Kakšno smrt si želite ali ne?

Vsakega od nas čaka neizogiben konec, to moramo znati sprejeti in s tem živeti. Ali ste kdaj razmišljali o tem, kako bi raje umrli…na stara leta, nekje v krogu domačih, ali morda v kakšni dejavnosti, ki jo imate radi (npr šport, potovanje, zabava, nekje v gorah, med seksom,…) ali vam je glede tega vseeno oz niti o tem nočete razmišljati. Zase vem, da nočem umreti v kakšnih večjih mukah zaradi kakšne bolezni, ravno tako me ne mika, da bi me pobralo na cesti. Še najbolj primerna smrt zame bi bila med športom, koliko se poznam. Kaj pa vi? Vem, da je morbidna tema, toda tudi ta “košček” spada v naše življenje.

Če kdaj razmišljam o smrti kot taki, me skrbi moj odnos, ker se je ne bojim, mi je pravzaprav vseeno, kdaj in kako pride. Res je, da če bi lahko izbirala način, bi bil ta najmanj boleč in dovolj dolg, da bi se lahko poslovila od najdražjih. Ker pa na srečo nimamo teh sposobnosti, se pustim presenetiti:). Tudi konec je del poti.

Goldfish, za moje pojme je povsem odveč, da bi te skrbel odnos kakršnega imaš do lastne smrti, je veliko bolj zdravo biti do tega brezskrben.

Lahko hitro postane nezdravo, če si brezbrižen. Po moje je zmernost prava pot, da si hkrati neobremenjen z nečem, na kar nimaš vpliva, ampak si tudi ustvariš določen odnos, o katerem razmišljaš in se ne distanciraš.

Spontani samovžig med spanjem pri 90+nekaj letih – se že zbudiš kremiran. Seveda v krogu domačih.
Idealno za vse :))

Heh…samo potem ne bi bila možna obdukcija, da bi svojci vedeli ali je prišlo da naravne smrti ali si “krepnil” od česa drugega….ideja niti ni tako trapasta, morda pa bo kdaj človeštvo evolucijsko tako napredovalo, da se bomo “samovžigali” :))

Heh…samo potem ne bi bila možna obdukcija, da bi svojci vedeli ali je prišlo da naravne smrti ali si “krepnil” od česa drugega….ideja niti ni tako trapasta, morda pa bo kdaj človeštvo evolucijsko tako napredovalo, da se bomo “samovžigali” :))[/quote]

Baje se da tudi tako zaključit “obdukcijo”…

http://www.zurnal24.si/irec-umrl-zaradi-spontanega-samovziga-clanek-135891

Heh…samo potem ne bi bila možna obdukcija, da bi svojci vedeli ali je prišlo da naravne smrti ali si “krepnil” od česa drugega….ideja niti ni tako trapasta, morda pa bo kdaj človeštvo evolucijsko tako napredovalo, da se bomo “samovžigali” :))[/quote]

Baje se da tudi tako zaključit “obdukcijo”…

http://www.zurnal24.si/irec-umrl-zaradi-spontanega-samovziga-clanek-135891[/quote]

Prvič prebrala kaj takšnega, bi vseeno rabila bolj trdne dokaze, da bi verjela v takšne dogodke.

Baje se da tudi tako zaključit “obdukcijo”…

http://www.zurnal24.si/irec-umrl-zaradi-spontanega-samovziga-clanek-135891[/quote]

Prvič prebrala kaj takšnega, bi vseeno rabila bolj trdne dokaze, da bi verjela v takšne dogodke.[/quote]

Jah, dokazi ali nedokazi – tudi to se dogaja :))

neuresničjivo:))
tik pred opravilno nesposobnostjo.
liter refoška + ciankalij.
brez pogreba in žalovanj.
v gozdu. zvrnitev s potegom labilno postavljenega velikega štora na trudne kosti:)…..
duša, če je, bo tako in tako potovala…..

skico bi dal dana bližnjim s prošnjo, da ne delajo sprememb.

Zakaj pa te skrbi tvoj odnos, če pa se smrti ne bojiš ?
Ali pa te ravno to skrbi, da se je ne bojiš ?

Mislim, da pa vseeno ni možno biti popolnoma hladen in brez strahu. Ta občutek, da se smrti ne bojiš, je pogojen s tem, da ne verjameš, da bi v tem trenutku sploh lahko umrla.
Zaupaš v življenje in v sebe, zato se ti smrt ne zdi možna. Zaenkrat….:)

Napihujemo se kako nam je vseeno kdaj in kako, ko bo prikorakala “Morana”, pa bomo tako ali tako upali, da nas bo zgrešila! še za kak dan, uro , sekundo…………!

Zakaj pa te skrbi tvoj odnos, če pa se smrti ne bojiš ?
Ali pa te ravno to skrbi, da se je ne bojiš ?

Mislim, da pa vseeno ni možno biti popolnoma hladen in brez strahu. Ta občutek, da se smrti ne bojiš, je pogojen s tem, da ne verjameš, da bi v tem trenutku sploh lahko umrla.
Zaupaš v življenje in v sebe, zato se ti smrt ne zdi možna. Zaenkrat….:)[/quote]

Uh, tole se pa strinjam.

V naši družini krožijo neugodni geni, ki so nekaj ljudi pokosili v rosnih letih, tako da se jaz smrti zaenkrat še bojim! Ne bi še šla, je treba prej otroke spravit h kruhu, kot se temu reče po domače.

Nekaterim je smrt mila in jih pobere med spanjem enkrat po 80. letu – srce se jim enostavno ustavi in je stvar rešena. To bi recimo izbrala, če bi bilo možno. Res pa ne bi rada umrla v avtu – na srečo sem ženska in v takih letih, da mi je statistika zelo naklonjena.

Ni me strah smrti kot take, strah me je neiživetega življenja in umiranja na obroke.

Bojim se kake hude bolezni, muk, bolnic, igel, večletnega vegetiranja in tega, da bom nekomu v breme. Mogoče bo do takrat evtanazija pri nas že legalna. Sicer pa bodo droge že tako napredovale, da mi bo kak pravnuk (ja, namen imam živeti dolgo!) prinesel kako močno tabletko, ki je moje telo ne bi več vzdržalo.. 😉
Najraje pa bi umerla tako, da bi preprosto zaspala in se nekega dne ne bi zbudila iz postelje.

Vem to, da si na pogrebu želim glasbe, petja in vsaj nekaj smeha. Naj se me spominjajo v pozitivni luči! Namen imam napisati zelo duhovito in šaljivo poslovilno pismo, ne vem le, kdo ga bo na pogrebu prebral… Mogoče ga še ni med nami.. 🙂

Hmm, to je res morbidno vprašanje 🙂
Zelo malov erjetno je,d a bom lahko vplivala na to, kakšno smrt bom imela. Pa imam že toliko dela s tem,d a se ukvarjam, kakšno življenje želim imeti in kako ga uresničevati, da še za smrt pa res nimam časa … 🙂

Imam preveč dela s tem kako živeti in preživeti, ne da bi se še ukvarjal s smrtjo. 🙂

Kakšne “črne misli” za mlado damo v polnem cvetu…… 🙂

Kaj pa vi?
Mi pa nekako ne razmišljamo o tem, ker itak nimaš kaj izbirat sploh, ker ta reč prede brez, da bi jo klical in vedno pride ob nepravem času…. Vsaj iz našega zornega kota gledano 😉

“Črne misli”? Hm, morda so res, toda še vedno je to nekaj neizogibnega :-/ in se strinjam s tem, da čas nikoli ni oz niti ne more biti pravi.

Mlada dama? Yeah right, prej običajna povprečna smrklja :))

“Črne misli”? Hm, morda so res, toda še vedno je to nekaj neizogibnega :-/ in se strinjam s tem, da čas nikoli ni oz niti ne more biti pravi.

Mlada dama? Yeah right, prej običajna povprečna smrklja :))[/quote] Mlada dama…verjetno zaradi slikice:)))
Smrt-se pravi umreti, sigurno zadnja stvar, ki jo bom v življenju naredil, upam da bom zaspal tam nekje pri 100, na kakšni peščeni obali, pod palmami in kokosi:))
Drugače pa imam preveč drugega, da bi na to mislil, je pa tako, da žal ne moremo izbirat, še manj pa o tem odločat.

“Črne misli”? Hm, morda so res, toda še vedno je to nekaj neizogibnega :-/ in se strinjam s tem, da čas nikoli ni oz niti ne more biti pravi.

Mlada dama? Yeah right, prej običajna povprečna smrklja :))[/quote] Mlada dama…verjetno zaradi slikice:))) [/quote]Tista silikca je bila kar prava 😉 (sedaj se predstavlja malo bolj kosmato 🙂
Očitno jo mladost ne moti, glede na to, da se ima za smrkljo, ne vem zakaj pa noče bit dama? :))

——————————–

Do kdaj je ženska dama?

Ko reče “ne”, misli “mogoče”.
Ko reče “mogoče”, misli “da”.
Ko reče “da” pa ni več dama….

meni je vseeno kako in kdaj umrem. s hčerama smo to temo tolkokrat predebatirale, da se včasih že sami “pohecata” na to temo. si pa č želim, da mi na grob postavita klopco, da se bosta lahko usedli, ne pa da stojita zraven, kot je to v navadi. Usedi se, spočij se, kakšno reciva in to je to.
pogovori o smrti so mi sicer čisto ok, me ne zamorijo in se jih ne izogibam. Ko bo bo, kakor bo, bo ok, izbirati ravno ne morem, mar ne. Če pa že bi … ma ne vem, res mi je vseeno kako bo. Tudi huda bolezen je lahko izziv.

Hehe…dama je izraz za zrelo, urejeno žensko jaz pa nisem ne eno ne drugo, pa zveni mi totalno klišejsko oz po drugi strani, težko je biti dama, ko se cel svet obnaša kot da sem le narisana figura iz igralnih kart 🙂

Kosmata sem pa res, večinoma po glavi :)))))

Niti slučajno nočem razmišljati o nečem, kar pride še prehitro. Trenutno ravno žalujem za prijateljem. Vedno bolj cneim vsak trenutek življenja in vsako dobro stvar, ki mi življenje polepša in me spravi v dobro voljo.

Na oni svet pa gremo vsi, prej ali slej.

O smrti nočem razmišljati; ko bo čas (tam nekje od 90 naprej 🙂 naj pride hitro in neboleče.

Pa tudi v jamo si ne želim… moje ostanke (pepel) naj raztresejo po kakšnem hribčku.

Meni pa to kam me dajo potem nekako ne pomeni nič oz se s tem ne bi obremenjeval. Če se jim bom usmrdel me bodo že nekam pospravili….. in ko ti regrat iz nosa cvete se nič več ne sekiraš. Vsaj nisem še slišal, da bi se kdo hodil nazaj pritoževat. 😉