Najdi forum

Splash Forum Starševski čvek Kakšen je moški v znamenju leva?

Kakšen je moški v znamenju leva?

A ti si se tudi, da si tako pametno?
[/quote]

Uf, kakšna nadutost…
Pa si dajmo popat linke…
https://www.telegraph.co.uk/men/the-filter/11195840/Are-some-humans-born-evil.html

Lahko bi pa rekli, da se vsi zli rodimo in nas šele vzgoja, avtoritete pripeljejo do dobrega ali pa ostanemo zliiiiiiiiiii.


Biti rojen iz zla, mi deluje bolj kot prelaganje odgovornosti.
Zlo ni prirojena lastnost.

Zlo je običajno potlačena jeza in občutek nemoči, ko je otrok žrtev nasilja.
[/quote]

To ni res. Jeza in nemoč, ne pripeljeta vedno do zla. V bistvu zelo malokrat. Sem ter tja kdo bombo vrže vendar ne zaradi jeze ampak zaradi pripadnosti, zaradi strahu, zaradi ljubezni morijo serijski morilci morijo zaradi užitka……zakaj vedno jezo prikazujete kot zlo.

To ni res. Jeza in nemoč, ne pripeljeta vedno do zla. V bistvu zelo malokrat. Sem ter tja kdo bombo vrže vendar ne zaradi jeze ampak zaradi pripadnosti, zaradi strahu, zaradi ljubezni morijo serijski morilci morijo zaradi užitka……zakaj vedno jezo prikazujete kot zlo.
[/quote]

Se strinjam. Jaz iz jeze marsikdaj gore premikam. V pozitivnem smislu seveda.


Poskusi kažejo drugače.

https://www.bbcearth.com/blog/?article=are-babies-born-good-or-evil

To ni res. Jeza in nemoč, ne pripeljeta vedno do zla. V bistvu zelo malokrat. Sem ter tja kdo bombo vrže vendar ne zaradi jeze ampak zaradi pripadnosti, zaradi strahu, zaradi ljubezni morijo serijski morilci morijo zaradi užitka……zakaj vedno jezo prikazujete kot zlo.
[/quote]
Vedno ne. Če jeza ni nakopičena, ni zlo.

Jaz ne verjamem v potlačena čustva, to je lari fari, jaz verjamem, da ima nekdo preveč čustev. Preveč jeze, preveč žalosti, preveč ljubezni. Vse mora biti zlata sredina. Zlo mora biti, da vemo, kaj je prav.

Lol, sami psihologi tukaj. En bolj ve ko drugi. Valjam se od smeha.

Si se kdaj postila? Če ja, zakaj in kakšen je bil izplen?
[/quote]
Ne ravno. Tu pa tam je bil sicer vmes kakšen dan preživet samo z vodo. Ali kakšen dan, dva samo zelenjava/sadje. Samo občutek, da je tako tisti moment ok za moje telo.
Ti?

Oh, Kevinova slikica… dolgo že nisem gledala tega filma, mi je bil pa všeč 🙂
Nisem prepričana, če se spomnim prav, a v filmu je bilo lepo predstavljeno, kako se mama in Kevin nista uspela povezati, občuti se, v kakšnem hladnem ozračju je Kevin odraščal, nobene tople osebe v njegovi bližini, oče odsoten, nihče ga ni učil sodelovanja, prepoznave čustev, občutenja, doživljanja… v bistvu je bil ta fantek res tako zelo sam in povsem nerazumljen.

Dodajam:

Callous/unemotional traits are malleable, respond to warm parenting showed that they might benefit from training in emotional literacy and emotional recognition.

https://www.intechopen.com/online-first/empathy-autism-and-psychopathy

Thus, positive parenting strategies appear to be important in preventing the development of callous–unemotional behaviours. This message is vital when we consider heritable temperament pathways to callous–unemotional behaviours, because it emphasises that heritable does not mean unchangeable and that positive parenting is protective, even among children at high genetic and temperament risk.

This work demonstrates that although fearlessness and low affiliative behaviour are passed from mother to child, increasing risk for callous–unemotional behaviours, highly positive parenting can buffer risk. These results have important implications for developmental models of callous–unemotional behaviours as risk markers for pathways to antisocial behaviour.

Thus, we likely underestimated heritability because we could not probe the extent to which fathers contributed to heritable pathways to callous–unemotional behaviours. Further, although the link between adopted child fearlessness and callous–unemotional behaviours was attenuated by adoptive mother positive parenting, there was no moderation of temperament pathways by adoptive father parenting. Given the sparse and somewhat mixed research on father behaviour in relation to the development of callous–unemotional behaviours, future research is needed to investigate the differential importance of mothers’ v. fathers’ temperament and parenting practices as predictors of callous–unemotional behaviours.

https://pdfs.semanticscholar.org/1e0c/fcbd59db6d22dfc77f17a1f6c9483b51362b.pdf

eh, ne verjamem v obstoj zla kot energije, ki obstaja zunaj nas (tudi v dramatično vstopanje v naša telesa ne). Sicer vero posameznika globoko spoštujem in se v to ne bom vtikala. Prav tako ne zanikam obstoja energij, prenosov, verjamem pravzaprav v marsikaj 🙂
Je pa moj pogled takšen, da tovrstno verovanje predvsem tolaži. Hkrati ponuja izgovor, da se nam ni treba soočiti samim s sabo in prevzemati odgovornosti za svoja dejanja.

Na drugi strani vedno obstaja nekdo kot rešitev (rešitelj, pot iz zla), ki na ta račun služi in se z verovanjem drugega okoristi.

Odklonilen odnos imam do eksorcizma, ki si ga nekdo dovoli izvajati nad otrokom (vključujoč starejše najstnike/ce, ker so še vedno preveč otroško naivni), ki je zame osebno (zgolj osebno mnenje) zloraba otroka. Odrasli naj zaradi mene izvolijo početi kar jih je volja 🙂

Po mojem mnenju ljudje nismo črno-belo-sivi, nismo ali zli ali dobri. Mi samo smo. Bolj kot vztrajamo v obstoju (bodisi pri sebi ali pa pred družbenim) “slabega” zunaj nas, več možnosti imamo, da nas slednje (v potlačeni obliki) preseneti in se izrazi v svojih (upam le, da ne najbolj) izrojenih oblikah.


Ne ravno. Tu pa tam je bil sicer vmes kakšen dan preživet samo z vodo. Ali kakšen dan, dva samo zelenjava/sadje. Samo občutek, da je tako tisti moment ok za moje telo.
Ti?
[/quote]
Da. Pomanjkanje človekovih potreb je pot do resnice. Niti elementarne nesreče niti vojne ne prikažejo toliko resnice, kakor zavestno odrekanje osnovnim človekovim potrebam v miru in izobilju. Seveda je to treba znati početi.

btw, eden prvih uvidov je, v čem je razlika med revščino in skromnostjo. 😉

Nihče ne more biti dober lev (vodja, zaščitnik) če nima izkušnje pomanjkanja in iz tega uvidov kako narava v resnici deluje.

Toplo priporočam za preizkus tvojih filingov. 😉

JoJ najpomembnejše; tvoj filing o meni oz mojih lastnostih? (da nam en mesec na unokajžeje čakal…;-))) )


Da. Pomanjkanje človekovih potreb je pot do resnice. Niti elementarne nesreče niti vojne ne prikažejo toliko resnice, kakor zavestno odrekanje osnovnim človekovim potrebam v miru in izobilju. Seveda je to treba znati početi.

btw, eden prvih uvidov je, v čem je razlika med revščino in skromnostjo. 😉

Nihče ne more biti dober lev (vodja, zaščitnik) če nima izkušnje pomanjkanja in iz tega uvidov kako narava v resnici deluje.

Toplo priporočam za preizkus tvojih filingov. 😉

JoJ najpomembnejše; tvoj filing o meni oz mojih lastnostih? (da nam en mesec na unokajžeje čakal…;-))) )
[/quote]
Revščina in skromnost sta različni zadevi.

No, v vajin dogovor se ne bom vmešavala, en mesec pa hitro mimo švigne. Potrpežljivost pa to..

PREPROSTO NAJBOLJSI


Revščina in skromnost sta različni zadevi.

No, v vajin dogovor se ne bom vmešavala, en mesec pa hitro mimo švigne. Potrpežljivost pa to..
[/quote]

mogoče se mi malo zdi, da bi želel vprašati, ali je to monovsko korektna lažnjivost?

mogoče se mi malo zdi, da bi želel vprašati, ali je to monovsko korektna lažnjivost?
[/quote]
Tebi, ki ti ni všeč, da se komu kaj zdi, se ti mogoče malo zdi, da BI…


Tebi, ki ti ni všeč, da se komu kaj zdi, se ti mogoče malo zdi, da BI…
[/quote]

;-)))))) Jah nimaš kaj, tudi miškoti radi po ljudeh brskamo. Ugotavljam, da če že maš filing za ljude, si pa slaba lažnivka, veskakor slabša kot unakajžeje. A manipuliranje sploh obvladaš?

;-)))))) Jah nimaš kaj, tudi miškoti radi po ljudeh brskamo. Ugotavljam, da če že maš filing za ljude, si pa slaba lažnivka, veskakor slabša kot unakajžeje. A manipuliranje sploh obvladaš?
[/quote]
Ne.

Bla bla. Malo spremljaj intervjuje s serijskimi morilci in oddaje o sociopatih. Eni se enostavno že rodijo zlobni.
[/quote]

Šele zdaj opazila tvoj prvi prispevek.

Otroci se NIKOLI ne rodijo zlobni. Ni mogoče, ker se njihovi možgani šele naglo razvijajo. Zato dojenčki NIKOLI niso zlobni.

To kar znanstveniki pišejo glede gena, se (zelo poenostavljeno) gre za način delovanja možganov. Obstaja delovanje možganov, ki je tipično (pogosto, običajno, večinsko) in takšno, ki to ni, kjer se določeni deli v možganih ne aktivirajo kot pri tipičnih, kjer se povezave ne vzpostavljajo oziroma se vzpostavljajo drugače, po drugih poteh, pokompenzirajo primanjkljaj ali pa ne.

Otrok, ki ni nevrotipičen (kar močno poenostavljeno pomeni, da njegovi možgani delujejo drugače), se mora določenih stvari, ki so nevrotipičnim samoumevne (oziroma se jih učijo sproti, mimo zavedanja), učiti.

Zlobna so dejanja.

Otrok ne počne zlobnih stvari, ker je sam zloben temveč zato, ker ne zna drugače, ker ni naučen drugače, ker se vzgaja bolj ali manj sam, ker se nove povezave ne vzpostavljajo, ker se kompenzacije ne poustvarjajo, ker mu to ni treba. Ker mu OKOLJE ne poišče pomoči. Med drugim tudi zato, ker je v Sloveniji iskanje pomoči tabu, »nepotrebno« in v očeh sosedov (rahlo sarkastično) je takrat zagotovo nekaj »narobe« s tabo (bolj je važno, da si ti »dober« starš kot pa to, da tvoj otrok potrebuje pomoč, sosedom si potem zagotovo bolj všeč, kajne).

In dogaja se, da starši otroke, ki nujno potrebujejo pomoč, skrivajo – namesto da bi pomoč iskali. Ne nujno zato, ker ne bi našli informacij, pač pa zato, ker jih je sram in ker ne vedo, kaj bi.

Lažje je priznati vraže, zaključiti, da je (majhen) otrok že oblikovana zlobna osebnost, govoriti o zlobi in o hudiču v otroku. Veliko manj naporno in pri tem se ti kot staršu ni potrebno maksimalno angažirati. Lažje je verjeti v zlobno energijo v otroku, kot pa vložiti trud in se otroku približati (ga sprejemati, vzgajati in učiti dosledno, tudi ko je to izjemno naporno).
Bolj poenostavljeno ne zmorem napisati.

Medtem, ko je mi je tvoj drugi prispevek všeč, v njem tudi nazorno piše o empatiji, zato se ne bom ponavljala.

Če si se prebil, prebila do konca, se ti zahvaljujem za potrpljenje 🙂


Ne.
[/quote]

Pol se maš pa še dost za naučit, beri ne moreš imeti realnega filinga za ljudi.

Ja, res plahte 🙂 hvala, da se ti je sploh dalo prebrati.

Zelo res vse tole. Sem kar vedela, da se moram po nasvet obrniti nate.
Očitno preveč ranjena pa moram slišati stvari enkrat, dvakrat.. .desetkat. Moja odgovornost je trenutno to, da partnerju (po)kažem (večkrat, da ne odneham, ne obupam), da NUJNO potrebujem njegovo glavo (pravzaprav obe :), trezni) in da si ne jemljem preveč odgovornosti tam, kjer mi ne pritiče. Na vsa ostala vprašanja, ki se mi porajajo v smislu kaj če, kaj pa ko in podobno si pa zmorem odgovoriti že sama, iz vseh tvojih prej zapisanih odgovorov.

Hvala. Nasvet vreden plačila.

Pol se maš pa še dost za naučit, beri ne moreš imeti realnega filinga za ljudi.
[/quote]
Seveda ga imam lahko.

Šele zdaj opazila tvoj prvi prispevek.

Otroci se NIKOLI ne rodijo zlobni. Ni mogoče, ker se njihovi možgani šele naglo razvijajo. Zato dojenčki NIKOLI niso zlobni.

To kar znanstveniki pišejo glede gena, se (zelo poenostavljeno) gre za način delovanja možganov. Obstaja delovanje možganov, ki je tipično (pogosto, običajno, večinsko) in takšno, ki to ni, kjer se določeni deli v možganih ne aktivirajo kot pri tipičnih, kjer se povezave ne vzpostavljajo oziroma se vzpostavljajo drugače, po drugih poteh, pokompenzirajo primanjkljaj ali pa ne.

Otrok, ki ni nevrotipičen (kar močno poenostavljeno pomeni, da njegovi možgani delujejo drugače), se mora določenih stvari, ki so nevrotipičnim samoumevne (oziroma se jih učijo sproti, mimo zavedanja), učiti.

Zlobna so dejanja.

Otrok ne počne zlobnih stvari, ker je sam zloben temveč zato, ker ne zna drugače, ker ni naučen drugače, ker se vzgaja bolj ali manj sam, ker se nove povezave ne vzpostavljajo, ker se kompenzacije ne poustvarjajo, ker mu to ni treba. Ker mu OKOLJE ne poišče pomoči. Med drugim tudi zato, ker je v Sloveniji iskanje pomoči tabu, »nepotrebno« in v očeh sosedov (rahlo sarkastično) je takrat zagotovo nekaj »narobe« s tabo (bolj je važno, da si ti »dober« starš kot pa to, da tvoj otrok potrebuje pomoč, sosedom si potem zagotovo bolj všeč, kajne).

In dogaja se, da starši otroke, ki nujno potrebujejo pomoč, skrivajo – namesto da bi pomoč iskali. Ne nujno zato, ker ne bi našli informacij, pač pa zato, ker jih je sram in ker ne vedo, kaj bi.

Lažje je priznati vraže, zaključiti, da je (majhen) otrok že oblikovana zlobna osebnost, govoriti o zlobi in o hudiču v otroku. Veliko manj naporno in pri tem se ti kot staršu ni potrebno maksimalno angažirati. Lažje je verjeti v zlobno energijo v otroku, kot pa vložiti trud in se otroku približati (ga sprejemati, vzgajati in učiti dosledno, tudi ko je to izjemno naporno).
Bolj poenostavljeno ne zmorem napisati.

Medtem, ko je mi je tvoj drugi prispevek všeč, v njem tudi nazorno piše o empatiji, zato se ne bom ponavljala.

Če si se prebil, prebila do konca, se ti zahvaljujem za potrpljenje 🙂
[/quote]

Ti pa bolj malo o lajfu veš. Predvidevam, da si visoko izobražena, kajti zlo deluje ravno preko možganov, ki jih na različne načine naredi nesposobne opravljati, kar in kakor jim je namenjeno.


Ja, tole sem jaz takoj opazila in se vprašala, zakaj si izpustila najbolj bistveno besedico ven.
S tem si ji dala nekakšno potuho.
[/quote]

Oh, nikakršna potuha 🙂 saj tema že sprva ni bila zastavljena resno, že zaradi individualnih razlik ne 🙂

Izpustila sem besedico zato, ker mi je bil všeč njen siceršnji zapis, malo sem se še želila mediti nad levi 🙂 in všeč mi je bilo, da je napisala, da ji je bil moški tako všeč, da je bil zanjo popoln… ker, če je moški fajn, enkraten, se mi zdi lepo, da se to pove na glas 🙂

Nisem se želela preusmerjati na vzgojo, upiranje v določenem obdobju je povsem običajno, takrat otrok razvija svoj jaz. V obdobju trme se vsi otroci upirajo, tudi tisti iz idealnih družin 🙂

Saj nazadnje je pa še mene potegnilo mimo teme…

Sicer pa mi je tvoj vpogled v otrokovo duševnost všeč. Če bi bilo takšnih več, bi bilo tudi težav manj.


Seveda ga imam lahko.
[/quote]
Kot župniki o zakonskem življenju 😉

Forum je zaprt za komentiranje.

New Report

Close