kako zbrati pogum
Dajte mi povedati, vse tiste ki ste zbrale pogum in odšle od svojih mož in fantov, kako ste ga zbrale. Kje ste našle tisto moč da ste odšle iz zveze, ki vas je dušila? Kaj ste naredile z otrocimi in kam ste se zatekle?
Povejte mi tudi kako dolgo ste se trudile za zvezo v kateri vas ni nihče razumel in upošteval, kaj šele da bi vam kdo poizkusil življenje olajšati in vam pomagati?
lp nija
Nimam še teh izkušen, vendar mislim, da moraš v tem dozoreti. Tako nekako, ti mora klikniti in takrat si rečeš sedaj imam pa vsega dosti in greš. Ne premišljuješ kam in kako, vzameš stvari, ki ti pripadajo in greš. Če imaš otroke je to malo težje, sploh, če nimaš prijateljev, staršev, …., da bi šla za začetek lahko k njim, potem se začne pa zadeva odvijati (tebi v prid).
Če si na tej poti ti želim veliko sreče in mirnih živcev.
lp
Tudi sama nimam tovrstnih izkušenj ampak menim, da prvo kar moraš
narediti in vedeti je, da veš kam boš šla; torej reštiti in pripraviti si
gnezdece in si začrtati novo pot.
Otroci se prilagodijo novim okoliščinam hitreje kot odrasli, zato naj ti oni
ne bodo ovira, ker tudi njim je težko živeti v takšnih razmerah,
čeprav mnogokrat ne morejo pokazati in povedati.
Ko boš imela to pošlihtano v glavi boš zbrala tudi pogum, da boš
speljala nov začrtan cilj.
Če je veza neznosna in ne vidiš prihodnosti le stopi na novo pot,
ker životariti in pričakovati, da bo nekdaj bolje nima smisla, ker
te čaka nekje in z nekom lepša prihodnost!
Pa veliko poguma!!
Oj nija….jaz imam tako izkušnjo za sabo.
Takrat sem bila še zelo mlada in ob pomoči staršev nisem prepričana, da bi mi ločitev uspela. Moj mož je bil alkoholik…in toliko gorja, kot sva ga bili z mojo hčerkico deležni, ne privoščim nikomur. Tisto prepotrebno moč sem črpala iz sebe, za lepše življenje moje punčke. Nekega jutra, po neprespani noči, sem enostavno spakirala tisto malo, kar sva imeli in odšla. Takrat ni bilo nič pomembno…ne denar, ne streha nad glavo…samo čimdlje stran, da me ne najde… Seveda me je našel, pa ugrabil otroka iz vrtca….pa sledila je začasna dodelitev otroka pred razvezo, pa razveza in tožba in grožnje, grožnje, pa neprespane noči, pa zopet grožnje…. Potem je vse zamano prišlo in sem zbolela…
Pa je vse minilo 🙂 Od tega je 15 let….in zelo redki so trenutki, ko se še spomnim, kaj vse je za mano. Hvala bogu!
Danes nisem prav nič zavrta nad neuspelim zakonom, pravzaprav sem “srečno ločena” če se temu lahko tako reče 🙂
Nija, če te veza duši, če te tvoj partner ne upošteva, če so zaradi tega kakor koli prikrajšani tvoji otroci in , če si se že preveč trudila pa nisi bila deležna razumevanja in vsega ostalega….pojdi.
Zaslužiš si, da si srečna in upoštevana in nenazadnje boš videla, da ni noben bav bav živeti sam.
Srečno!
Res je, veliko poguma rabiš, in kot pravi 5-ra, mora odločitev dozoreti, mora ti klikniti. Koliko časa se truditi za zvezo, če te nihče ne uspeva? Dokler ne ugotoviš, da ti res nič ne uspeva.
Za seboj imam dobrih 20 let truda za zvezo. Po vsaki obljubi je prišla ponovitev. Ko mi je postalo jasno, da bo to trajalo do smrti, sem odšla. Pa ne misli, da je bilo lahko. Bil je pijanec in nasilnež, doživljala sem podobne stvari kot Sangrija, le da nisem bila več tako mlada in z malimi otroci. Pomagali so mi starši, potem pa se vse počasi uredi in se še ureja. A nikoli, res nikoli mi še ni bilo žal da sem odšla in izgubila marsikaj, kar sva ustvarila skupaj. Moj mir ima veliko večjo vrednost kot vse tisto premoženje in predmeti.
Veliko poguma ti želim, če veš zakaj
Oj Nija!
Ne bi se rada hvalila, ampak jaz sem to storila…. ha ha ha. Ko sem prvič pomislila na ločitev, sem najprej pomislila na skupno življenjsko zavarovanje, ki bi se na ta način zgubilo v nič…. bolno! Potem pa sčasoma tudi to ni bilo sploh več pomembno,pomebno je bilo samo to, kako bi zadihala a polnimi pljuči. Že od vsega začetka sem vedela, da najin otrok potrebuje oba, zato sem se že na začetku odločila, da ga obvezno mora videvati in to čimveč. Sine je star 5 let in gre vsako drugo popoldne k očetu in naravnost uživa v tem….Zanj je bila najina ločitev rešitev iz enega samega nezadovljstvo, tišine v hiši… (to se opazi na ne-močenju postelje, nohtov ne grize več..). Glede na to, da smo živeli v hiši mojih staršev sem ostala v našem domu, s tem, da sem ga mogla izplačat, ker se mi to zdi edino pošteno. Zdaj sem v globokem dolgu, ki pa ni niti za desetino tako moreč, kot sobivanje z njim… Pa čeprav je čist v redu fant…. le nekompatibilen z mano…v skor vseh pogledih…
No v glavnem. Ena 3 leta sem ga prosila naj se kaj spremeni med nama, potem pa sem ga eno leto in pol prosila naj odide. Zdej smo vse uredili (finančne zadeve, obiske..) in še vedno smo v čist v redu odnosih (še boljših kot prej). Edino, kar bi ti predlagala je, da ne it na nož. Nikar se ne skregaj na žive in na mrtve, poskusi razložit, če se le da in daj mu čas. S tem, ko mu boš rekla, da ga nimaš več rada, boš prizadela njegov ego in da to resnično spozna, rabi čas. Če mu boš “pomagala” tako, da boš opustila pranje, likanje, kuhanje zanj in seveda seks, bo mogoče prej dojel, kar mu želiš povedat….
Želim ti, da se odločiš pravilno. In zapomni si samo eno: to je TVOJE življenje in SAMO TI lahko odločaš, kako ga boš preživela. Izkoristi ga….
Iskreno SREČNO!
Tudi jaz sem šla čez to.
Pogum za ločitev pa sem zbirala celih 10 let! In se slepila, da bo nekoč bolje. Pa ni bilo nikoli.
Šele ko sem ostala brez staršev, mi je bila prva misel, da sem svobodna , sama na svetu in da se lahko tudi ločim. Potem je šlo zlahka, le odločena moraš biti! In ni pomemben ne denar, ne nobene materialne stvari. Vse to si z lahkoto pridobiš, ko boš srečna in zadovoljna. Zaradi otrok pa skušaj doseči sporazumno ločitev.
ko boš to res hotela, ne boš rabila poguma pač pa boš to storila. nekateri pa pač ostanejo skupaj. to je seveda za otroke najslabše. saj je bilo tudi v Polnočnem klubu. če se partnerja ne spoštujeta, ne pokažeta ljubezni oz. sploh ne znata komunicirati med sabo to zelo vpliva na otroke saj v sami družini ne vidijo smisla, pomena partnerstva. ne naučijo se izražati čustev. in tako imajo kot odrasli probleme. ali nikoli ne najdejo pravega partnerja ker so preveč zahtevni ali pa izberejo pot staršev in so z nekom “ne da bi vedeli zakaj”. nekateri ljudje se pač ne ujemajo. pa tudi otroci imajo potem ponavadi boljše odnose z obema staršema.
Forum je zaprt za komentiranje.