Kako naprej…
Vem, veliko tem je že bilo odprtih, samo hočem neka mnenja, od nekoga, ki je dal neke stvari skozi, podobne tej zgodbi, oziroma vsaj neke podobne izkušnje (mislim, da Spider je mel podobo). Sej je vsako mnenje dobrodošlo, več ljudi, več različnih situacij vidi, kar bi znalo pomagat pri tej zadevi. Še bolj so mi moška mnenja še kako dobrodošla. Res, da mi je psihologija tudi domača, pa vendar kdaj pa kdaj je kak korak, detajl, ki ga ne vidiš, pa ti je tik pred očmi. No pri tej zadevi, pa mi je zameglilo vse skupaj, kot najhujša nočna mora. Glede na to, da sem dala že marsikaj skozi, doživela ni da ni, dobro in slabo, sem bila pripravljena na vse živo, si pa res nisem mislila, da me bo lahko nekdo toliko očaral, začaral, mi spodnesel, tla pod nogami, da se ne da opisat. Priznam, si nisem mislila, da lahko srečam tako osebo, ki bi imela tak vpliv na mene. Ker veljam, za realno, prizemljeno osebo, da ne letam v oblakih, si nisem mislila, da bi lahko vse skupaj šlo tako daleč in me zanese v vode, ko si nisem mislila, da bi sploh šla v to. Ko nekoga iskreno ljubiš, ga imaš rad (izkazovanje na obeh straneh), si delaš načrte in nekako zresta skupaj v prihodnost. Rekla bi, da je bila moja duša dvojčica, ki ne vem, če bom še kdaj srečala tako osebo. Pa vendar iz tega najinega druženja v katerem sva uživala se je čez noč nekaj spremenilo in še dan prej, je bilo vse oh in sploh, niti pomislila nisem, da se kaj v ozadju kuha. Nato se je »pravljica sesula« še slabše kot hišica iz kart, saj se mi zdi, da mi je srce sesul v prah. Kljub temu, da sem spraševala po vzrokih, ki mi jih je navedel, kar nekaj (hudi problemi, ki ga pestijo), mi ni jasno to, da ti nekdo reče dan prej ljubim te in te mam močno rad, pol pa te da na stranski tir. Res osebno ne dojamem teh stvari, ker mi niso razumne in logične. Še večja zagata je tle, da sva dala vsak svojo družino na stranski tir (ločitve), no vsaj pri meni še ni steklo toliko dalje, da bi lahko rekla gremo sedaj še po uradnih dolžnosti. Zato pa mi je sedaj šok še toliko večji….
Zdaj me zanima, naj pustim stat in ne drgnem več v to zadevo, ker pač kot oseba bi vsaj razlog rada vedla zakaj. Ali naj mu dam čas in pol ga povprašam, če je razmislil. Z vsakim, do sedaj sem ohranila stike, tudi z njim bi, a je on nekaj več bil v mojem srcu in me totalno prevzel. Stike bi si z njim želela, saj nikdar nisem nobenega, kar odpikala stran, ampak vsaj tisti odnosi, za paznike, rojstne dneve, pa kaki klepeti po telefonu, če mam čas pa tudi na pijačko gremo. Tu pa je vse skupaj mal drugače jaz bi, ma moje srce bo počilo od vsega. To sem mu tudi povedala in jasno dala vedet. Vedno me je razum vodil, tle pa je odpovedal na celi črti.
Dajte kak nasvet, brez moraliziranja!
Dopustila si si zaljubljenost, plavanje na oblakih, očaranost, ranljivost… in seveda nisi opazila nobenih znakov, zato te je tako sesulo. Kar je razumljivo, nemogoče je živeti čustveno povsem preokupirano nekaj metrov nad tlemi in hkrati realno zaznavati odzive, dejanja brez rožnatih očal. Predala si se… omamnim občutkom in se je pravljica razblinila kot milni mehurček. Boli. Napol zaprte oči si v trenutku močno odprla. Bolečina ponavadi popušča, ko si dopustiš, da se ti smejo zgoditi takšne težke stvari. Ko se nehaš bati neznosne bolečine in neodgovorjenih vprašanj. Ko zaupaš, da boš kljub teži sedanjosti preživela. Da ti njegovi odgovori ne bodo pomagali, ker je odšel zaradi sebe. Zaradi sebe ni več zdržal in je moral oditi. Odgovore na “zakaj njegov odhod”, ve njegova zgodba. Ne drezaj vanjo, nadaljuj svojo.
Glede na to, da želiš moška mnenja predpostavljam, da bi si rada razjasnila predvsem njegovo notranje dogajanje, za kar pa si kar malo premalo napisala. Ne vemo niti tega, v kakšnih okoliščinah se vama je vse skupaj dogajalo, niti o posledicah vajinih odločitev. Ponavadi pa do takih čustvenih situacij pride, ko je v “uradnih” razmerjih kaj hudo narobe.
Čisto te razumem kako ti je, ker se je tudi meni zgodilo podobno. Tudi jaz sem spoznala super fanta, ki me jaz začaral in očaral in sem v njem videla dušo dvojčico, človeka s katerim bi lahko preživela celo življenje in nisem niti enkrat pomislila, da to ne bi bilo to.
No pred kratkim pa se je izkazalo, da sem živela v oblakih in iluzijah in sem doživela zelo trd pristanek na realna tla. Res je težko, sploh prve dni, ko ostaneš brez ljubljene osebe in ko se spomniš na vse lepe trenutke in pomisliš, da tega več ni in ne bo, čeprav si želiš, da bi bilo vse kot je bilo.
Ampak verjemi, da bo slej kot prej boljše, ker boš na stvari pogledala z drugega zornega kota in tudi z vsakim dnem boš manj čustveno vse skupaj doživljala in takrat bo lažje.
A sta vidva stvar dokončno zaključila, glede na to, da si napisala, da bi mu dala malo časa in ga potem povprašala, če je razmislil?
Ker, če nista potem bo pri tebi problem, ker boš znova in znova razmišljala ali si bo premislil ali ne in boš upala na najboljše, če pa si dobila zaključek pa moreš iti čez to, da so se vajine poti tukaj končale.
Tole si preberi: Sex, Ego and Love.
Najbrž vidi sebe kot neuspešnega lovca. Si ga kdaj zavrnila ali se obnašala pokroviteljsko? Take reči znajo prizadeti moški ego. Posledica je umik v jamo, brušenje orožja, nov načrt za lov.
Več ti ne morem odgovoriti brez dejanskih okoliščin.
Zaključi zgodbo čim prej, da ne boš trpela po nepotrebnem. Lahko ga vprašaš le zakaj se je tako odločil, ker bo potem malo lažje zate in boš vsaj vedela razlog za to njegovo dejanje.
Nobenega ne moreš prisiliti, da goji stike s tabo tudi njega ne in to niti ne bi bilo pametno, ker moraš čimprej prekiniti stike z njim, če ne boš trpela. Če si v dvomih pa lahko vprašaš svoj razum kaj ti svetuje.
Odgovor je na dlani.
No naj povem, da pri vsaki taki zadevi se vsak vpraša kako naiven sem bil/a. Pa tega ne čutim tako, ker mesece in mesece sem osebo spoznavala, takrat me je prevzel, ker sva bila istega razmišljanja, isti pogledi,…. Pač tisto je bilo, da me je res prevzelo. Tudi vizualno mi je bil zelo všeč.
Nisem oseba, ki bi koga si spustila tako blizu, mu odprla srce in dušo, sploh, da se kar tako z nekom spustim v intimno razmerje. Pač mi mora bit oseba nekaj res posebnega in on je bil. Mnogokrat, ko sva govorila in mi je govoril stvari, sem ga vprašala, če je resen ali me heca. Pa je zmeraj rekel, da misli resno. Niti, da ne izgubljam besed, kaki so bili načrti za prihodnost. Potem pa je bil pred prelomno odločitvijo in sama sem mu tudi povedala, da dvomim, če bo res sposoben te stvari izpeljat. Sem zelo neposredna oseba, ki ne puščam nikdar in nikoli, nikogar v dvomih. Res imam rada razčiščene zadeve.
Sama sem tudi sprva rekla, da bi lahko zadeve trajale in če bi me bil pripravljen čakat, pa je rekel, da ja, da bi me čakal. Nato pa je izpeljal zadeve in potem sem uvidela, da očitno on misli resno in tudi sama spustila vse zavore, ki sem jih imela. Res je preteklo kar nekaj časa, preden sem jaz naredila ta korak in rekla to je to.
Nato pa iz prelepih trenutkov in ekstaze, šok, ki ga nisem pričakovala, še večer prej noro uživanje v dveh in niti kančka kakih signalov, naslednji dan pa izjava, da bi ostali skupaj in zadevo peljali kot prijateljstvo. Nisem mogla dojet še manj razumet in prosila sem, če mi pove razlog, kaj ga je tako prestrašilo in ga spravilo v beg. Kot sem napisala se na njegovi strani zadeve trenutno komplicirajo in sem ga še pred tem tudi pripravila, da ne bo lahko, pa očitno se ni zavedal, kako hudo bo. Sam je navedel to kot razlog, prevelik pressing in da bi najin odnos vsaj za nekaj časa ohladila in furala prijateljstvo. Nisem konfliktna oseba in z ljudmi, če se le da ohranim odnos, ampak tukaj je drugače. To sem tudi povedala, da človek, ki mi je zmešal glavo, srce in mi spodnesel tla pod nogami prosi, naj peljem prijateljstvo naprej?! Vem, da stvari, ki jih ima so težke, ampak tudi vso mojo pomoč in podporo je imel v ozadju. Rekel je tudi, da čustva se niso spremenila, ampak je preveč vsega. Za ta korak se je odločil zato, da me ne bo puščal v dvomih, če se kdaj ne bi izšlo in bila ponovno skupaj. Lažnega upanja mi ne bo dajal. Vse kar je izrekel, me je še dodatno sesulo in kot sem že na začetku rekla, se mi nekaj ne izide, samo očitno sama ne vidim tiste puzlice, ki mi manjka, da povežem in sestavim sliko. Zato pa tukaj sedaj iščem še kako mnenje. Vem in zavedam se kaki so potrebni koraki, a mene žre tisti razlog.
No še toliko bolj hudo je vse skupaj, ker sem mnogokrat mu ponovila, če misli resno bit z mano, pa je rekel, da ja, nato pa izpeljem korak dlje tudi v moji zvezi in potem pa tako gnilo presenečanje :/.
Sprašujem se, v kak tip osebe bi se morala sedaj spremenit, če bom želela, da me ne prizadene nekdo in me sesuje dobesedno v prah. Bolj kot tako, da stopaš previdno v take zadeve, ne vem če je še kdo, pol se ne opečeš, ampak scvreš.
Če ženska ni več ravno najstnica, mora malo pretuhtati, preden ji spodnese noge vsak moški vetriček, da se kar ne prepusti, ampak v vsakem trenutku ohrani trezno glavo. Ne moreš sanjati in se nadejati, da bo pa sedaj “gospod Tapravi” osmislil tvoje žvljenje. Vse se svoje želje, hrepenenja in pričakovanja združiš v eno srečno točko, ki ti jo brezkompromisno lahko ponudil le moški? Je samo ta točka vodilo in gonilo za srečo v tvojem življenju, kaj pa je izven te točke? Greš na vse ali nič…
Če se v nekoga zatrapaš, se moraš že iz izkušenj naučiti, vedeti, da ne moreš zdaj v zrelih letih “igrati zaljubljenje punčke”,ne moreš se slepiti, da je ta moški perfekten, ker noben ni, ne mroeš pričakovati nekakšne totalne brezkompromisne navezanosti,pri čemer je najbolj grozljiva beseda, da sta si v vsem “enaka” – torej pričakuješ totalno “preslikavanje” emocij ali zlivanje s partnerjem, čemur z drugimi besedami pravimo tudi čustvena soodvisnost, ki je naravna pri majhnih otrocih in ne odraslih, druga polovico zadušiš s tem, zato ti zbeži.
Ti potrebuješ prvo avtonomnost in realni dotik tal, ker zate je sopomenka za ljubezen eksplozija nanadzorovanih čustev, da dobiš “zadetek”. In ta “zadetek” ti služi, da si rišeš stvari v popolni luči (“vse je bilo super”, on je bil super, vidva sta bila enkraten par…).
Kdor skoraj v vsakem drugem stavku zatrjuje: nikoli nisem bil tak, veljam za takega in takega, nikoli ne bi mogel, nikdar si ne bi mislil, vedno sem govoril, da … je tako kot predhodnik ugotavlja, samo na pol odrasel tip osebe brez širine, brez globine, brez izoblikovane osebnosti in ponotranjenih načel, zato te lahko iz tira vrže vsak, kdor si vzame pet minut časa.
Da se ti to ni zgodilo že prej, je zgolj in samo naključje, ker se pač nihče še ni lotil tega ali pa ti ni bil dovolj luštkan.
Drugače pa: če si resnično želiš biti z nekom, narediš vse, da bi z njim tudi bil. Tvoj bivši ljubimec noče biti več s teboj, zato te je tudi dal na stranski tir. Torej, počisti bojno polje trupel in veselo na naslednjo fronto.
In najlepše zate bi bilo, če bi lahko iz slabega zakona presedlala v boljši odnos/ljubezen…. pa se žal ni izšlo. Kaj češ sedaj obupavat nad tem, da se ni izšlo ali bit vesela, da si se rešila slabega zakona?
Ljubezni ne moreš izsiliti in ravno za to se gre v tem primeru. Vse skupaj je nate delovalo kot droga in logično je, da si želimo lastiti sam “predmet”, ki nam predstavlja vir užitkov in lepih občutkov. A ker človek ni predmet, se je ob tem, ko si si ga želela prilastiti, občutil utesnjenega. In namesto, da bi se ob tebi počutil svobodnega in pomirjenega, je v njem vzbudilo še več napetosti, saj si ga želela uporabiti, da bi z njegovo pomočjo in podporo pobegnila od lastnih težav.
Vse skupaj je izgledalo kot lepe sanje, v katerih pobegnemo od svojih vsakodnevnih težav. A sanje so le sanje in ko se zbudimo, je pred nami spet kruta realnost in problemi s katerimi se moramo soočiti in jih rešiti. Preprosto zato, ker so problemi le odsev nas samih in naših prepričanj in je za spremembo nujna naša notranja preobrazba. Zaljubljenost še zdaleč ni dovolj. Je le trenutna omama….
Jaz te popolnoma razumem, ker sem bil parkrat v podobni situaciji in govorim iz izkušenj. To ne spremeni dejstva, da moraš tipa čimprej pozabiti in ga dati na stranski tir. Tipa moraš odje..po domače povedano.
Upam, da se tvoje prebolevanje ne bo vleklo več let. Ne bi rekel, da si bila naivna čustva te pač zanesejo in tebe so. Verjetno se ti to ni zgodilo prvič in tudi ne zadnjič. Boš pač vedela za drugič, da res nikdar ne veš kaj te čaka pri določenem partnerju v prihodnosti.
Očitno je tudi, da te on ni ljubil, ker drugače ne bi odšel pa presing gor ali dol. Prav gotovo ne čuti kaj veliko do tebe. Ali pa se je premislil. Kdo bi vedel. Popolnoma te tudi razumem, da ne pristaneš na prijateljstvo. Vsaj upam, da ne boš kajti to bi te ubijalo dobesedno. Gledati ljubljeno osebo in se je ne smeti dotakniti je prvovrstni pekel na zemlji.
Ker se bo v tvojem procesu prebolevanja nujno izrazilo sovraštvo do njega ti polagam na srce, da se ne prepustiš temu. Bolje je to vzeti kot šolo za naprej, ker očitno si nista usojena.
Ljubezni ne moreš izsiliti in ravno za to se gre v tem primeru. Vse skupaj je nate delovalo kot droga in logično je, da si želimo lastiti sam “predmet”, ki nam predstavlja vir užitkov in lepih občutkov. A ker človek ni predmet, se je ob tem, ko si si ga želela prilastiti, občutil utesnjenega. In namesto, da bi se ob tebi počutil svobodnega in pomirjenega, je v njem vzbudilo še več napetosti, saj si ga želela uporabiti, da bi z njegovo pomočjo in podporo pobegnila od lastnih težav.
Vse skupaj je izgledalo kot lepe sanje, v katerih pobegnemo od svojih vsakodnevnih težav. A sanje so le sanje in ko se zbudimo, je pred nami spet kruta realnost in problemi s katerimi se moramo soočiti in jih rešiti. Preprosto zato, ker so problemi le odsev nas samih in naših prepričanj in je za spremembo nujna naša notranja preobrazba. Zaljubljenost še zdaleč ni dovolj. Je le trenutna omama….[/quote]
Sem oseba, ki ljubi svobodo in se ne pustim tako kot ti rečeš utesnjevat. Zato pa tega tudi ni bilo in je imel tudi pot, da je lahko delal kar si je zaželel, če je hotel it ven s prijatelji, je odšel in nisem nič težila, da bi lahko pa midva bila skupaj. Edino kar je lahko bilo povezano s temi izhodi, če je užival in kako je bilo. To zame ni utesnjevanje. Sama sem mišljenja, da človek rabi svobdo zase, kljub temu, da je v vezi. Mogoče to gledam po sebi, ker si ne predstavljam, da bi bila z nekom, ki mi ne pustil dihat, ter se ubadat z mojimi zadevami s katerimi sem se ukvarjala, še preden sem nekoga spoznala. Tukaj pri meni ni kompromisov, ko te hoče nekdo omejit pri tvojih določenih zadevah, zame so kompromisi, ko se skupaj odločava pri določenih stvareh.
Mogoče so bile sanje, ampak kakorkoli bilo je lepo, to tudi sam prizna.
Prijateljstvo, da bi se srečevali odpade, to sem mu tudi povedala in navedla prav isti razlog, kot si ga ti. Imet človeka nasproti sebe, ki se ga ne smeš dotakniti ali karkoli drugega, kar si počel v preteklosti je res nož v srce, ki si ga sam počasi še globlje zariješ. Preko kakih sporočil mailov,…. ni panike in tako lahko, da se bo ohranil ta stik. Nisem oseba, ki bi se kregala ali pa sovražila nekoga, ter, ko ga srečaš na ceti, da ga niti ne pozdraviš, to ni v moji osebnosti. Pač živjo-živjo, če je kak klepet in to je to, saj sva vendar preživela neko obdobje skupaj in veva eden od drugega ogromno stvari, pol pa, da ti ta človek naenkrat postane neznanec. Zame nepredstavljivo.
Naj ti rečem, da se mi je zgodilo prvič v taki meri. Ne glede na situacijo kako se je končala in razpletla, bo zame ostal posebn človek v mojem spominu. Pač življenje teče daleč in čas bo pokazal ali je bila ta odločitev pravilna ali ne.
Mišljeno je bilo da bi ga povprašala o razlogu, zakaj je to dobesedno čez noč storil. Pač tisto puzlico, ki mi manjka, ne zaradi njega, ampak, da tudi sama pri sebi zadevo zaključim.
Ja zgodba je zaključena in jaz se ne mislim več spuščat v to razmerje.[/quote]
Saj odločitve ni sprejel čez noč. Verjetno je razmišljaš o tem že dlje časa. Odločiti se pa enkrat moraš in ko se odločiš, se drugemu zdi, kot da je bilo “čez noč”. To le pove, kako malo si v resnici vedela o njem in o tem, kaj si misli o tebi, vama.
Mišljeno je bilo da bi ga povprašala o razlogu, zakaj je to dobesedno čez noč storil. Pač tisto puzlico, ki mi manjka, ne zaradi njega, ampak, da tudi sama pri sebi zadevo zaključim.
Ja zgodba je zaključena in jaz se ne mislim več spuščat v to razmerje.[/quote]
Saj odločitve ni sprejel čez noč. Verjetno je razmišljaš o tem že dlje časa. Odločiti se pa enkrat moraš in ko se odločiš, se drugemu zdi, kot da je bilo “čez noč”. To le pove, kako malo si v resnici vedela o njem in o tem, kaj si misli o tebi, vama.[/quote]
Preberi od začetka, pol pa strokovno argumentiraj…..
Verjemi, da mene ne vržeš iz tira, ker ne reagiram na provokacije, na slabe stvari, ki se zgodijo….. stvar jo lepo izpeljem umirjeno kot da ni nič. Še manj, da bi mi manjkale stvari, katere jih omenjaš…..[/quote]
Pričakovan odgovor.
Ostajaš na stopnji “jaz nikoli ne”.
To je pravzaprav razlog, da si pristala v trenutni godlji, o sami romanci sploh ne govorim, ker je v primerjavi z osnovnim problemom pač banalna zadeva.
Forum je zaprt za komentiranje.