kakšen tip ženske prenašajo varanje?
Verjameš v njegovo zgodbo … jaz sem poslušala različne zgodbe – da je bil všeč drugi, da mu ne da miru, od tega, da me je prepričal, da ni ni bilo … gre za to, da nekateri znajo manipulirat, če si zaljubljen pa verjameš … najtežje je, ko je doma vse ok, on pa ima še druge, ker težko verjameš …poleg tega se “stopiš”, ko se vrača – ti pošilja sporočila, da te ljubi, ti pošilja rože, ti govori ravno to, kar ženske rade poslušamo … pa njegove obljube … Pri meni je že bilo tako, da sem bila zelo naivna in mu nasedla – ne boš verjela – 5x, dokler nisem že spet našla dokaza, takrat je ponoči odšel za vedno iz stanovanja in mojega življenja.
To je žalostna ljubezen, privrženost, spomini, ena skupnost od prej. Jaz temu rečen stanovitnost.
Bila sem v skupnosti z njim in z otrokoma in če njega ni bilo, nam je bilo čisto fino, glede financ in nasploh, saj sem sama dovolj zaslužila. Hočem reči, da sem se navadila shajati brez njega. Najina hiša, najina otroka, ampak če bi ga jutri avtobus povozil, bi glede službe, družbe, denarja, vse družinske skupnosti lahko z otroki furali sami. Preračunljivosti tu res ni bilo.
Njemu se je vse tako zalomilo, da je prišel nazaj malo bolj pameten. Postal pa je veliko boljši.
Saj je človeku dovoljeno, da se med 30. in 50. letom malo spametuje, ane. Kdor stokrat pade, je štor. Kdor pa stoprvič vstane in pogleda, na katerem ovinku se je spotaknil, se je že nekaj naučil.
Jaz pa tudi, ker sva skupaj od 17. leta rasla. Med nama je vse poravnano.
Sem blesava, a ne? No, zdaj sva skupaj že 36 let – bolj ali manj.
Najboljš je filozofirat, kaj bi kdo naredil, ko bi bil na tem, ampak dokler nisi, pač res ne veš. Lahko zdajle rečemo, da ga zbrcam čez vrata, še cunje vržem za njim, po drugi strani, pa nimam sama dovolj, da preživim vse tri, včasih katera tudi več, pa odplačam puf za dvosoben flat, glih v eno sobico se štirje težko stisnejo, druga spet ima nezanesljivo službo, katera pa res ljubi svojega partnerja in mu pač oprosti, da ni monogamen, ali pa ji je dejansko vseeno. Ne spadam v nobeno od naštetih skupin, sem kao srečno poročena, kaj bi pa naredila, pa dejansko ne vem. Verjetno bi en spotik spregledala, daljšo vezo, pa ne. Ampak ziher pa nisem, ne za prvo, ne za drugo. Me spominja na tisto, kako zgrožene so bile kolegice, ko so slišale, da najin otrok spi v družinski postelji in kako njihovi ne bodo, pa so čez dve leti glih tko. Tko, da…
Ko sem izvedela, da me mož vara, se mi je sesul svet. Po 15-ih letih zakona, sem se počutila izigrano in bolečina je bila prevelika, da bi lahko v hipu odreagirala. Kar nekaj časa sem ga pustila v nevednosti, da jaz že vem za njegovo varanje. Otrokoma sem čez čas povedala, kaj sem izvedela in tudi sama sta se lahko na lastne oči prepričala. Razložila sem jima, da mislim njunega očeta zapustiti. Njuna reakcija je bila:”Kaj še čakaš mama?Daj že!” Priznala sem jima, da očetu pač nisem še povedala, da vem za njegovo početje. Vztrajala sta, naj ga čimprej vržem na cesto. Tega nisem storila. Poiskala sem stanovanje in z otrokoma sem se odselila. Trenutno bivši mož leta od cveta do cveta; jaz pa sem spoznala čudovitega partnerja, ki je ostal sam s petletnim otrokom. Moja otroka, sta oba lepo sprejela in šele sedaj imam občutek, da živim-o pravo družinsko življenje.
Moja soseda prenaša to že 30 let. Zakaj? Prvič zato, ker je že takrat verjela, da je zapecala dobrega tipa, za katerim vse letajo. In to ji je še danes v ponos. On je njej bog in batina, čeprav ga ni nič doma. Odnosa praktično nimata. Ona se o drugem kot o otrocih in gospodinjstvu ne zna pogovarjat.
Mojemu ljubčku je žena, še preden je bil z mano, rekla, da če bi imela kam it, da bi že šla. Ko je našla moj sms, je zagnala vik in krik, rezultat tega pa je bil njun drugi otrok. In načrti za novo hišo. Tako da ona sploh ni kaj dosti raziskovala, ampak je vse vložila v to, da ga obdrži. Ali in kako uspešno, predvsem pa kako (ne)modro je bilo to, bodo pa leta pokazala…
Zgoraj je ena napisala, kako se je počutila, ko je zvedela za prevaro. Ja, verjetno ste nekatere res take, da bi vas to podžgalo in bi tipa jadrno vrgle čez prag, mislim pa, da nas je več takih, ki nas je to tako sesulo, da enostavno ne moreš odreagirat. Jaz sem rabila skoraj dve leti, da sem naredila konec, ta čas sem pa dihala na škrge na minimalnih življenjskih obratih. To je tak krč, v glavo, v srce, v oči … iz tistega časa se skoraj ničesar ne spomnim, razen tega, da sem bila žalostna in sem jokala, ko sem šla sama na sprehod v gozd.
Seveda nepoučenim to izpade, da ženska tiho prenaša ali da ne ve, ali da sprejema. Jaz jih po svoje razumem. To je tako težko, da ni za povedat.
Okrog sebe vidim in poslušam stvari, ki se skladajo s temle:
Poznam pa tudi eno, ki je reagirala impulzivno in se ločila, sedaj ji je pa že 10 let žal… ker sedaj je tista bivša ljubica gospa, ima prijatelje in družbo, ona pa bolj kot ne sama hodi okrog.
Pravi, da če bi bilo zdaj vse skupaj še enkrat, se ne bi ločila…
Poznam pa tudi eno, ki je reagirala impulzivno in se ločila, sedaj ji je pa že 10 let žal… ker sedaj je tista bivša ljubica gospa, ima prijatelje in družbo, ona pa bolj kot ne sama hodi okrog.
Pravi, da če bi bilo zdaj vse skupaj še enkrat, se ne bi ločila…[/quote]
Škoda res za to žalujočo, da se vsak dan ne spomni zakaj se je ločila, vsega res ni treba požret, pa igrat in se smehljat ko veš da ti tip druge natepava, drek pa taka družba ki se ti za hrbtom posmehuje in te pomiluje, sama hinavščina, in tega ji je žal???? omg
bolje biti sam kot v slabi družbi
Zgoraj navedeno bo kar držalo.
ps je to tvoja bivša?
He, he… ne, ni moja bivša.
Je pa to zadeva iz kroga ene družbe… in jo kar natančno poznam. Veš… ni nujno vedno vse tako črno kot opisuješ, niti ni nujno da se ti kdorkoli za hrbtom posmehuje itd.
Ta ženska je najbrž od začetka razmišljala podobno kot ti, ni pa natančno analizirala svojih lastnih čustev. Iz zamere in užaljenosti se je takoj ločila – a potem skozi leta začela ugotavljati, da ga ima vseeno neskončno rada in da ji je slabše tako.
Celo njun odnos se je popravil vmes… tako da … kdo ve.
Predvsem hočem povedati, da niso vse zadeve tako črno – bele in nasveti ne morejo biti kar univerzalni. Pa razlogi tudi ne. In da kdaj je lahko tudi kakšna – na prvi pogled nora – odločitev za tistega človeka primernejša kot splošno uveljavljeno mišlenje.
He, he… ne, ni moja bivša.
Je pa to zadeva iz kroga ene družbe… in jo kar natančno poznam. Veš… ni nujno vedno vse tako črno kot opisuješ, niti ni nujno da se ti kdorkoli za hrbtom posmehuje itd.
Ta ženska je najbrž od začetka razmišljala podobno kot ti, ni pa natančno analizirala svojih lastnih čustev. Iz zamere in užaljenosti se je takoj ločila – a potem skozi leta začela ugotavljati, da ga ima vseeno neskončno rada in da ji je slabše tako.
Celo njun odnos se je popravil vmes… tako da … kdo ve.
Predvsem hočem povedati, da niso vse zadeve tako črno – bele in nasveti ne morejo biti kar univerzalni. Pa razlogi tudi ne. In da kdaj je lahko tudi kakšna – na prvi pogled nora – odločitev za tistega človeka primernejša kot splošno uveljavljeno mišlenje.[/quote]
To da ga ona še vedno ljubi res nič ne pomeni razen tega da očitno ona ljubi iluzijo, če še po vseh teh letih ni dojela da je bivši NI ljubil, ker če bi jo, je ne bi tako prizadel – varal.
Ko bo to dojela, razumela in sprejela ji bo postalo lepše in bo še kako srečna da je tako kot je.
No nekatere se svojih iluzij in sanjarjenj oklepajo in brez njih ne znajo živeti.
So odvisnice, premalo samozavestne, da bi si same polepšale življenje…
Forum je zaprt za komentiranje.