Kako rešite tisti, kjer sorojenec živi v hiši staršev
Te 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} podpiram, da so otroci enakovredni. Verjamem, da je tvoja sestra bila pri 40ih v hotel mama z zlikanimi spodnjicami in zastonj varstvom.
Če je poceni odnesla pa ne vem – prav tako ne vem koliko je tvoja sestra plačevala, z osebno svobodo, stroški, skrbjo itd, in koliko je bilo tebi dano pomoči za začetek (od mame ali tašče).
Če si šla s spodnjicami in tekočo plačo – bravo. Če si se vselila k partnerju edinčku in tašči, ni bravo, si pa še vedno upravičena do svoje dediščine.
Na papirju izgleda zelo fajn “ostati v gnezdu”, in marsikdo spregleda stroške v drobnem tisku. V hotel mama niso samo gostje ampak tudi zaposleni. Eni res plačajo z življenjem najemnino pri starših.
Ne vsi – veliko pa .
Malo pomisli koliko ti pomeni možnost izbire praška za perilo… Sliši se kot slaba šala, ampak biti odrasel ujet v življenju otročka ni tako super, zelo je grozno. Pomisli vse “odločitve”, ki jih imaš kot odrasla v svojem domu: in kaj si imela kot najstnica ali otrok… “Jej zajtrk”, “kaj rabiš nov modrc”, “šparaj, šparaj – se valjaš po kavah”, “kje si pa hodila tako pozno – a si delala nadure, si zanikala čas po trgovinah: že pol ure te čaka kosilo, zdaj je pa mrzlo in gre v smeti, v smeti”, “glej kakšno imaš, te brisače so narobe zložene”, “nehaj spat, vsako soboto se najprej pospravi, rit lena ura je že 8”, “a imaš novega fanta, da si v petek med 19-21h bila zunaj enkrat na leto – a sta seksala, a si noseča, aaaa vsi se mi dobo smejala, da imam kur*išče pa pankrte, aaa, ne verjamem, da si šla na kavo s sošolko iz gimnazije – mati čuti, čutim da si se kur*ala naokoli…
Še enkrat, ne vem kakšno imate doma, verjetno ne tako grozno, ampak še nisem slišala, da bi bil hotel mama zastonj, samo plačaš drugače – z življenjem.
[/quote]
Zelo konkretno napisano in vredno razmisleka za tiste, ki se šele odločajo, kako zastaviti svojo pot.
Sicer pa je težko bit pameten. Po svoje je prav, da tisti, ki ostane doma, dobi nekaj več, ker mu ostane skrb za starše in zgoraj opisane težave z najedanjem. Res da profitira pri varstvu, drugem servisiranju. Pa tudi zato, da se ne deli tako, da v končni fazi ostane brez strehe, ko mora izplačat druge ali pa gre v prodajo. Vsaj nujni deleži pa bi morali biti nujno zagotovljeni drugim. Recimo razmerje 60:40, če sta dva.
Predvsem pa bi morala družina funkcionirati z odprtimi kartami. Že ko gre prvi pri 14. v internat mogoče in se pričakuje, da se ne bo vračal, bi bilo treba narediti plan za naprej. Mogoče tako, da se otrokom, ki grejo od doma, finančno bolj pomaga. Marsikje je kar nekaj zemlje, gozda, parcel in prav bi bilo, da se to proda (je pač grunt manjši) in gre “izseljencem”.
V konkretnem primeru bi sestra, ki je ostala doma, pa tudi starša, morali vedeti, da bo prišel dan obračuna. Ne moreš kot noj tiščati glave v pesek, ampak imeti nekaj našparano za izplačilo ali pa se vsaj pogovoriti. Žal pa na ta način propade veliko premoženja, služijo pa odvetniki.
Ker so se starši bali drugih dveh, ko bi izvedeli, da so napisali na samo eno. 100x slišano, kako ne upajo dati enemu otroku, ki jim je celo življenje pomagal in stal ob strani, ker se za časa življenja bojijo jeze drugih sorojencev.
[/quote]
Ponavadi je tako, da so bili starši tisti, ki so temu nekomu, ki ej doma, večino življenja pomagali. Z vsem, tudi finančno, pa kuhali kosila, pravi cote itd. Mogoče je on/ona samo proti koncu malce bolj moral skrbet za starša, pa še to je ponavadi tako, da se tudi ta del porazporedi na druge otroke. Najhujše je to na kmetih, kjer se ustvari neka fama, da je to dedič kmetije, ki bo skrbel za posest dalje in mora biti vse podrejeno temu. Niso ap redki primeru, ko takšni razvajenčki, ki jim je vse k riti prineseno, na koncu vse zapufajo. Če ne prej, pa ko starši umrejo, ker niso navajen sami nekaj ustvariti.
Ni bilo mišljeno kot zelo enostavno ampak po mojem mnenju najbolj smotrno, če se da seveda.
Ljudje smo različni, pogoji različni itd.
Ne vem kakšna je ta hiša, koliko bodo dobili (ne samo ocenili), kakšne odnose imajo, … Moj predlog je potencialno izvedljiv, ni pa mišljen kot božja beseda in ukaz 🙂 brez muje se še čevelj ne obuje, koliko so pripravljene se vsesti in srečati na sredini pa je seveda glavno vprašanje.
Ti dajem prav, da tale ton namiguje, da bo grda bitka, kjer bodo samo odvetniki zmagali.
Sem enakega mnenja, da se bolj splača zmeniti kot prodati (koliko muje imajo za čevlje obuti je ločena debata) – se mi pa vseeno ne zdi prav niti sestre ven vreči, niti se dediščini odpovedati.
Če se ne morejo zmeniti, se bo sodišče odločilo in vse tri oškodovalo, podedovane nepremičnine so mnogo več vredne obdržane kot prodane, ampak samo, če se uspejo zmeniti, da bo volk sit in koza cela. 83k ni majhen denar za podariti, istočasno pa zelo malo za življenje zgraditi (kot reševanje stanovanjskih stisk).
Definitivno pa se 1000{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} strinjam, da je dobra rezerva za vsak slučaj, če gre bodisi kaj narobe.
Se morajo pa v vsakem primeru zmeniti tako ali drugače.
Bravo. Pa resno mislim, bravo. Takole se iz niča postaviti na noge je zelo velik dosežek in težko prigaran.
Moje naštevanje pa ni bilo mišljeno, d ase jokaš uboga sestrica, ali podobno.
Ja, vsak ima svoje odločitve, ki imajo svoje cene in svoje rizike – neizpodbitno dejstvo. Naštevanje je bilo, ker si tako odločno rekla, da je tvoja sestra poceni odnesla – po evrih verjetno, poceni pa dvomim. Je pa bila njena odločitev in njen “dolg” – ne pomeni, da ima pravico tvoj delež vzeti. Obe sta si določili vrednost svobode in evrov – in obe sta opravičeni do enakovredne dediščine.
Hvala za kompliment – pameten pa nihče ne more biti, ker je res tako odvisno od situacije in okoliščin. Pa tudi kako oceniš kakšno dejanje.
Včeraj (se mi zdi) je bil komentar/vprašanje kaj narediti, ker je tašča dala sinovim 4otrokom vsakemu po 50, hčeri edinki pa 100 za Miklavža.
Pa jaz enostavno ne vem kaj bi konje naredila v njenih čevljih: ali bi računala, da sem dala sinu 200/hčeri 100 za otroka; ali bi računala da je edinka dobila 2x več od ostalih; ali bi po starosti jih diskriminirala /enačila (pač 15 letnik pa 5letnik imata malo drugačne potrebe – 50 za 5letnika je veliko, 10 za 15letnika malo), ali bi upoštevala dohodek na člana, ali bi imela točkovni sistem kolikor me je kateri vnuk poklical po telefonu, pa njihov šolski uspeh – dejansko ne vem kaj bi presodila, da bi bilo “prav”.
Menim, da je ta tašča res morala zelo močno premisliti kaj narediti: sin dobil 2x več kot hčera, vnučka 2x več od ostalih…
Zelo dodelano in zelo premišljeno.
Da se gre nazaj na to temo: težko oceniš ali je tisti doma imel profit ali stres; kakšni so lažji npr. Invalidnosti/nepokretnost starša, če so kakšne stiske npr. Po ločitvi greš nazaj kot staršem je smatrano, da špara na najemnini ali pa da imajo vsi še vedno dom (če se vsi naenkrat ne ločijo, ne moremo vedeti)… podobno velja za stroške: če je kaj velikega npr. Da eni kupijo avto se mora upoštevati tiste par jurjev; samo istočasno se tekom let zelo potuhnjeno seštevajo malenkosti: npr. Najstarejši se kupi 3 hlač, srednja “podeduje” 2 in dobi še dvoje; najmlajša pa dobi 5 rabljenih – katera je dobila več? Pa ni hec, dejansko ne vem kako bi kot starš ovrednotila takšne stvari – rabljen računalnik, inštrukcije za matematiko, vozniški izpit če je ena 18, druga 8, vrednosti se tudi tekom let spreminjajo konkretno se spomnim kako bogastvo je bil računalnik in kako hitro so bili pametni telefoni nekaj običajnega.
Pač te tri se morajo med seboj zmeniti tako ali drugače in prej ali slej, (in ja vsi samo to ponavljamo, ker samo tako se reši ali pa da sodiščem in odvetnikom).
Ponavadi je tako, da so bili starši tisti, ki so temu nekomu, ki ej doma, večino življenja pomagali. Z vsem, tudi finančno, pa kuhali kosila, pravi cote itd. Mogoče je on/ona samo proti koncu malce bolj moral skrbet za starša, pa še to je ponavadi tako, da se tudi ta del porazporedi na druge otroke. Najhujše je to na kmetih, kjer se ustvari neka fama, da je to dedič kmetije, ki bo skrbel za posest dalje in mora biti vse podrejeno temu. Niso ap redki primeru, ko takšni razvajenčki, ki jim je vse k riti prineseno, na koncu vse zapufajo. Če ne prej, pa ko starši umrejo, ker niso navajen sami nekaj ustvariti.
[/quote]
No, današnjih razmer in tisti pred 100 leti na kmetih pa res ni fer primerjati, hkrati pa je tisti, ki je ostal vedno izplačal ostale, ker so bile kmetije premajhne za razdeliti. (V garsonjero ne moreš nabasat 5vnukov, in tako kot danes se ni splačalo prodati Inna novo kupiti), bile so tudi dote in popotnice, kmetija je sicer imela enega lastnika, ampak vsi so obdržali dom (npr. Kakšna neporočena teta), skrb za starše pa ni samo današnja menjava plenic nepokretnemu ampak je bil prevzem trdega kmečkega dela, ki je danes ekvivalent izplačila penzije.
Še strinjam, da dandanes je redko tako velika skrb za starša, da bi bil opravičen zelo velikega deleža dediščine, penzije tudi izplačuje država in ne otrok, ki mora prevzeti kmetijo… Po drugi strani pa je tudi veliko ostarelih, ki bi brez pomoči okoli vsakdanjih malenkosti (trgovina, pospravljanje, prevoz, itd) morali v dom za ostarele – to je pa 1k na mesec.
A nehate že nabijat eno in isto famo o tem, kako morajo to starši urediti pred smrtjo. Jaz imam tri otroke. Sem jih skup zbral in rekel: ko umreva midva z mamo, se naj vse, kar bova zapustila, deli na tri dele. Vsak od vas naj dobi enakovreden del, se boste pa že sami zmenili, kaj bo kateri dobil. Če se tega ne znate zmenit, plačajte cenilca, da vam bo povedal, koliko je kaj vredno. Če se še vedno ne boste znali zmenit, se pa skregajte med seboj. Ker ste vsi opravilno sposobni, mislim, da ne bi smelo biti težav.
Tastari lahko za časa življenja naredijo darilno pogodbo, ki bo potem izpodbijana, lahko naredijo pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki se jo tudi lahko izpodbija, če oseba ne opravlja svojih dolžnosti, VSE SE LAHKO IZPODBIJA, nič ni samo po sebi umevno. Torej nehajte nabijat o “urejevanju pred smrtjo”.
Gre za dediščino in to se UREJA PO SMRTI!
No, današnjih razmer in tisti pred 100 leti na kmetih pa res ni fer primerjati, hkrati pa je tisti, ki je ostal vedno izplačal ostale, ker so bile kmetije premajhne za razdeliti. (V garsonjero ne moreš nabasat 5vnukov, in tako kot danes se ni splačalo prodati Inna novo kupiti), bile so tudi dote in popotnice, kmetija je sicer imela enega lastnika, ampak vsi so obdržali dom (npr. Kakšna neporočena teta), skrb za starše pa ni samo današnja menjava plenic nepokretnemu ampak je bil prevzem trdega kmečkega dela, ki je danes ekvivalent izplačila penzije.
Še strinjam, da dandanes je redko tako velika skrb za starša, da bi bil opravičen zelo velikega deleža dediščine, penzije tudi izplačuje država in ne otrok, ki mora prevzeti kmetijo… Po drugi strani pa je tudi veliko ostarelih, ki bi brez pomoči okoli vsakdanjih malenkosti (trgovina, pospravljanje, prevoz, itd) morali v dom za ostarele – to je pa 1k na mesec.
[/quote]
ma dajte ga svirat, no. Kdo ima dandanes nepokretnega ali fajn dementnega starša doma in skrbi zanj? To se vse lifra v dom. Če ga pa kdo ima, ga nima zaradi pietete, ampak zato, da kasira njegovo penzijo. Nalijmo si čistega vina.
ma dajte ga svirat, no. Kdo ima dandanes nepokretnega ali fajn dementnega starša doma in skrbi zanj? To se vse lifra v dom. Če ga pa kdo ima, ga nima zaradi pietete, ampak zato, da kasira njegovo penzijo. Nalijmo si čistega vina.
[/quote]
Točno tako, soseda je imela doma nepokretno mamo. Mi je povedala druga soseda, da je vse smrdelo po urinu, dreku, una reva nepokretna vsa v preležaninah na navadni postelji… kasirali so njeno penzijo- cca 800€ (to je povedala ta soseda sama), soseda in njen lenuharski tip sta pa največ časa brezposelna. Itak sta rabila njen keš. Okoli pa govorila, kako se odrekata in koliko je dela z nepokretno osebo. Po prijavi neke sosede na CSD so tastaro peljali v dom upokojencev, una dva pa nimata več njene penzije in jamrata po vasi, kako je težko. Ker sta luzerja, dom doplačuje občina.
Nepokretne in dementne imajo doma dejansko skoraj izključno tisti, ki si hočejo pomagat s penzijo od starostnika ali pa taki, ki bi jih hudo udarilo po denarnici, če bi morali doplačevati dom. In nima veze z ljubeznijo do njih.
A nehate že nabijat eno in isto famo o tem, kako morajo to starši urediti pred smrtjo. Jaz imam tri otroke. Sem jih skup zbral in rekel: ko umreva midva z mamo, se naj vse, kar bova zapustila, deli na tri dele. Vsak od vas naj dobi enakovreden del, se boste pa že sami zmenili, kaj bo kateri dobil. Če se tega ne znate zmenit, plačajte cenilca, da vam bo povedal, koliko je kaj vredno. Če se še vedno ne boste znali zmenit, se pa skregajte med seboj. Ker ste vsi opravilno sposobni, mislim, da ne bi smelo biti težav.
Tastari lahko za časa življenja naredijo darilno pogodbo, ki bo potem izpodbijana, lahko naredijo pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki se jo tudi lahko izpodbija, če oseba ne opravlja svojih dolžnosti, VSE SE LAHKO IZPODBIJA, nič ni samo po sebi umevno. Torej nehajte nabijat o “urejevanju pred smrtjo”.
Gre za dediščino in to se UREJA PO SMRTI!
[/quote]
Pameten človek vse razdeli za časa življenja jo otroci stvari potrebujejo in umre brez premoženja a z dobrimi odnosi in pomirjen z vsemi. Die broke velja marsikje po svetu.
No, današnjih razmer in tisti pred 100 leti na kmetih pa res ni fer primerjati, hkrati pa je tisti, ki je ostal vedno izplačal ostale, ker so bile kmetije premajhne za razdeliti. (V garsonjero ne moreš nabasat 5vnukov, in tako kot danes se ni splačalo prodati Inna novo kupiti), bile so tudi dote in popotnice, kmetija je sicer imela enega lastnika, ampak vsi so obdržali dom (npr. Kakšna neporočena teta), skrb za starše pa ni samo današnja menjava plenic nepokretnemu ampak je bil prevzem trdega kmečkega dela, ki je danes ekvivalent izplačila penzije.
Še strinjam, da dandanes je redko tako velika skrb za starša, da bi bil opravičen zelo velikega deleža dediščine, penzije tudi izplačuje država in ne otrok, ki mora prevzeti kmetijo… Po drugi strani pa je tudi veliko ostarelih, ki bi brez pomoči okoli vsakdanjih malenkosti (trgovina, pospravljanje, prevoz, itd) morali v dom za ostarele – to je pa 1k na mesec.
[/quote]
No, so primeri, ki so to doživeli v 21. stoletju, ne pred 100 leti. Neka zaščitena kmetija, ki da mora iti v roke samo enega dediča. Seveda tistega, ki je po lastni lenobi komaj zgural osnovno šolo, v srednji poklicni pa klecnil. Starši so ga zaposlili v družinski dejavnosti, ki s kmetijo nima nobene zveze, da bi mu omogočili vsaj približno tak nivo življenja kot so si ga drugi sorojenci sami, s svojim študijem in delom. Potem so mu financirali vse obnove hiše, nakup strojev, še za otroka so poskrbeli, koga je naredil eni frčafeli. Potem pa pride dan, ko umre en starš in drugi zboli. Na koncu ni sposoben skrbet za tega starša, ker je bil starš tisti, ki je skozi skrbel zanj, od kuhanja, do pospravljanja in vsega ostalega. Gre starš v dom. Penzija ni dovolj, zato za razliko prispevajo vsi sorojenci. Kratek čas. Starš umre, ta ultra sposoben model podeduje kmetijo, ker kao dela na njej. Ostane v hiši, ker da živi v njej in otrok potrebuje streho nad glavo. Obdrži družinsko dejavnost, ker je vmes prešla na s.p. njegov. Gremo dalje. Loči se od frčafele in ona zahteva svoje. Nima denarja, odproda del premoženja. Pozneje zabrede v finančne težave z s. p., ker očitno ni kos stvarem, za katere je dobro skrbel starš. odprodaja stroje. Občasno proda les, da si finančno opomore. Ne zna z denarjem. Ne zna z ženskami. Ne zna niti s s svojim otrokom. Sorojenci en zahtevajo ničesar,zavoljo otrok. tone vse globlje. Spremenijo status zaščitene kmetije in začne odprodajat kmetijo. Trenutno živi od tega denarja in nekaj malega, kar še lahko proda s kmetije – les. Čestitke staršem,d a so naredili tako kriplastega otroka in ga niso usposobili za življenje, samo za to, da so ga imeli skozi pri riti. Ko njih ni več, pa se človek več ne znajde. Vse, kar so oni ustvarili, je v par letih pognal v luft. Me ne bi presenetilo, če bi kmalu morali še sorojenci zanj skrbet.
Ponavadi je tako, da so bili starši tisti, ki so temu nekomu, ki ej doma, večino življenja pomagali. Z vsem, tudi finančno, pa kuhali kosila, pravi cote itd. Mogoče je on/ona samo proti koncu malce bolj moral skrbet za starša, pa še to je ponavadi tako, da se tudi ta del porazporedi na druge otroke. Najhujše je to na kmetih, kjer se ustvari neka fama, da je to dedič kmetije, ki bo skrbel za posest dalje in mora biti vse podrejeno temu. Niso ap redki primeru, ko takšni razvajenčki, ki jim je vse k riti prineseno, na koncu vse zapufajo. Če ne prej, pa ko starši umrejo, ker niso navajen sami nekaj ustvariti.
[/quote]
Najbolj psihirajo tisti od daleč. Pametujejo in komandirajo domače. Kako bi morali in kako naj. Ko je dediščina so bili prvi zraven, ko je bila košnja, jih na telefon ne dobiš. Se trkajo po prsih kaj vse jim pripada. Samo ker so. Domačemu pripada delo, skrb in polovica. Unim od daleč samo polovica, o delu in skrbi niti slišati nočejo. Res pravično.
Če ne potrebuješ kot kruh pusti pri miru, ne glede na to, da očeta in mame ni več med živimi te čaka dom v primeru, da svojega izgubiš. Glede na to kaj se dogaja se to hitro lahko zgodi.
Ne naloži sestri dolga samo zato, ker živi doma. A sploh razumete? Živi doma in zato naj bi bila nekomu dolžna, se vam zdi to prav? Oče in mama sta vas vse na svet spravila in uredila dom za svoje otroke. Lepo, to je dom za otroke in nista dejala da je dom do 18 let potem pa izgini (čeprav se tudi taki najdejo). To pomeni, da je ta dom vaš za vedno, če se le da. Zato če res ni nujno naj se ne prodaja, ker s tem ne samo da ločite dom ločite tudi vas same za vedno.
[/quote]
to se čisto lepo bere – če bo sestra, ki živi v mansardi za to, da ostane to dom tudi obema drugima sestrama. Znabiti, da si bo lastila vse.
Imam takega brata – ko staršev ne bo več, najverjetneje ne bom imela več vstopa domov. Izplačati me pa tudi ne bo hotel. Že zdaj je večino dni odsoten, ko pridem domov, se zanalašč izgubi po opravkih samo da se ne vidiva, vse ima pod kamerami in pod ključem. Pa nisva skregana, da ne bo kdo mislil. So pa neke zdravstvene težave posredi.
Vsakdo od nas ima izbiro. Meni je bila svoboda prva prioriteta, zato sem svoj prvi denar začela služiti že s počitniškim delom konec OŠ, in šla na svoje prvi dan po diplomi (pa že prej nisem živela doma). Seveda v najem, po katerem sem se najprej sama in potem z možem prekladala še 15 let, preden sva prišla do lastne nepremičnine. Od nikogar nisva dobila ne materiala in ne pomoči. Otroke sva gor spravila brez babi servisov in to pri službah, ki od naju terjajo mnogo več kot 8-16. Se ne pritožujem, je bila moja / najina izbira, da smo svobodni in nikomur nič dolžni. Seveda pa to ne pomeni, da se mi ne zdi zamalo, kako se pa nekomu drugemu odnaša od riti, pa ta sploh ne ve, kaj ima. Pa bi lahko tudi ona šla od doma in v najem ali pa zdaj k možu ali pa si kupila nekaj. Ampak potem bi se bilo treba naučit kuhat, pa pralni stroj uporabljat in še tisoč drugih stvari, ki so zdaj samoumevne.
Še enkrat, človek ima VEDNO izbiro. Samo včasih je treba kaj žrtvovat. Tako da mene zgornje naštevanje res ne gane, ker vem, da ga ne bi prenašala niti en teden. Raje spim pod mostom. Nekateri so pa raje komot, čeprav v resnici morda ni komot. No, moji seki zagotovo je. Še pa još.
[/quote]
Tudi ti ne dojameš. Sta dva…. Če sta dva to ni niti približno enako, kot če je človek en sam, po možnosti še ženska v srednjih letih.
Tudi inteligenca je različna. Neki podpovprečno, nekateri nadopovprečno. Tudi uspehi v življenju gredo tako.
In kdo je kriv, da so eni pač neumni?
Starši so umrli, sestra živi v mansardi, oporoke ni bilo, lastništvo je bilo na starše. Kako sedaj to rešiti, sestra že apriori pravi, da denarja za izplačilo nima, meni in drugi sestri se pa tudi glupo zdi, da bi na tak način prišla do cele hiše.
Sprašuješ kako sedaj to rešiti? Daj nehaj no. Kaj imaš pa ti reševati? To reši sodišče, saj ni bilo nič tvojega. Deli se pač hiša vaših staršev. Torej? Pusti na miru, ko boš klicana bodo prebrali da vam pripadajo enaki deleži. Do takrat pač daš mir. Vem, vem kaj bi ti rada. Vsi to hočete. Da takoj ko starši pomrejo letite k sorojencu na dom in rečete daj mi 100 jurjev in na sodišču se odpovem še nujnega deleža in tako ti vse lepo ostane in nobenih problemov nimaš. Ja ja.. Poznamo te zgodbe. In zdaj je sestra rekla haloo nimam jaz keša da vaju izplačujem…
Ne ne, je sestra kar pametna. Počakala bo lepo sodišče, da bo povedalo, da mora sestra izplačat delež, ampak na sodnikovega cenilca. Ta bo hišo ocenil na 120,000, ona bo priložila račune kako je obnovila, rihtala itd itd. Sodišče bo izračunalo amortizacijo, odštelo vloženi znesek v vseh letih, na koncu bo vse skupaj vredno 70,000 eur. Sestra bo vse skupaj imela za izplačat 20,000 eur vsaki od vaju in mirna bosna. To je to. Potem bo sodišče. Vsaka od vaju bo od vsega skupaj s plačanimi davki in sodiščem in sodnim cenilcem dobila 10,,000 eur. Hahahaha, za 10.000 se bosta na trepalnice metali a ne? Hahahahahahahhahahah. Si mislila, da boš kar na roke dobila 80,000? hahahahahhahaha
Hiše noče prodati. Je pa to solidna lokacija, ne nekje v nekih rovtah, hiša je ocenjena na 250.000 EUR. Sestra o prodaji noče slišati, ko smo ji predlagali, da ovrednotimo njen delež, nato se deli na 3 in prodamo.
to se čisto lepo bere – če bo sestra, ki živi v mansardi za to, da ostane to dom tudi obema drugima sestrama. Znabiti, da si bo lastila vse.
Imam takega brata – ko staršev ne bo več, najverjetneje ne bom imela več vstopa domov. Izplačati me pa tudi ne bo hotel. Že zdaj je večino dni odsoten, ko pridem domov, se zanalašč izgubi po opravkih samo da se ne vidiva, vse ima pod kamerami in pod ključem. Pa nisva skregana, da ne bo kdo mislil. So pa neke zdravstvene težave posredi.
[/quote]
To pa ne. Saj dediščina se lahko lepo razdeli in napišejo deleži.
Tudi če je doma pa s tem ne pripada vse njej. Tudi drugim sestram pripada dom ne samo njej in tako naj tudi bo. Zdaj če se domeni za kake prostore v katere ne hodijo vsi, prav ni pa prav, da bi si kar prilastila. Morda tudi kot tisti, ki je doma ima morda že zato, ker je skrbnik doma kako prednost več saj je logično, če je doma in mora on skrbeti za dom, mora pa imeti v sebi zavedanje,da se vsak trenutek lahko zgodi, da pa se kaka sestra ali pa obe vrneta domov pa ne samo na obisk ampak tudi da tam živita.
ma dajte ga svirat, no. Kdo ima dandanes nepokretnega ali fajn dementnega starša doma in skrbi zanj? To se vse lifra v dom. Če ga pa kdo ima, ga nima zaradi pietete, ampak zato, da kasira njegovo penzijo. Nalijmo si čistega vina.
[/quote]
Pa saj DSO ne skrivajo cenika… Poguglaš lahko na telefonu, ko si na WC.
Bodi edinec , dvema zapravljivcema … Doplačilo za DSO je potem 1200 ČE dobiš dva mesta naenkrat (čakalne dobe so tudi javne).
kVA – riti razvajene, ti gre stari sneg kidat pa hrbet poškoduje, stara pa spodrsne in kolk zlomi: evo dva nepokretna v manj kot 5min ti pa 1200na mesec KO prideš na vrsto. Na zdravje…
Poleg tega pa je dejansko daljša samostojnost ostarelih ob pomoči pri vsakodnevnih opravilih – svojo mati kdaj pokliči, ali pa začni računati na doplačilo za DSO. Vsakič ko je poledica je vsaka ženska po menopavzi “rizik” za osteoporozo, ta ima simptome kot so zlomi iz stoječe višine – zapestja, vretenca in kolki, zlom kolka je zelo nevaren – ne samo za življenje ampak ima zelo velik delež daljše nepokretnosti, ki je potem pogosto razlog, da postane DSO “forever home” – kVA ? Gre stara perilo obešati na vrt pa spodrsne pa UPS.
Ne gre se za pieteto – DSO je za večino ostarelih boljše, ker imajo usposobljen kader, ki je lahko 24/7 na voljo. Samo povprečno plačo nima vsak, povprečno plačo zraven pa tudi vsako gospodinjstvo ne zmore zagotoviti. Če pride do mesta v DSO.
Čisto vino, da bo en svojemu staršu za 400eur penzije 24/7 na voljo za plenice menjat in na 5min čajčk nositi, a sploh veš kako težka je nega ostarelega? – če ciljaš na tistega norca, ki je šest let truplo v stanovanju imel: verjemi da bi redkokdo zdržal v smradu za 1000/mesec. Koliko je imela tista ženska penzije pa ne vem.
Čisto vino za njihovo penzijo – povprečna je 700; minimalna 400, doplačilo za DSO s tedenskim umivanjem je 300eur = polovica minimalca!
Verjamem, da nisi nameraval biti nesramen, samo toliko ljudi tako težko pride čez mesec z 30eur viška, potem pa poslušaš takšne fore. Samo enkrat ti mati zdrsne med obešanjem perila pa si tam.
No, so primeri, ki so to doživeli v 21. stoletju, ne pred 100 leti. Neka zaščitena kmetija, ki da mora iti v roke samo enega dediča. Seveda tistega, ki je po lastni lenobi komaj zgural osnovno šolo, v srednji poklicni pa klecnil. Starši so ga zaposlili v družinski dejavnosti, ki s kmetijo nima nobene zveze, da bi mu omogočili vsaj približno tak nivo življenja kot so si ga drugi sorojenci sami, s svojim študijem in delom. Potem so mu financirali vse obnove hiše, nakup strojev, še za otroka so poskrbeli, koga je naredil eni frčafeli. Potem pa pride dan, ko umre en starš in drugi zboli. Na koncu ni sposoben skrbet za tega starša, ker je bil starš tisti, ki je skozi skrbel zanj, od kuhanja, do pospravljanja in vsega ostalega. Gre starš v dom. Penzija ni dovolj, zato za razliko prispevajo vsi sorojenci. Kratek čas. Starš umre, ta ultra sposoben model podeduje kmetijo, ker kao dela na njej. Ostane v hiši, ker da živi v njej in otrok potrebuje streho nad glavo. Obdrži družinsko dejavnost, ker je vmes prešla na s.p. njegov. Gremo dalje. Loči se od frčafele in ona zahteva svoje. Nima denarja, odproda del premoženja. Pozneje zabrede v finančne težave z s. p., ker očitno ni kos stvarem, za katere je dobro skrbel starš. odprodaja stroje. Občasno proda les, da si finančno opomore. Ne zna z denarjem. Ne zna z ženskami. Ne zna niti s s svojim otrokom. Sorojenci en zahtevajo ničesar,zavoljo otrok. tone vse globlje. Spremenijo status zaščitene kmetije in začne odprodajat kmetijo. Trenutno živi od tega denarja in nekaj malega, kar še lahko proda s kmetije – les. Čestitke staršem,d a so naredili tako kriplastega otroka in ga niso usposobili za življenje, samo za to, da so ga imeli skozi pri riti. Ko njih ni več, pa se človek več ne znajde. Vse, kar so oni ustvarili, je v par letih pognal v luft. Me ne bi presenetilo, če bi kmalu morali še sorojenci zanj skrbet.
[/quote]
No, to pa je graje vredno. Smatrala sem, da je govora nasplošno, verjamem pa, da se izjeme najdejo povsod. In ja, verjetno bodo sorojenci morali zanj skrbeti, kaj so delali oziroma zakaj je ta “dečko” tak ne vem. Na koncu dneva, je sigurno težko gledati pogubljenega brata takole životariti – dediščina bi še vedno morala biti za vse enaka; v takih primerih pa verjamem, da so se vsi odpovedali iz občutka dolžnosti ali sočutja… Ali pa so obupali… Ne vem kdo je (bil) tu bolj nesrečen.
Meni je zgodba od
Verjamem, ne pomeni pa, da ostali kakamo denar za doplačilo DSO ali pa sploh pridemo do DSO. Če država doplača, pa se potem usede na dediščino, ki je lahko bila skupen dom. Konkretno od te avtorice; 250k bajta s sestro notri – nobena nima 83k za plačat je pa DSO ob povprečni penziji 300eur doplačila en mesec ali eno desetletje … One so tri, 100eur lažje dajo. Samo marsikdo pa resnično nima.
Konkretno podatki enega DSO (ne bom delala reklame)
za stanovalce, ki potrebujejo neposredno osebno pomoč za opravljanje vseh osnovnih življenjskih
potreb : 29,58/dan za dvoposteljno sobo brez lastne kopalnice (v dvoposteljni sobi) … To je 887,4 EUR (30dni) za oskrbo … Hahaha; sladkorna dieta 0,91, prinašanje hrane 1,65, preoblačenje postelje 4eur, pomoč pri oblačenju 1,5; mazanje z mazili, ki niso predpisana 1,65; kosilo 5,6; pranje in likanje rjuhe 0,85, plenice, itd je vse obračunano in za doplačilo npr.nogavice- par 0,39, brisača 0,57, spodnje hlače 0,63; prevleka za vzglavnik 0,49…Kopanje ob pomoči negovalke, samo noge 1/2 cene 6,64…
…
In gre 29,58 za oskrbo, 0,91 za diabetes pa 5,6 kosilo pa 3×1,65 da prinese nepokretni osebi hrano, pa nogavice in spodnjice na dan in umivanje nog na dan in pomoč pri oblačenju (0,39+0,63+1,5+3,32)… Pa smo na 46,88/dan = 1.406,4 za 30 dni pa se enkrat na teden umiti, posteljnino zamenjati in eno svežo brisačo uporabiti 4x (6,64+0,85+0,49+4+0,57) = 50,2 … In smo na lepe 1.456,8 eura na mesec za prisebno nepokretno osebo.
Nikakor ne mislim, da si negovalke in zdravniki in celotni sistem ne zasluži te cene – samo tega denarja nima vsak!
Res ne razumem kako ljudje ne vedo kako drago je imeti starša v DSO!
“Za penzijo zažrt, za njihovo penzijo zažrt” pa ti iz zadnjice potegni za več kot minimalca – soseda luzerka gor ali dol, za takšne osnovne stvari bi tvoja soseda morala pričarati minimalca za svojo mati ob njeni 800eur penziji!
Pa kaj je narobe z vami?!?! A resnično ne veste ali se zmišljujete izgovore za naprej, ker ste zažrli prihranke, kaj?
Pa tu govorimo o nepokretnih osebah – dementne potrebujejo nadzor kot 2letni otroci, da se ne poškodujejo!
Potem pa izrazoslovje kot pieteta in podobno – ja, imaš nepokretno osebo, čigar 1 umivanje stane 6,64 EUR! Mislite, da je enostavno odraslega ostarelega umivati – za hec se s svojim soprogom igrajte negovalka in oskrbovancev: pa svojega dedca nesi od postelje do banje, s tem da ima mišični tonus ko mu dvigneš roko. Fizično ni tako kot z 5kg novorojenčkom, tudi če je psihično (za tiste, ki jih ne gane).
Res se zelo jezim okoli tega – to so hude in težke stvari že brez financ. In tako nepojmljivo grdo je poslušati, kako enostavno je dati v DSO, “če nisi požreše”.
A nehate že nabijat eno in isto famo o tem, kako morajo to starši urediti pred smrtjo. Jaz imam tri otroke. Sem jih skup zbral in rekel: ko umreva midva z mamo, se naj vse, kar bova zapustila, deli na tri dele. Vsak od vas naj dobi enakovreden del, se boste pa že sami zmenili, kaj bo kateri dobil. Če se tega ne znate zmenit, plačajte cenilca, da vam bo povedal, koliko je kaj vredno. Če se še vedno ne boste znali zmenit, se pa skregajte med seboj. Ker ste vsi opravilno sposobni, mislim, da ne bi smelo biti težav.
Tastari lahko za časa življenja naredijo darilno pogodbo, ki bo potem izpodbijana, lahko naredijo pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki se jo tudi lahko izpodbija, če oseba ne opravlja svojih dolžnosti, VSE SE LAHKO IZPODBIJA, nič ni samo po sebi umevno. Torej nehajte nabijat o “urejevanju pred smrtjo”.
Gre za dediščino in to se UREJA PO SMRTI!
[/quote]
Vsak pameten starš bo to uredil pred smrtjo v izogib prepirom. Seveda pa prepir lahko vedno nastane tudi če starši vse uredijo, še vedno pa mora biti volja staršev jasno izražena prej.
Vsak pameten starš bo to uredil pred smrtjo v izogib prepirom. Seveda pa prepir lahko vedno nastane tudi če starši vse uredijo, še vedno pa mora biti volja staršev jasno izražena prej.
[/quote]
Saj je pri avtorju bila izražena s strani staršev. Deli se na 3 ker so trije otroci. Moral bi obstajat zakon, da če ni soglasja med njimi, se proda v pol leta in zadeva zaključi. Ne pa da se bo vleklo 20let in bodo odvetniki “požrli” dediščino. Zaradi ene kure, ki ne zna razmišljat.
Oceno nepremičnine so vam verjetno naredili v agenciji? Na koncu se bo prodalo za 20-30{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} manj. Mi smo očetovo hišo prodali, okolica Grosuplja, socialistična hiša, v katero je treba vložiti vsaj 60.000 EUR, prodali smo za 50.000 EUR manj kot je agencija ocenila. Isto bo pri vas, dajte no, kdo bo dal za staro hišo 250.000 EUR. Razen če je LJ. Samo glede na to, da ste napisali, da je kar v redu lokacija, tole ni v LJUBLJANI.
Saj je pri avtorju bila izražena s strani staršev. Deli se na 3 ker so trije otroci. Moral bi obstajat zakon, da če ni soglasja med njimi, se proda v pol leta in zadeva zaključi. Ne pa da se bo vleklo 20let in bodo odvetniki “požrli” dediščino. Zaradi ene kure, ki ne zna razmišljat.
[/quote]
In kako boš razdelil nedeljivo stvar….kot sem napisal….nesposobni starši.
In kako boš razdelil nedeljivo stvar….kot sem napisal….nesposobni starši.
[/quote]
Nesposobne so te tri gracije, ki ne znajo delit s 3. Edino denar od prodaje se lahko deli na 3dele, brez da bi gospe vložile 1sam cent. Nobena namreč nima denarja za izplačat ostali dve ali vzpostavit etažno lastnino.
Sposobni starši so jim zapustili hišo, te tri gracije pa še iz podarjenega ne znajo do evrčkov prit. Denar jim je serviran na pladnju, samo pobrat ga je treba. Pa niti to se ne znajo zmenit-namreč kako denar iz pladnja pobrat.
Nesposobne so te tri gracije, ki ne znajo delit s 3. Edino denar od prodaje se lahko deli na 3dele, brez da bi gospe vložile 1sam cent. Nobena namreč nima denarja za izplačat ostali dve ali vzpostavit etažno lastnino.
Sposobni starši so jim zapustili hišo, te tri gracije pa še iz podarjenega ne znajo do evrčkov prit. Denar jim je serviran na pladnju, samo pobrat ga je treba. Pa niti to se ne znajo zmenit-namreč kako denar iz pladnja pobrat.
[/quote]
Žal smo ljudje različni, dejstvo je, da bi bilo prav, da starši razdelijo in tako preprečijo večino prepirov.
NE moreš hiše, s skupnimi prostori , deliti na 3 enake dele. Lahko etaziras na 2 dela, s tem da ne moreš naknadno narediti ločenih števcev, niso to tako enostavne zadeve. Ti pa problem ker so 3 dediči. Hiša bi se morala prodati. Pri nas smo lahko drugače uredili, ker ni bila samo hiša. Starši so imel tudi zemljo, en je dobil zemljo, 2 pa hišo, pa je zmenjeno bilo, za vse tri enako po vrednosti. Če pa imajo samo hišo, kaj boš potem.
Forum je zaprt za komentiranje.