kako se razumete s svojimi mamami oz.kako se mame razumete s hčerami

Govorim o odraslih hčerah. Recimo po 25. letu. So mame nemogoče, so mame prave prijateljice in obratno?

pri meni je bilo med odraščanjem toliko psihičnega nasilja, da je samo še za par urni obisk, drugače bežim stran. Žal.

Pri nama ni preveč dobro.

S hčerko se imava zelo radi, se razumeva, nisva pa prijateljici. Sva mama in hči. Hčerki vedno nudim oporo, če jo potrebuje, pomagam ji po potrebi tudi z varstvom otrok. Komu boš pomagal, če ne svojemu otroku?

Moja mama je že skoraj 6 let pokojna. Do nje sem imela spoštljiv odnos. Predstavljala mi je avtoriteto in trdnost v družini. Tata mi je umrl, ko sem bila še mlada. Mama mi je mnogo pomagala pri varstvu otrok, jaz sem zanjo skrbela zadnja leta življenja. Zelo jo pogrešam. Šele po njeni smrti sem spoznala, koliko mi je pomenila. Neskončno jo pogrešam!

Bala sem se mame, sedaj se hčere. Ne mislim v smislu, da bi mi fizično kaj naredili.

Sploh ne komunicirava, preveč sva si različni. Že v mladosti me je tlačila dol, zdaj sem presegla vse možne kriterije in tudi njo, se ne obremenjujem več z njenim mnenjem. Komunicirava le glede tega, kdaj bo imela vnuke na počitnicah. To je vse.

Midva sva si v določenih stvareh preveč podobni in spet ne gre. V ostalih pa čist različni.

Moji mami pomenijo več kurbe, ki jih domov pripelje brat, kot pa lastna hči. Naj se cvre v peklu.

Se ne razumeve kaj preveč, ko sem bila mlajša me je vedno podila iz hiše. Tako, da sem večino časa preživela pri stari mami. Ko je kdo prišel na obisk je bila pa vsa osladna.

Glede na tvoj način razmišljanja in pisanja tu, te je mati odlično ocenila…

Pri meni še fizičnega. Se slišive, parkrat na leto se vidimo. Pred kratkim sem se odločila da mogoče pa bi jaz probala vzpostaviti boljšo vez med nama in sem se zaklala. Nekaj tako grdega se mi je zlagala, ker me je hotela okoli prsta oviti zaradi koristolubja, da so se mi vsi grenki spomini vrnili. Za nazaj sem ji že vse oprostila, ampak pozabiti pa ne morem, ker vedno znova naredi nekaj da izgubi še tisti mali kanček zaupanja. Edini plus ki ga ima pri meni je ta, da mi je občasno pomagala pri otrocih (njena želja). Vendar odnosa mam hči ne čutim. Obiskujem ali pokličem jo iz občutka dolžnosti.

Imamo res lep odnos. Seveda pride do nesoglasij in včasih tudi katera povesi nos za kakšen dan, ampak to ni nič drastičnega. Odkar je babica, se je spremenil tudi najin odnos, še bolj se razumeva in najin odnos se je poglobil, odkar sva obe mami. Tudi s taščo se od rojstva hčerke boljše razumem, oziroma imava še več skupnega, ker razumeli sva se že prej. Imam srečo, da imam super mami in taščo, moja punčka pa dve super babici.