Kako me je uničila ”duša dvojčica” …

in kje je samoodgovornost v mejah, v lastnih dejanjih? Zakaj pa te ne omenjaš?
če je ona kriva,da nekomu ne postavi meje? Kje je odgovornost vsakega posameznega “buldožerja” samoodgovornst, samozavedanje, kaj se sme in česa ne? zakaj se ti pa to ne zdi sporno, da se ljudje sploh tako obnašajo kot buldožerji?

Že tu se začne ta odgovornost postavljanja mej – samemu sebi najprej, ne pa da ti jo mora nekdo drug postaviti, do takrat pa se ti zdi,da lahko pometaš z vsemi.

tako ti kot ona zgoraj – s to svojo razlago opravičujeta egoistična, buldožerska ravnanja. pa jih ne bi smeli, ker se že tu začne ta odgovornost – pri nas samih.
Torej v ne samo zavedanju, ampak tudi prakticiranju v dejanjih reka – nikoli ne naredi nekomu drugemu nečesa, česar nočeš nikoli doživeti sam.

Najbrž za svojo lakoto tudi ne greš mirno kar v trgovino in ukradeš nekaj za pojest, ker pač za zadovoljitev svoje potrebe, ker veš, da je to napačno in se ne sme, je kaznivo. Se ustaviš že davno prej, ne čakaš policaja, da ti postavi mejo.
In enako bi moralo pri ljudeh veljati za vsa ostala dejanja – samokontrola, lastne meje in zavedanje kaj je prav v dejanjih tudi na moralni in etični ravni, da nikogar ne prizadanemo, mu povzročimo škodo. Tu se mora vsak sam znati ustaviti. če se ne je to njegova odgovornost in ne šele tistega, ki mu na drugi strani postavlja meje.
[/quote]
A ti mene prvič bereš? Malo sem se že naveličala nonstop trobit o osebni morali, osebni odgovornosti. Na; druga tema, isti princip: https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?t=11049210&start=240#p11481359

Ampak v dotičnem primeru tale A ne bere, kar pišemo, in ga verjetno prav nič ne briga. Bere pa avtorica in avtorica je tista, ki mu mora postaviti mejo. Dejstvo je, da nas bojo nekateri ljudje požrli, če jih ne bomo ustavili. Mi sami. Drug jih ne bo. Beri temo o sosedovih otrocih. In če jaz nekaj pojasnim, to ne pomeni, da to tudi zagovarjam.
[/quote]
ti pa ne razumeš poante, ki sem ti jo napisala a ne, da ne?
kako lahko nekomu nalagaš neko osebno odgovornost, pri drugemu pa opravičuješ to,d a ga za osebno odgovornost prav malo briga.
Torej eden je po tvoje kriv, ker ni osebno odgovoren, drugi pa lahko lastno odgovornost kar zanika, se požvižga in ti je ok.
Za vsakega med nami mora veljati enaka samoodgovornost in odgovornost za lastna dejanja. ne moreš ti enemu očitati, da je neodgovoren v lastnih dejanjih, drugega pa opravičevati, ko se za lastna dejanja požvižga. Si vedno tako dvolična? da morajo drugi nositi posledice tvojih dejanj?

ne gre za neko hudo moralo – gre za čist normalne človeške odnose – a ti tudi normalno preklinjaš in žališ vse naokoli – pač se požvižgaš, ker te ne briga moralnost, in potem nehaš, ko ti nekdo reče, da se ne bo pustil žaliti, da to se ne dela?

pa še to ironijo tvojih zapisov izpostavim : nekdo, ki se tako zelo požvižga na svoja neprava dejanja in jih počne neglede na vse ni važno kogarkoli prizadane, a misliš, da jih po nehal početi, ko mu nekdo nasproti postavi mejo? Če se požvizga že pre, se bo požvižgal na mejo tudi.

V kolikor pa je samoodgovoren pa meje ne bo niti rabil, ker ve kje so meje normalnega in spoštljivega obnašanja v medsebojnih človeških odnosih.

skoraj podobna zgodba pri meni….kriva oba. Ker če A dopusti, da mu B povzroča tako bolečino, si je A sam kriv.
Verjemi prej boš prenehala misliti da je on tvoja duša dvojčica prej boš lahko sama dalje živela. Sama sem na istem, s tem, da nisem ravno fizično privlačna in sem zato tako dolgo vztrajala, da mi je lahko take delal. Sem mislila, vsaj nekoga imam,…ampak ja, zdaj raje sama sebe v red spravljam, se ukvarjm s športom, ipd., kot pa da bi vztrajala da mi en tak “prijatelj” uničuje življenje…pa čeprav mi je včasih tako težko da bi ga samo poklicala, se na srečo zadržim.

Človek je socialno zrel šele pri 25- tih, kot vidimo, ima avtorica še nekaj cajta v dobrem. Je začela kar zgodaj z dovoljšno mero samoodgovornosti.
Pri teh letih se šele učimo socialnih veščin in nabiramo izkušnje. Potrebujemo suport odraslih, ki smo že šli čez to.

Avtorica, sama si si najboljša duša dvojčica, moškim ukazuje spodnja glava. Če mu nisi mogla zaupati do sedaj, mu tudi v bodoče ne bo treba.
Zaupaj sama sebi in ne krivi se za nekaj, česar ni, uživaj pa ob vedenju, da si imela čudovito obdobje otroštva in odraščanja.
Stopi sama sebi naproti z ljubeznijo, ki jo poklanjaš drugim. Pa bo tvoja duša ozdravljena.

A ti mene prvič bereš? Malo sem se že naveličala nonstop trobit o osebni morali, osebni odgovornosti. Na; druga tema, isti princip: https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?t=11049210&start=240#p11481359

Ampak v dotičnem primeru tale A ne bere, kar pišemo, in ga verjetno prav nič ne briga. Bere pa avtorica in avtorica je tista, ki mu mora postaviti mejo. Dejstvo je, da nas bojo nekateri ljudje požrli, če jih ne bomo ustavili. Mi sami. Drug jih ne bo. Beri temo o sosedovih otrocih. In če jaz nekaj pojasnim, to ne pomeni, da to tudi zagovarjam.
[/quote]
ti pa ne razumeš poante, ki sem ti jo napisala a ne, da ne?
kako lahko nekomu nalagaš neko osebno odgovornost, pri drugemu pa opravičuješ to,d a ga za osebno odgovornost prav malo briga.
Torej eden je po tvoje kriv, ker ni osebno odgovoren, drugi pa lahko lastno odgovornost kar zanika, se požvižga in ti je ok.
Za vsakega med nami mora veljati enaka samoodgovornost in odgovornost za lastna dejanja. ne moreš ti enemu očitati, da je neodgovoren v lastnih dejanjih, drugega pa opravičevati, ko se za lastna dejanja požvižga. Si vedno tako dvolična? da morajo drugi nositi posledice tvojih dejanj?

ne gre za neko hudo moralo – gre za čist normalne človeške odnose – a ti tudi normalno preklinjaš in žališ vse naokoli – pač se požvižgaš, ker te ne briga moralnost, in potem nehaš, ko ti nekdo reče, da se ne bo pustil žaliti, da to se ne dela?

pa še to ironijo tvojih zapisov izpostavim : nekdo, ki se tako zelo požvižga na svoja neprava dejanja in jih počne neglede na vse ni važno kogarkoli prizadane, a misliš, da jih po nehal početi, ko mu nekdo nasproti postavi mejo? Če se požvizga že pre, se bo požvižgal na mejo tudi.

V kolikor pa je samoodgovoren pa meje ne bo niti rabil, ker ve kje so meje normalnega in spoštljivega obnašanja v medsebojnih človeških odnosih.
[/quote]
Kakšen je potemtakem tvoj nasvet avtorici?

ti pa ne razumeš poante, ki sem ti jo napisala a ne, da ne?
kako lahko nekomu nalagaš neko osebno odgovornost, pri drugemu pa opravičuješ to,d a ga za osebno odgovornost prav malo briga.
Torej eden je po tvoje kriv, ker ni osebno odgovoren, drugi pa lahko lastno odgovornost kar zanika, se požvižga in ti je ok.
Za vsakega med nami mora veljati enaka samoodgovornost in odgovornost za lastna dejanja. ne moreš ti enemu očitati, da je neodgovoren v lastnih dejanjih, drugega pa opravičevati, ko se za lastna dejanja požvižga. Si vedno tako dvolična? da morajo drugi nositi posledice tvojih dejanj?

ne gre za neko hudo moralo – gre za čist normalne človeške odnose – a ti tudi normalno preklinjaš in žališ vse naokoli – pač se požvižgaš, ker te ne briga moralnost, in potem nehaš, ko ti nekdo reče, da se ne bo pustil žaliti, da to se ne dela?

pa še to ironijo tvojih zapisov izpostavim : nekdo, ki se tako zelo požvižga na svoja neprava dejanja in jih počne neglede na vse ni važno kogarkoli prizadane, a misliš, da jih po nehal početi, ko mu nekdo nasproti postavi mejo? Če se požvizga že pre, se bo požvižgal na mejo tudi.

V kolikor pa je samoodgovoren pa meje ne bo niti rabil, ker ve kje so meje normalnega in spoštljivega obnašanja v medsebojnih človeških odnosih.
[/quote]
Kakšen je potemtakem tvoj nasvet avtorici?
[/quote]
– ne vidim, da vas je prišla prosit za kakršenkoli nasvet:
tole so njene besede iz začetka njenega posta: “Samo ven moram dat, ker se je v meni preveč nabralo ta…”

Nikoli nisva imela ljubezenskega, niti ne spolnega razmerja, nekakšen zamotan bratsko-sestrski, vsaj takrat sva si ga tako razlagala. Erotična čustva so ščasoma ugasnila, a prišla so druga – nekako sem, sva, ker sva se o tem veliko pogovarjala, vedno čutila, da sva drug drugemu oseba, ki se ji lahko vse zaupa in zato sva prihajala na dan vedno takrat, ko je šlo kaj narobe, ne, ko je šlo prav. Kot je povedal sam, mi je zaupal vse stvari, ki jih drugemu ne bi. Ampak ni bila stvar, da bi hodila na kave in po opravkih skupaj, enkrat se tudi po tri četrt leta nisva videla v živo in nekaj mesecev bila v kontaktu (jaz in on sva študirala na različnih fakultetah in tudi oba šla na izmenjavi), ampak ko sva se, potem naju ni moglo nič več ločit po več ur. Nihče o meni ne ve toliko kot on in tudi enkrat mu je ušlo, da se boji, da bi ga jaz s tem sesula, če bi si bila preveč blizu. Skratka, kot dva magneta.

kaj sploh delaš ob takem človeku, ki ti kaj takega reče: da bi ga jaz s tem sesula, če bi si bila preveč blizu.?
Človku, ki ga spoštuješ ne rečeš tega – kje ti tukaj vidiš kakšen magnet tudi mene zanima? kaj je v tem stavku magnetnega?

Kakšen je potemtakem tvoj nasvet avtorici?
[/quote]
– ne vidim, da vas je prišla prosit za kakršenkoli nasvet:
tole so njene besede iz začetka njenega posta: “Samo ven moram dat, ker se je v meni preveč nabralo ta…”
[/quote]
Ja ja. In kaj ti bi svetovala avtorici, če bi avtorica prosila za nasvet?

– ne vidim, da vas je prišla prosit za kakršenkoli nasvet:
tole so njene besede iz začetka njenega posta: “Samo ven moram dat, ker se je v meni preveč nabralo ta…”
[/quote]
Ja ja. In kaj ti bi svetovala avtorici, če bi avtorica prosila za nasvet?
[/quote]
Če gre samo za čustveno kar je povzročil, naj ga pozabi, in sploh naj ne krivi sebe, ker je delala v dobri veri dobrega odnosa in ni ona nič kriva, ker ne more ona odgovarjati za dejanja nekoga drugega. (ti je bistvena razlika)
Če pa ji je povzročil še kakršnokoli drugo škodo, ne samo čustveno, pa naj ukrepa z vsemi uradnimi sredstvi.

Ja ja. In kaj ti bi svetovala avtorici, če bi avtorica prosila za nasvet?
[/quote]
Če gre samo za čustveno kar je povzročil, naj ga pozabi, in sploh naj ne krivi sebe, ker je delala v dobri veri dobrega odnosa in ni ona nič kriva, ker ne more ona odgovarjati za dejanja nekoga drugega. (ti je bistvena razlika)
Če pa ji je povzročil še kakršnokoli drugo škodo, ne samo čustveno, pa naj ukrepa z vsemi uradnimi sredstvi.
[/quote]
Okej, sprejmem. Če se ne bo naučila postavljanja mej, se ji zgodba kljub temu utegne ponoviti.

Grda resnica, ti si butl. Ni to Fb, pet besed in dva smajlija….

Avtorica, odlično opisan odnos! Za pisat imaš vsekakor potencijal. Najmanj za blog.

Če pa ne, vseeno pišeš tako dobro, da ti vsekakor verjamemo.

Upam, da ti s psihoterapijo uspe. Kajti to, kar si napisala, je odličen”nastavek” in zelo pošten, analitičen pogled nase in vpogled vase.

Sicer sem generalno že obupal nad večino mladih ljudi, ampak ti si izjema, ki potrjuje pravilo, da je na svetu še nekaj pametnih, iskrenih mladih ljudi.
Ki tudi slabo izkušnjo podelijo z drugimi.

B R A V O za zapis !!!

Ni pravi forum, da bi na njem razpredala o tem: ljudje neradi berejo dolge sestavke, bog ne daj, da se analizira še kakšne čustvene vpletenosti.

Če bi verjela v to, o čemer pišeš v prvem stavku in nikoli od njega pričakovala še kaj več, ne bi bilo potrebe, da oblikuješ to temo. Obračal se je nate, ko je potreboval zaupnika, pojavil se je, ko ti je bilo najtežje. “Dovolila” sta si, da imata tudi kroge prijateljevanj, v katerih drug ne sodeluje. Od kje ti zdaj misel, da te ta oseba “uničuje”? Ker si spoznala, da so bila tvoja tiha upanja večja od dejansko doživetega?

Kdo bi lahko bil duša dvojčica? Kaj ga označuje oz. kaj se od njega pričakuje? V zgodnjem najstništvu, obdobju največjih sprememb, sta si bila zaupnika v odraščanju. Ker sta se skozi nestabilne čase dodobra spoznala, sta posledično senzibilnejša v prebiranju reakcij drug drugega.

Nekoč, ko boš morda imela svoje otroke in opazovala njihove primarne odzive, boš videla (če boš ohranila svojo sposobnost čutenja), da se ti podobno dogaja tudi pri njih. Da boš instinktivno “prevajala”, kar so ali česa niso pokazali. Le, da jim takrat ne boš mogla razgrniti svojih misli do te mere, kot si jih prijatelju, saj boš v vlogi starša.

Neglede na to, koliko ljudi te obdaja, ostaja tvoj naintimnejši notranji svet samo tvoj – zato je razumljiv strah, da bi si bila preblizu, da bi prišlo na površje tudi kaj takega, ki ti ni ravno v ponos. Ni potrebe, da bi z njim ali komerkoli iz okolice delila čisto vse, kar se dogaja znotraj tebe.

A priznaj te misli prvenstveno sebi. Sprejmi jih, neglede na to, kakšne so – nihče ni popoln, niti si tega v resnici ne bi želeli.

Že imate scenarije za telenovele tu.

Jaz ti pa čestitam za vse uvide, spoznanja, odločitve in odločenost. Mlada si in zdaj lahko marsikaj raziščeš in spremeniš pri sebi.

Vse je posledica nečesa, kar je v tebi. Našla boš, kaj je bilo to, kar te je vleklo k njemu. Ne počuti se krivo in naj te ne bo sram. Je proces, a se da. Povej si, da si krasna, več kot dovolj dobra, nisi kriva in svet brez tebe ne bi bil popoln 🙂

Srečno 🙂