljito premisliš o dejstvih v svojem življenju. Morda tole zveni nerealno ampak poskušaj najti stik s svojim bistvom..ne vem, če ti lahko kdo pazi otroke se vsaj za en dan oddalji od vsega kaotičnega dogajanja in se posvečaj le sebi. Če se ti zdi, da resnično ne vidiš izhoda iz težke situacije pa ti svetujem, da pokličeš na katerega od telefonov, kjer nudijo pomoč ljudem v stiski.
Srečno in veliko poguma!

Oprosti, nija, res sem mislila, da si te je nekdo sposodil. Saj veš, imamo tudi dve ali tri koke itd.

Se pa kar lahko vživim v tvojo situacijo. Bolj ali manj normalna faza vsakega zakona. Baje pride do tega zaradi hormonov – dolga razlaga, ampak se mi je zdela kar logična. In če tako gledam, se mi zdi, da je tvoja želja po še enem otroku pravzaprav želja, da bi poštimala zakon.

Čeprav v naslednjem trenutku rečeš, da moraš oditi. In pet sekund kasneje, da je mož zmeden in ne ve, kaj hoče. Halo? Kaj pa, če njega tudi dajejo hormoni? Zanimivo, lepega dne v življenju ugotoviš, da moški sicer so z drugega planeta, da pa niso skale ali hlodi. In se ti odpre čisto drugačen pogled.

Ne bom se pridružila splošnemu mnenju, da je treba ob vsakem znaku krize pakirat kovčke. Imam pač drugačne izkušnje in tudi nisem tip človeka, ki bi vsaka tri leta menjal avto, partnerja in službo. Moje mnenje ostaja, da se je treba v takih situacijah najprej pogovoriti s sabo. Pretehtati dobre in slabe strani – kaj pridobiš in kaj izgubiš če greš oz. če ostaneta skupaj. Zapišeš, čez kakih 10 dni ponoviš (cikel zelo vpliva na rezultate), potem pa prešteješ pluse in minuse, in začneš ukrepati v pravo smer.

Ja, otroci, ko v njih vidite rešitve zakona…..in potem boš ostala sama s tremi. Si boš ob naslednji krizi zaželela še kakšnega?!
Uredi si lajf in pošlji moža v klinc!

Če odideš to ne bo poraz, bo zmaga. In le zakaj bi morala ti jokati pred njim in mu dajati “veselje” ob tem….Zakaj bi čakala na slabše, če si lahko sama ustvariš boljši jutri. Moč ti daje ljubezen do otrok….izkoristi priložnost, če imaš kam iti in uživaj…..

Imeti še enega otroka je samo obliž na rano, potem bo vse po starem oz. bo še hujše, ker boš imela v primeru ločitve tri otroke (predvidevam, da bodo pri tebi). Ali si predstavljaš koliko energije, časa in ne nazadnje tudi denarja boš porabila, da jih boš do “kruha” spravila? Poskušaj se umiriti in ugotoviti kaj hočeš, kaj želiš in kaj potrebuješ, potem se pa odloči. Vedi pa, da kakorkoli se boš odločila, boš naredila PRAV. Ena predhodnica je zelo lepo napisala: Vsak konec – pa naj bo to dobro ali slabo – ima svoj začetek.

Želim ti, da se boš odločila in nekaj naredila. Veliko sončka ti pošiljam, SREČNO.

LPS.

Vesela bodi,da imaš kam iti.Marsikatera v tvojem položaju nima kam,pa bi še kako rada šla.Ne boj se ostati sama.Saj vem,da ni lahko,ampak veliko bolje,kot trpeti ponižanja v zavoženem zakonu.In vedi, da boste prej zboleli ti in otroka, kot pa se bo spremenil mož.Ker drugih ne moreš spreminjat,spreminjaš lahko le sebe,zato pa rabiš mir,sproščenost in pogovor.Veliko sreče pri spreminjanju svojega življenja ti želi
Alenka