kako…

Pozdrav!
Ta mesec sem začela delat v neki firmi, kjer sem se spoprijateljila z enim delavcem, ki mi je nekako kar podoben, je tih, miren, malo zgubljen, krasno riše, na stenah same njegove umetnine.., skratka, zelo zanimiv fant, krasen sogovornik, umetnik! Star pa je 27 let.
Jaz vidim, da ga je za to delo, ki ga opravlja, škoda, tudi sam tako pravi, ampak da rabi nekoga, ki bi ga spodbujal za na fax (manjka mu cela matura), namreč za likovno akademijo… Vprašal me je, ali bi bila jaz tista..
Rada bi mu pomagala, čeprav ne bom doma (študiram), zelo rada bi bila tista, ki bi ga spodbujala, da ne rečem težila, da bi le naredil to, kar si želi..
Kaj svetujete? Karkoli!!

Brez zamere, ampak mislim, da če bi se šlo le za vzpodbudo, bi on sedaj že imel fax. Moški, ki je pri 27 letih prelen?, premalo organiziran?, premalo odgovoren?, da ne naredi stvari, ki mu je nujno potrebna, tudi z malo vzpodbude v bistvu neznanke, tega ne bo storil…ali pa vsaj ne dokončal.

A nima mame???
Madona, pri 27. si želi nekoga, ki ga bo motiviral… HALOOO

To kar se vama dogaja se mi zdi očarljivo! In zakaj mu ne bi stala ob strani, nasmeh in spodbuda nič ne stanejo. Bodi njegova muza, če jo potrebuje za svojo osebnostno rast a moral bo začeti z dejanji. Sploh pa, če želi izobrazbo na likovnem področju ni nujno, da je to ALU. Mene vedno fascinira, da na nas dejansko najbolj vplivajo ljudje, ki jih morda niti ne poznamo ali pa jih srečamo za kratek trenutek vendar nas naučijo in nam dajo veliko več kot nekdo, ki nam je zelo blizu.
Srečno in lep vikend!