Kampiranje še enkrat
Kot prvo, vi ne razumete nekaterih pojmov. Ne razumete kaj je kampiranje in kaj je taborjenje. Za taborjenje je značilno, da ima oseba (tabornik) s seboj nujno za preživetje, da se utabori (postavi tabor), kjer skuša preživeti, prenočiti ali si odpočiti v dani situaciji, na prostem, brez organiziranih postojank in dodatkov kot je npr. elektrika.
Kampiranje ni nič drugega kot preživljanje dopusta v avtokampu, kjer imaš na voljo od elektrike, do tekoče vode, do WC, do kemičnih WC izpustov, do recepcije z barom oz. barom, restavracijo s teraso in živo glasbo in kjer lahko spiš v šotoru, kombiju, avtu, prikolici, avtodomu in se poslužiš vsega, kar kamp ponuja.
Ko boste to dvoje ločili, boste morda malo manj vzvišeni nad situacijo in ljudmi, ki se odločajo preživeti počitnice kakor sami želijo.
Še odgovor na tvoje vprašanje: naša družina je v kampiranju našla smisel predvsem za otroke. V zadnjih letih (pred kampiranjem) smo preizkusili od hotela, do all inclusive storitve do apartmajev, nazadnje kampiranje z (lastno) prikolico, ki si jo vozimo s seboj. Našli smo se v zadnji varianti, predvsem in kot sem omenila, sta bila zadovoljna otroka. V kampu je preživljanje dopusta res malce drugačno od hotelov in apartmajev, seveda gre pa na račun skupnih WC, tušev ipd.
Mi imamo prikolico čez leto doma in paše nam to, da če imamo nekaj dni na razpolago, jo priklopimo in gremo, vedno brez vnaprejšnje rezervacije. Tudi na dopustu se vedno lahko sproti odločimo ali gremo prej domov ali podaljšamo dopust, kar je v hotelih in apartmajih praviloma zelo težko (so že oddani vnaprej, če greš predčasno, pustiš celotno vsoto za najem do konca termina), ne rabimo vnaprejšnjih rezervacij, kar je odlično, ker z majhnimi otroki itak ne veš če bodo naslednji dan zdravi ali ne.
Vse to našteto nima nobene zveze s komoditeto lastnega doma/kamp prikolice in mi ne gledamo skozi ta vidik.
Tudi če imamo kamp prikolico in večinoma kampiramo, še ne pomeni, da nikoli ne gremo v apartmaje ali hotele.
Vsekakor je ta tema prerastla v zagovarjanje lastnih stališč in prepričanj. Ker pa so ta individualna ni več smiselno raziskovat zakaj eni v kamp, drugi v hotel, kajne?
Mi smo doslej tudi kampirali. Večinoma sicer tako, da smo s šotorom potovali po Evropi, lani pa smo bili 10 dni ves čas v istem kampu na Cresu. V vseh primerih smo nesli s sabo toliko, kolikor je šlo v prtljažnik avtomobila (ni enoprostorec niti karavan, ampak navadna limuzina, tudi strešnega kovčka nimamo). Hladilno torbo sem dala otrokoma k nogam, med njiju na zadnje sedeže pa kup brisač in kakšen vzglavnik. V prtljažnik smo zbasali vsa oblačila – v kampih tako ali tako ne rabiš dosti, na potovanjih nekoliko več, a če je sila, pač opereš, saj se poleti vse hitro posuši -, kozmetični kovček, šotor s podlogo, zložljivo mizo in 4 stole, dva majhna električna kuhalnika, mali plinski kuhalnik, posodo z lavorjem, fotografski nahrbtnik, prenosni računalnik, spalne vreče in blazine.
Mož res obvlada zlaganje v prtljažnik, tako da včasih ostane še kakšen pljunek prostora za masko in plavutke. Kar ne gre v prtljažnik, ostane doma.
Torej imamo s sabo samo najnujnejšo posodo (2 lonca, ponev, pribor, plastične krožnike in skodelice ter skledo). Nimamo prenosnega hladilnika, ležalnikov, ekonom lonca, na mojo žalost ni prostora za picapan, vedno pa se najde prostor za knjige.
Včasih bi si res želela več komoditete, npr. zložljiv prostor za kuhanje, je pa zato pospravljanje zelo hitro. Če potuješ, niti nima smisla vlačiti vse mogoče krame s sabo. Postaja pa tak način z leti oz. starostjo naporno, saj smo šotor na potovanjih sestavljali in razstavljali tudi po 6x. Jasno, da sodelujemo vsi pri tem, tudi otroci, da je vse lažje in hitrejše.
Letos smo se za spremembo odločili za apartma. Ne, hvala, to res ni zame. Mož je sicer rekel, da je bolj komot spal kot v šotoru, sama pa sem se počutila kot v kletki. Prav zato mi je kampiranje všeč, ker si ves čas na svežem zraku, prost, svoboden.
Nima smisla, da drug drugega prepričujemo, ali je kampiranje fajn ali ne. Naj si vsak izbere tak način preživljanja dopusta, kot mu paše.
Letos smo za
da še js povem svoje mnenje..kot je predhodnica napisala naj si vsak izbere takšen način dopusta kot mu paše..brezveze je nekomu ki je anti za kampiranje razlagat prednosti in slabosti..saj ga ne bomo nikoli in nikdar prepričali v čem je fora kampiranja. zato moreš bit človek tak.. lani smo imeli s sabo eno anti za kampiranje pa morem povedat da hujšega dopusta še nisem doživela kot gledat nekoga,ki mu gre na živce ena mravljica, ki leže po šotoru, iglice, to da more it z brisačo in toaletno torbico do umivalnika in tušev,.. to da more zunaj v naravi sedet na klopci in pripravljat sestavine za kosilo..skratka grozaaa…
priporočam ljudem, ki so zakomplicirani, pedantni, da ne hodijo raje v kampe..vsak naj izbere kaj misli da je prav.
naj pa povem, da smo mi z dvojčkoma 1 leto starima šli prvo leto v apartma pa otroka niti slučajno nista hotla ne spat, ne jest, nič.naslednje leto smo šli v kamp spali v šotoru..in otroka pridna celih 10 dni kot da jiva ni. zato mi še samo kampiramo s šotorm. mi smo rojeni za kampiranje..sama kampiram že od svojega 1 leta ..najprje starši 30 let sedaj pa sama a svojo družino..ni lepšega za otroke kot biti v naravi..
najboljše mi je pa to, da ne rabim vnaprej rezervirat.mi se odločimo recimo dalmacija in potem gremo..pogledamo več kampov kakšna je plaža kakšen je prostor za postavitev šotora, kakšne so sanitarije v kampu..in če nam je vse to všeč se utaborimo, če ne gremo pogledat še kašen drug kamp.. in res nam to najbolj ustreza
To pa predvsem zato, kar pavšalisti (tisti en ali dva, ki ga poznaš in tovori to za kratek oddih pač odstopa od povprečlja :)), ki imajo do doma cca. 200 – 400 km in se od aprila do sredine septembra lahko kar nekajkrat vrnejo domov in si pač zagotovijo čim bolj udobno bivanje v tem času, ker konec koncev maja lahko temperatura pade na 7 C (doživela letos) in pač potrebuješ tudi kalorifer, julija pa nabije do 40 C in potrebuješ vsaj za spanje ventilator oz. nekateri imajo celo klime.
Če greš kampirat za en teden ali dva, pelješ s sabo seveda veliko manj, ker v tem obdobju tudi veliko manj potrebuješ.
Poznam pa tudi Severnjake (redimo Skandinavce, ljudi s severa Namčije), ki pridejo za dva do tri tedne in prepotujeo več kot 1000 km v eno smer, pa vseeno privlečejo večji hladilnik in še kaj takega, kar nimamo niti mi, pa smo pavšalisti.
In še malo zgodovine. Lesene pode in podobno “udobje” so dejansko k nam (beri v našo miselnost) privlekli Zahodnjaki, večinoma penzionisti, ki so bili v sedemdesetih-osemdesetih letih preteklega stoletja večinski pavšalisti po Jadranu, potem so ta koncept pograbili naši sindikati za svoje sindikalne prikolice. Večina zdajšnjih slovenskih pavšalistov je namreč prikolice s temi lesenimi podi odkupila od firm, so imele sindikalne prikolice, oz. od kakega ostarelega Nemca ipd., ki pač ne more več kampirat. Redko kdo v zadjašnjih časih kupi novo prikolico in se loti delat lesen pod zanjo oz. bolje rečeno, vsaj jaz nikogar ne poznam, lahko pa, da tudi obstaja kak tak navdušenec.
Tudi če bi recimo avtorica posta šla v kak kamp v Zahodni Evropi, bi opazila podobno.
Zelo težko pa razumem tisti način kampiranja, ko si folk dejansko pozida stvari okoli prikolice, jih celo obda z lesom, da dobi neko verando ali naredi jekleno konstrukcijo in vse skupaj prekrije s streho in dejansko ustvari malo dvakrat obzidano bajtico. Opažam sicer, da ta koncept počasi izginja iz hrvaških kampov, še vedno je pa tega veliko recimo v naših kampih v termah ipd.
Pač smo si različni in vsak si svoje počitniško udobje razlaga tako, kot paše njemu.
Sem pisala že včeraj da nisem pristaš kampiranja, ker pač me moti vsa ropotija ki jo naj bi vlačili sabo.
Pa recimo bobu bob. Nekoč – se pravi V Jugoslaviji so v hotele hodili Italijani in zahodni nemci – v kempe pa vzhodni nemci, poljaki, čehi in slovenci. Le zakaj? Ker ni bilo denarja.
Slovenci smo kupovali šotore od Poljakov, ko so se vračali z dopusta ker je bila pri njih to poceni roba pri nas jo ap ni bilo. Imeti šotor je bilo primerljivo z vikendom – in tako se je začelo.
Šotor + oprema, predprostor, miza, stoli………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….
Marsikdo od vas je produkt tega. Ker edino to smo poznali. TO SO ZAPRISEŽENI KAMPISTI
Druga polovica pa je v določenem obdobju pristala v sindikalnih apartmajih. TO SO ZAPRISEŽENI APARTMA TURISTI.
In ker drugega ne poznamo SMO ZAPRISEŽENI LJUBITELJI HRVAŠKE OBALE.
Meni ne prvo ne drugo ne leži. Pač ne.
MOTI pa me to da svobodno lahko rečem da mi Mona LIsa ni všeč in da je Picasso kreten – pa je vse vredu. Če pa rečem da mi Hrvaška obala ni presežek lepote sem pa IDIOT.
glede na to kako opisuješ stanje, ki ga od blizu sploh ne poznaš, se še čudiš, da ostali – ki enako mislijo, govorijo in pišejo – enako posplošujejo in te imajo za idiota.
za moje pojme, za mojo osebno izkušnjo, za izkušnjo z ljudmi, ki jih poznam in se z njimi družim – si tako glede kampiranja kot glede apartmajev in podobnega, brcnila v temo. Ravno obratno je. tisti, ki so v časih jugoslavije kampirali, so danes dvignjenega nosa v hotelih s petimi zvezdicami, tisti, ki so odhajali v sindikalne apartmaje, se tega danes sramujejo in plačajo raje še par jurjev eurov zraven samo zato, da jim drugi postrežejo večerjo, pa čeprav na umazanih prtih polnih drobtin.
kako ti ljubiš hrvaško obalo pa, verjemi, da nam dol visi.
in kot sem zgoraj zapisala – če kampiramo še ne pomeni, da si privoščimo en in edini sam samcat dopust in da nikoli ne gremo ne v apartma in ne v hotel.
Manjši popravek. V hrvaške kampe so najprej hodili Zahodni Evropejci, Nemci, Italijani, Nizozemci, Skandinavci, Angleži …, šele za njimi, ko so se v Vzhodni Evropi počasi odprle meje, so začeli prihajati Vzhodni Evropejci (do takrat so velinoma, kolikor so lahko potovali, hodili na Baltik).
Takrat, ko so začeli prihajati Vzhodno Evropejci, je večina Slovencev, ki so kampirali takrat, če se omejimo na njih, že imela svoje šotore, brako prikolice ali prikolice, je pa res, da so Čehi, Slovaki in Poljaki na koncu ob odhodu dejansko razprodali vse, kar so imeli s sabo. In to je bil res nor fenomen v tistem času, ker se je na določenih krajih ustvaril kar ene vrste bazar, kamor so oni hodili prodajat, mi pa kupovat. In kupci nismo bili samo Slovenci, ampak tudi vsi ostali kampisti. Zakaj? Ker je bila njihova roba večinoma zelo kakovostna, pa še odličen družabni dogodek je bil.
Slovenci pa smo imeli šotore že pred Vzhodnimi Evropejci, ki jih je izdelovalo podjetje Induplati, imeli smo brako prikolice, ki jih je izdelovala Treska in imeli smo kamp prikolice, ki jih je izdelovala Adria. Veliko jih je pa tudi kupilo potem od njih. Zakaj? Ker so imeli zelo kakovostne šotore.
Neko posploševanje in etiketiranje, zakaj se je nekdo odločil za nekaj, drugi za drugo, pa iz česa izhaja, pa sploh ni smiselno, ker v obdobju recimo 30 – 40 let, ko je kampiranje nekako zacvetelo pri nas, so se močno spremenili tudi naši življenjski pogoji, standar ipd. Morda so nekateri res začeli kampirati šele prek sindikalnih prikolic, nekaterim je bilo všeč in s tem nadaljujejo še zdaj, drugi so ugotovili, da to ni zadnjo, so prešli na apartmaje, hotele ali kak drug način preživljanja dopusta. Prav tako ne smemo pozabiti, da Slovenci prek sindikata nismo imeli na razpolago samo kampov, ampak tudi počitniške hišice, apartmaje, celi hotele in to povsod od morja do hribov, term, za otroke kolonij ipd. Nekateri so na tak način uspeli priti do dopusta, ki si ga v nasprotnem primeru sploh ne bi mogli privoščiti, drugi so si ga lahko pa tudi brez tega oz. že pred tem. In tako se je pač vsakemu počasi oblikoval nek odnos do dopustovanja, najprej prek počitnic s starši, potem pa prek lastnih želja.
Da pa tu drug drugega prepričujemo v svoj prav, kaj je bolje ali kaj ne, pa sploh nima smisla, okusi so različni, pomembno je, da takrat, ko se odločimo za dopust, le-tega izkoristimo tako, da si odpočijemo in v njem uživamo. Pa čisto nič drugega.
Priznam, da je krame za kampiranje kar precej, čeprav smo mi narejeni bolj na skromno in res ne pretiravam, vzamem samo osnovne stvari in tisto, kar dejansko rabimo.
Kar sem vedno pogrešala v apartmajih – je bila velika skleda za solato pa kafetjerca in velika skodela za jutranjo kavo. No, saj po dveh, treh takih dopustih smo se navadili to vlečt s seboj – se pravi, da tudi v apartma ne moreš brez posode.
Nima se smisla prerekat, kaj je boljše, kaj je slabše, ker dopustujemo drugače. Ena je že omenila, da je velika prednost kampiranja, ker ti ni treba rezervirat vnaprej, ostaneš tam, kjer ti je všeč in toliko časa, kot ti ustreza, mi se tudi nekajkrat selimo, ker dopusta ne preživljamo med poležavanjem in kopanjem (in niti ne hodimo na morje). Maksimalni odmerek dopusta, kot si ga predstavljate klasiki (se pravi hotel s postrežbo, apartma, kopanje, ležanje) je meni tri dni. Potem bi šla najraje vsaj na Triglav, ker se mi zdi, da mi kar mišice atrofirajo.
Manjši popravek. V hrvaške kampe so najprej hodili Zahodni Evropejci, Nemci, Italijani, Nizozemci, Skandinavci, Angleži …, šele za njimi, ko so se v Vzhodni Evropi počasi odprle meje, so začeli prihajati Vzhodni Evropejci (do takrat so velinoma, kolikor so lahko potovali, hodili na Baltik).
Takrat, ko so začeli prihajati Vzhodno Evropejci, je večina Slovencev, ki so kampirali takrat, če se omejimo na njih, že imela svoje šotore, brako prikolice ali prikolice, je pa res, da so Čehi, Slovaki in Poljaki na koncu ob odhodu dejansko razprodali vse, kar so imeli s sabo. In to je bil res nor fenomen v tistem času, ker se je na določenih krajih ustvaril kar ene vrste bazar, kamor so oni hodili prodajat, mi pa kupovat. In kupci nismo bili samo Slovenci, ampak tudi vsi ostali kampisti. Zakaj? Ker je bila njihova roba večinoma zelo kakovostna, pa še odličen družabni dogodek je bil.
Se strinjam in tako daleč v zgodovino res nisem šla
tisti, ki so v časih jugoslavije kampirali, so danes dvignjenega nosa v hotelih s petimi zvezdicami, tisti, ki so odhajali v sindikalne apartmaje, se tega danes sramujejo in plačajo raje še par jurjev eurov zraven samo zato, da jim drugi postrežejo večerjo, pa čeprav na umazanih prtih polnih drobtin.
To pa imaš res prav – nisem o tem razmišljala. Ampak imaš prav.
Priznam, da je krame za kampiranje kar precej
Pa v tem je štos. Da ravno tisti ki imajo še gartrože posajene okoli”parcele” sebe imenujejo kamperisti. Oni živijo v kampu.
Ves čas govorim da me moti nesprejemanje drugačnega. Večina Mariborčanov me bo imelo za vbrisano če jim rečem da si svoj letni dopust želim preživeti na Pohorju. Ah tam se človek res spočije in zlije z naravo.
No, jaz pa ne vem, zakaj se vsi tako zelo obremenjujete z drugimi. Naj pač vsak naredi kakor njemu paše. A vas to kaj moti, če nekdo želi spati pod borovcem in imet s sabo ene same gate? In če nekdo drug želi s sabo peljat pol doma?
Pač, kakor komu paše.
Tudi mi kampiramo, pa ti lahko povem kako meni paše imet na dopustu in zakaj. Rada s sabo peljem stvari, da se počutim kolikor toliko udobno. Da lahko normalno skuham kosilo za otroke in kaj takega. To pomeni da ja, s sabo vlačimo omarico za kuhanje, kuhalnik, pa letos (prvič) tudi en mali hladilnik. Vse ostalo so mi osnovne stvari in če vse skupaj sešteješ je veliko krame, pa praktično ne neseč s sabo nobenega luksuza (šotor, miza, stoli, spalne blazine in take stvari).
Zakaj pa mi potem paše bolj kampirat kot biti v apartmaju? Ker sem cel dan zunaj. Odkar se zjutraj zbudim pa do večera. Ker smo v kampu vedno povsem zraven plaže in vzamemo le brisače in šibnemo plavat. (v apartmaju smo vlačili s sabo še senčnike, pa malico pa ne vem kaj še vse, ker se pač nismo za vsako malo reč vračali nazaj).
Meni je to pravi dopust. Dovolj udobja, da nahranim otroke in ne lazim za vsako stvar v trgovino in to, da sem zunaj. Na morju, ob plaži.
Pa še enkrat: res ne vem, zakaj se tako obremenjujete z drugimi.
Forum je zaprt za komentiranje.