Kakšne kvalitete ste iskale na partnerju, ko ste si ga “izbirali”?

Kaj vam je bilo najpomembneje?

Meni, da ni športnik, da ne pije veliko, da ni obseden z avtomobili…, da ni “tipičen” moški, da je drugačen od večine dedcev, ki jim je najbolj pomembno, da grejo po službi na pir, ko pridejo domov zijat špotr in seveda 5x na teden na nujno športno obveznost.
Sedaj takšnega drugačnega imam in mi je super, so druge finte, ampak mi je vseeno super… Nekako mi sede in to sem vedela takoj.

da me spoštuje, da me podpira, da me ima rad, da mi da svobodo…

Nisem izbirala, ta je enostavno bil pravi. Se je pa razlikoval od vseh prejšnjih. Moj je povprečen moški: nekaj športa v živo in nekaj pred tv, ne pohajkuje, na leto spije morda 3 pire, kadi, drugače pa se veliko ukvarja z mulcema, tako za šolo, kot treningi.

Vztrajava že 20 let in upam da bo držalo do konca, seveda se je treba prilagajat, delat kompromise, včasih kaj požret, ampak ljubezen vse premaga.

Ne vem, takrat nismo izbirali po teh sistemih, vsaj jaz ne. Sedaj pa bidim, da so punce vedno bolj preračunljive – morda prevodne – in imajo kar precej kriterijev. Vendar vseeno menim, da ko pride pravi, je to to. Kriteriji so, vendar so nekje v podzavesti.

saj se ve

denar, pa da ni slovenc

Me zanima kako je izgledalo to tvoje izbiranje? Si ga mesece opazovala? Ali si mu že ob prvem srečanju povedala, da je na preizkušnji?
Jaz sem se namreč zaljubil že ob prvem pogledu nanjo, po nekaj spregovorjenih besedah. Pa pojma nisem imel, če hodi po službi na pir in, če je obsedena z avtomobili.

Se strinjam. Midva sva se našla v rosnih dvajsetih in takrat nihče ni razmišljal o nekih konkretnih kvalitetah, enostavno sva si bila všeč in čez dvajset let sva si še vedno.

To iskanje moškega s spiskom je po mojem bolj stvar tistih, ki si partnerja iščejo tam okoli tridesetega leta in so že malce v paniki, da ga na bodo našla, pol pa s spiskom okoli letajo in v vsakem povabilu na kavo iščejo bodočega moža.

Bil je lep.

hotla sn met plesalca, pa je reko, da ima trenutno koleno poškodovano, kasneje se je izkazalo, da pojma nima o sukanju 🙂

Kaj pa vem, tole “kaj ste iskale pri moškem” mi nekako ne zveni kot faktor, ki bi lahko vplival na pravo ljubezen. Sliši in bere se mi preračunljivo, kje je tu ljubezen, ne vem. Nikoli nisem izbirala, vedno se je le zgodilo. Ali je ali ni. Duša ali nekaj. Seveda pa se lahko kasneje pokažejo, izrazijo določene lastnosti človeka (njega ali tebe same), ki na partnerja in na samo zvezo ne vplivajo dobro. In če čez to le ta ne more iti oziroma delujejo razdiralno na samo vezo, potem se odnos ne more več nadaljevati. Da pa bi izbirala moškega na podlagi spiska želenih lastnosti? meni je to smešno in žalostno.

Po mojem mnenju je avtorica zelo lepo in korektno zastavila vprašanje, tudi besedo izbrali je dala v narekovaje, da se kdo ne bi obesil na to. Pa ste se vseeno.

Sem pristaš tega, da se v zvezo vseeno spuščaš s srcem IN z glavo. Kaj s tem mislim? Da ko spoznavaš človeka, vidiš, če imata podobne vrednote, podobne poglede na svet, na življenje … Ja, to je zame še kako pomembno. Pregovoru “nasprotja se privlačijo” v tem primeru ne verjamem.

Tudi jaz nisem nič preveč zbirala, Preprosto sem se zaljubila, to je bilo to. Ni pa imel nobene lastnosti, ki bi me odbijala.

Midva sva se z mojim takoj zaštekala, vedno sem vedela, da želim, da je malo drugačen 🙂
Imela sem pa še to srečo, da ko sva se spozanvala sem videla, da je to kaj želim 🙂
Evo, zdaj pa si je spet še čupo pustil pa je itak idealen 🙂

…ki me je hotel.

Odgovori so totalno nasprotje tistega, kar kasirajo tiste, ki tarnajo nad svojim “izborom” – da kaj je pa gledala in mislila, ko se je zapletla z njim. Da one so bile bolj “pametne” in so pametno izbrale okej desca.
Se pravi, da je vseeno največ odvisno od sreče, da se ti uček ustavi ravno na kakovosti, ne na šrotu.
Mah jaz se odločam na mah, pri vseh stvareh, tudi pri ljudeh. Včasih tudi falim, največkrat se mi pa dobro izide. Moja ljubezen je čist izvenserijska, navaden delavc s poklicno šolo, z veliko napakami, ki bi me pri drugih motile (npr. to, da pokadi par cigaret na dan, fuj), je pa bisterc, odrezav, ima smisel za humor, lep nasmeh, z njim se je mogoče pogovarjati o čisto vsem, dober fotr, pa živček tako kot jaz, ne zdrži dolgo na mestu. In ni obseden z avti in TV športom 🙂 Sama sreča.

Ma ni ravno vse odvisno od sreče. Gre predvsem zato, da si odprt, da pa po drugi strani nisi slepo zaljubljen in, da ohraniš neko mero zdrave pameti ter realno opazuješ, kam in v katero smer zveza pelje in da si ne zatiskaš oči pred kruto realnostjo. In včasih je treba kljub ljubezni oz. zaljubljenosti poslušati glavo in zvezo prekiniti, ker enostavno veš, da se ne bo srečno končala in da tip preprosto ni zate.

Ma ni ravno vse odvisno od sreče. Gre predvsem zato, da si odprt, da pa po drugi strani nisi slepo zaljubljen in, da ohraniš neko mero zdrave pameti ter realno opazuješ, kam in v katero smer zveza pelje in da si ne zatiskaš oči pred kruto realnostjo. In včasih je treba kljub ljubezni oz. zaljubljenosti poslušati glavo in zvezo prekiniti, ker enostavno veš, da se ne bo srečno končala in da tip preprosto ni zate.[/quote]

točno tako. tudi jaz nisem hodila s seznamom okol, ampak sem vedela kaj hočem in da hočem človeka, ki bo delil moje vrednote. Če bi se npr. zaljubila v lenuha, bi bilo mogoče par mesecev fajn, ampak bi me hitro srečala pamet, to ne bi bilo niti pod razno na dolgi rok.

Pol si pa ti edini pravi

Nisem izbirala. Enostavno sva se našla, se zaljubila…..
Vse ostalo sva dodelala skupaj, se dopoljnjevala in po 25 letih skupnega življenja lahko rečem, da sem našla svojo sorodno dušo.

Brez kriterijev – ko sem ga pogledala v oči, mi je bilo vse jasno.
In mi je še vedno, 25 let kasneje.
Ima + in -, jaz pa tudi – in se ujameva.

Eh, prvič ko sva se videla, sva čvekala cel večer in cel naslednji dan … ko sva se dobila čez en teden, sva bila že oba “pečena” 🙂
Sva sicer par stvari en o drugem vedela že prej, a prvo srečanje je bilo dobesedno usodno :))

Z mano je bilo tako: vedno sem se hitro zaljubila – seveda v same luzerje. Ker očitno nisem spoštovala sebe in sem imela slabo samopodobo, sem pač privlačila sebi podoben šoder – sanjače, lepotce, ki so sami sebi svoj namen, lenuhe, bogate mamine sinčke, ki se samo zabavajo, … Pri 30ih mi je bilo tega dovolj. Načrtno sem začela brisati določene “prijatelje” iz svojega življenja (tiste, ki so se samo napajali z mojo energijo in denarjem) in se odločila, da se posvetim sebi. Če mi na pot pride fant, ki bo imel podobne cilje in življenjski nazor, ki bo pošten, zvest, odgovoren, ki me bo spoštoval in cenil, bo super, če pa takega fanta ne bo, pa ostanem sama. No, 2 leti sem bila sama, začela sem se spoštovat, nehala sem se prilagajat drugim za vsako ceno, teptat svoje želje, … Po dveh letih sva se spoznala z mojim možem. Bila je kemija, iskra, bila je in je še vedno iskrena ljubezen. Mož je tak, kot sem ga iskala in je prišel ob pravem času. Imava dve deklici, pričakujeva tretjo. Je čudovit oče in mož. POvedati pa moram, da ga niti pod razno ne bi izbrala pred desetimi leti, ker bi se mi zdel preresen (odgovoren) in posledično dolgočasen. Zato sem hvaležna, da mi je bil dan šele v kasnejših letih, da znam cenit, kar imam. Se mi zdi, da čim starejši si, bolj s pametjo (razumom) se odločaš – seveda pa te mora oseba fizično privačiti, sicer to ni to.

80% opravijo feromoni in vizuelna privlačnost, da sploh pristopimo k nekomu- vse ostalo so “kasnejše” želje, da nekdo ima tisto, kar si želimo in kar je “kriterij”.

Meni je bil najprej vizuelno všeč, lepo mi je dišal (ne po parfumih in ni smrdel po cigaretah, ker je nekadilec, torej dišal je po svojih feromonih 😉 Tako je svoje najprej oddelala kemija, potem sva drug drugega preizkusila v lepih in tudi v kritičnih situacijah in ugotovila, da sva namenjena drug drugemu 😉 in je tako že več kot ducat let…

In tiste, ki pravite, da ste “padle” najprej na duhovnost, na notrajnost, dobroto, srčnost, toplino, ipd., malce lažete same sebi. Vizuelnost je prvi stik, ki privlači.

matr kakšni kriteriji. Od obeh. Ampak sta najbrž pozabili napisat še enega, ki je zelo pomemben: cena!!! Ali z drugimi besedami- s čim manj vložka dobiti čimveč. Potem pa fura dokler fura :-))))

Nobenega izbiranja in računanja. Enostavna sva ‘padla skupaj’, ne vem kako naj razložim. Bilo je v študentu, kjer sva se spoznala in že takoj je bila med nama neka kemija. Na eni od tistih norih zabav prišla skupaj in od takrat (skoraj 15 let) sva skupaj. Imava dva otroka, stanovanje. Finančno nam zadnje čase malo škriplje, ampak vseeno se imamo lepo.