Kako pokopati mamo, ki je še živa

Je katera brala? Ste se našle v sporočilu knjige? Ste si kaj razjasnile, rešile s pomočjo branja le-te?

Sem prebrala, ja. Vzela sem jo, ker mi je bila všeč naslovnica (vem, klišejsko), pa sem mislila, da bo nekaj lahkotnega.

Pa ni bilo. Sploh tisti deli o tem, kako se telo zapre, ko si v stiski… joj. Ko sem brala, kako avtorica opisuje tisto stiskanje v grlu, sem se morala ustaviti. Ker točno to imam jaz, ko se moram pogovarjati z mamo o čemerkoli resnem.

Ne vem, če mi je knjiga kaj “rešila”, je pa odpirala neka vprašanja. Predvsem to – zakaj ponavljam iste vzorce kot moja mama, čeprav sem prisegla, da ne bom? In tisto s hčerko, ko jo samo posluša… to me je kar malo razjezilo, ker sem si mislila “ja, seveda, če imaš čas in energijo”. Potem pa sem pomislila – mogoče je to ravno problem. Da nimam časa niti energije, ker vse porabim za to, da se borim sama s sabo.

Razmišljam o terapiji že leta. Ta knjiga mi ni dala odgovora, mi je pa pokazala, da tudi če greš, ni instant rešitev. Kar je na nek način pomirjujoče? Ne vem. Še premlevam.

Nekaj tudi zame. Bom prebrala. Lepo je, da se počasi razbija tabu o mami. Ki je ena sama (žal), nezmotljiva, nedotakljiva. Ne glede na to, kakšna je.

Če je še kdo bral, naj kaj napiše.

Prebrala po priporocilu mentorice. Avtorici je zelo dobro uspelo opisati sam proces terapije. Poznam tudi terapevtko s katero je delovala in je tudi sama navdusena nad knjigo. Ni pa lahko branje, clovek mora biti za to knjigo ready.

Jo je še kdo prebral? Mene mika, pa mi ne uspe zbrati dovolj poguma :S

A veste tisto, ko googlaš naslov svoje knjige in slučajno naletiš na forum z prvimi vprašanji ❤️

Lep pozdrav vsem, sem Nadja in sem tudi avtorica knjige, o kateri teče pogovor. V primeru, da bi zame ali pa za knjigo imele vprašanja se z veseljem potrudim in nanje osebno odgovorim. Sama knjiga je nastajala med terapijo, za katero sem se odločila, da bi izboljšala odnos s svojo hčerko. Terapija za katero sem menila, da jo bom končala v nekaj mesecih, me je povlekla globoko v družinske vezi. In tako je nastala knjiga. V primeru, da bi želele dobiti občutek, kako teče beseda, lahko na uradni spletni strani preberete prvi odlomek. Mislim, da vam bo dal vpogled v miselni tok, ki se preliva skozi knjigo in za odločitev, če se želite potopiti vanj.

Za konec, bi vas pa še vse povabila na dogodke, ki jih je sedaj napovedanih že kar nekaj (še več v pripravi). Večina se bo odvijala v knjižnicah, njihov namen pa je pogovor o vsebini. Če se slučajno srečamo v živo me obvezno pocukajte za rokav ? Ne vem ali lahko tukaj objavljam povezave a seznam dogodkov je objavljen na https://kakopokopatimamo.si/dogodki

Hej Nadja ?, mene pa zanima kako si se sploh odločla za ta naslov?

Knjige (še) nisem prebrala.

Znašla sem se v situaciji, ko, v času ko se borim z začetkom mene,  se je k meni preselila ostarela in bolna mati, in v istem času je moja 14 letnica se odločila, da napade na polno z vsemi pubertetniškimi izpadi (pa tako priden otrok je bila). V glavnem veselica. Iz globin peta vlačim stare vzorce, ki sem jih do sedaj uspešno tlačila globoko v sebe.

S hčerko hodiva k psihologinji, z mamo ne pridem nikamor.

Nadja – si bila kdaj na postavitvi družine?

Na ta naslov in na to knjigo sem naletela že pred časom. Bi jo prebrala pa ne upam – strah me je, da bo mati videla (ker itak pretakne celo hišo, ko sem v službi) naslov in si mislila bog ve kaj. Strah me je – v lastni hiši – lastne matere – pri 48ih….resno?

Nadja jaz imam tudi vprašanje zate. Kako si prišla na idejo, da sploh napišeš to knjigo? Naslov je močan, povzetek vsebine sem si prebrala – pa me vseeno zanima za koga je po tvojem mnenju ta knjiga?

Ej, hvala za idejo. Jaz čakam še knjigo Kako pokopati hčerke, ko so še žive ? ?

Oh, ta stisk v grlu… Tako močno me je ganilo, ko sem prebrala tvoj komentar. ?

Ko me je terapevtka prvič vprašala ‘Kaj čutiš v telesu?’, sem bila čisto izgubljena. Potem pa… tam je bilo. Grlo. Stisnilo se mi je, kot da bi hotelo nekaj povedati, pa ne bi smelo.

Dolgo sem potrebovala, da sem razumela, da grlo ni sovražnik. Pravzaprav me je ščitilo. Vedelo je, kdaj pri mami ni bilo varno spregovoriti. Bilo je moj mali čuvaj.

Ko me danes stisne pri grlu, si poskušam vzeti trenutek. Včasih samo prediham. Ni vedno lahko, ampak… nekako se učim poslušati svoje telo.

Želim ti poslati objem, če ga sprejmeš. Nisi sama s tem. ?

Razumem te. Ta strah je tako boleč, kajne?

Tudi sama sem dolgo, dolgo časa nosila ta vprašanja v sebi. Smem sploh to čutiti? Smem to povedati? Kaj pa če ranim koga, ki ga imam rada? Pomagalo mi je spoznanje, da moja zgodba ni napad na nikogar. Je samo… moja zgodba. Moje doživljanje. In če jo zadržim v sebi, postane težja in težja, dokler me ne potegne na dno.

Ko sem pisala knjigo, sem kar nekajkrat jokala. Ne zaradi jeze, ampak zaradi žalosti. Žalosti za malo punčko v meni, ki si je tako želela biti slišana in videna.

Ne beri knjige, če te je strah. Res ne. Mogoče je dovolj že to, da veš, da nisi edina, ki čuti ta strah. Da nas je več, ki nosimo te zgodbe in iščemo pogum, da bi jih delile. Ali pa tudi ne. In oboje je v redu.

Glede postavitve družine – ne, nisem bila. Razmišljala sem o tem, slišala sem, da je lahko močno orodje. Ampak nekako… ni bil pravi čas. Ali pa preprosto še nisem bila pripravljena. Ne vem. Včasih se sprašujem, kaj bi tam videla.

Ti pošiljam veliko nežnosti. ?

Za Nadjo:

Lahko zaupate pri katerem terapevtu ste bili?

Skozi terapijo me je vodila Elizabeta (več o njej na njeni spletni strani https://www.integritas.si) Čudovita oseba, ki je bila prava zame in za pot, ki sva jo skupaj prehodili.

In še malce reklame. Z Elizabeto bova v soboto, 11. oktober 2025 ob 20ih, za spremembo skupaj na sedežni. In sicer v sklopu dogodka Predstavitev knjige “Kako pokopati mamo, ki je še živa”, ki bo v dvorani Mladinskega centra Brežice. Lepo vabljeni vsi, ki bi želeli v živo spoznati mene ali pa terapevtko, ki me je popeljala skozi terapijo.

..to pa tudi mene zanima?

…moja hčerka je v fazi…pokopavanja živeče mami- kaj in kako se počutim ob tem, rajši ne bi- lahko samo upam, da bo kmalu razčistila sama s seboj in da bo ugotovila, da je to njeno življenje in njena usoda in da ni  vedno mami kriva za vse…

Marjetka, najvec kar ji lahko podarite je prostor in cas.