Kako pa kaj vaši 24 letniki?

Moja študira na turistični šoli, delala v življenju še ni kaj veliko. Ima veliko prostega časa, ki ga preživi s fantom. Oba sta bolj lene narave, rada dolgo spita, v življenju nimata nobenih ambicij, volje,…

Sanjata pa o veliko denarja, ko ju poslušam se mi oba zdita kot najstnika, z veliko nerealnimi pričakovanji. Ne vem kako jo postaviti na realna tla, da bo začutila, da je sama odgovorna za svoje življenje, za svoje uspehe in neuspehe?

Kako so pa kaj vaši študentje?

In če je njen fant tak lenuh in brezciljnež, zakaj nič ne narediš? Zbrcaj tipa s hčerke, da si najde enega iznajdljivejšega, ki jo bo futral.

Če je hčerka nesposobna, naj se vsaj poroči s sposobnim. Naj izkoristi priložnost, ko je še mlada in ima visoko ceno na trgu

Saj sta še otroka. Pusti jima veselje.

Pri 24-ih nisi več otrok. Si odrasla oseba, ki mora znat odgovarjati zase

Moj bolj malo studira, veliko dela, ne sanja o nekem nerealnem zivljenju z veliko denarja,glede financ je kar prizemljen.

Bi raje videla, da konca ta faks in se redno zaposli, v njegovem poklicu so z diplomo kar fine place.

Evo, nikdar nam ni prav.

Točno zaradi take miselnosti sta taka. Ujčkate jih do 35, potem pa naj sam nekaj naredi v lajfu?? Kaj že? Mansardo pri tastarih dveh, pa še to bosta že stara dva uredila. In potem pridejo otroci, ki so tudi na plečih starih. Balkanska mentaliteta.

Stara sem 25 let, diploma v žepu, imam drugo redno zaposlitev, pred meseci sem dala odpoved v prvi ker sem dobila možnost boljše. S fantom skupaj isceva stanovanje za najem/nakup. Sem samo 1 leto starejša od tvoje hčerke, pa se ne počutim več otrok. Niti se nisem pri 24. Svoje sanje naj si nekam pospravi in jih začne živeti. Ker bo lahko samo sanjala celo življenje in hkrati jokala zakaj in kako.

Moj 24letnik že tri leta živi z leto mlajšo punco v moji podedovani hiši. Ona še študira, on je zaposlen, punca vmes kelnari, da imata še malo za povrhu. Šparata, da bosta v roku par let naredila še prizidek in obnovila hišo. Ko pa punca diplomira in se zaposli, bo menda na vrsti tudi bejbi. Meni se zdi, da sta se našla prava dva za skupaj in sem vesela za njiju. Sploh, da bi imel eno lenčino za vzdrževat, bi že jaz zraven težko gledala. Oba.

Hvala vse za komentarje. Res ne vem kje sva pogrešila z vzgojo. Oba z možem imava namreč doble službe, hči naju vidi, da nama ni nič k riti prinešeno, da se celo življenje trudiva. Niti je nisva zavijala v vato, vseskozi smo se z njo pogovarjali o odločitvah, tudi glede študija, ki jih sprejema. Oba sva mnenja, da bi morala preizkusiti več vrst študentskega dela, spoznavati ljudi, da bi mogoče tudi tako našla kaj si želi početi. Če ne drugače, da bi nekaj zaslužila, pridobila izkušnje,…Njej je pa vse težko, pospravi še, skuha nikoli nič, raje še ona ne je, če doma ni nič. Pravi, da ji moramo zaupat, da ona že ve kaj dela….Če ji kakšno stvar rečemo na malo ostrejši način, pa užaljeno joka kot kak desetletni otrok, da je ne spoštujemo, da ona študira, da je pridna in odgovorna…

Moj 24 letnik ima službo, pet let delovne  dobe, stanovanje in avto. Za vse je poskrbel sam.

Z njim nikoli ni bilo problemov.

Mogoče je ravno to pri meni naredilo, da sem nekako začela razmišljati drugače. Moji so imeli zelo malo. Redkokdaj sem dobila kakšno majčko novo, da o igračah ne razlagam. Za šolo se z mano niso ukvarjali, niso imeli časa. Po srednji sem začela delati ob študiju, da sem si lahko privoščila bivanje v Ljubljani. Nekako te to utrdi in pokaže, da moraš gibati, da nekam prideš. Hvala bogu se mi je življenje super zasukalo. V službi sem spoznala sedanjega fanta, s katerim si ustvarjava življenje za naprej. Vmes dobila redno službo, jo zamenjala in sedaj sem tu kot sem.  Vsaka moja odločitev vem, da ima vpliv. Vem, da ima posledice. Od mene in samo mene je odvisno kje bom in kako se bom na to odzvala.  Vem da se lahko zgodi da ostanem brez službe ali on in ostaneva v dolgovih zaradi kredita ali v najemniskem stanovanju… Ampak vem, da gibam in da ne bom pri 30 jokala za nazaj, da nisem nič poskušala. To mi pomeni največ na svetu. Smo pa ljudje različni.

Pravzaprav si tudi ti bolj lene in zanikrne sorte, drugače bi hčeri našla kakega bolj perspektivnega samca. Danes gredo matere same v lov za zeti, ker take odgovornosti ne moreš zaupat otroku.

Pri 24ih sem imela redno službo in pričakovala prvega otroka.

Moj mož je takrat imel že par let delovne dobe. Oba delava in imava tri otroke.

Mene bi počasi začelo skrbeti, 24-letnika brez službe brez neke želje po prihodnosti….

Ni dokončal šolanja in ne dela. Izgubil vso voljo do izobraževanja, druži se minimalno z izbranimi prijatelji. Ne najde smisla v življenju. Začrtana pot se je s korono spremenila in ni več perspektivna. Nima želja, ko ga vprašaš kaj želi za rojstni dan, novo leto je odgovor vedno nič. Zapravlja nič ne, verjetno ima kupček denarja privarčevan. Nobene volje do ničesar. Za punce pravi, da so umetne in prazne. Par jih je imel in ga niso pritegnile, da bi se zanje potrudil.

Sem ti ravno hotela napisat da na tak način razmišlja moja 13 let stara najstniška hči, pa si že sama napisala da ima tako razmišljanje.

Včasih ni dovolj samo pogovor, je treba tudi nežno brcnit v kakšno neprijetno opravilo, delo.

Aja pa ko moja hči začne z jokom jo vedno potolažim in ji rečem naj kar joka,  da ji bo lažje če se bo izjokala, potem pa naj naredi kar smo se zmenili.

Kakšna duhovna praznina. Sam materializem vas je. Samo služba, komolčarjenje za položake, denar, beton, pleh … Samo v rit tlačit. Še dobro, da so digitalne generacije z glavo v oblakih, da v dvajsetih in tridesetih iščejo višji smisel bivanja od vas, ki rijete po blatu.

Ne vem če sta vidva pri vzgoji delala kaj narobe, ljudje smo si različni in tuki nimaš kej. Tvoja je res mal ekstremna. Kaj pa študira? Pri 24tih bi že morala podiplomca.

Moj 23letnik je na elektro faksu, 2 leti je mal bluzil, pa nič naredil, ampak zdej je 3 letnik, ves čas od srednje šole dalje dela, vse počitnice in tud vmes kaj, tko da financira se sam. Ima še štipendijo in ko zakluč faks ga čaka zaposlitev za NDČ. Punce so ble, zdej je ni, zgleda je tud ne pogreša. Živi doma, nardi vse kar ga prosim oz. se zmenimo, ampak sam od sebe pa skor nč.

Mlajši je še srednješolec, pa ima ves svoj lajf razdelan, vse ve kaj želi počet in kako bo do tega prišel. Vse ima pod kontrolo. Kaj bo v resnici bomo pa vidli ane.

Tudi moj. Končal maturo in je reku, naj mu niti ne omenim študija. Našel zaposlitev in dela. Skrbi zase in za svoje potrebe.

Ima izpit za, avto in svoj prvi avto iz druge roke.

Pri nas se z denarjem ne razmetavamo, od rojstva, kar je imel na računu sem mu dala ob polnoletnosti.

Ja tudi meni je mičiko žal, da nimamo študenta.

https://drustvo-vzd.si/dogodki/postani-prostovoljec

Ti mama, jaz da bi poslušal take nerealne floskule s strani teh ta mladih, bi jih hitro prizemljil. Še veliko trdega dela ju čaka v življenju, svet je vse bolj krut in sanjati, da bi imela veliko denarja, ob tem da sta bolj lene sorte pač ne gre skupaj. Dajte ljudje (starši) biti malo bolj prizemljeni in ne biti nekje na Marsu. Zato pa propada vse okrog nas, ker bi vsi radi hitro in s čim manj truda obogateli, ta enačba se pa, če imaš vsaj malo mozga v glavi, nikakor ne izide. Delat naj greta, varčujeta, se odpovedujeta in potem bo kaj nastalo. Ne pa živeti, kot princesa v pravljičnih oblakih, in da bo kar padlo samo od sebe. Ne bo, vam že zdaj povem !

Zakleneš vhodna vrata in problem rešen.

Ali pa ju nehaš fujtrat, prati gate …

Ce si na zahtevnem faxu, nimas casa za lenarjenje..Ce pa nisi, bi.moral pa se kaj delat prek studenta za zraven.

Tastari cel šiht na forumih visite, zato niste ravno nek vzor delavnosti.

Tudi jaz sem bila taka do enega 26.leta,nato sem ugotovila,da mi denar ne bo čudežno padel z neba in se spravila delat. Povej ji naj da za položnice v sorazmernem deležu,za hrano enako,vse stroške,ki jih ima naj si krije sama. Prenehaj ji pomagati,ker ji ne pomagaš.  Meni je umrla mati in se mi je zgodilo vse našteto od zgoraj. Naenkrat iz cone obdobja do realnega življenja. Potem pa vidiš,da druge ni. No,sedaj sem stara 29 let in sem si v teh 3 letih SAMA kupila avto na gotovino za 5tisoč in bivalni vikend za 40.000€. Od tega privarčevala 20tisoč,20 pa vzela kredita,ki ga konec 2022 izplačam. Sproti si vikend še urejam,tudi to imam skoraj dokončano. V 3 letih sem naredila vse kar prej v 8letih,ko bi lahko pričela malo več delat nisem.

Nič mi ne manjka,prav tako hodim na morje in,ko sem fraj spim do9h.