kako ste si uredili zivljenje?

Zanima me, koliko je tukaj parov (predstavnikov/ic para), ki so se ali porocili ali so se odlocili “samo” za skupno zivljenje? In zakaj ste se tako odlocili? Ce vam ni tezko zaupat, sicer je pa vse anonimno:) Zanima me namrec zato, ker bom jaz kmalu na tem, da se odlocim. Fant je rekel, da poroke ne mara in da se ne bo nikoli porocil, da bi pa zelo rad zivel z mano. Priznam, da mi je bilo kar malo hudo, ko je to izjavil. Mogoce zato, ker prihajam iz tradicionalne krscanske druzine, ne vem. Se pred leti sem se bala poroke, ker si potem nekako ujet, zdaj pa ko sem starejsa, bi pa se porocila in bila “na sigurnem”. Zanima me tudi, koliko popuscate svojim partnerjem pri taksnih odlocitvah.
Hvala za odgovore in LP

Moj bivši partner je bil istega mnenja – da je poroka zanj sam en list papirja – pa sem se tudi strinjala, da lahko “samo živiva skupaj” – mogoče tudi zaradi tega, ker se nisem čisto videla z njim v prihodnosti. No, ko sva šla narazen, po dveh letih, zaradi njegovih izpadov prevelikega ljubosumja, pa mi je očital, da se je on hotel poročiti, in da jaz nisem bila zato. Pa sem samo skomignila z rameni, ker se nisem več hotela ubadati z njim.

Sedajšnji fant me je zasnubil že lanskega maja in sva tudi določila datum poroke, ki pa sva ga zaradi določenih zadev morala že dva x prestaviti, pa nama vseeno gre zelo dobro skupaj in tudi tako bo vse do poroke, ki bo drugo leto maja. (Med drugim, letos aprila pričakujeva naraščaj).

Sedaj zakaj da in ne poroka? Pogovoriti se morata – in se z odločitvijo strinjati oba. Če se vidiš z njim v prihodnosti, mislim tudi čez 20 – 30 ali 40 let (če je že več tudi prav), potem se poizkusita pogovoriti, če ti obred poroke veliko pomeni.

Glede popuščanja je tako, če se ti ne strinjaš in mu boš popustila pač zaradi tega, ker njemu ni do tega, boš ostala (vsaj po moje) malce zagrenjena.

Glede varnosti (poročenih) žensk je pa tako, da v sedajšnjem sodobnem času, ko so ločitve kot po tekočem traku, ni nobene sigurnosti, da boš s tem partnerjem za vedno. (Lahko bosta poročena, pa bo eden od vaju skočil čez plot, lahko bosta pa živela na koruzi, pa bosta vseeno zvesta drug drugemu). V današnjih časih ni več sigurnosti oziroma garancije o zvestobi in o tem, da bosta dva ostala skupaj za vedno, če ju bo družil “papir”.

Da ne bo pomote, tudi meni je poroka oz. zakon nekaj svetega, da se razumeva – vendar sem tolerantna. Lahko sklenem kompromis, kot sva ga z mojim partnerjem. Ker on ni iz krščanske družine – se bom cerkveno poročila samo jaz, on bo pa zraven. Ni pod razno ga ne mislim silit, da bi moral delati vse zakramente – če ne verjame, ne verjame, tu ni debate. Pa se mi vseeno zdi včasih veliko bolj “veren” kot večina tistih, ki so vsako nedeljo ali pa na velike praznike ta prvi v cerkvi. (Pa nočem nobenega žalit)
Volk sit in koza cela. Kompromisi, kompromisi, kompromisi. To je edino, kar ti lahko predlagam.

lp
Erina

Vse je v ljubezni…. Ceprav bi po moje tudi jaz (ki se mi s poroko ne mudi in nisem ne vem kaksen pristas porok) pozrla en debel cmok, ce bi mi moj ze vnaprej povedal, da se ne bi porocil z menoj.

Ne sili ga, amlo pocakaj… Potem se pa odloci (morda je fora zgolj v tem, da vidi, da si ti to noro zelis in se upira…)… Morda bo ob tvoji totalni ravnodusnosti pomislil drugace ali pa tudi ne… Pocakaj malo… Prevec pa ne…

Kar ne morem mimo tega,kaj on ne bo NIKOLI naredil(se poročil). Sama zveza je en sam kompromis. Kaj pa če bi ti rekla,da ne verjameš v seks pred poroko, da ti ne boš NIKOLI,…
Zrelost draga dama,mu manjka tvojemu fantu,pa brez zamere. Moj mož je tako spontan človek,da ga težko najdeš,pri večina odločitvah je ogromna mera čustev, pa mene kar ni nekaj mikalo se poročiti. Pa sem se. In veš zakaj,ker sem videla,da njemu pa pomeni to,da sva poročena . Vedela,sem da želim čez trideset let še vedno poslušati njegove nore ideje. Ima me rad, velika spoštovanja je prisotnega in tudi poročni dan se preživi,povej to svojemu dragemu. Zakaj poroka, ker zveza napreduje,ene hitreje ene počasneje,samo enkrat ko omeniš poroko,to ni več nekaj tako hudo smešnega,ampak samo razumljiv naslednji korak. Ni mi žal. NE zamenam za nič na svetu.
Beseda nikoli ima težek pomen in če se le da,se jo jaz poskušam izogniti.
Lp

O tem se sprva nikoli nisva veliko pogovarjala – najprej se je v njegovem stanovanju znašla moja krtačka, potem spodnje perilo, nato še kaka knjiga … in nenadoma sem bila priseljena … Enkrat me je zasnubil in jaz sem dahnila tisti “da”, pa nikoli nisva našla ne časa, predvsem pa ne volje, ki je potrebna za organizacijo poroke. Najbrž obema kar paše “koruzništvo” – in tako srečno živiva že štirinajst let. Morda se pa poročiva pri petdesetih, šestdesetih – ali pa nikoli. Saj ni pomembno, samo da vse štima.

Vse je ok,če obema tako ustreza.

Jaz sem čakala, da me je moj vprašal, sama namreč ne bi nikoli, se mi zdi, da je to še vedno domena moških… Ne sili vanj, ker moške to odbija, morajo sami priti do tega. Če pa ne bo prišel nikoli, potem ne vem, če je ravno pravi. Upoštevati bi namreč moral tudi to, da tebi to veliko pomeni. ne strinjam se s tem, eh, saj je pa u redu, če je na koruzi…ja, je, če sta oba za to, če pa si eden želi korak dalje..
Saj v bistvu je mogoče res kos papirja, vendar nam ženskam, predstavlja več…nekatere pač že od malega sanjamo, kako bo na poročni dan, kako boš najlepša..nenazadnje si s tem izrazita neko globjo pripadnost..Vsaj jaz tako mislim

Tudi jaz imam partnerja, ki pravi, da se ne bo NIKOLI poročil (z mano), kar meni ni niti malo všeč, saj sva že kar precej časa skupaj. Res pa je tudi, da sva se že večkrat razšla in prišla spet skupaj. Zato je ta najina zveza precej negotova, sploh pa prihodnost te zveze. Vsi mi pravijo, od staršev do prijateljic, da on ni pravi zame, da me nima dovolj rad, da samo čas izgubljam z njim, jaz pa sem že velikokrat spet pristala v njegovem naročju, ker ga imam rada. Vendar mislim, da bo enkrat konec za vedno. Včasih ni problem v tem, kako živeti, pač pa v pomanjkanju ljubezni.

Vso srečo želim vsem zaljubljenim parčkom.

Pri nama pa je ravno obratno – meni nikakor ni do poroke, on se pa bi poročil, baje zaradi daril, ker blazno uživa če dobi darilo :)))). Ampak sva se odločila da bova rajši enkrat v naslednjih 2 letih odjadrala nekam daleč ( najraje Avstralija ) namesto ohceti, saj je to najin denar in meni nikakor ne diši zapravljati denarja za sorodnike, ki se ga bodo “zažrli” na najin poročni dan. Sicer pa je to stvar posameznika. Nama povsem ustreza življenja na koruzi.

Poročila sva se, da je bilo precej stvari samoumevnih, na primer rojstni list otrok z vpisanim očetom (sicer dobiš r.list samo z maminimi podatki in moraš dodajati očeta na občini), priimki otrok, nakup parcele in gradnja hiše, da se ve, da je to najino, predstavljanje pred drugimi. Ne morem si zamisliti, da me partner pri starosti n pr. 47 let predstavi kakemu kolegu: to je pa moja punca.
Ampak če ti to niso važne stvari, gre čisto v redu brez tega. Važno je, da ne pričakuješ, da bo zaradi poroke same kaj boljše. Da bo bolj zvest, da bo bolj tvoj, da bo imel več časa zate ali podobno Da se ne slepiš s tem, ker poroka ne spreminja ljudi, samo priimke.