Kako napisati "idealen" ženitni oglas?
Na kraj pameti mi ne bi padlo, da si osebo za ljubezen iščem preko cajtng. Meni je to prvi znak, da oseba nima ne samozavesti nastopa in ne osnovnih komunikacijskih veščin. Saj ne začneš stavka v reali s tem, da iščeš partnerja. Sploh pa nehajte iskat na silo. Ko je čas, bo vas našlo. Pa ni ljubezen taška, ki jo kupiš na placu, ker ti je lepa. In potem se čudimo statistiki ločencev in varanj?
Da obstaja, že vemo.. vprašanje je torej najboljši približek temu “idealnemu”.
Ne gre za seciranje besed, temveč nas ljudi, ki jih pišemo in izgovarjamo.. včasih kot prazne fraze, drugič, kot manipulatorske temelje.. V pisani besedi ima človek samo dovolj dobro časovno prostorsko distanco, da lažje premisli.
Na blizu, v živo.. se vmešajo še druge stvari.. od karizme do privlačnosti, zato potem razum ne dela najbolje.. odločitve posledično enako niso vedno najboljše.
[/quote]
Ok, sevede je razlika med skrbno in nemarno napisanim oglasom. Prvi gotovo omogoča več možnosti za srečanja v živo, ampak to prav ničesar ne zagotavlja. V živo, karizma, privlačnost… pa saj to s pomočjo oglasa iščem! Za nadaljevanje zveze se bom pa itak odločila malo kasneje… ko bom vklopila še razum;)
Takih težakov, ki secirajo besede, pa ne maram;)
Zaradi kognitivne disonance pogosto “boli glava”. Še posebej, ko se želijo ljudje temu izogniti 🙂
[/quote]
hja, takole je …
zelo pomembno je, kdo je poleg, ker … so ljudje s katerimi bi o vsem razglabljal brez konca … in so ljudje, katerih bližina te živcira, pa čeprav so tiho, poleg.
in to je to, kar želim povedat tukaj … tega pa prek ekrana ne začutiš … no, mogoče včasih tudi 🙂
Torej pravis da te razmisljanje pusti. A pol si bolj nagonsko bitje?
[/quote]
vsi mi smo nagonska bitja, tako ali drugače …. pogovori in razmišljanja, takšna in drugačna, pa so v vsakem primeru del prav vsakega partnerstva … pri nas doma se razmišlja in pogovarja veliko, v vseh smereh in tudi tematik ne zmanjka nikoli 🙂
Ja, sem zasledil odpor do ženitnih oglasov v širši družbi.. kot nekaj slabšalnega.. podobno kot za vse, ki gredo do terapevta (klinični psiholog ali psihiater, ostali so lahko hudi šarlatani, ker to področje ni urejeno).
Zanimivo je, da ni slabšalno iti do zdravnika.. do psihiatra pa je, a je hec, saj je tudi psihiater zdravnik plus psiholog.. se pravi še bolj izobražen.
Je res tako bistvena razlika, kako se srečamo?
Ali dobro (in s tem hudo popačeno) besedo zate rečejo drugi ali pač lastne besede?
Mora biti vedno Serendipity (naklučje, karma, bog..) vpletena?
In ali ni enako naklučje, da je ravno tisti dan šel nekdo brati točno ta oglas?
Večinoma se ljudje še vedno srečujejo in zaljubljajo v živo.. je pa velik procent tistih, ki se zaljubijo že v besede same oz. Na daljavo. Komunikacija, tudi z zvokom in sliko, je sedaj možna tudi preko oceanov.
Otroci se zaljubljajo tudi v risane junake, mladostniki v pop idole.. to je en tak varen trening zaljubljanja. Simulator brez povratnih informacij, enostransko “zaljubljanje”.
Verjetno so ljubezni na daljavo, podobno zasnovane: z varnostjo v mislih. Ljubiš nekoga na drugam koncu sveta.. ker je tako varneje, ker ne gre za resnični odnos.
To je en del “oglasov”. Vendar so tudi oglasi v realnem okolju. KJer pač človek v ozkem okolju, v katerm živi pač ne sreča osebe, ki bi ga pritegnila. Zato se poda v oglaševalski svet.
Na nek način je oglaševanje bolj iskreno od naključnega obiskovanja zabav, koncertov, prireditev, interesnih dejavnosti… s prijatelji in prijatleji prijateljev ali popolnih neznancev.. med katerimi potem zagledamo tisti par oči zgolj za nas.
Oglas te bolj izpostavi.. priznava, da iščeš.. in te tega ni več sram. Ostali ljudje, se tako kot otroci in mladostniki pretvarjajo, da pravzaprav ne iščejo.. prepuščajo naključju.
Oglas ne more izsiliti ljubezni, te pa spravi v pogon, da ljudi spoznavaš.. različne. Izven tvojega običajnega kroga ljudi. Seveda dokaj nerazumljivo za vaško okolje, pa tudi mestno v Sloveniji, kjer praktično vsak pozna vsakogar (če si ekstrovert).
Introverti imajo celo možnost ne poznati nikogar 🙂
V resnici je svet zelo majhen.. tam na začetku “messangerjev”, ko so se povezave med ljudmi dejansko prvič videle in so matematiki in sociologi lahko začeli raziskovati, se je dokazalo, da je dejanska matematična razdalja med dvema poljubnima človekoma 6 korakov, oz. 6 ljudi.
Kot koncept jo je prvi predstavil madžarski poet in pisatelj, skratka umetnik, Frigyes Karinthy, kot 6 stopenj separacije.
Med potrjevalci njegove teorije pa je bil tudi naš mlad matematik (se ne morem spomniti imena), za medij pa je služil Microsoft Messanger.
Kako torej premagamo razdaljo med dvema poljubnima človekoma, v tem kontekstu med vami in “tistim/tisto pravim/pravo”, je tako čisto vseeno. In en način, samo zato, ker so ga ljudlje bolj “navajeni”, ni čisto nič bolj vreden.
Je pa seveda smiselno, da ne glede na to, kako se išče.. naj se to ne počne na silo. Oni stari pregovor pravi: “Učitelj pride, ko je učenec pripravljen.”
Podobno za ljubezen pravijo: “Ljubezen najdeš, ko je ne iščeš.”
Oglas morda “ne maramo”, ker delujejo, kot da so narejeni na silo. Pa ljudje iščejo partnerje “na silo” tudi v živo. Zato velja tudi obratno, da nekdo, ki da oglas, ne išče na silo.. temveč mu to služi zgolj za spoznavanje ljudi.
Preko oglasov spozna več ljudi izven zvojega kroga.. in tisti oz. Tista, ki jo srečaš preko oglasov ni nujno “prava” oseba.. ima pa lahko prijatelja, znanca ali sodelavca, ki pa je!
Kako in s čim premagamo 6 stopenj separacije je torej vseeno. Spoznavaš ljudi.. neobvezno.. preko poznanih ljudi, interesnih dejavnosti ali preko oglasov (baje je največji uspeh preko oglasov v modelarskem čtivu).
“Kdor išče, ta najde” pravijo. In kaj pravzaprav najdejo tisti, ki nikoli niso iskali? Paradoks 🙂
Tako da.. osnovno vprašanje ostaja: kako napisati, čimbolj idealen oglas?
In za vse, ki nočejo pisati ali jim je oglas pod častjo: Kako se oglaševati, čim bolj idealno, v realnem življenju, v živo – real time?
Ali pa časa in priložnosti. Kaj pa če je preveč v službi… aja, taki itak odpadejo.
[/quote]
Pomanjkanje časa je realen problem. Kot dijak ali študent, ga imaš neprimerno več.. če ne drugega že počitnice so daljše, kot katerikoli dopust (razen, če delaš pri Netflixu, kjer je dopust poljuben).
Sodobni kapitalizem se nekako vrača nazaj k osnovam in ljudi vedno več časa zahteva zase (da nimajo časa ugotoviti, da se jih izkorišča in da tisti 1{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} pravzaprav sodi na giljotino).
Že primerjava delovnika med socializmom in današnjim kapitalizmom, pokaže, da je imel človek v Sloveniji pred osamosvojitvijo več časa.. ERGO: zato smo se lahko osamosvojili, imeli smo čas za razmišljanje in ukrepanje.
Socializmu so se ljudje upirali.. kapitalizmu se večinsko ne. Lepo zavzema vedno več časa in ustvarja “gladiatorske igre” v obliki TV nadaljevank, promocij in razprodaj (ko se ljudje zagrebejo na Black Friday razprodaji, ni neke bistvene razlike med Rimsko Areno).
Niso vsi delodajalci kot Volkswagen, ki ima zablokirane službene serverje in maile od 20h do 8h zjutraj, da delavci počno še kaj drugega, kot delajo non-stop tudi takrat, ko so doma.
Veliko služb je free-lancerskih.. kar pa pomeni, da delaš povsod in ves čas. Ni urnikov, ni predpisov (balzam za kapitaliste – ker itak niso “oni odgovorni”, če človek sam ves čas dela).
Se pravi, da je dovolj ljudi, ki želijo čas bolje izkoristiti.. in se srečevati z ljudmi, ki jih zanima partnerstvo.. in se ne pretvarjajo, da “ničesar ne potrebujejo”.
Kot rečeno višje: ljudje, ki dajo oglas, so na mariskateri način bolj odkriti, kot tisti, ki jih ne odajo.
Ja, sem zasledil odpor do ženitnih oglasov v širši družbi.. kot nekaj slabšalnega.. podobno kot za vse, ki gredo do terapevta (klinični psiholog ali psihiater, ostali so lahko hudi šarlatani, ker to področje ni urejeno).
Zanimivo je, da ni slabšalno iti do zdravnika.. do psihiatra pa je, a je hec, saj je tudi psihiater zdravnik plus psiholog.. se pravi še bolj izobražen.
Je res tako bistvena razlika, kako se srečamo?
Ali dobro (in s tem hudo popačeno) besedo zate rečejo drugi ali pač lastne besede?
Mora biti vedno Serendipity (naklučje, karma, bog..) vpletena?
In ali ni enako naklučje, da je ravno tisti dan šel nekdo brati točno ta oglas?
Večinoma se ljudje še vedno srečujejo in zaljubljajo v živo.. je pa velik procent tistih, ki se zaljubijo že v besede same oz. Na daljavo. Komunikacija, tudi z zvokom in sliko, je sedaj možna tudi preko oceanov.
Otroci se zaljubljajo tudi v risane junake, mladostniki v pop idole.. to je en tak varen trening zaljubljanja. Simulator brez povratnih informacij, enostransko “zaljubljanje”.
Verjetno so ljubezni na daljavo, podobno zasnovane: z varnostjo v mislih. Ljubiš nekoga na drugam koncu sveta.. ker je tako varneje, ker ne gre za resnični odnos.
To je en del “oglasov”. Vendar so tudi oglasi v realnem okolju. KJer pač človek v ozkem okolju, v katerm živi pač ne sreča osebe, ki bi ga pritegnila. Zato se poda v oglaševalski svet.
Na nek način je oglaševanje bolj iskreno od naključnega obiskovanja zabav, koncertov, prireditev, interesnih dejavnosti… s prijatelji in prijatleji prijateljev ali popolnih neznancev.. med katerimi potem zagledamo tisti par oči zgolj za nas.
Oglas te bolj izpostavi.. priznava, da iščeš.. in te tega ni več sram. Ostali ljudje, se tako kot otroci in mladostniki pretvarjajo, da pravzaprav ne iščejo.. prepuščajo naključju.
Oglas ne more izsiliti ljubezni, te pa spravi v pogon, da ljudi spoznavaš.. različne. Izven tvojega običajnega kroga ljudi. Seveda dokaj nerazumljivo za vaško okolje, pa tudi mestno v Sloveniji, kjer praktično vsak pozna vsakogar (če si ekstrovert).
Introverti imajo celo možnost ne poznati nikogar 🙂
V resnici je svet zelo majhen.. tam na začetku “messangerjev”, ko so se povezave med ljudmi dejansko prvič videle in so matematiki in sociologi lahko začeli raziskovati, se je dokazalo, da je dejanska matematična razdalja med dvema poljubnima človekoma 6 korakov, oz. 6 ljudi.
Kot koncept jo je prvi predstavil madžarski poet in pisatelj, skratka umetnik, Frigyes Karinthy, kot 6 stopenj separacije.
Med potrjevalci njegove teorije pa je bil tudi naš mlad matematik (se ne morem spomniti imena), za medij pa je služil Microsoft Messanger.
Kako torej premagamo razdaljo med dvema poljubnima človekoma, v tem kontekstu med vami in “tistim/tisto pravim/pravo”, je tako čisto vseeno. In en način, samo zato, ker so ga ljudlje bolj “navajeni”, ni čisto nič bolj vreden.
Je pa seveda smiselno, da ne glede na to, kako se išče.. naj se to ne počne na silo. Oni stari pregovor pravi: “Učitelj pride, ko je učenec pripravljen.”
Podobno za ljubezen pravijo: “Ljubezen najdeš, ko je ne iščeš.”
Oglas morda “ne maramo”, ker delujejo, kot da so narejeni na silo. Pa ljudje iščejo partnerje “na silo” tudi v živo. Zato velja tudi obratno, da nekdo, ki da oglas, ne išče na silo.. temveč mu to služi zgolj za spoznavanje ljudi.
Preko oglasov spozna več ljudi izven zvojega kroga.. in tisti oz. Tista, ki jo srečaš preko oglasov ni nujno “prava” oseba.. ima pa lahko prijatelja, znanca ali sodelavca, ki pa je!
Kako in s čim premagamo 6 stopenj separacije je torej vseeno. Spoznavaš ljudi.. neobvezno.. preko poznanih ljudi, interesnih dejavnosti ali preko oglasov (baje je največji uspeh preko oglasov v modelarskem čtivu).
“Kdor išče, ta najde” pravijo. In kaj pravzaprav najdejo tisti, ki nikoli niso iskali? Paradoks 🙂
Tako da.. osnovno vprašanje ostaja: kako napisati, čimbolj idealen oglas?
In za vse, ki nočejo pisati ali jim je oglas pod častjo: Kako se oglaševati, čim bolj idealno, v realnem življenju, v živo – real time?
[/quote]
Odpor do oglasov je seveda logična posledica manipulacij, katerih se poslužujejo pisci oglasov.
Lažnivost in pokvarjenost ljudi ima za posledico nezaupanje.
Mešanje biologije in sociologije odpove na celi črti. Biološko smo še vedno lovci, obrtniki, trgovci in nabiralke. Tega nobena družbena norma ne spremeni. Povzroči pa mnogo (psiho-salnih) težav.
[/quote]
Jep… pravijo, da je problem človeštva, da imamo čustva iz pradavnine, razum sedanjosti in orožja iz prihodnosti.
Odpor do oglasov je seveda logična posledica manipulacij, katerih se poslužujejo pisci oglasov.
Lažnivost in pokvarjenost ljudi ima za posledico nezaupanje.
[/quote]
Manipulacij se poslužujejo tudi ljudje, ki nikoli ne oddajo oglasov. Samo v izgovorjeni besedi jih je težje zaznati (med branjem imaš čas za razmislek ali pa se lahko vrneš nazaj in prebereš še enkrat, v miru, brez prisile).
In seveda ne pišejo oglasov zgolj manipulatorji. Glede na Gaussovo krivuljo, bi se upal trditi, da jih je enak procent, kot v živo.
Manipulacij se poslužujejo tudi ljudje, ki nikoli ne oddajo oglasov. Samo v izgovorjeni besedi jih je težje zaznati (med branjem imaš čas za razmislek ali pa se lahko vrneš nazaj in prebereš še enkrat, v miru, brez prisile).
In seveda ne pišejo oglasov zgolj manipulatorji. Glede na Gaussovo krivuljo, bi se upal trditi, da jih je enak procent, kot v živo.
[/quote]
V živo vseeno tako zlahka ne manipuliraš kot preko oglasov, kjer te drugi ne vidi, ne občuti….
V oglas lahko napišeš karkoli,samo da dobiš zmenek.
Nisem pa trdil, da jih pišejo le manipulatorji. Jih je pa dovolj in so dovolj zavzeti, da preglasijo tiste realne in.poštene.
Ok, sevede je razlika med skrbno in nemarno napisanim oglasom. Prvi gotovo omogoča več možnosti za srečanja v živo, ampak to prav ničesar ne zagotavlja. V živo, karizma, privlačnost… pa saj to s pomočjo oglasa iščem! Za nadaljevanje zveze se bom pa itak odločila malo kasneje… ko bom vklopila še razum;)
Takih težakov, ki secirajo besede, pa ne maram;)
[/quote]
Pesniki, pisatelji, kolmunisti.. imajo ljudi, ki se v njih zaljubijo, še preden bi jih sploh srečali ali dejansko spoznali.
Beseda sama ima torej dovolj moči vzbuditi interes oz. izločiti tiste zanimive posameznike, ki bi se jih splačalo spoznati v živo.
Če vzamemo za primer MON, so vmes ljudje, ki so ti osebno bolj zanimivi ali manj zanimivi. Besede so že ustvarile nek filter. V reali bi bila prebirka morda malenkost drugačna, ker bi drugi atributi prevzeli (karizma, “avra”, izgled, vedenja. body language..).
Če nekdo res vsako spregovorjeno ali zapisano besedo analizira do onemoglosti, je to res malce naporno in odveč.. vendar… v odnosu je vedno potrebna komunikacija in je ni moč zavreči z dokaj manipulatorskim diktatom: “seciranja besed”. Občutki potrebujejo svoj prostor in čas.. zato naj bi se partnerja o njih morala in zmogla odkrito pogovarjati.
Očitek, da je to “seciranje”, zapira možnost komunikacije med dvema.. zato tudi je to manipulatorsko avtoritativen poseg v človeško komunikacijo.
Podobni manipulatorski izreki, ki se jih je še posebej potrebno paziti so:
“jaz se ne spreminjam” – seveda, pričakuje se, da se bo Svet okoli njega/nje
“preveč si občutljiv/a” – karkoli izreče manipulator je čista resnica in ti pač nimaš pravice do čutenja ničesar, razen spoštovanja in ljubezni do manipulatorja
“saj sva dovolj pametna” – potrebno je poslušati njega, manipulatorja.
itd.
Ampak to bi bila čisto nova tema.
Za oglas pa vseeno prav pride, ker določene besedne zveze, kot smo že.. nakazujejo podobno manipuliranje preko družbenih dogem: družine, ljubezni, romantike.. ki potem vse služijo za izsiljevanje in doseganje zgolj svojih, manipulatorskih potreb.
V živo vseeno tako zlahka ne manipuliraš kot preko oglasov, kjer te drugi ne vidi, ne občuti….
V oglas lahko napišeš karkoli,samo da dobiš zmenek.
Nisem pa trdil, da jih pišejo le manipulatorji. Jih je pa dovolj in so dovolj zavzeti, da preglasijo tiste realne in.poštene.
[/quote]
V živo ljudje veliko bolj manipulirajo. Je Hitler uspel omrežiti narod s svojo knjigo Mein Kampf ali pač z neumornimi govori po vseh koncih Nemčije, kjer je kot prvi politik na svetu uporabil letala za čim hitrejši prevoz iz enega kraja v drug?
Enako Tito ter ostali diktatorji.. Musolini, Lenin, Stalin?
Ali karizmatični voditelji, kot je bil Kennedy.. karizma nikoli ni v pisni obliki.. temveč v živo. In karizma je zgolj lepa oblika dejanskega pomena resnične besede v ozadju: manipulacije.
Samo, če nam je manipulacija, kako všeč oz. ne opazimo, da nas manipulirajo, rečemo, da je človek karizmatičen.. privlačen.
hja, takole je …
zelo pomembno je, kdo je poleg, ker … so ljudje s katerimi bi o vsem razglabljal brez konca … in so ljudje, katerih bližina te živcira, pa čeprav so tiho, poleg.
in to je to, kar želim povedat tukaj … tega pa prek ekrana ne začutiš … no, mogoče včasih tudi 🙂
[/quote]
Razglabljaš lahko v živo ali dopisno (MON je dokaz tega). Z nekaterimi nima smisla (MON dokaz tudi tega, kot portali in forumi na splošno, vključno FB, Twitter…), ker so ozko usmerjeni ali pa pridejo trolat (namen prizadeti ljudi, ker pač sadistično uživajo ob tem).
Sogovornika lahko torej presodiš tudi zgolj po zapisanem.. predvsem pa imaš izbiro ali se dopisuješ naprej ali pač ne.
V neki debati pa je zanimivo predvsem to, da pač ljudje stvari različno vidimo.. in posledično tudi oglas vsakomur pomeni nekaj drugega. Enim, po defaultu nekaj nepotrebno sramotnega, drugim smešno patetičnega, tretjim manipulatorsko zavajajočega, četrtim zgolj nekaj človeškega.. itd.
Ne glede na oglas, pa ima pisana beseda, kot izgovorjena.. problem. Tako kot v debati, lahko namreč zapisano ali izgovorjeno vsakomur predstavlja nekaj drugega. Kar niti ne čudi. Če rečem: “Drevo”, si bo vsak v svoji glavi predstavljal drugačnega (pač povprečje vseh videnih, nekdo iz Afrike popolnoma drugačnega kot Evropejec).. otroci, ker jih še ni zaobjel sram pred popolnostjo, narišejo vsak drugačnega.
Tudi “Rdeče”, bo vsak videl svoj odtenek, če si ženska veliko več različnih (moški jih v osnovi ločijo manj).
Preko pisane besede pa se še kako lahko začuti.. kot rečeno višje: pesniki/ce, pisatelji/ce… imajo ne samo oboževalce, temveč tudi iskreno zaljubljene oboževalce, pa jih niso nikoli videli v živo, še manj spoznali.
Pa tudi MONklje/ovci pravijo, da imajo ZS včasih zasute s tem ali onimi ponudbami.. od kave do “kave”.
Ekran ni ovira 🙂
Odvino, kdo je ta “ti”.
Drugače je pa v tekstu teme lepo zapisano, za kaj gre.. iskanje dvoumnosti ter odpravljanje le teh, kolikor se da.
Nekaj, kar nikomur očitno ne gre najbolje od rok, ker se ves čas uspe ustvarjati dvojnost okoli “iskrenega pretvarjanja”, ki naj bi bil osnova vseh zmenkarij, tudi oglasniških.
Odvino, kdo je ta “ti”.
Drugače je pa v tekstu teme lepo zapisano, za kaj gre.. iskanje dvoumnosti ter odpravljanje le teh, kolikor se da.
Nekaj, kar nikomur očitno ne gre najbolje od rok, ker se ves čas uspe ustvarjati dvojnost okoli “iskrenega pretvarjanja”, ki naj bi bil osnova vseh zmenkarij, tudi oglasniških.
[/quote]
skozi temo si itak že sam ugotovil, da vsak posameznik določeno situacijo/stvar vidi zgolj skozi lastne oči in dva nimata enakega pogleda … zato boš zelo težko prišel do dna vprašanju, ki si ga zastavljaš v naslovu 🙂
poslušaj in uživaj … lahko se pa iz teksta spotoma še kaj naučiš 🙂
(samo naglas razmišljam …)
skozi temo si itak že sam ugotovil, da vsak posameznik določeno situacijo/stvar vidi zgolj skozi lastne oči in dva nimata enakega pogleda … zato boš zelo težko prišel do dna vprašanju, ki si ga zastavljaš v naslovu 🙂
poslušaj in uživaj … lahko se pa iz teksta spotoma še kaj naučiš 🙂
(samo naglas razmišljam …)
[/quote]
V konkretnem dopisovanju z vami, me pa še vedno zanima, zakaj je iskrenost in odkritost tako zelo napačna, da se je potrebno na začetku o nekem neznanem spisku “preglobokih stvari” izogibati in pretvarjati.
Ponavadi človek dobi odgovor: “Saj veš..”
Ne vem, zato sprašujem.
Ne gre za zajebancijo, podjebavanje, trolanje.. temveč čisto iskreno vprašanje. Z zanimanjem in interesom. Iskrenim.
[img]http://pbs.twimg.com/media/CNHt64mUwAAgUWa.jpg[/img]
Morda bi bilo za prvi zmenek, zanimivo debatirati: o čem ne na prvem zmenku?
Ampak to bi bila spet nova tema 🙂
V kontekstu oglasa, je pa še vedno zelo zanimivo, da pravzaprav človek ne sme preveč sebe odkriti.. se pravi, da mora prikrivati (lagati).. da sploh kdo pride.
Zakaj je tako?
Zakaj ne smeš biti popolnoma iskren?
Je to skrivni strah, da nas nihče ne bo sprejel in zato vsi igramo le vlogo, ki naj bi pa to bila: sprejeta?
Če to niso vijoličaste oči Elizabeth Taylor.. težko verjamem. Oči so zrcalo duše pravijo, samo, če je ta “duša” tiha, ki se boji “seciranja besed”.. bo pač pritegnila zgolj enako preplašene duše.
Tiste odkrite in iskrene, bodo šle naprej. Mimo.
Nihče ne se ne bo spušal nazaj in pobiral “Izgubljene, preplašene duše”..
Malce OFF TOPIC:
V parih se pogosto eden (manipulirajoči) postavi v vzvišeno vlogo “učitelja”.. kar je seveda crap. Koga zares veseli ponavljati osnovno šolske stvari?
Dejansko gre le za izgovor “nedotakljivosti”.. “nespremenljivosti”.. iz katere se mora drugi ves čas podrejati manipulatorju.. aka “učencu”, guruju, velikemu vodji.
Če to niso vijoličaste oči Elizabeth Taylor.. težko verjamem. Oči so zrcalo duše pravijo, samo, če je ta “duša” tiha, ki se boji “seciranja besed”.. bo pač pritegnila zgolj enako preplašene duše.
Tiste odkrite in iskrene, bodo šle naprej. Mimo.
Nihče ne se ne bo spušal nazaj in pobiral “Izgubljene, preplašene duše”..
Malce OFF TOPIC:
V parih se pogosto eden (manipulirajoči) postavi v vzvišeno vlogo “učitelja”.. kar je seveda crap. Koga zares veseli ponavljati osnovno šolske stvari?
Dejansko gre le za izgovor “nedotakljivosti”.. “nespremenljivosti”.. iz katere se mora drugi ves čas podrejati manipulatorju.. aka “učencu”, guruju, velikemu vodji.
[/quote]
Barva oči je lastnost, pogled pa energija. Ločiš to dvoje?? Ne se bat, ne bom se zazrla v tvoje, slab ženitni oglas si skup spravil;))
Napiši koooončno nekaj, čemur bom lahko rekla: “To pa je cute”. Če hočeš, in če si sposoben…
Forum je zaprt za komentiranje.